Pristopi individualiziranega načrtovanja

Ljudje se razlikujemo po mnogih značilnostih, zato vrsta potreb ali ovir, s katerimi se sooča posameznik, ne more biti edini kriterij, na podlagi katerega bi lahko preprosto določili model obravnave za vse osebe z enakimi ali podobnimi primanjkljaji. Zaradi različnih osebnostnih lastnosti, stopnje samoiniciativnosti, zmožnosti samoodločanja in drugih lastnosti, mora biti podpora in uvajanje v samostojnost individualno prilagojeno posamezniku. B. Kovanović (2004) je analizirala več osebnih individualnih načrtov in potrdila smiselnost individualnega pristopa, saj je realizacija ciljev odvisna od specifičnih značilnosti vsakega posameznika. Individualizirani pristop je ena izmed značilnosti socialnega modela obravnave oseb s posebnimi potrebami. Izhaja iz načela normalizacije.

Oblikovati se je začel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in se vedno bolj uveljavljal v osemdesetih letih, ko so se osebe s posebnimi potrebami začele povezovati ter si prizadevati za neodvisno življenje. Zahtevale so dostop do podpore, samodefiniranje potreb, nadzor nad osebno asistenco in bivanjem (Zorn, Zaviršek in Videmšek, 2002), pri čemer je posebej pomembna pravica do samostojne izbire in sprejemanja življenjskih odločitev.

Individualno načrtovanje je pri nas predmet socialnega dela, zato se v literaturi običajno uporablja izraz uporabnik. Individualno načrtovanje je ena izmed storitev, ki jih lahko oseba uporabi za izboljšanje lastnega funkcioniranja. Ker se želimo izogniti izrazu, ki po našem mnenju posameznika postavi zgolj na raven klienta, potrošnika, bomo v nadaljevanju uporabljali izraze oseba in posameznik.

S tem želimo poudariti usmerjenost na posamezno osebo, na individuum, in tudi ozavestiti odnos med osebo in načrtovalcem, ki igra pomembno vlogo v samem procesu načrtovanja (Brun in Rapp, 2001).

28

Ena izmed metod z izrazito individualnim pristopom je individualni načrt samostojnosti. Namenjen je posameznikom, ki potrebujejo pomoč in podporo pri samostojnem življenju. V vseh fazah oblikovanja in izvajanja tega načrta uporabnik enakovredno in aktivno sodeluje (Zgonc in Smrdu, 2005). Na ta način ohranja svoj vpliv nad procesom zagotavljanja socialno-varstvene storitve ter izboljšuje kvaliteto svojega življenja. Podlaga za izdelavo individualnega načrta je delno strukturiran, poglobljen intervju, ki ga usmerja strokovni delavec, individualiziran načrt pa je v celoti delo lastnika načrta – uporabnika (Škerjanc, 2006).

Obstaja pa še nekaj drugih oblik individualnega načrtovanja. Ena izmed njih je Ad hoc načrtovanje (začasni/delni načrt), ki je najbolj ustrezno v primerih, ko večje organizacijske, denarne ali kadrovske spremembe niso predvidene, gre pa bolj za uveljavljanje manjših sprememb v posameznikovem življenju v okviru lastnih zmožnosti. To načrtovanje je bolj kratkoročno. Uporabnik opiše svoj dan in pove, kako misli, da bi lahko potekal. Na tak način oblikuje cilje, vezane na kakovost svojega življenja. Ad hoc načrt je napisan na eni do dveh straneh v obliki ciljev. Načrt izvedbe ciljev je opisan zelo na kratko (Škerjanc, prav tam).

Načrtovanje na zalogo (krizni načrt) je namenjeno za načrtovanje prehodov in kritičnih situacij v prihodnosti, npr. poslabšanja zdravstvenega stanja, ko bo vpliv osebe nad lastnim življenjem zmanjšan. V tem primeru posameznik zadrži lastni vpliv tako, da zapiše, kako bo njegovo življenje urejeno potem, ko sam ne bo več zmogel. Z zapisom načrta uredi posamezna življenjska področja in se z udeleženimi, ki jih sam izbere, dogovori o njihovi vlogi. Čeprav pri načrtovanju na zalogo izhajamo iz sedanjosti, se osredotočamo predvsem na prihodnost. Pri tem uporabljamo metodo pisanja pisma: načrt je napisan tako, da posameznik napiše pismo, v katerem sporoča, kako si želi živeti po tem, ko se mu zdravstveno stanje poslabša in ga naslovi na osebo, za katero ve, da bo poskrbela za uresničitev njegovih želja (Škerjanc, prav tam). Tovrstno načrtovanje je najbolj primerno za starejše osebe in gibalno ovirane, pri katerih lahko pride do poslabšanja njihovega stanja (npr. v primeru mišične distrofije).

