a) TABORNIŠKI ROD
Taborniški rod je samostojna pravna enota, taborniško društvo, ki ga vodijo prostovoljci. Rod je sestavljen iz organov, ki zajemajo:
- občni zbor (članice in člani);
- rodovo upravo (starešina rodu, načelnik rodu, tajnik, blagajnik, gospodar in največ trije drugi člani);
- nadzorni odbor;
- disciplinsko komisijo.
Člani in članice taborniškega rodu se delijo na družino MČ, družino GG in kluba PP in RR. Za vsako stoji načelnik, ki nadzira in koordinira delovanje svoje družine. Število vodov v družini je odvisno od števila članov, zato lahko ima vsak rod različno število vodov, vendar enako število družin. Vsak vod sestavljata skupina približno enako starih članov in vodnik, ki pripravlja in vodi sestanke. Vodnik, ki opravi vodniški tečaj in ima potrdilo, lahko vodi vod.
Vsi vodi iste starostne skupine se povezujejo skupaj v družino, ki jo vodi načelnik družine. Vodi se načeloma srečujejo na tedenskih sestankih, kjer izpeljejo vodnikov program. Vodi se srečujejo tudi na različnih dogodkih, ki jih organizira rod ali pa druga društva. Izvajan rodov program ustvarja rodova uprava skupaj z vodniki in specialisti za posamezna področja.
b) TABORNIŠKA DRUŽINA IN TABORNIŠKI VODI
Družina je organizacijska enota v rodu ali četi, ki združuje več vodov. Vodi združujejo člane po starosti v šest skupin:
- Medvedki in čebelice (MČ) – člani so stari od 6 do 10 let, - Gozdovniki in gozdovnice (GG) – člani, stari od 11 do 15 let, - Popotniki in popotnice (PP) – člani, stari od 16 do 20 let, - Raziskovalci in raziskovalke (RR) – člani, stari od 21 do 27 let, - Grče – člani, stari več kot 27 let.
Družina skrbi za povezavo med vodi in izvaja program organizacije za določeno starostno skupino. Družino vodita načelnik in starešina družine skupaj z vsemi vodniki. Načelnik družine operativno vodi delo družine in mora biti vključen v izobraževanje za pridobitev naslova inštruktor I. stopnje. Starešina družine mora biti polnoleten, svetuje in pomaga načelniku ter je odgovoren za delo družine (Arnuš, 2004).
»Vod je osnovna delovna enota taborniške organizacije in je neformalna skupina, ki se loči od formalne skupine predvsem po tem, da nastaja na podlagi prijateljstva in osebnih interesov«
(Arnuš, 2004). Ko tabornik doseže določeno starost, preide iz enega starostnega obdobja v drugo.
Taborniki so mladinska organizacija. Gonilna sila vsakega roda so mladi, ki jih podpirajo starejši, bolj izkušeni člani. Večina taborniških vodnikov začne svojo funkcijo opravljati pri šestnajstih letih starosti. Po navadi so to tisti taborniki, ki izkažejo zanimanje za vodenje svojega voda. Najprej se ti taborniki eno leto urijo kot pomočniki vodnikov, nato pa med poletnimi počitnicami obiščejo vodniški tečaj in postanejo samostojni vodniki.
Leta 2004 je bila izvedena raziskava, v kateri je bila analizirana struktura prostovoljcev v taborniški organizaciji. Anketiranih je bilo 1.026 prostovoljcev, aktivnih v taborniški organizaciji. Kar 688, torej 67 % prostovoljcev, je bilo starih od 15 do 24 let, 24 % pa od 25 do 34 let. Starejših prostovoljcev je bilo občutno manj, saj ZTS sledi tihemu načelu, da je organizacija mladih za mlade (Arnuš, 2004).
2. 1. 4 TABORNIŠKI PROGRAM ZA MLADE PO LETU 2014
ZTS je leta 2014 izdala prenovljen Program za mlade, dinamičen organizem, ki skuša odgovoriti na potrebe mladih, hkrati pa izpolnjevati vzgojno poslanstvo organizacije. Program
za mlade je skupek vsega, kar vpliva na razumevanje, s čim se ukvarjamo, kako ga izvajamo in zakaj ga izvajamo na tak način (Pugelj, Strajnar, 2014).
