RAZPRAVA

V empiričnem delu diplomskega dela sem se osredotočila predvsem na tri področja, ki so me v največji meri zanimala v zvezi z obravnavano tematiko neuspešnih nadarjenih učencev: delo z neuspešnimi nadarjenimi učenci, pričakovanja do njih in vzroki za neuspešnost.

Področje neuspešnosti pri nadarjenih učencih bi ocenila kot še precej nepoznano učiteljem, kar sem ugotovila tudi s pomočjo anketnega vprašalnika, kjer so anketirani zapisali nekaj svojih mišljenj, kdo je po njihovem mnenju neuspešen nadarjen učenec. Odgovori me sicer niso zelo presenetili, vendar je le nekaj posameznikov navedlo, da so to učenci, ki ne izkoristijo svojih potencialov zaradi najrazličnejših vzrokov (osebnostne lastnosti, okolje ipd.). Precejšen delež izmed njih je navajal tudi neuspešnost na učnem področju in talente, ki jih šola ne priznava.

Težko je potegniti črto, kdaj je učenec nadarjen, če prepoznavamo le posamezne talente oziroma močna področja in njegov splošni učni uspeh ne dosega učiteljevih meril, da bi ga le ta predlagal v postopek za odkrivanje nadarjenosti. Ti nadarjeni posamezniki po mojem mnenju v večji meri ostanejo neodkriti, saj na splošnih šolskih področjih ne dosegajo izrazito nadpovprečnih rezultatov oziroma visokih ocen.

Kar 39 % anketiranih je kot vzrok za neuspešnost navedlo slabe delovne navade in motivacijo, kar potrjujejo tudi različni avtorji (Chaffey, 2003; v Policy and implementation strategies for the education of gifted and talented students, 2004; Može, 2003; Korez, 2009; idr.), ki so se ukvarjali z navedeno tematiko. 13 % anketiranih pa je z neuspešnostjo nadarjenih učencev povezalo tudi težave z vedenjem, nemirnostjo, nezainteresiranostjo in nemotiviranostjo za šolsko delo ter težave z disciplino. Omenjene lastnosti te skupine navaja tudi I. Može (2003), ki pravi, da ti učenci pogosto postanejo tudi agresivni in so dobri manipulatorji. Težave na socialnem področju spremljata tudi slaba

79

samopodoba in strah pred neuspehom, ki lahko vodi v občutek nemoči in obupa.

Glede na pridobljene podatke ocenjujem, da učiteljem ni v celoti znano, kdo so neuspešni nadarjeni učenci in kakšne so njihove lastnosti. To področje bi jim morali še podrobneje predstaviti in jih opozoriti na prepoznavanje teh učencev, saj lahko ob prvih znakih neuspešnosti s primernimi strategijami ta pojav omejimo ali ga celo zatremo. S tem povezano je tudi delo s temi učenci in ne le prepoznavanje. Čeprav ta populacija predstavlja majhen delež, bi morali biti ti učenci ustrezno obravnavani. Na tem področju se strinjam z I. Korez (2009), ki vidi rešitev v individualiziranem delu s posameznikom, ki temelji na učenčevih interesih. V to delo bi se morali vključevati tako učitelji, ki poučujejo tega učenca, kot tudi drugi strokovni delavci. Predvsem zaradi spremljajočih težav pri pojavu neuspešnosti (socialne in čustvene težave, težave s pomanjkanjem zbranosti, neorganiziranostjo, slabe učne in delovne navade, neposlušnost, pozabljivost ...) vidim smiselnost v vključevanju v to obravnavo tudi druge strokovne delavce, predvsem specialne in socialne pedagoge, ki bi lahko veliko prispevali k uspešni obravnavi teh učencev in zmanjšanju pojava učne neuspešnosti. Poleg vseh šolskih delavcev pa I.

Može (2003) pravi, da je treba v strategije pomoči vključiti tudi starše, saj se velikokrat možnost za neuspešnost začne že v domačem okolju.

Menim, da je treba tako učencem kot tudi staršem dati ustrezne napotke in jim predstaviti načine pomoči, da se skupaj z učitelji in drugimi strokovnimi delavci uspešno zajezi neuspešnost.

Specialni pedagogi po šolah, ki se ukvarjajo z učenci s posebnimi potrebami, večkrat pri svojem delu opažajo učenčeva močna področja in različne talente. Tudi na te učence je treba biti pozoren, saj jih njihove posebne potrebe lahko v veliki meri omejujejo pri izkazovanju njihovih talentov in nadarjenosti. T. Lorbek (2014) v svojem diplomskem delu navaja, da je odstotek nadarjenih s posebnimi potrebami izredno majhen (0,43 %) in da ti učenci s svojo nadarjenostjo poskušajo prikriti svoj primanjkljaj, oviro oziroma motnjo (Willard-Hold, 1999; v Lorbek., 2014; str.

80

74). Njihove zmožnosti kompenziranja velikokrat prikrijejo težave in tako ostanejo neprepoznani ter brez ustreznih spodbud in pomoči (Magajna, 2010; v Lorbek, 2014; str. 74).

Iz svojih izkušenj, pridobljenih z delom v redni osnovni šoli z učenci s posebnimi potrebami, med katerimi so prevladovali tisti z učnimi težavami, sem opazila, da se učitelji premalo zavedajo njihovih močnih področij in različnih talentov, ki pa se ne nujno navezujejo na šolsko učno področje.

