Govor Črnomlja

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

KATARINA ŠPRINGER

Govor Črnomlja

Magistrsko delo

Ljubljana, 2022

(2)

(3)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

KATARINA ŠPRINGER

Govor Črnomlja

Magistrsko delo

Mentorica: Študijski program: Slovenistika – E, P

red. prof. dr. Vera Smole

Ljubljana, 2022

(4)

(5)

3 Zahvala

Najprej se iskreno zahvaljujem mentorici, red. prof. dr. Veri Smole. Hvala za vso strokovno pomoč, popravke, dopolnitve in nasvete, brez katerih bi to magistrsko delo težko nastalo v taki obliki, kot je. Hvala za predano znanje, spodbude pri pisanju in predvsem za to, da ste me navdušili za proučevanje slovenskih narečij. V vseh letih študija ste me ogromno naučili in hvaležna sem Vam, da ste vedno znali ceniti ter nagraditi moje delo.

Zahvala gre mojim družinskim članom, od katerih sem se (na)učila naše prelepe narečene govorice. Hvala, ker ste ves čas študija verjeli vame.

Velika hvala vsem govorcem in govorkam črnomaljskega govora (tudi tistim, ki jih na koncu nisem uvrstila v analizo), ki so bili pripravljeni sodelovati in mi pomagati pri začetnih, a najbolj pomembnih korakih.

Posebna hvala moji gimnazijski profesorici, mag. Aniti Starašinič, ki mi je (bila) vedno pripraljena pomagati in me poslušati.

Za konec se zahvaljujem prijateljem in vsem dobrim ljudem, ki so mi ogromno pomagali s spodbudnimi besedami;

Petra, hvala za vse zabavne trenutke, ob katerih sem vedno pozabila na težke dneve;

Hana, hvala za tvoje pogovore, ki so mi odkrili drug pogled na svet;

Doris, hvala, da si (bila) ves čas moj angel varuh;

Eva, hvala, da si spet prišla v moje življenje in vanj vnesla dodatno dozo pozitivne energije;

Saša, hvala za prižig luči in podporo iz daljave.

(6)

4 Izvleček

Govor Črnomlja

Magistrsko delo obravnava govor Črnomlja, ki spada v dolenjsko narečno skupino, znotraj nje pa v severnobelokranjsko narečje. V teoretičnem delu sem na kratko opisala zgodovinske okoliščine, ki so vplivale na spremembe v narečnem govoru na območju Bele krajine; pogoste stereotipe o narečjih ter razloge za spreminjanje narečij. Navedla sem strnjen zgodovinski opis nastanka slovenskih narečij in se osredotočila na že narejene raziskave o belokranjskih govorih. V empiričnem delu sem opisala potek zbiranja in obdelave gradiva. Govorce sem razvrstila v 3 starostne skupine, pri vsakem naredila transkripcijo zvočnega posnetka njegovega govora, diahrono analizo le-tega (s poudarkom na glasoslovno-naglasnih prvinah) in komentar k analizi. Na podlagi narejene analize sem določila glasovne spremenljivke in njihove različice ter jih navedla v tabelnem prikazu. To je bilo izhodišče za primerjavo posameznih govorcev znotraj iste starostne skupine in posplošitev najpogostejših značilnosti v njihovih govorih. Na koncu sem na osnovi zbranih ugotovitev naredila še primerjavo vseh treh starostnih skupin govorcev črnomaljskega govora, pri čemer sem bila posebej pozorna na spremembe, ki počasi vodijo v smeri od narečnega k nastanku nadnarečja. Izpostavila sem narečne značilnosti, ki jih mladi govorci še vedno ohranjajo oz. še potencirajo, kar kaže na njihov pozitiven odnos do narečja.

Ključne besede: narečje, severnobelokranjsko narečje, Črnomelj, črnomaljski govor, narečjeslovje

Abstract

Črnomelj speech

My master's thesis focuses on the speech of the town of Črnomelj, which is a part of Dolenjska (Lower Carniola) dialect group, and northern Bela krajina (Nothern White Carniola) dialect.

The theoretic part includes a brief description of historical conditions, which influenced the changes in the dialect in the area of Bela krajina; common stereotypes related to dialects, and reasons for the changes of dialects. There is a concise historical description of the origin of Slovenian dialects with the focus on the previous research on Bela krajina speech. In the empirical part of the thesis, there is a description of the method of collecting and handling the material. The speakers are divided in three age groups which are accompanied by transcripts of all audio recordings and diachronic analysis (with the emphasis on phonetics and accent elements), and followed by their analysis and comments. Based on the analysis, the vocal variable and their variants were determined, and presented in a table, which enabled a comparison of individual speakers within their age group, and consequently generalize the most common characteristics in their speech. According to my findings, I made a comparison between the speakers of all three age groups, mainly focusing on the changes, which slowly lead a dialect to form into a subdialect. I have also exposed dialect characteristics still used or even accentuated by young speakers, which shows their positive attitude to their dialect.

Key words: dialect, dialect of northern Bela krajina (White Carniola dialect), Črnomelj, Črnomelj speech, dialectology

(7)

