Z uvedbo procesa inkluzije se je delo učiteljev razrednega pouka v določenih vzgojno-izobraţevalnih segmentih spremenilo, sajzahtevajo dodatno strokovno usposobljenost in mnoge kompetence na področju dela z OPP. OPP se namreč izobraţujejo v enem izmed programov vzgoje in izobraţevanja, od katerih se nekateri izvajajo tudi v rednih osnovnih šolah.
V prvem raziskovalnem vprašanju nas je zanimalo, ali slovenski in hrvaški učitelji razrednega pouka menijo, da se učenciiz posameznih skupin OPP lahko vključujejo v redne osnovne šole in ali se učitelji iz obeh drţav v tem razlikujejo. Učitelji so ocenili, da se v redne osnovne šole otroci iz različnih skupin OPP lahko vključujejo; slovenski učitelji so ocenili, da jim je najteţjevključevanjeotrok z motnjami v duševnem razvoju in nato otrok s slepoto in slabovidnostjo, hrvaški učitelji pa so odgovorili, da jim je najteţje vključevanje v redne osnovne šole otrok z avtistično motnjo in nato otrokz govorno-jezikovnimi motnjami.
V drugem raziskovalnem vprašanju nas je zanimalo, kakšna je usposobljenost slovenskih in hrvaških učiteljev razrednega pouka za delo z OPP v razreduin kakšne so razlike v oceni usposobljenosti med učitelji iz obeh drţav. Ugotovili smo, da se največ učiteljev ne more odločiti, ali so dovoljusposobljeni za delo z OPP. Slovenski učitelji se v primerjavi s hrvaškimi čutijo manj usposobljene za delo z OPP. Pomembne razlike med omenjenima skupinama učiteljev so se pokazale predvsem pri skupinah otrok s slepoto in slabovidnostjo, z gluhoto in naglušnostjo, s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju – za delo z omenjenimi skupinami otrok se hrvaški učitelji v primerjavi s slovenskimi čutijo pomembno bolj usposobljeni. Slovenski in hrvaški učitelji so ocenili, da so najbolj usposobljeni za delo z otroki s specifičnimi učnimi teţavami oziroma otroki s primanjkljaji na posameznih področjih učenja.
V tretjem raziskovalnem vprašanju smo se spraševali, kako slovenski in hrvaški učitelji razrednega pouka prilagajajo načine poučevanja posameznim skupinam OPP in ali se pri tem razlikujejo. OPP glede na svoje značilnosti zahtevajo dodatno pozornost učitelja in različne prilagoditve dela z njimi. Visoka stopnja prilagajanja dela z OPP je prisotna pri slovenskih in hrvaških učiteljih, a z nekaterimi specifikami. Hrvaški učitelji npr. poročajo o nekoliko višji stopnji prilagajanja posameznih metod v primerjavi s slovenskimi. Hrvaški učitelji se v primerjavi s slovenskimi npr. pomembno pogosteje posluţujejo metod prilagoditve učnih
69
materialov in gradiva, dodatne oz. drugačne razlage učne snovi ter prilagoditve načinov ponavljanja pridobljenega znanja in načinov usvajanja novih spretnosti.
V četrtem raziskovalnem vprašanju nas je zanimalo, kako se slovenski in hrvaški učitelji razrednega pouka soočajo s teţavami pri vključevanju OPP v razred in ali se učitelji iz obeh drţav pri omenjenem razlikujejo. Ugotovili smo, da slovenski in hrvaški izpostavljajo različne teţave pri vključevanju OPP v razred. Teţave, ki jih slovenski učitelji izpostavljajo pri delu z OPP, so npr. premalo sodelovanja s starši, premajhna podpora učiteljem pri delu z OPP, premalo število izobraţevanj učiteljev za delo z OPP. Hrvaški učitelji npr. izpostavljajo, da jim primanjkuje materiala za delo z OPP, da bi si za bolj kakovostno delo z OPP ţeleli več izobraţevanj in da jim primanjkuje časa, ki bi ga ţeleli nameniti delu s posameznim OPP. Na številne pogoje, ki bi morali biti zagotovljeni, da bi bilo delo z OPP ustrezno, učitelji po njihovem mnenju nimajo vpliva. To so npr. prostorski in materialni pogoji, ki jih mora zagotoviti vodstvo posamezne šole ob finančni pomoči drţave in občin. Pri soočanju s teţavami pri delu z OPP učitelji potrebujejo tudi podporo druţine otroka s posebnimi potrebami in strokovno podporo (npr. sodelavcev, svetovalne sluţbe), daso lahko uspešnejši pri delu z otrokom in razredom.