Menim, da vse prej kot dobre, močne lastnosti opazimo vse težave, primanjkljaje in motnje ter smo velikokrat "slepi", ko je treba pri učencu poiskati njegova močna področja. Tako njihovi talenti in morebitna nadarjenost ostanejo neprepoznani in jih ne razvija. Zato menim, da bi morali predvsem specialni pedagogi, ki v večini delajo s to populacijo, biti še bolj pozorni na učenčeve talente in nadarjenost ter hkrati o tem obveščati in opozarjati tudi učitelje, ki s tem učencem delajo. Prav tako vidim velik pomen pri vključevanju specialnih pedagogov v delo z nadarjenimi učenci in tistimi nadarjenimi, ki so neuspešni, saj bi s svojim znanjem lahko veliko pripomogli k njihovi uspešnosti in premagovanju najrazličnejših težav.

Preden sem se lotila pisanja diplomskega dela in mi je že uspelo pregledati precejšen del navedene literature, sem iz svojih do sedaj pridobljenih izkušenj sklepala, da so pričakovanja učiteljev do vseh nadarjenih učencev enaka. Menila sem, da učitelji med nadarjenimi učenci ne delajo razlik in da glede na njihov "status nadarjenosti" od vseh pričakujejo enako. Domnevna visoka pričakovanja do nadarjenih učencev se niso izkazala za resnična in s pomočjo raziskave, na sicer majhni populaciji, sem ugotovila, da učitelji razlikujejo med uspešnimi in neuspešnimi nadarjenimi učenci ter da imajo do njih različna pričakovanja.

V določeni meri sem zelo zadovoljna, saj se mi zdi dobljeni rezultat spodbuden, da so vsi učenci obravnavani po svojih individualnih zmožnostih in interesih ter da učitelji nimajo do vseh učencev enakih pričakovanj. Po drugi strani pa me skrbi dejstvo, da so anketirani izrazili nižja pričakovanja do neuspešnih nadarjenih učencev. Glede na to, da v

81

anketirani populaciji ti učenci niso deležni posebne obravnave in pomoči, me preveva skrb, ali se bodo ti učenci lahko kdaj izkazali kot uspešni in bodo premostili težave, ki jih pri tem omejujejo.

Z anketnim vprašalnikom, posredovanim na različne šole v mojem domačem okolišu, sem na neki način želela opozoriti učitelje tudi na različne vzroke, ki lahko vplivajo na neuspešnost nadarjenih učencev. Vsi vzroki, ki so bili našteti v vprašalniku, dejansko lahko pripomorejo k neuspešnosti, vendar so jih učitelji dokaj različno ocenili.

Izstopajoča ugotovitev na podlagi opravljene raziskave je predvsem ta, da anketiranci ocenjujejo, da spol ne vpliva na neuspešnost, medtem ko so raziskave pokazale, da obstajajo razlike v neuspešnosti med spoloma. Po opravljenih raziskavah neuspešni nadarjeni dečki po številu predstavljajo večji delež v primerjavi z neuspešnimi nadarjenimi deklicami (Colangelo, Kerr, Christensen & Maxey, 1993; Gowan & Demos, 1964; Raph et. al., 1966; Stockard & Wood, 1984; v Sunde Peterson, Colangelo, 1996).

Butler-Por (1987; v Sunde Peterson in Colangelo, 1996, str. 400) pravi, da čeprav je pojavnost neuspešnosti med dečki višja, so zadnje raziskave opozorile na neuspešnost pri deklicah. Notranja in socialna ambivalenca (pojav, kjer oseba občuti hkrati dve med seboj nasprotujoči si čustvi, npr.

strah in radovednost; žalost in veselje; v Kaj so čustva?, (bd)), ki se pojavlja ob (ne)uspehih, lahko pri deklicah povzroči konflikte, saj se le-te bolj zavedajo svojih potencialov. Torej se deklice bolj zavedajo svojih zmožnosti, ki jih med odraščanjem pri iskanju samega sebe lahko namerno potlačijo, zakrijejo z namenom, da bi bile družbeno sprejete. Na deklice, starejše od 12 let, lahko odklonskost pri komponentah samopodobe, kot so fizični videz in samovrednote, vpliva na njihove akademske izbire in aspiracije (Buescher & Higham, 1989; v Sunde Peterson in Colangelo, 1996). Zanimivo dejstvo je tudi, da stereotipi staršev glede spola vplivajo na otrokovo samozaznavanje in tako vplivajo na otrokovo uspešnost (Jacobs, 1991; v Sunde Peterson in Colangelo, 1996). Iz različnih raziskav lahko torej sklepamo, da pričakovanja staršev

82

lahko v veliki meri pripomorejo k samodojemanju otroka in posledično tudi k otrokovim uspehom.

Anketirani so prav tako ocenili, da zunanji dejavniki, kot so družba in okolje, starši, ki si vzamejo premalo časa za otroke, tekmovalni pritisk ipd., močno vplivajo na učenčevo uspešnost. Torej je kljub temu, da sem v opravljeni raziskavi ugotovila, da notranji dejavniki bolj vplivajo na neuspešnost, treba biti pozoren na zunanje dejavnike, ki lahko veliko pripomorejo k učenčevi (ne)uspešnosti. Na veliko zunanjih dejavnikov imamo lahko velik vpliv, in če se jih zavedamo, lahko s spremembami in pomočjo pripomoremo k uspešnosti vseh nadarjenih učencev.

83