5

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 9

2 ZGODOVINA ČRNOMLJA ... 11

2.1 OBDOBJE PRAZGODOVINE ... 11

2.2 OBDOBJE ANTIKE IN PREHOD V SREDNJI VEK ... 11

2.3 USTANOVITEV ŽUPNIJE V ČRNOMLJU IN POVZDIGNITEV ČRNOMLJA V MESTO ... 12

2.4 NOVI VEK – ČAS TURŠKIH VPADOV ... 13

2.5 PREHOD V 19. STOLETJE ... 14

2.6 ČAS PRED, MED IN PO PRVI TER DRUGI SVETOVNI VOJNI ... 15

2.7 ČAS PO 2. SVETOVNI VOJNI DO DANES ... 16

3 RAZLIČNE STAROSTNE SKUPINE NAREČNIH GOVORCEV ... 18

3.1 SPREMINJANJE NAREČIJ ... 18

3.2 STEREOTIPI O RABI NAREČIJ ... 19

4 ZGODOVINA NASTANKA SLOVENSKIH NAREČIJ ... 22

4.1 DEJAVNIKI NAREČNE RAZSLOJENOSTI SLOVENŠČINE ... 22

4.2 KRATEK PREGLED ZGODOVINSKEGA RAZVOJA SLOVENSKIH NAREČIJ 23 5 ZNAČILNOSTI BELOKRANJSKIH GOVOROV ... 26

5.1 OMEMBE BELOKRANJSKIH GOVOROV V STROKOVNI LITERATURI .... 26

5.2 ZEMLJEPISNA UMEŠČENOST BELOKRANJSKIH GOVOROV ... 27

5.3 RAMOVŠEVA DELITEV IN OPIS BELOKRANJSKIH GOVOROV ... 28

5.3.1 ŠOKARSKI GOVOR ... 28

5.3.2 OSREDNJI BELOKRANJSKI GOVOR ... 29

5.3.3 PRIVRŠKI GOVOR ... 30

5.3.4 KOSTELSKI GOVOR ... 31

5.4 LOGARJEVA DELITEV IN OPIS BELOKRANJSKIH GOVOROV ... 32

5.4.1 ČISTO ALI PRETEŽNO SLOVENSKI GOVORI ... 32

(8)

6

5.4.2 MEŠANI SLOVENSKO-HRVAŠKI GOVORI ... 34

5.5 SLOVAR ČRNOMALJSKEGA NAREČNEGA GOVORA ... 37

5.6 OPIS SLOVARJA ... 38

5.6.1 ZGRADBA GESELSKEGA SESTAVKA ... 38

5.7 KRAMARIČEV OPIS ČRNOMALJSKEGA GOVORA V SLOVARJU ... 38

5.7.1 NAGLAS ... 38

5.7.2 SAMOGLASNIKI ... 38

5.7.3 SOGLASNIKI ... 39

5.7.4 OBLIKOSLOVNE POSEBNOSTI ... 40

6 EMPIRIČNI DEL ... 41

6.1 IZBIRA GOVORCEV ... 41

6.2 ZBIRANJE IN OBDELAVA GRADIVA ... 42

6.3 TRANSKRIBIRANJE ... 42

6.4 OKOLIŠČINE SNEMANJA ... 42

6.5 PRVA STAROSTNA SKUPINA (DO 30 LET) ... 43

6.5.1 GOVOREC I-1-A ... 43

6.5.2 GOVOREC I-1-B ... 52

6.5.3 GOVORKA I-1-C ... 63

6.6 DRUGA STAROSTNA SKUPINA (30–60 LET) ... 72

6.6.1 GOVORKA I-2-A ... 72

6.6.2 GOVORKA I-2-B ... 84

6.6.3 GOVOREC I-2-C ... 94

6.7 TRETJA STAROSTNA SKUPINA (60 IN VEČ LET) ... 105

6.7.1 GOVOREC I-3-A ... 105

6.7.2 GOVORKA I-3-B ... 117

6.7.3 GOVOREC I-3-C ... 131

7 TABELNI PRIKAZ JEZIKOVNIH SPREMENLJIVK IN RAZLIČIC ... 145

7.1 PRVA STAROSTNA SKUPINA ... 145

(9)

7

7.1.1 RAZLIČICE PRI NAGLASU ... 145

7.1.2 DOLGI SAMOGLASNIKI ... 145

7.1.3 KRATKI NAGLAŠENI SAMOGLASNIKI ... 149

7.1.4 KRATKI NENAGLAŠENI SAMOGLASNIKI ... 151

7.1.5 ZVOČNIKI ... 154

7.1.6 DRUGE SOGLASNIŠKE POSEBNOSTI ... 156

7.2 DRUGA STAROSTNA SKUPINA ... 157

7.2.5 ZVOČNIKI ... 167

7.3 TRETJA STAROSTNA SKUPINA ... 170

7.3.5 ZVOČNIKI ... 180

8 PRIMERJAVA GOVORCEV ZNOTRAJ POSAMEZNE STAROSTNE SKUPINE 184 8.1 PRIMERJAVA GOVOROV GOVORCEV 1. STAROSTNE SKUPINE ... 184

8.2 PRIMERJAVA GOVOROV GOVORCEV 2. STAROSTNE SKUPINE ... 187

8.3 PRIMERJAVA GOVOROV GOVORCEV 3. STAROSTNE SKUPINE ... 190

9 ZAKLJUČEK – PRIMERJAVA GOVOROV 3 STAROSTNIH SKUPIN GOVORCEV ČRNOMALJSKEGA GOVORA ... 194

10 POVZETEK ... 199

11 VIRI IN LITERATURA ... 202

(10)

8

(11)

9

1 UVOD

Že od nekdaj sem rada poslušala drugačno govorico ljudi iz drugih slovenskih krajev in jo primerjala s svojo. Nad narečji sem se dokončno navdušila v prvem letniku študija slovenistike pri predmetu Slovenska narečja in jih začela poslušati tudi s strokovnega vidika.

Zdi se mi pomembno, da vsak posameznik do svojega narečja goji pozitiven odnos, saj tudi jezik predstavlja določen delež identitete vsakega izmed nas. Kot prebivalka Črnomlja in ponosna mlada govorka črnomaljskega govora sem se odločila, da bom v okviru magistrskega dela podrobneje raziskala govor Črnomlja. Za raziskovanje sem bila dodatno motivirana tudi zato, ker se konkretno s črnomaljskim govorom s strokovnega vidika do zdaj ni ukvarjal še nihče. Pri raziskovanju me je zanimalo predvsem to, kako se govor razlikuje pri govorcih različnih starostnih skupin, saj sem sama s poslušanjem že dolgo nazaj ugotovila, da moja starostna skupina ne govori več enako kot starostna skupina mojih staršev ali starih staršev.