Ko govorimo o programu za mlade, moramo upoštevati vse njegove vidike: s čim se ukvarjamo, kako ga izvajamo in zakaj ga izvajamo na tak način. Program za mlade pri ZTS je sestavljen iz treh delov (Pugelj, Strajnar, 2014):
a) Vzgojni del:
- vzgojni ideal je pričakovanje, da mladi skozi vzgojno delovanje postanejo angažirani, avtonomni, odgovorni in solidarni ljudje;
- vzgojne prioritete in cilji so nekakšni »standardi znanja« oz. pokazatelji (merila) za vzgojni razvoj mladih;
- taborniški pristop (skavtska metoda) je sedem med seboj povezanih gradnikov, ki sestavljajo vsako taborniško dejavnost.
b) Vsebinski del:
- taborniške dejavnosti opredeljujejo, kaj taborniki počnejo, npr. vodova srečanja, izleti, taborjenja, mnogoboj in druga tekmovanja, projekti;
- področja delovanja taborništva so spoznavanje narave in družbe, zdravo življenje, varno bivanje in gibanje v naravi, angažiranost v skupnosti, mednarodno sodelovanje.
c) Temeljni del:
- poslanstvo taborništva (skavtstva) je pomagati mladim pri njihovem odraščanju in vizija
»taborniki ustvarjamo boljši svet«.
- taborniška načela (dolžnost do duhovnega razvoja, družbe in sebe) predstavljajo vodila, usmeritve za ravnanja tabornikov;
- taborniške vrednote: prijateljstvo, sodelovanje, prostovoljstvo, spoštovanje narave, ki predstavljajo naš vrednostni okvir.«
2. 1. 5 TABORNIŠKI PRISTOP (SKAVTSKA METODA)
Eden od ključnih dejavnikov vzgoje pri tabornikih je taborniški pristop oziroma skavtska metoda. Ta zajema sedem vidikov, ki morajo biti vključeni v dejavnost, da zanjo lahko rečemo, da je taborniška. Ti gradniki so (Pugelj in Strajnar, 2014):
- življenje v skladu s prisego in zakoni;
- učenje skozi delo (izkustveno učenje);
- članstvo v majhnih skupinah, ki vključuje stopnjujoče se odkrivanje in sprejemanje odgovornosti, učenje samoobvladovanja – usmerjeno v razvoj značaja in pridobivanje znanja, samozaupanja, pripadnosti in sposobnosti za sodelovanje in vodenje;
- stopnjevan in stimulativen program različnih dejavnosti, ki temeljijo na interesih udeležencev, vključno z igrami, uporabnimi spretnostmi in služenjem skupnosti;
- odkrivanje, spoznavanje, spoštovanje in zaščita narave;
- simbolni okvir, ki je sestavljen iz domišljijskega sveta, polnega dogodivščin, v katerem se mladi identificirajo kot junaki, in iz obredov, ki imajo simbolni pomen za taborniško skupnost;
- podpora odraslih.
2. 1. 6 TABORNIŠKE DEJAVNOSTI
Pri načrtovanju taborniških dejavnosti moramo stremeti k temu, da dosegamo vzgojne cilje, ki so podlaga za osebni razvoj. Z njimi mlade skozi njihove lastne izkušnje, ki so podlaga za razvoj znanja, spretnosti in vrednot, vodimo k doseganju lastnega ideala (Pugelj, 2014).
»Vsaki dejavnosti lahko rečemo taborniška takrat, kadar poteka skladno z namenom taborništva (npr. da vzgajamo, da prispevamo k napredku), z načeli in vrednotami (npr. skrbimo za lasten razvoj ali pa smo prostovoljci), ter da pri tem upoštevamo moralna načela oziroma zakone (npr.
taborniška dejavnost omogoča mladim, da izvajajo dejavnosti v zdravem okolju in na zdravju prijazen način – tabornik živi zdravo). Pri opazovanju dejavnosti tega ne bomo videli, je pa pomembno, da se tega zavedamo pri načrtovanju dejavnosti« (Pugelj, 2014).
