POVEZAVA MED BRALNIM RAZUMEVANJEM V PRVEM JEZIKU IN TUJEM JEZIKU

Nekatere raziskave o branju v drugem/tujem jeziku so se osredotočile na argument, ali je branje v drugem jeziku/tujem jeziku jezikovni (znanje tujega jezika) ali bralni problem (neodvisen od poznavanja tujega jezika; zmožnost branja na splošno). Nekateri raziskovalci so prišli do zaključka, da mora biti za branje v drugem/tujem jeziku prej dosežena določena stopnja jezikovnega znanja (npr. poznavanje angleškega besedišča). Trdijo, da je zmožnost lingvističnega/jezikoslovnega znanja drugega/tujega jezika ključni faktor za branje v drugem jeziku. Drugi raziskovalci pa verjamejo, da je bralna zmožnost posameznika v drugem/tujem jeziku najverjetneje odvisna od bralne zmožnosti v prvem jeziku. Ti raziskovalci so z različnih perspektiv predpostavljali, da je pismenost, kot sta branje in pisanje, univerzalna, soodvisna oziroma prenosljiva. Ko je pismenost enkrat usvojena v prvem jeziku, je razpoložljiva in uporabna tudi v sobesedilu drugega jezika (Tang, 1997).

1 bralnim razumevanjem

23 Teorije, ki se osredotočajo na prenosljivost prvega jezika na drugi/tuji jezik, so: hipoteza transferja pri branju, teorija skupnega osnovnega znanja (hipoteza soodvisnosti) in hipoteza univerzalnega branja. Vse tri teorije iz treh različnih teoretičnih vidikov, in sicer kognitivne, psihološke in psiholingvistične perspektive, trdijo, da je branje veščina, prenosljiva, soodvisna in univerzalna oz. vsesplošna pri vseh jezikih. Vse te teorije poudarjajo kognitivne podobnosti v procesu bralnega razumevanja med jeziki.

4.2.1. Hipoteza transferja pri branju (ang. The Transfer Hypothesis of Reading) Esling and Dowing (1986), ki sta delovala iz psihološke perspektive, sta predlagala možnost, da se prenos pismenosti lahko zgodi prek jezikov. Ugotovitev se nanaša predvsem na branje.

Razpravljata o tem, da je branje spretnost, ki jo lahko razvijemo v kateremkoli jeziku. Vsaka zmožnost, kot je npr. branje, je razvita preko univerzalnega vzorca, ki vsebuje tri prekrivajoče se stopnje: spoznavna, obvladovanje in avtomatiziranje. Pri prvi stopnji učenec poizkuša ugotoviti, kaj narediti pri opravljanju spretnosti. Pri drugi stopnji, učenec dela na tem, da izboljša izvedbo svoje spretnosti. Nato vadi, dokler ne doseže avtomatizma. Ko je enkrat avtomatičnost pri branju usvojena, ne pojema. Spretnost pismenosti, kot je spretnost pisanja in branja, je naučena samo enkrat v posameznikovem življenju, vendar pa lahko spretnost posameznik prenaša na ostale jezike, vendar v večji oziroma manjši meri.

Hipoteza predlaga transfer preko formalnih ali lingvističnih podobnosti in razlik. Kar predlagata je, da ko posameznik usvoji bralne veščine v katerem koli jeziku, te veljajo tudi za kateri koli drugi jezik. Kar namiguje na to, da bralne veščine vključujejo znanje »vem kako/znam«. Vključuje poznavanje kdaj-kaj, to je, kdaj moraš narediti kaj, da osvojiš cilj.

Take vrste znanje se lahko razvija in pridobiva postopno z veliko vaje. Enkrat ko je to znanje doseženo, se lahko morda uporabi v ostalih podobnih situacijah. (Esling in Dowining, 1989) Raziskave o usvojitvi tujega jezika in branja še niso priskrbele dovolj zadostnih dokazov, da bi podpirale Eslingovo in Downingovo hipotezo transferja. Velika večina raziskav se osredotoča na podobnosti in razlike različnih jezikov, namesto na procese jezikovnega razumevanja, to se pravi vključenost kognitivne procese na višji ravni, na primer, uporaba kognitivnih strategij ali uporaba prejšnjega znanja v dolgoročni spomin, da si olajšamo razumevanje jezika (Tang, 1997).