Magistrsko delo vsebuje teoretični in empirični del. Najprej je v drugem poglavju predstavljena kratka zgodovina Črnomlja od prazgodovine do konca 20. stoletja, saj so nekatere zgodovinske prelomnice močno vplivale tudi na razvoj govorov posameznih območjih. V tretjem poglavju so predstavljene že opravljene raziskave in ugotovitve o narečjih v povezavi z različnimi profili narečnih govorcev. Dotaknila sem se tudi pogostih stereotipov o narečjih, ki jih v pogovoru z naključnimi ljudmi sama še vedno opažam, ter spreminjanja narečij, pogosto v smeri nastanka t. i. nadnarečja¹. Navedla sem možne vzroke, ki pospešujejo spreminjanje narečij in njihovo vse pogostejšo rabo v medijskem svetu ter umetnosti, pri čemer sem kot zanimivost navedla konkretne primere umetniškega ustvarjanja v povezavi z narečji v Črnomlju oz. Beli krajini. V četrtem poglavju sem napisala kratek oris zgodovine nastanka slovenskih narečij: izpostavila dejavnike narečne razslojenosti slovenščine in pomembnejše jezikovne (predvsem samoglasniške) spremembe na slovenskem ozemlju od 6.

stoletja naprej. V petem poglavju sem se osredotočila na že opravljene raziskave o belokranjskih narečjih: najprej na prispevke Izmaila Ivanoviča Sreznjevskega, Frana Ramovša in Tineta Logarja, nato sem podrobneje povzela Ramovševo in Logarjevo delitev ter opredelitev posameznih skupin belokranjskih govorov, na koncu poglavja sem predstavila še Slovar črnomaljskega narečnega govora, katerega avtor je Janez Kramarič. Dodala sem tudi Kramaričev opis črnomaljskega govora, ki ga je navedel v slovarju. Vse teoretične predpostavke so bile osnova za kasnejše razumevanje empiričnega dela in pomoč pri analizi zbranega gradiva. S šestim poglavjem se začne empirični del magistrskega dela, na začetku

1 Nadnarečje je strokovni izraz, vzet iz narečjeslovja. V sociolingvistiki se zanj uporablja strokovni izraz pokrajinski pogovorni jezik.

(12)

10

katerega sem opisala, kako je potekalo zbiranje in obdelava gradiva ter transkribiranje pridobljenih zvočnih posnetkov govora. Nato z vsakim podpoglavjem sledi obravnava posnetka posameznega govorca: kratka predstavitev govorca, transkripcija zvočnega posnetka govora, diahrona analiza besedila s poudarkom na glasoslovno-naglasnih prvinah in komentar k analizi besedila posameznega govorca s potrebnimi pojasnili in dodatki, ki v tabeli analize niso posebej zajeti. V sedmem poglavju je narejen tabelni prikaz spremenljivk in različic posebej za vsako izmed treh starostnih skupin govorcev. V osmem poglavju sledi primerjava govorcev znotraj posamezne starostne skupine, na podlagi katere so se pokazale skupne značilnosti govorov iste starostne skupine. Vse to pa je osnova za končno primerjavo govorov vseh treh starostnih skupin govorcev črnomaljskega govora.

(13)

11

2 ZGODOVINA ČRNOMLJA

Črnomelj je mesto na jugovzhodu Slovenije in je največja občina v Beli krajini, saj obsega več kot polovico ozemlja te pokrajine. Občina šteje nekaj manj kot 15.000, samo mesto Črnomelj pa nekaj več kot 5.000 prebivalcev. (Spletna stran Občine Črnomelj) Črnomaljsko mestno jedro leži na dvignjenem območju v okljuku rek Dobličice in Lahinje. (Balkovec Debevec 2008: 21) V nadaljevanju bom na kratko predstavila razvoj Črnomlja vse od prazgodovine do danes. Izpostavila bom pomembnejše zgodovinske mejnike vse do današnjega časa, ki so vplivali na priseljevanje oz. izseljevanje prebivalcev s področja današnjega Črnomlja oz. Bele krajine na splošno. Spremenjena sestava prebivalstva je prinesla spremembe v navadah in navadah ljudi ter je eden izmed ključnih dejavnikov, ki so vplivali na spreminjanje govora ljudi skozi različna časovna obdobja.

2.1 OBDOBJE PRAZGODOVINE

Arheološka nahajališča in najdbe na skrajnem delu črnomaljskega okljuka dokazujejo, da je bilo območje današnjega mesta Črnomelj poseljeno že v prazgodovini, natančneje v obdobju neolitika. Etnična pripadnost takratnega prebivalstva je sicer negotova, strokovnjaki pa lahko sklepajo, da je šlo za prednike t. i. balkanskega substrata. (Weiss 2007: 7) Po letu 4000 pr. n.

št. je prišlo do prihoda različnih indoevropskih skupin na omenjeno območje, zaradi česar se je pričelo mešanje starejšega, izvornega prebivalstva z novimi prišleki. Njihov jezik je bil takrat neka oblika indoevropščine, edini mogoči jezikovni ostanek te skupine pa bi bil lahko hidronim Kolpa (ant. Colapis). (Weiss 2007: 8) Vse skozi železno dobo (900–35 pr. n. št.) se ja na območju današnjega Črnomlja razvijala tipična prazgodovinska naselbina – gradišče.

Prebivalstvo je spadalo v okvir dolenjske skupine, ki so jo enačili z Iliri. Do večjih sprememb je prišlo v času mlajše železne dobe (500–35 pr. n. št), ko so osrednjo Belo krajino zavzeli ilirski Japodi; japodska plemenska zveza pa je zajemala prostor med Gorjanci in Kočevskim rogom ter Uno v BiH, Kordunom in Velebitom na Hrvaškem. (Weiss 2007: 10)

2.2 OBDOBJE ANTIKE IN PREHOD V SREDNJI VEK

Ob koncu 4. stoletja se je začel propad rimske države, na katero so pritiskala različna germanska in srednjeazijska plemena. Večina mest na vzhodnoalpskem področju je propadla v prvi polovici 5. stoletja našega štetja. Prebivalstvo je iskalo varnost in zavetje v višje ležečih krajih. Poznoantično naselje na področju današnjega Črnomlja je v času med drugo polovico 5. stoletja in sredino 6. stoletja postalo varno območje za okoliško prebivalstvo. (Weiss 2007:

17) V prvi polovici 7. stoletja so Avari in Slovani uničili omenjeno naselbino. Na tej točki se

(14)

12

že pričenja srednji vek, ko govorimo o prihodu Slovanov v omenjeno regiji. To se je zgodilo po umiku Langobardov iz Panonske nižine v Italijo leta 568. Slovanska kolonizacija ozemlja Bele krajine je potekala z juga, iz prostora današnje Hrvaške, in sicer zaradi zaprtosti ozemlja s severne strani (hribovit svet, širok pas pragozda). (Weiss 2007: 19) Staroselci, ki so od prej prebivali na ozemlju Črnomlja so se počasi slovanizirali, govorili so nek slovanski jezik.