Bistven element, ki ga mora dejavnost vsebovati, da lahko rečemo, da je taborniška, je, da mladim zagotovi izkušnje, ki so podlaga za kognitivni in moralni razvoj. Prav tako mora potekati skladno s taborniškimi vrednotami.
Če želimo, da se to zrcali v taborniških dejavnostih, morajo te prispevati k (Pugelj, 2014):
- osebnemu razvoju,
- razvoju taborniške identitete, pripadnosti in trajnosti delovanja organizacije,
- razvoju drugih ljudi in širše skupnosti, v kateri posameznik in taborništvo udejanjata svoje poslanstvo.
Te 'prispevke' lahko opredelimo kot področja taborniških dejavnosti (Pugelj, 2014):
- izbirne dejavnosti, ki zapolnjujejo potrebo po razvoju edinstvenih interesov posameznika;
- stalne dejavnosti, ki razvijajo identiteto taborništva, pripadnost in trajnost delovanja organizacije;
- interesne dejavnosti, ki predstavljajo neposredno angažiranost in solidarnost mladih v družbi.«
2. 1. 7 PODROČJA OSEBNEGA RAZVOJA, VZGOJNE PRIORITETE IN VZGOJNI CILJI To poglavje magistrskega dela je povzeto po taborniškem dokumentu Program za mlade (Pugelj, 2014). Vzgojni cilji so cilji, ki jih dosegamo z načrtnim vzgojnim delovanjem. So sredstvo za identifikacijo in vrednotenje rasti posameznika, ki naj bi bila usmerjena k vzgojnim idealom in taborniškim vrednotam ter skladna z načeli taborništva (Pugelj, 2014).
»Taborništvo si prizadeva za celostni razvoj mladih, in sicer v vseh dimenzijah osebnosti. Za dosego tega cilja potrebuje jasno opredeljena področja osebnega razvoja [...]. Na podlagi analize vzgojnega prispevka taborništva je bilo oblikovanih šest področij osebnega razvoja«
(Pugelj, 2014, str. 14).
Osebni razvoj v ZTS je opredeljen na naslednjih področjih: človek kot del narave, razum, doživljanje samega sebe, okolica, iskanje in značaj. V dokumentu Program za mlade (Pugelj, 2014) vsako od področij osebnega razvoja vsebuje predloge vzgojnih prioritet.
a) Področje osebnega razvoja: Človek kot del narave
Vzgojni cilji na področju »moje telo« vsebujejo sprejemanje svojega telesa, športne aktivnosti, zavedanje svojih omejitev, skrb za svoje zdravje in varnost, sprejemanje spolnosti kot naravne danosti in prepoznavanje njene čustvene in fizične plati.
b) Področje osebnega razvoja: Razum – razvijanje osebne učinkovitosti
Vzgojni cilji na področju osebnega razvoja razuma so razvijanje interesa za pridobivanje znanja, zmožnost zbiranja informacij, jih pretehtati in selektivno uporabljati, postavljanje ciljev v življenju, zavedanje svojih sposobnosti in vloge v skupini, sodelovanje z drugimi za doseganje lastnega napredka, razumevanje odnosov v skupini in njihovo upoštevanje pri posameznikovem delovanju, organizaciji svojega časa, prepoznavanje, kaj je v določenem trenutku pomembno in sprejemanje odgovornosti za uresničevanje ter vrednotenje zadanih prednostnih nalog.
c) Področje osebnega razvoja: Doživljanje sebe
Vzgojni cilji na področju doživljanja sebe so prepoznavanje svojih čustev in čustev drugih, sposobnost vzpostavljanja čustvenega ravnovesja, okoliščinam ustrezno izražanje čustev, zmožnost empatije, spoznavanje napredovanja s pomočjo vzornika, zavedati se svoje vloge vzornika v socialnem okolju, zavedanje, da obstaja več pogledov na različne situacije, in zmožnost te poglede sprejemati, ustvarjanje lastnega mnenja o lokalnem, regionalnem in globalnem dogajanju, zmožnost argumentiranja svojega mnenja in nadgradnje tega na podlagi mnenj drugih.
