Opredelitev Aspergerjevega sindroma

AS je razvojna motnja, ki vpliva na to, kako posamezniki z omenjenim sindromom sprejemajo svet okoli sebe, predelujejo informacije ter kako se odzivajo na druge ljudi (Bradshaw, 2013). Je razvojna motnja, ki sodi v skupino avtističnih motenj. Od avtizma se razlikuje po razmeroma dobro ohranjenih jezikovnih zmožnostih otrok v prvih treh letih razvoja. Pogosto to motnjo opisujejo kot avtizem brez motnje v duševnem razvoju ali blagi avtizem z visokimi sposobnostmi (Jurišić, 2016).

15

V družbi osebe z AS še vedno velikokrat veljajo za nevzgojene in čudaške. Opazke so podeljene prav zato, ker se osebe z AS po izgledu ne razlikujejo od nevrotipičnih vrstnikov, saj nimajo takšnih fizičnih lastnosti, ki bi nakazovale, da ima otrok posebne potrebe.

Največkrat jih prepoznamo po njihovem nenavadnem vedenju in posebni govorni komunikaciji.

L. Wing je tako v svojem delu (Attwood, 2007) opisala glavne klinične značilnosti AS:

• pomanjkanje empatije (nezmožnost vživeti se v čustva drugih),

• naivna, neprimerna, enostranska interakcija,

• nezmožnost ali majhna sposobnost sklepanja prijateljstva,

• pedanten, natančen, ponavljajoč se govor,

• slaba sposobnost neverbalne komunikacije,

• izrazita zatopljenost v določene teme,

• nerodno, slabo koordinirano premikanje in nenaravna drža.

Opisane značilnosti združeno poimenujemo kot »triado primanjkljajev«. To so težave na področju socialne komunikacije, socialne interakcije in na področju fleksibilnosti mišljenja. Poleg zgoraj naštetih značilnosti pa imajo osebe z AS tudi druge posebnosti:

odvisnost od rutine, posebne interese in senzorno preobčutljivost (prav tam). Zaradi lažjega razumevanja njihovega vedenja, ki vpliva tudi na funkcioniranje njihove družine, sledi podrobnejša predstavitev.

2.1.2.1 Socialna komunikacija

Otroci z AS imajo težave z izražanjem na čustveni in socialni ravni. Težave imajo z razumevanjem gest, mimike in intonacije glasu, težave z razumevanjem, kdaj se začne in konča pogovor, težave z izbiro teme pogovora, uporabljajo zapletene besede in besedne zveze, ne da bi vedeli, kaj pomenijo. Govorjeno pogosto razumejo dobesedno, zato imajo težave z razumevanjem šal, sarkazmov in metafor. Čustev pri drugi osebi nemalokrat ne znajo ustrezno interpretirati, pogosto tudi sami navzven ne izražajo čustvenih stanj, ki jih doživljajo v različnih situacijah (Žagar, 2012).

2.1.2.2 Socialna interakcija

Večina oseb z AS si, tako kot njihovi vrstniki, želi imeti prijatelje, pa velikokrat ne vedo, kako vzpostavljati in vzdrževati prijateljske odnose. Ker smo ljudje primorani biti v vsakodnevnih interakcijah, ta nespretnost velikokrat vodi tudi v anksioznost in depresijo.

Največ težav imajo z nenapisanimi družbenimi pravili, ki so za večino ljudi samoumevna (npr. da se za določene stvari zahvalimo; da pozdravimo, ko vstopimo v prostor…). Zaradi nerazumevanja drugih, kot tudi nerazumevanja njih samih, se pogosto zaprejo vase in dajejo vtis, da jih nič ne zanima, so ravnodušni in se neprimerno obnašajo. V komunikaciji se največkrat izražajo le verbalno in ne uporabljajo neverbalne govorice, govorice telesa.

16

Prav tako pomanjkljivo zaznavajo in uporabljajo obrazno mimiko, pogosto imajo nenavaden pogled ter odsoten očesni stik.

2.1.2.3 Fleksibilnost mišljenja

Osebe z AS imajo pogosto težave s fleksibilnostjo mišljenja, saj je njihovo razmišljanje togo in se ne prilagodi trenutni situaciji. Do določenega problema imajo le en pristop in potrebujejo pomoč pri iskanju alternativ (Attwood, 2007). Težave s fleksibilnostjo mišljenja pa so velikokrat povod za vedenjske težave. Neprilagodljivost oziroma rigidnost prav tako lahko vpliva na vedenje otroka tako doma kot v šoli, saj jih je v takšnih situacijah izredno težko voditi in jim odpreti možne rešitve za situacijo. Prav tako zelo težko sprejemajo spremembe in se jim prilagodijo.

2.1.2.4 Odvisnost od rutine

Izhajajoč iz predpostavke, da se težko soočajo s spremembami, imajo zelo radi urejenost, natančnost in rutine. Radi imajo, da njihov dan poteka po določenih ustaljenih vzorcih.