Mesto Črnomelj naj bi po različnih jezikoslovnih interpretacijah koren svojega današnjega imena dobilo po slovanskem poglavarju, ki mu naj bi bilo ime Črnomer, Črnomir ali Črnomisl.² (Weiss 2007: 19) Konec 11. stoletja je prišlo do ustanovitve zagrebške škofije, h kateri je spadalo ozemlje Bele krajine, a v tem času krščanstvo na območju Bele krajine ni bilo preveč razširjeno.

2.3 USTANOVITEV ŽUPNIJE V ČRNOMLJU IN POVZDIGNITEV ČRNOMLJA V MESTO V 12. oz. na začetku 13. stoletja je grofom Višnjegorskim uspelo osvojiti prostor današnje Bele krajine in jo s tem iztrgati Ogrsko-hrvaškemu kraljestvu ter potisniti mejo nemškega cesarstva do reke Kolpe. (Weiss 2007: 21) Leta 1228 je bila na prošnjo Sofije Višnjegorske, hčerke Alberta Višnjegorskega, ki moških potomcev ni imel, ustanovljena prafara v Črnomlju.

V ustanovni listini župnije iz 18. oktobra 1228 se pojavita prvi znani pisni omembi Bele krajine in Črnomlja³. (Weiss 2007: 21) Sedež župnije je postala cerkev sv. Petra, podrejene so ji bile še 4 cerkve v neposredni okolici (cerkev sv. Martina v Podzemlju, cerkev sv. Marije v Rosalnicah, cerkev sv. Štefana v Semiču in cerkev sv. Križa na Vinici). (Weiss 2018: 28) Črnomelj se je v sredini 13. stoletja uveljavil kot središče regije, leta 1277 je postal trg. Skozi celotno 13. stoletje so se gospodarji ozemlja današnje Bele krajine pogosto menjavali: po izumrtju grofov Višnjegorskih so posest prevzeli grofje Andechs, nato avstrijsko-štajerski vojvode rodbine Babenberg, kasneje rodbina Spanheim, s katero lahko povežemo pričetek fevdalizacije ozemlja Bele krajine, pojavili so se prvi ministrali, spanheimski vazali gospodje Črnomaljski – von Tschernembl. Spanheimi so črnomaljsko župnijo poklonili Nemškemu viteškemu redu, ki jo je imel skupaj z Metliko v upravi do 2. svetovne vojne. Na redko poseljeno ozemlje današnje Bele krajine so začeli kolonizirati tlačane iz ozemlja Kranjske, kar je povzročilo nastanek novih vasi v severni in osrednji Beli krajini, ki v imenu nosijo

2 Ime Črnomelj naj bi izhajalo iz *Čьrnòmľь, kar naj bi bilo izvorno »svojilni prid. hipokoristika *Čьrnmъ, spadajočega k oseb. Im. *Čьrnòměrъ, * Čьrnòmirъ.« (Snoj 2009: 103) »Ime, ki naj bi prvotno označevalo Črnomovo naselbino, Črnomov gradec, tvorbeno primerjajo s kraj. im. Dragòmelj, pa tudi hrv. Batomȃlj, -maljȃ na Krku.« (prav tam) Proti tej razlagi govori prid. črnomáljski, medtem ko h krajevnemu imenu Dragòmelj, ki je tudi naglasno izvorno drugačno, spada prid. dragómeljski. (prav tam) Zato je potrebna posodobljena razlaga, in sicer je ime Črnomelj prvotno najverjetneje označevalo Črnomlov gradec: izhajamo iz Čьrnòmľь (gordьcь), pri čemer je prvi del svojilni pridevnik hipokoristika Čьrnòmъlъ. (prav tam)

3 »… in regione, que Metlica dicitur …«, »… in loco, qui dicitur Schirnomel …« (Weiss 2007: 21)

(15)

13

osnovo vas (Petrova vas, Dragovanja vas, Mihelja vas itd.). (Weiss 2007: 24) Po smrti Ulrika III. Spanheima 1269 je ozemlje Bele krajine podedoval češki kralj Otokar II. Leta 1275 je ozemlje zasedel goriški grof Albert in območje današnje Bele krajine postane del goriških posesti leta 1277. (Weiss 2007: 24) V tem obdobju se je začel hitrejši razvoj regije, Črnomelj pa je izgubil svoj dominantni položaj v regiji – prevzela ga je Metlika. (Weiss 2007: 25) Leta 1374 so gospodarji ozemlja postali Habsburžani, ki so deželo zastavili Celjskim grofom. Po letu 1456 pa so oblast ponovno prevzeli Habsburžani. (Weiss 2007: 26) Metlika je skozi celoten čas menjavanja oblasti ohranjala svoj vodilni položaj in se v listinah omenjala kot mesto. Črnomelj pa, kljub temu da je imel veliko lastnosti meščanske naselbine že prej, postane mesto po naslovu šele v prvi polovici 16. stoletja.