Zanimalo nas je še, kakšne so izkušnje slovenskih in hrvaških učiteljev z vključevanjem posameznih skupin OPP v redno šolo in kakšne so razlike med obema skupinama učiteljev v teh izkušnjah(peto raziskovalno vprašanje). Ugotovili smo, da med hrvaškimi učitelji prevladuje prepričanje, da učitelji nimajo ustreznega didaktično-metodičnega znanja, da bi lahko poučevali OPP, ter da šole nimajo dovolj strokovnjakov, ki bi bili specializirani za delo z OPP. Pri slovenskih učiteljih prevladuje prepričanje, da je sodelovanje med starši OPP in učitelji večinoma dobro, da učitelji pri delu z OPP prejemajo strokovno pomoč strokovnega tima, ki obravnava OPP. Kot ključne dejavnike, ki ovirajo proces vključevanja OPP v redne osnovne šole, pa učitelji obeh drţav navajajo predvsem prevelike razrede, premalo znanja in izkušenj za delo z OPP, preobseţne učne načrte ter časovno stisko, ki učiteljem onemogoča, da bi se lahko dovolj posvetili učencem.
Ugotovili smo tudi, da se je veliko slovenskih in hrvaških učiteljev udeleţilo izobraţevanj za delo z otroki z avtistično motnjo, z disleksijo ter s slepoto in slabovidnostjo, precej pa se jih je izobraţevalo tudi za delo z otroki z učnimi teţavami. Na osnovi ugotovljenega lahko sklepamo, da so se učitelji tudi v prihodnje pripravljeni dodatno izobraţevati, k čemur jih je treba spodbujati in jih motivirati, da naučeno prenesejo tudi v prakso pri delu z otroki v razredu.
70
Spraševali smo se o strahovih slovenskih in hrvaških učiteljev razrednega pouka pri vključevanju posameznih skupin OPP v razred in o razlikah med slovenskimi in hrvaškimi učitelji v strahovih, ki jih doţivljajo pri vključevanju posameznih skupin OPP v razred (šesto raziskovalno vprašanje). Ugotovili smo, da učitelji obeh drţav navajajo, da jim največje strahove povzroča delo z otroki z avtistično motnjo, z motnjami v duševnem razvoju ter otroki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Te skupine otrok je učiteljem tudi najteţje vključevati v redno osnovno šolo. Skrbi jih predvsem doseganje učnih ciljev pri otrocih z motnjami v duševnem razvoju.Obe skupini učiteljev izkazujeta najmanjšo stopnjo strahu pri delu s skupino otrok z učnimi teţavami oz. s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, kar se sklada z ugotovitvami, povezanimi s prvim raziskovalnem vprašanjem ‒ učitelji so najbolj pozitivno naravnani do vključevanja otrok s specifičnimi učnimi teţavami oz. primanjkljaji na posameznih področjih učenja v redne osnovne šole. Slovenski učitelji so zaskrbljeni v večji meri, predvsem glede doseganja učnih ciljev pri otrocih s slepoto in slabovidnostjo, gluhoto in naglušnostjo ter otrocih z motnjo v duševnem razvoju. Kljub temu, da so slovenski učitelji zaskrbljeni v večji meri, pa se hrvaškipri delu z OPP počutijo pomembno bolj prepuščene samim sebi in pogosteje odgovarjajo, da nimajo nikogar, ki bi jim pri delu z OPP pomagal.
Iz celotnih rezultatov lahko zaključimo, da se slovenski in hrvaški učitelji ne počutijo dovolj usposobljeni za delo z različnimi skupinami OPP, da se med seboj nekoliko razlikujejo v odgovorih, s katerimi skupinami OPP bi teţje delali in poročajo o različno intenzivnih strahovih pri delu s posameznimi skupinami OPP. Prav tako je iz rezultatov razvidno, da bi si učitelji pri svojem delu z OPP ţeleli več opore sodelavcev, več sodelovanja s starši ter dodatna znanja za delo z OPP.
Glede na omenjeno zaključujemo, da bi morali učitelji razrednega pouka ţe v času študija pridobiti dovolj znanja za delo z OPP in imeti tudi nekaj neposrednih/praktičnih izkušenj dela z njimi. Da bi se proces inkluzije v rednih osnovnih šolah lahko v celoti udejanjal, učitelji pri svojem delu potrebujejo podporo in pomoč tako zaposlenih na šoli kot tudi sistema/druţbe na sploh. Ob koncu pa bi ţeleli poudariti, da je lahko delo s posameznimi OPP inkluzivno naravnano le, če učitelj ni usmerjen le na OPP v razredu, ampak deluje tako, da povezuje razred in skupaj z vsemi otroki gradi učne in socialno-čustvene odnose v razredu, ki temeljijo na sprejemanju in so ugodni za vse vključene. Pri delu z razredom mu je lahko v pomoč tudi specialno rehabilitacijski pedagog, ki lahko skupaj z učiteljem načrtuje kakovostno delo z otrokom/otroki.
71
Na koncu ţelimo izpostaviti, da je bila omenjena raziskava ena izmed prvih, v kateri smo primerjali stališča slovenskih in hrvaških učiteljev razrednega pouka o vključevanju OPP v redne osnovne šole. V prihodnje raziskave bi lahko vključili še večje število učiteljev, za bolj poglobljeno analizo rezultatov pa bi lahko izvedli tudi intervjuje z nekaterimi učitelji, s čimer bi poglobili učiteljeve poglede na vključevanje OPP v večinske šole.
72