Smernice/izdelava modela individualiziranega načrtovanja

Preko študije primera predstavljamo potek individualiziranega načrtovanja z dodatnimi možnostmi in razlago nekaterih delov programa. Program je bil sestavljen na podlagi že obstoječih modelov individualnega načrtovanja, osebnega načrtovanja storitev (Škerjanc, 2006; Flaker, Mali, Rafaelič, in Ratajc, 2013; Videmšek, Mali, 2017) in modela moči (Marnetoft, 2015) ter na osnovi lastnih spoznanj. Metoda dela je bil pogovor v obliki polstrukturiranega intervjuja,

65

ki omogoča fleksibilnost in možnost, da kljub določenim temam pogovora prodremo v globino določene tematike. Po eni strani bi lahko izvedli tudi nestrukturiran intervju (intervju, v katerem so določeni le cilji raziskovanja oziroma pogovora), vendar je bil ta pogovor osnovan na smernicah že obstoječega modela Individualnega načrtovanja. Intervju je bil neposreden, kar pomeni, da so bila vsa vprašanja usmerjena na intervjuvanko, na njene poglede in doživljanje določenih situacij (Vogrinc, 2008). Čeprav sta v metodo vključena tako načrtovanje kot tudi izvajanje (Flaker, Mali, Rafaelič, in Ratajc, prav tam), smo se v magistrskem delu osredotočili zgolj na prvi vidik, ki se zaključi s podpisom zapisanega individualiziranega načrta.

V nadaljevanju bomo predstavili potek individualiziranega načrtovanja samostojnega življenja, kot smo ga izvedli v dani študiji primera.

Ker smo za izhodišče vzeli individualni načrt, kot ga predvideva individualno načrtovanje (Škerjanc, 2006; Flaker, Mali, Rafaelič, in Ratajc, 2013), je bilo načrtovanje sestavljeno iz treh vsebinskih sklopov: preteklost, sedanjost in prihodnost. Več poudarka smo dali tudi na osebnem odnosu osebe z gibalno oviranostjo (v nadaljevanju: oseba) s strokovnim delavcem. V načrtovanje samo je torej vključen nestrukturiran čas, ki je namenjen gradnji odnosa, ki temelji na zaupanju in spoštovanju enkratnosti posameznika, kot predvideva Etični kodeks specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije (2009).

Načrtovanje ciljev poteka bolj temeljito, kot je to predvideno v individualnem načrtovanju, saj je po teoriji postavljanja ciljev (Locke in Latham, 2019) pomembno, da se cilj specifično opredeli, hkrati pa mora oseba tudi vedeti, kako bo ta cilj dosegla. To pomeni, da je študentka opredelila korake, po katerih bo ta cilj dosegla, in raziskala tudi vire moči, ki ji bodo pri tem pomagali. V individualnem načrtu je predviden tudi stroškovnik, s pomočjo katerega oseba oceni, koliko denarja bo potrebovala za doseganje cilja. Ker študentko finančno podpirajo starši, tega dela v samo načrtovanje nismo vključili, kar bi bilo nedvomno smiselno, ko gre za načrtovanje osebe, ki sama razpolaga s svojimi dohodki.

3.5.1 Individualiziran načrt za samostojno življenje osebe z gibalno oviranostjo kot dokument

Zapisan načrt sestavljata pripovedni in izvedbeni del (Flaker, Mali, Rafaelič, in Ratajc, 2013). Pripovedni del sestavlja življenjska zgodba osebe in analiza štirih področij sedanjosti. Izvedbeni del predstavljajo operacionalizirani cilji in načrt izvedbe ciljev.

Načrtovanje, kot smo ga izvedli v študiji primera, poteka v približno petih srečanjih. V prvem vzpostavimo delovni odnos, oseba pa pove svojo življenjsko zgodbo, v drugem analiziramo štiri področja sedanjosti, v tretjem oseba opredeli svoja močna področja in vire moči ter potrebe za samostojno življenje. V četrtem

66

srečanju opredeli cilje za samostojno življenje in načrtuje, kako jih bo dosegla, na zadnjem srečanju pa podpiše svoj individualiziran načrt.

Zapisuje oseba oz. strokovni delavec, ki usmerja celoten postopek načrtovanja, vendar pri tem uporablja besede osebe, ki je lastnik/lastnica individualiziranega načrta. Strokovni delavec ne izraža svojega mnenja, osebo le nežno usmerja, da sledi ciljem samega načrtovanja. Zapisuje lahko sproti ali pa pogovor posname (kar je veliko bolj učinkovito, vendar časovno zamudno). Na koncu posameznega srečanja prebere zapis in oseba lahko kaj popravi ali doda. Zapisuje lahko kar neposredno v obrazec, ki je v Prilogi 3. Natančnejša navodila ali smernice za pogovor so zbrane v Prilogi 2.

V prvem sklopu smo se osredotočili na življenjsko zgodbo študentke z gibalno oviranostjo. Skozi življenjsko zgodbo namreč lahko vsak sam izrazi svoje potrebe, izzive in težave, preko pogovora pa tudi sam poišče rešitve (Škerjanc, 2006). Zgodba predstavlja osnovo za postavljanje življenjskih ciljev. Osebo spodbujamo, da pripoveduje po kronološkem zaporedju (od rojstva do sedanjosti) in zgodbo ob pripovedovanju zapišemo.

V nadaljevanju osebo povprašamo o različnih vidikih (v literaturi lahko zasledimo izraz magneti) njenega življenja v sedanjosti. Ti vidiki so:

1. vpliv,

2. spretnosti in močna področja, 3. stiki,

4. zdravje – skrbi – veselje/bolečina.

Opise teh vidikov nato zapišemo.

Nato naredimo še analizo močnih področij: osebnostnih lastnosti, spretnosti in znanj ter virov moči. Analiza se prepleta s predhodnimi vidiki sedanjosti, vendar je ključnega pomena, da močna področja poudarimo. Analizo zapišemo v že pripravljeno tabelo. Nato se pogovorimo o potrebah za samostojno življenje in o željah, ki jih ima oseba. Te želje zapišemo. Osebo spodbudimo, da do naslednjega srečanja premisli, kako bi uresničila te želje. Dobrodošlo je, da želje zapišemo in jih predamo osebi.

Na naslednjem srečanju želje preoblikujemo v operativne, specifične cilje. Osebi predstavimo SMART cilje. Izberemo največ pet želj in osebo spodbudimo, da sama oblikuje cilje. Nato oseba pripravi načrt, kako bo izbrani cilj dosegla. Korake opredeli v obliki lažjih, a še vedno specifičnih ciljev ter predvidi potrebne vire pomoči in podpore. Načrt pregledno zapišemo in oblikujemo.

Na zadnjem srečanju načrtovanja celoten načrt še enkrat preberemo, nato pa lastnik/lastnica načrta individualiziran načrt podpiše in se s tem zaveže, da si ga

67

bo po svojih najboljših močeh prizadeval/-a izpolnjevati. Če si oseba želi naše podpore in spremljanja v prihodnosti, to sodelovanje v načrtu opredelimo.

68