2.4 NOVI VEK – ČAS TURŠKIH VPADOV

Ob začetku 15. stoletja so bili pogosti vpadi Turkov, ki so zdesetkali prebivalstvo na ozemlju Bele krajine in povzročili naselitev nove skupine – Uskokov, kar je vplivalo na spremenjeno etnično podobo regije. Naselitev t. i. »hrvaškega« prebivalstva je mogoče opaziti v okolici Podzemlja, Vinice, Dragatuša, Črnomlja, Gradaca, Metlike. Če se vrnemo v 13. stoletje, lahko ponovno omenimo kolonizacijo regije s »kranjskim« oz. »slovenskim« prebivalstvom in njihove vasi v okolici Semiča, Starega trga, Sinjega Vrha, severno od Metlike in Črnomlja. V novorazvitih predelih Črnomlja in Metlike pa moramo izpostaviti močno mešano etnično sestavo: starejše »hrvaške« prebivalce, na novo priseljene Kranjce in nemške prišleke. (Weiss 2007: 25) Prvi turški vdor na ozemlje Bele krajine se je zgodil 9. oktobra 1408, ko je manjša turška enota ropala po ozemlju današnje Metlike z okolico. Kasneje so sledili turški vpadi leta 1471, 1477, 1482, 1492, pri čemer je šlo večinoma za roparske, plenilne pohode z namenom oslabiti in opustošiti ozemlje ter ga pripraviti za prehod večje armade. Turški vpadi so se večinoma dotaknili le obrobja Bele krajine (širše okolice Metlike), medtem ko so osrednjo Belo krajino Turki uspeli presekati le dvakrat, saj je imel Črnomelj zelo dobro obrambo. V 15. stoletju je ozemlje današnje Bele krajine izgubilo petino prebivalstva, v 16. stoletju pa še več. (Weiss 2007: 30) Ustavilo se je priseljevanje s Kranjske in Kočevskega, zamrla je trgovina z obkolpskimi deli Hrvaške in Dolenjske na drugi strani. Sredi 16. stoletja je prišlo do nove kolonizacije uskoškega prebivalstva, ki je pomenilo veliko etnično spremembo na področju Bele krajine. (Weiss 2007: 30) Zadnji znani vpad na ozemlje Bele krajine se je zgodil leta 1545. Na etnično mešanih območjih je prihajalo do zlivanja slovenskega prebivalstva z begunci iz današnje Hrvaške ter BiH, ni pa znano, kako je to vplivalo na mestno prebivalstvo.

Ozemlje današnje Bele krajine je ležalo na Kranjskem in njeni prebivalci so sami sebe ne

(16)

14

glede na poreklo imenovali Kranjci. (Kramarič 1999: 30) Manjši delež prebivalstva je bil tudi nemškega porekla – še vedno vidno v priimkih (npr. Lackner, Weiss, Schweiger idr.).

V času novega veka je potrebno najprej omeniti obdobje protestantizma, ki se je razširil tudi v Črnomelj, kjer je bila ustanovljena novoverska cerkev, ustanovili so tudi protestantsko šolo.

(Kramarič 1999: 29) Protestantizem se je v Črnomlju ohranil do leta 1598, ko je mesto zapustil zadnji predikant. Kasneje, v 17. stoletju, je Črnomelj z okolico večkrat zajela kuga, še vedno pa so se na vsake toliko let pojavljali napadi Turkov.

2.5 PREHOD V 19. STOLETJE

Ena prvih stvari, ki zadevajo preureditev mesta na začetku 19. stoletja, je ureditev novega pokopališča v Vojni vasi pri Črnomlju, kamor so od leta 1802 začeli pokopavati pokojne.

Pokopališče je nastalo okoli cerkve v Vojni vasi. Na področju šolstva je bilo 19. stoletje precej burno. V Črnomlju sprva ni bilo šolskega poslopja, nato se je v te namene uredil prostor v delu komende, kjer so bile kasneje ječe. (Kramarič 1999: 54) Na začetku stoletja velja omeniti prihod Francozov na slovensko ozemlje in ustanovitev Ilirskih provinc. Leta 1809 so Francozi z Napoleonom zasedli Ljubljano in preko Gorjancev prišli v Belo krajino, a je bila francoska oblast prekratkotrajna, da bi pustila večje posledice.

Na sredi stoletja pred revolucionarnim letom 1848 se je v slovenskih deželah krepilo meščanstvo, pri čemer pa Črnomelj ni imel vidnejše vloge, saj je bil razmeroma majhno mesto.

Po omenjenem letu pa narodna zavest ni bila več velika, čeprav so se kmetje uspeli rešiti tlačanstva. Po letu 1852 je nastopil čas velike lakote, revščine in bolezni. (Kramarič 1999: 64) Narodna zavest je zopet zrasla v 60. in 70. letih, ko sta se izoblikovali »narodna« in

»nemškutarska« stranka. Pomemben doprinos k veliki narodni zavesti so prinesle čitalnice, kjer je potekalo narodno, izobraževalno in zabavno življenje. Prva čitalnica na Dolenjskem je bila ustanovljena leta 1865 v Metliki. (Kramarič 1999: 65) Kot večje dosežke v času do 1.

svetovne vojne velja omeniti še: ustanovitev obrtne zadruge leta 1897, prizadevanje za belokranjsko železnico, ki bi pokrajino bolje povezala s preostalim ozemljem današnje Slovenije (njena otvoritev je bila leta 1914), obuditev nekaterih kulturnih dejavnosti (mestna godba, folklorna skupina), ustanovitev telovadnega društva Sokol (1909), društva Orel (1909), gradnja betonskega mostu čez Dobličico, ki so ga otvorili leta 1912 idr. 19. stoletje je zaznamovala splošna revščina zaradi visokih dajatev, slabe letine ipd., zaradi česar se je iz Bele krajine izselilo veliko ljudi (največ v Ameriko). Prvo množično izseljevanje je potekalo v zadnjih desetletjih 19. stoletja, nato pa še v času pred prvo svetovno vojno in nekaj let pred veliko gospodarsko krizo (od ok. 1929 do 1932). (Balkovec Debevec 2008: 29) Izseljevali so se predvsem moški, manj ženske; kasneje so nekateri možje za seboj poklicali celotne družine.