Tudi Tang (1997) je ugotovil, da so udeleženci uporabljali podobne strategije pri branju v prvem jeziku in branju v drugem jeziku. Vendar pa podobnost uporabe strategij ne more potrditi hipoteze bralnega transferja, ker študija ni uporabljala procedure, ki bi pomagala ugotoviti, katere strategije so se razvijale oz. so bile tipične za prvi jezik ali drugi jezik.

4.2.2. Teorija skupnega osnovnega znanja/hipoteza soodvisnosti

Cummins (1984) pravi, da je v možganih na voljo samo določena količina prostora za jezik ali pismenost. Teorija skupnega osnovnega znanja (ang. Common Underlying Proficiency Theory) predlaga, da imajo izobraženi dvojezični odrasli bralci, ki so že pismeni v prvem jeziku, razpoložljivi dve poti, ko razvijajo pismene zmožnosti v drugem/tujem jeziku. Lahko črpajo iz pismenosti veščin in znanja, ki so ju že osvojili v prvem jeziku, ali črpajo iz že vloženega truda v drugi/tuji jezik. Zato raziskava o izobraženih dvojezičnih odraslih bralcih lahko kaže na dvosmerni transfer, to je iz prvega jezika v drugi/tuji jezik in obratno, saj imajo

24 izobraženi dvojezični odrasli nekaj, kar lahko prenašajo v obe smeri, kar je s svojo raziskavo ugotovil tudi Tang (1997), in sicer, da so udeleženci njegove študije obravnavali besedila podobno v obeh jezikih. Preko dekodiranja ali prepoznavanja besed je razumevanje kognitivno zahtevnejši proces, ki vključuje usklajenost/sodelovanje pozornosti, spomina, interpretacije in procesa razumevanja, v katerem bralec ustvari/gradi mnenje iz pisanega besedila. Ne glede na razlike pri zapisu v prvem in tujem jeziku obstajajo podobna konceptualna/pojmovna sredstva, ki določajo bralčev proces razumevanja v obeh jezikih.

4.2.3. Hipoteza univerzalnega branja

Psiholingvistično stališče branja v drugem/tujem jeziku, ki ga lahko apeliramo tudi na tuji jezik, je raziskoval Goodman (1973, v Tang, 1997) kot univerzalno bralno hipotezo, ki domneva, da je glavni cilj vsakega branja razumevanje.

Univerzalna hipoteza branja (ang. The Reading Universal Hypothesis) zagovarja, da bo bralni proces precej podoben za vse jezike, z manjšimi spremembami, prilagojenimi določenim značilnostim pisnega sistema in slovničnih struktur vsakega. Med branjem bralci predvidijo pomen besedila, ki ga povežejo/pridobijo s svojim predznanjem; uporabijo ostale strategije, ki so na voljo skupaj s prihajajočimi čutnimi informacijami. Potem bralec dodela, potrdi ali celo zavrne prvotno predvidevanje (Tang, 1997).

Miller (1988, v Tang 1997) je analiziral proces bralnega razumevanja in ugotovil, da bralno razumevanje vključuje vizualno dekodiranje ter kognitivne procese, ki združujejo informacije iz besedila s splošnim znanjem. Od teh je samo dekodiranje specifično za določen jezik.

Ostala dva procesa sta lahko univerzalna/splošna za katerikoli jezik.

Branje je mišljeno kot univerzalno v kateremkoli jeziku, ker bralec združuje/povezuje informacije v besedilu s splošnim znanjem ne glede na to, v katerem jeziku bere, da ustvari pomen odlomka in ker je temeljni namen branja razumevanje. Da dosežemo primaren cilj branja, se od bralcev ne zahteva samo njihovo znanje jezika, ampak, kar je še bolj pomembno, se od njih zahteva, da v branje prinesejo vse svoje kognitivne in metakognitivne strategije, npr.

samopopravke, predvidevanja, logično presojo, povzemanje in zmožnost opazovalne spretnosti (Tang, 1997).