Osebno načrtovanje in izvajanje storitev

Individualno načrtovanje vse bolj zamenjuje izraz osebno načrtovanje in izvajanje storitev, ki poudarja, da je oseba središče celotnega procesa, večji pomen pa daje tudi izvedbi načrta (Flaker, Mali, Rafaelič in Ratajc, 2013).

V nadaljevanju povzemamo značilnosti metode po Flaker, Mali, Rafaelič in Ratajc, (2013). Gre za bolj celosten pristop, ki se ne osredotoča le na določene vidike posameznikovega življenja, ampak se odziva predvsem na njegove potrebe in želje. Oseba s pomočjo tega modela dobi pomoč pri organizaciji svojega življenja. Metoda ne predvideva direktne, osebne pomoči, ampak spodbujanje posameznikove sposobnosti samoodločanja in koordiniranje podpornih storitev, ki jih oseba potrebuje.

29

Procesa načrtovanja in izvajanja se lahko med seboj dopolnjujeta. Zapisani načrt sestavlja pripovedni in izvedbeni del, ki ju povezujejo zadani cilji. Čeprav je končni zapisani načrt pregleden in urejen, je priporočljivo, da se pri načrtovanju ne uporablja obrazcev, ampak da se sledi toku misli, tudi če se to kaže v preskakovanju tem.

Načela načrtovanja:

• Vpliv uporabnika: oseba sama sprejema odločitve in si zastavlja cilje, čeprav se načrtovalcu morda zdijo nerealni.

• Krepitev moči: s krepitvijo psiholoških razsežnosti moči (samozavest, samoodločanje) se poveča tudi družbena moč, ki jo gradijo različne socialne vloge, ki jih oseba prevzema. Stigma zaradi različnih oblik oviranosti ali pa preprosto drugačnosti to moč bistveno zmanjšuje, vendar se lahko s prevzemanjem novih vlog moč stigme zmanjša. Prav zato je tako zelo pomembno, da se moč posameznika krepi tako, da je aktiven in da je prav on lastnik načrta in kot tak tudi prevzame odgovornost za njegovo izvajanje.

• Pravica do napak: pri sprejemanju odločitev za svoje življenje tvegamo, da se zmotimo. To je nekaj običajnega. Naloga načrtovalca ni, da napake prepreči, ampak da upošteva pravico do napak.

• Rekleksivnost in reflektivnost: ti dve značilnosti in načeli metode omogočata spreminjanje načrta. Načrt je fleksibilen in se lahko sproti prilagaja okoliščinam.

Metode načrtovanja:

• Vzpostavitev delovnega odnosa, ki obsega: vzpostavljanje stika, predstavitev načrtovanja, sklenitev dogovorov (opredelitev vlog).

• Raziskovanje življenjskega sveta: uporabimo lahko različne tehnike, ki jih lahko med seboj kombiniramo – nestandardizirani intervju (pogovor), opazovanje, eksperiment in pogovor z drugimi udeleženci situacije.

• Zapisovanje načrta, ki poteka v obliki zapisa pogovorov, oblikovanja zapisa načrta in sprotnega preverjanja in popravljanja načrta.

Načrt je sestavljen iz:

• predstavitve osebe (v obliki opisa samega sebe in življenjske zgodbe);

• analize situacije (s pomočjo magnetov – vpliv, stiki, spretnosti in bolečina –, indeksa potreb in posameznih situacij);

• ciljev (strategija za njihovo uresničitev);

30

• izvedbenega načrta, v katerem so opredeljene naloge, dejavnosti, izvajalci, sredstva (cena), viri (plačniki) in roki (začetek, konec). Oblikuje se osebni paket storitev (Flaker, Mali, Rafaelič in Ratajc, prav tam).

Cilji izhajajo iz pripovedi, kjer so zapisani kot želje ali potrebe. Napisani morajo biti konkretno, pregledno in jasno.

Kratki načrt je krajša različica osebnega načrta, za katero je značilno, da je bolj pregledna in preprosta.

Obstajajo pa tudi bolj specifične vrste načrtovanja, npr. načrt odpusta in preselitveni načrt.

2.6.2 Tuji modeli in smernice za načrtovanje samostojnega