(17)

15

Nekateri so se vrnili domov s prisluženim denarjem. V svoj govor so začeli vpletati izraze, ki so jih uporabljali v tujini. (Balkovec Debevec 2008: 32)

2.6 ČAS PRED, MED IN PO PRVI TER DRUGI SVETOVNI VOJNI

Prva svetovna vojna je izbruhnila leta 1914 po tem, ko je bil v Sarajevu (28. 6. 1914) izveden atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Črnomelj je tako kot ostala Bela krajina prvo svetovno vojno preživljal dokaj mirno. Neposredne grozote bojišča mesta niso prizadele, je pa moralo na fronto veliko število moških, od katerih jih je iz črnomaljske župnije v vojni padlo 83. (Kramarič 2005: 43) Padlim je v spomin postavljen spomenik, ki stoji še danes nad Kolodvorsko cesto v Črnomlju, pri stavbi Osnovne šole Mirana Jarca Črnomelj. Od konca leta 1916 je vse bolj naraščal upor proti vojni, še posebej delavci in kmetje so si želeli miru; v ospredje pa je stopilo narodno vprašanje. Pojavile so se zahteve po združitvi vseh ozemelj v Avstro-Ogrski, na katerih so živeli Slovenci, Hrvati in Srbi, in sicer v samostojno ter neodvisno državno telo pod žezlom habsburške dinastije. (Kramarič 2005: 45) Leta 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet za Slovenijo, kjer so se posvečali vprašanju meja in notranjemu redu ter miru. 29. 10. 1918 je Ljubljana proglasila konec Avstro-Ogrske.

Slednjega so se razveselili tudi v Črnomlju, kjer so nato ustanovili Narodni odbor, namenjen skrbi za varno življenje. Celotno ozemlje Bele krajine pa po prvi svetovni vojni kljub železnici ni bilo v nič boljšem gospodarskem položaju. Še vedno je bilo veliko siromaštva, industrijske nerazvitosti, neperspektivnih možnosti za mladino ipd. Tudi izseljevanje je postalo težavnejše, niti v Ameriki se ni dalo več zlahka dobiti zaposlitve, zato se je za izseljevanje odločalo bistveno manj Črnomaljcev in okoličanov. (Kramarič 2005: 47)

Do druge svetovne vojne se je v Črnomlju nadaljevalo pestro politično dogajanje, obenem niso pozabili na nove gospodarske pridobitve in kulturno življenje. Leta 1941 je Nemčija nepričakovano napadla Jugoslavijo z bombardiranjem Beograda. Funkcija Narodnega sveta je prenehala takoj po italijanski zasedbi dela slovenskega ozemlja in slovensko ozemlje je bilo okupirano. Vse uradne slovenske politične stranke so prenehale obstajati, ostala je le Komunistična partija Slovenije, ki je sklicala sestanek 27. aprila 1941 – ta velja za ustanovni sestanek Osvobodilne fronte (OF). Ustanovni sestanek okrožnega odbora OF za Belo krajino je bil avgusta istega leta v Stranski vasi. Partizanske skupine so ob podpori OF izvrševale več akcij proti okupatorju, ob vsakem napadu se je pokazala povezanost ljudstva in njegove vojske. Partizanska vojska je postajala vse bolj popoln gospodar belokranjskega ozemlja, razen v krajih, kjer je bilo zbranih več italijanskih in belogardističnih vojakov, belogardizem pa se v Črnomlju ni razvil. (Kramarič 2005: 66) Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bila Bela krajina ustaljeno svobodno slovensko ozemlje, s tem pa je postala ena temeljnih zalednih baz

(18)

16

slovenske narodnoosvobodilne vojske. Črnomelj je postal začasno glavno mesto bojujočega se slovenskega ljudstva, kjer so se porodile prve zamisli in načrti o oblastvenih in državnih funkcijah. (Kramarič 2005: 67) Prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je bilo v Črnomlju 19. februarja 1944. Na omenjenem srečanju je slovenska država dobila vso pravno osnovo, zakonodajne in ustavodajalne akte – sprejeti so bili vsi elementi za državo, ki je bila sicer združena z drugimi republikami v Jugoslaviji. Lahko bi rekli, da je bila Slovenija rojena v Črnomlju. (Kramarič 2005: 68) Po dolgih štirih letih vojne je prišla zmaga, a je Bela krajina pri tem plačala velik materialni in krvni davek. 1250 belokranjskim padlim borcem je v spomin postavljen spomenik na Gričku nad Črnomljem.

2.7 ČAS PO 2. SVETOVNI VOJNI DO DANES

O zgodovini Črnomlja po 2. svetovni vojni ni napisanega veliko. Po letu 1960 je na območju Bele krajine prišlo do sprememb v selitveni dinamiki. Po gospodarski reformi so se začele uveljavljati neagrarne dejavnosti – industrija, kar je prineslo manj izseljevanja v tujino, se je pa le-to povečalo znotraj države v smeri iz hribovitih in obrobnih območij v industrijska središča Slovenije. (Kajtezovič 2007: 51) Obenem je v tem času mogoče opaziti trend priseljevanja iz republik nekdanje Jugoslavije.

Ponovno je nekaj več napisanega o plebiscitu v Sloveniji, ki je bil izveden leta 1990. Na njem so volilni upravičenci izglasovali, da si želijo samostojno in neodvisno Slovenijo, s tem pa je tudi zapustila skupno državo. V občini Črnomelj se je plebiscita udeležilo 95,4 % volilnih upravičencev, za samostojno in neodvisno Slovenijo jih je glasovalo 91,1 %. (Kramarič 2005:

71) 25. junija 1991 so poslanci sprejeli Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, naslednji dan je bila razglašena svobodna in samostojna država Slovenija. To je sprožilo upor pri takratnem jugoslovanskem vodstvu. Oklepne enote Jugoslovanske ljudske armade so napadle novonastalo svobodno in samostojno državo, enote teritorialne obrambe in policija pa je na slovenskih cestah postavila barikade. 26. oktobra 1991 so zadnji vojaki Jugoslovanske ljudske armade odpotovali iz Slovenije, ki je zaživela kot svobodna, samostojna, demokratična republika. (Kramarič 2005: 75) Po osamosvojitvi in kasneje v prehodu v 21. stoletje se je Bela krajina začela boriti z brezposelnostjo. Najvišja stopnja brezposelnosti je bila leta 2005, ko je z obratovanjem prenehala tovarna Beti.