4.2.4. Razlika med teorijo skupnega znanja in hipotezo univerzalnega branja Teorija skupnega osnovnega znanja (The Common Underlying Proficiency Hypothesis) se osredotoča bolj na konceptualna znanja. Konceptualno znanje je mišljeno kot predznanje po temi besedila. Če ima bralec ustrezno predznanje, mu bo lažje obravnavati in razumeti besedilo.

Goodmanova univerzalna hipoteza branja (Universal Hypothesis) se osredotoča na primarni cilj branja. Da doseže cilj onstran poznavanja jezika mora bralec narediti kar lahko, da sestavi pomen besedila. Goodman svojo hipotezo zagovarja tako (1970, v Tang 1997), da bralno razumevanje ni samo vprašanje pomenov besed, ampak se sprašuje, ali ima bralec dovolj izkušenj in pojmovnega/konceptualnega predznanja, s katerim lahko vpliva na bralni proces in najde smisel tega, kar bere. Poudariti je treba, kako pomembne so številne izkušnje branja, saj dovolj bralnih izkušenj bralcu omogoča, da razvija proceduralno znanje bralnega

25 razumevanja, ki bo kasneje olajšal bralno razumevanje v kateremkoli jeziku, ki se ga bo lotil (Tang, 1997).

Ravnanje/postopek, ki se ga bralec loti zavestno ali nezavestno, da bi razumel besedilo, je odvisno od proceduralnega znanja, ki ga ima. To je, da naj bi bralec vedel, kako pristopiti k besedilu, zakaj k njemu pristopiti in kaj narediti, ko se pojavijo težave. Proceduralno znanje je kognitivno bolj zahtevno kot jezikovno. Univerzalna hipoteza se osredotoča bolj na kognitivno splošnost v procesu razumevanja kot jezikovno splošnost. Proces razumevanja je splošen pri vseh jezikih (Tang, 1997).

4.2.5. Razlike med branjem v prvem in tujem jeziku po Grabeju in Stollerju (Mikeln, 2008)

Grab in Stollerjeva sta razlike med branjem v prvem in tujem jeziku dosti bolj razdelala.

Navajata tri obširnejše sklope, pri katerih lahko pride do razlik v procesih bralnega razumevanja: jezikovne razlike in razlike v procesiranju besedil, individualne in izkušenjske razlike ter družbeno-kulturne razlike.

Jezikovne razlike in razlike v procesiranju besedil: razlika v obsegu besedišča ter jezikovnega in diskurzivnega znanja; razlika v metajezikovnem in metakognitivnem zavedanju (učenec se pri branju v tujem jeziku bolj zaveda zgradbe jezika); razlika v izpostavljenosti tiskani besedi; razlika v ravni obvladovanja tujega jezika kot osnovi za branje (nepoznavanje besedišča in slovnice v tujem jeziku onemogoča uporabo že naučenih bralnih spretnosti), vpliv jezikovnega transfera (pri učenju tujega jezika pogosto prihaja do prenosa jezikovnih znanj in spretnosti iz prvega v tuji jezik, kar lahko olajša ali oteži bralni proces in razumevanje); vpliv interakcije med dvema jezikoma.

Individualne in izkušenjske razlike: razlike v razvitosti bralne zmožnosti v maternem jeziku;

razlika v dostopnosti raznolikih besedil (pri učenju tujega jezika se učenci ne morejo seznaniti z raznolikostjo besedilnih žanrov, ki jih običajno berejo v prvem jeziku); razlika v jezikovnih virih (pri branju v tujem jeziku se pogosto uporablja dvojezične slovarje, strategijo prevajanja in vire, ki pojasnjujejo kulturno ozadje, česar pri branju v prvem jeziku ni).

Družbeno-kulturne razlike: različni načini organiziranja diskurza in besedil (prednost različnim načinom organiziranja informacij, tako pri pisanju kot pri govorjenju); razlike so tudi v načinu izražanja odnosa z bralcem, v pričakovani količini novih informacij in njihovem mestu v besedilu.

4.3. VPLIV GOVORJENEGA JEZIKA NA BRALNO RAZUMEVANJE V