Imajo rutine, ki so lahko drugim ljudem nesmiselne, njim pa predstavljajo varnost, saj točno vedo, kaj določeni aktivnosti sledi. Rutine se izoblikujejo zato, da vnesejo v svoje življenje več reda, da zagotovijo, da niso mogoče nepričakovane spremembe in da si pomagajo pri lajšanju stresa, saj so neobičajnost, nezanesljivost ali kaos za osebe z AS nevzdržni (Attwood, 2007).

2.1.2.5 Posebni interesi

Tako kot breme rutine, tudi obsedenost z nekim področjem zanimanja, ki dominira v pogovorih in s katerim se oseba ukvarja večino svojega življenja, pomembno vpliva na stanje duha v družini (Attwood, 2007). Posebna zanimanja oziroma obsesije naj bi jim pomagala kot sredstvo za sprostitev, s tem si zagotavljajo red in doslednost, izkazujejo svojo inteligenco in se izognejo pogovorom o drugih temah. Problem za družino predstavlja prenašanje otrokovih nenehnih vprašanj o isti temi, odpor do kakršnihkoli drugih aktivnosti in dostop do vsebin, povezanih z njegovimi zanimanji (prav tam).

2.1.2.6 Senzorna občutljivost

Veliko oseb z AS drugače predeluje vsakodnevne čutne (senzorne) informacije, s katerimi se srečuje v okolju. Lahko so preveč ali premalo občutljivi na določene dražljaje (svetloba, zvok, vonj, dotik). Pogosto je prizadeto eno ali več čutil, tako da oseba povsem običajne občutke doživlja kot neznosno močne. Nasprotno pa oseba z AS lahko pokaže minimalno reakcijo na stopnjo bolečine, ki je za ljudi brez sindroma neznosna. Starši pogosto ne razumejo, zakaj otrok občutke doživlja kot nevzdržne, otrok pa, podobno, ne razume, zakaj drugi ljudje ne doživljajo istih občutkov (Attwood 2007). Pri tem je pomembno, da se starši zavedajo občutljivosti in poskušajo čimbolj zmanjšati ali preprečiti močne dražljaje.

17

Glede na stopnjo izraženosti primanjkljajev, ovir oz. motenj ločimo otroke z avtističnimi motnjami, ki imajo lažji, zmerni ali težji primanjkljaj v socialni komunikaciji in socialni interakciji (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, 2014):

• Lažji primanjkljaj v socialni komunikaciji in socialni interakciji

Otrok ima težave pri navezovanju stikov. Neustrezno se odziva na socialne pobude drugih ljudi in lahko kaže zmanjšan interes za interakcijo z drugimi. Neustrezno vzpostavlja socialne odnose, kaže se pomanjkanje vzajemne verbalne in neverbalne komunikacije ter težave pri prilagajanju vedenja različnim socialnim okoliščinam.

• Zmerni primanjkljaj v socialni komunikaciji in socialni interakciji

Otrok ima pomembne primanjkljaje na področju verbalne in neverbalne socialne komunikacije. Opazno je omejeno vzpostavljanje socialnih odnosov in zmanjšano oz.

neustrezno odzivanje na socialne pobude drugih. Otrok zmanjšano izraža in deli interese in čustva z drugimi, neustrezno vzpostavlja očesni stik. Njegova govorica telesa je neobičajna, kaže primanjkljaje pri razumevanju in uporabi gest ter težave pri sodelovanju v simbolični igri.

• Težji primanjkljaj v socialni komunikaciji in socialni interakciji

Otrok ima zelo pomembne primanjkljaje na področju verbalne in neverbalne socialne komunikacije, ki povzročajo izrazite motnje v njegovem funkcioniranju. Zelo omejeno vzpostavlja socialne odnose in se minimalno odziva na socialne pobude drugih. Ne zmore začeti ali odgovoriti na pobudo po socialni interakciji, obrazna mimika in neverbalna komunikacija sta odsotni, za vrstnike se ne zanima.

• Lažji primanjkljaj na področju vedenja, interesov in aktivnosti

Nefleksibilno/rigidno vedenje otroka povzroča odstopanja v funkcioniranju na enem ali več področjih. Otrok ima težave pri prehajanju med dejavnostmi. Težave na področju organizacije in načrtovanja ovirajo otrokovo samostojnost.

• Zmerni primanjkljaj na področju vedenja, interesov in aktivnosti

Nefleksibilno/rigidno vedenje otroka povzroča pomembna odstopanja pri prilagajanju na spremembe. Otrok je preveč okupiran z interesi in/ali vedenji, ki se pojavljajo tako pogosto, da so očitni tudi naključnemu opazovalcu in vplivajo na otrokovo delovanje na več različnih področjih. Otrok kaže stisko, če mora svoje vedenje spremeniti oz. prilagoditi zahtevam okolja.

• Težji primanjkljaj na področju vedenja, interesov in aktivnosti

Nefleksibilno/rigidno vedenje otroka povzroča zelo pomembna odstopanja pri prilagajanju na spremembe. Otrok je tako preokupiran z interesi in/ali vedenji, da to onemogoča njegovo delovanje na več različnih področjih. Otrok kaže veliko stisko, če mora svoje vedenje spremeniti oz. prilagoditi zahtevam okolja.

18