(Kajtezovič 2007: 46)

Danes Občina Črnomelj obsega 339,9 km², kar znaša nekaj več kot 50 % celotne površine Bele krajine, samo mesto Črnomelj pa šteje nekaj več kot 5000 prebivalcev. (Spletna stran

(19)

17

Občine Črnomelj) Iz lastnih opažanj lahko rečem⁴, da je trenutni selitveni trend prebivalcev Bele krajine (in tudi Črnomlja) usmerjen k dnevnim selitvam v službo/srednjo šolo v Novo mesto oz. v večja mesta v smeri proti Ljubljani, kar se bo verjetno nadaljevalo še v prihodnosti po dokončani obljubljeni boljši cestni povezavi z Novim mestom. Po drugi strani pa je tudi veliko dnevnih selitev iz drugih belokranjskih vasi v mestna središča (predvsem Črnomelj), ki je industrijsko (kovinskopredelovalna, lesnopredelovalna in tekstilna industrija) in gospodarsko središče Bele krajine.

4 Relevantnih družbenogeografskih podatkov o selitvah, aktivno zaposlenih prebivalcih, narodnostni sestavi prebivalstva ipd. žal nisem našla in zato svojih ugotovitev ne morem podkrepiti s konkretnimi podatki.

(20)

18

3 RAZLIČNE STAROSTNE SKUPINE NAREČNIH GOVORCEV

Ko slišimo dva narečna govorca, ki pripadata dvema različnima starostnima skupinama, lahko že po slušnem vtisu ugotovimo, da njun narečni govor ni povsem enak. Brez težav sicer njuna govora uvrstimo v isto narečje ali celo krajevni govor, vendar so razlike kljub temu prisotne.

To je posledica jezikovnih (in generacijskih) sprememb, ki potekajo v treh fazah: v prvi se inovacije počasi vzpostavljajo in uveljavljajo, v drugi se hitro razširijo, v tretji pa se širjenje inovacije ponovno upočasni. (Tagliamonte 2012, v Bitenc 2016: 25) Pri tem je pomembno izpostaviti spremembe, ki so povezane z razvojno fazo v človekovem življenju, in ugotovitev, da je pogostost nižjeprestižnih jezikovnih različic pogostejša pri mlajših govorcih (posebej v obdobju adolescence) in nato ponovno pri starejših govorcih (v srednjih letih pride do upada).

(Durrell 2004, v Bitenc 2016: 26) Vsaka oseba se primarno socializira v družinskem in tako tudi narečnem okolju, nato pri vstopu v šolo raba narečja upade, še bolj se zmanjša pri vzgoji lastnih otrok in končno poveča po izločitvi iz poklicnega življenja oz. upokojitvi. (Bitenc 2016: 26) Potrebno je upoštevati še velik pomen otroških oz. mladostniških skupin (vpliv vrstnikov postane v času mladostništva večji od vpliva družinskega okolja), ki lahko vplivajo na oblikovanje značilne jezikovne rabe posameznika na polju med narečnim in standardnim jezikom. (prav tam) V obdobju adolescence se želja po uporu proti avtoriteti na jezikovni ravni kaže v rabi slenga, kasneje pa zgodnja odrasla leta prinesejo obdobje stabilnosti, sprejemanja odgovornosti, izbir glede načina življenja ipd. (Bitenc 2016: 27) Raziskava, ki sta jo izvedli Melita Zemljak Jontes in Simona Pulko med skoraj tisoč učenci zadnjega triletja 11 osnovnih šol v različnih krajih po Sloveniji, je med drugim pokazala, da se učenci s svojimi sošolci in vrstniki v šoli večinoma pogovarjajo v slengu (v 69,2 %, pri čemer se delež med posameznimi šolami giblje med 48,3 % in 86,3 %); s svojimi vrstniki, ki prihajajo iz istega kraja, pa v domačem okolju govorijo večinoma narečno (v 58,4 %, pri čemer se delež giblje med 40,2 % in 78,2 %). (Zemljak Jontes, Pulko 2019: 250)

3.1 SPREMINJANJE NAREČIJ

Pogosto lahko slišimo, ko predvsem starejši govorci določenega narečja za svoje potomce pravijo, da le-ti narečja ne govorijo več. V govorih mlajših starostnih skupinah govorcev gre v resnici še vedno za narečno zvrst, ki pa se zaradi različnih razlogov vse bolj približuje nadnarečni različici. Nadnarečna različica govorjenega jezika ne pripada niti narečnemu niti knjižnemu sistemu, a se lahko približuje enemu oz. drugemu. (Smole 2004: 321) V današnji jezikovni situaciji se ponekod oži obseg rabe knjižnega jezika, na drugih območjih pa se oži obseg rabe krajevnih govorov, zaradi česar nastajajo vmesni, nesistemski jezikovni različki.

(21)

19

(Smole 2009: 558) Približevanje nadnarečju v govorjenem jeziku postopno privede do slabšega obvladovanja tako narečnega⁵ kot knjižnega sistema. (Smole 2004: 322) Trditev, da narečja izginjajo, je povezana z dojemanjem narečja kot jezikovne zvrsti, ki je rezervirana za starejše starostne skupine govorcev. Iz tega pa je nadalje izpeljano mnenje posameznikov, da narečja izumirajo. Bolj kot za izumiranje gre za spreminjanje narečij. Starostna skupina, ki je trenutno najmlajša, bo čez čas postala najstarejša in seveda bodo njeni pripadniki govorili drugače kot njihovi mlajši potomci. Spreminjajo se namreč vse jezikovne zvrsti, ne samo narečja. (prav tam) Prav tako se spreminjanje dogaja na vseh jezikovnih ravninah (glasoslovni, oblikoslovni, besedotvorni, skladenjski, leksikalni).⁶ Na spreminjanje narečij oz. na vse večje približevanje nadnarečnemu vpliva več dejavnikov. V prvi vrsti je potrebno omeniti vse hitrejši ritem življenja, v katerem se vsak dan srečujemo z nenehnimi družbenimi spremembami. Na drugi strani pa se zaradi večje mobilnosti vsak dan srečujemo z ljudmi iz različnih krajev, ki govorijo različne krajevne govore (lahko tudi krajevne govore različnih narečnih skupin) (Smole 2004: 321) Mobilnost je razlog za to, da ljudje v stiku z govorci drugega narečja začnejo oponašati njihov govor, zato pride do jezikovnega zbliževanja oz.