č) Področje osebnega razvoja: Okolica – socialna vključenost
Vzgojni cilji na področju okolice – socialne vključenosti so znanje vzpostavljanja in negovanja prijateljstva, odprtost, strpnost in spoštljiv odnos do vrstnikov, sposobnost prek sodelovanja bogatiti svoje znanje, sprejemanje mlajših in starejših kot enakovrednih sogovornikov, razvijanje sodelovanja z mlajšimi in starejšimi od sebe, sposobnost uveljaviti se v »svetu odraslih«, razvijanje skrbi in sprejemanje odgovornosti za družbeni razvoj, poznavanje družbene ureditve in zavedanja z njo povezanih pravic in dolžnosti ter sposobnost zaznavanja socialnih razlik v družbi in preseganja predsodkov na podlagi teh razlik.
d) Področje osebnega razvoja: Iskanje – razvoj sistema vrednot
Vzgojni cilji na področju osebnega razvoja iskanje – razvoja sistema vrednot so videnje lepote v sebi, naravi in v drugih, razvijanje samopodobe in svoje vloge v družbi, delovanje skladno s svojim verovanjem in prepričanjem, cenjenje bogastva svetovne dediščine, spoštovanje vrednot drugih, prispevanje k razvoju družbe s svojo enkratnostjo, življenje v skladu z lastnim sistemom vrednost, udejanjanje svojega življenjskega smisla v naravi in prizadevanje si za mir v svojem okolju.
e) Področje osebnega razvoja: Značaj
Vzgojni cilji na področju osebnega razvoja značaja so prepoznavanje priložnosti za osebni razvoj, izkoriščanje priložnosti za osebni razvoj, bogatenje lastnega življenja z izkušnjami, uresničevanje zastavljenih ciljev, soočanje z življenjskimi preizkušnjami in premagovanje ovir, grajenje svojih znanj in spretnosti s potrpežljivostjo, nenehno trudenje za kakovost odnosa s sočlovekom, razvijanje in udejanjanje svojih idej ter razvijanje svojega značaja in uveljavitev v družbi.
2. 2 POUK ZUNAJ UČILNICE
Večina pouka v naših šolah še vedno poteka v učilnicah. Šola je velik prostor, vendar pa so učenci pri pouku po navadi omejeni le na učilnico. V učilnicah so, sploh pri frontalnem pouku z delovnimi zvezki in učbeniki, učenci največkrat le pasivni sprejemniki znanja. Cilj učiteljev bi moral biti, da učenci postanejo aktivni udeleženci v pouku, saj učenci zunaj učilnice pričnejo uporabljati svoja čutila in skupaj z učiteljem oblikujejo uro. Vedno bolj aktualna in s strani strokovnjakov na področju pedagogike podpirana alternativa je pouk na prostem (Štemberger, 2012).
»Najširša opredelitev pouka na prostem je, da je to organizirano učenje, ki poteka zunaj šolskih stavb. Pouk na prostem se sklicuje na filozofijo, teorijo in prakso izkustvenega učenja in okoljske vzgoje« (Skribe - Dimec, 2014).
»Pouk na prostem je pouk zunaj učilnice in lahko poteka na najrazličnejših lokacijah: v okolici šole ali v narodnih parkih, v naravi (divjini) ali v urbanih okoljih (mestih), na kmetijah ali v parkih, na ulicah ali v ustanovah, ki se ukvarjajo s poukom na prostem (CŠOD, gozdne šole itn., na lokacijah naravne in kulturne dediščine, v živalskih ali botaničnih vrtovih, v muzejih, gledališčih, galerijah itn« (Skribe - Dimec, 2014).