konvergence. (Weinreich 1963, v Bitenc 2016: 33) Vsak dan se nahajamo v več različnih govornih položajih, sporazumevamo se z govorci različnih narečij, zaradi česar smo nagnjeni h govornemu prilagajanju. O govornem prilagajanju lahko govorimo tudi v povezavi z družbeno mobilnostjo oz. vzpenjanjem po družbeni lestvici. Takrat posamezniki prilagajajo svoje jezikovne značilnosti tako, da bi bili bolj podobni ostalim v družbenem razredu, ki se mu želijo približati. (Bitenc 2016: 34) Na drugi strani imamo geografsko mobilne osebe, ki se želijo približati standardnemu jeziku in se izogibajo zaznamovanosti s prvotno narečno govorico ter govorico novega okolja. (Skubic 2003: 218)

3.2 STEREOTIPI O RABI NAREČIJ

Iz ankete, ki jo je med leti 2002 in 2004 opravila prof. Vera Smole pri študentih slovenistike (Smole 2004), lahko vidimo, da se je v družinah takrat anketiranih oseb večinoma (v 64,2 %) govorilo narečno, kar ne nakazuje na kakršno koli izumiranje narečij. (Smole 2004: 324) Še vedno lahko iz lastnih izkušenj rečem, da (laični) ljudje pojem narečje razumejo kot jezik starejših oseb, ki večinoma prihajajo s podeželja, pri čemer kot narečno dojemajo predvsem

5 Opozoriti je treba, da lahko o sistemu govorimo v povezavi s krajevnim govorom in ne narečjem, pri čemer je krajevni govor govor zgodovinsko, upravno in komunikacijsko povezanih področij (vasi oz. fara). (Smole 323)

6 V okviru spreminjanja glasovnega sistema je potrebno omeniti dve teoriji: Schleicherjevo debelno teorijo in Schmidtovo valovno teorijo. Prva pravi, da imajo jeziki skupnega prednika in se zaradi jezikovnih inovacij od njega v času oddaljujejo (Schleicher 1866, v Šekli 2016: 13); druga pa, da ima jezikovna inovacija središče, iz katerega se v koncentričnih krogih širi proti obrobju. Središče je potemtakem bolj inovativno, obrobje pa bolj arhaično. (Schmidt 1872, v Šekli 2016: 14)

(22)

20

zastarele besede, ki jih srednje in mlajše starostne skupine ne poznamo več. Stereotip, da o narečjih v mestih ni mogoče govoriti, ne drži. Rezultati omenjene ankete so pokazali, da narečja niso jezikovna zvrsti zgolj prebivalcev podeželja – kar 65,6 % družin takratnih anketirancev iz urbanega okolja je govorilo narečno. (Smole 2004: 325) Narečna zvrst je bila dolgo časa podcenjena, njegovi govorci pa označeni za neizobražene. Zato je prihajalo do zavestnega opuščanja narečnega govora; še bolj pri starejši starostni skupini govorcev, ki so bili v času šolanja, opravljanja poklica podvrženi zaničevalnemu odnosu zaradi narečnega govora. V šolah so rabo narečij zatirali, poudarjalo se je samo rabo knjižnega jezika, narečja so namreč veljala za nepravilna, celo grda. (Smole 2000: 10, v Bitenc 2016: 94) O povezavi med narečnim govorom in nižjo izobraženostjo narečnih govorcev ne moremo govoriti.

Narejena anketa je z rezultati pokazala na to, da je bil odstotek narečno govorečih res največji pri kmečko-delavskih družinah, ampak je narečje pri sporazumevanju uporabljala tudi več kot polovica uslužbenskih in izobraženskih družin. (Smole 2004: 326) Če omenim še enega od pogostih napačnih pogledov na govorce narečij, in sicer prepričanje, da mladi narečja ne obvladajo oz. ga nočejo obvladati: iz rezultatov navedene ankete lahko razberemo, da so anketirane osebe same zase ocenile, da obvladajo svoje narečje (31,5 % je svoje znanje narečja ocenilo kot odlično, 45,2 % pa kot dobro; skupaj 76,7 %), torej narečja niso rezervirana samo za starejše starostne skupine govorcev. (Smole 2004: 327) Poleg tega je med anketiranimi prevladoval pozitiven odnos do narečij (v kar 79,4 %), zato ne moremo reči, da mladi večinoma nimajo odnosa ali pa da imajo celo negativen odnos do rabe narečne zvrsti. (Smole 2004: 328) Danes naj bi bil odnos do narečne zvrsti dvojen: pozitiven s strani aktivnih govorcev določenega krajevnega govora, družin, ki so rabo narečja opustile v zadnjih dveh starostnih skupin, in nekaterih ljubiteljev narečij; negativen s strani meščanov in tistih, ki so bili zaradi službenega položaja prisiljeni odpraviti svoje narečne značilnosti. (Smole 2009:

561–562) Negativen odnos do narečij se je na Slovenskem razvil s prevzemom strukturalizma in sociolingvistične teorije zvrstnosti, ko je prišlo do poveličevanja vloge knjižnega jezika in zaničevalnega odnosa do narečij. (Smole 2015: 21–22) Sodobno stanje je takšno, da narečno obarvani govor predvsem v lokalnem okolju dobiva prestiž, na drugi strani ga standardni jezik v govorjeni obliki izgublja. (Stabej 2007: 19)

Na tem mestu se zastavlja vprašanje, zakaj gojijo govorci nekega narečja tako pozitiven odnos do njega. Najprej gre za to, da se ljudje identificirajo z določenim narečjem oz. krajevnim govorom ter povežejo v skupino govorcev istega narečja oz. krajevnega govora. Po drugi strani pa s tem izpostavljajo svojo drugačnost od govorcev, ki niso del skupine. (Bitenc 2016:

47) Različne humanistične vede (npr. okoljska psihologija, družbena geografija) se ukvarjajo z vprašanjem povezanost jezikovne rabe s krajevno identiteto. Regionalna identiteta temelji

(23)

21

na regionalnih značilnostih (npr. fizično okolje, zgodovinsko ozadje, družbena struktura, narečne posebnosti ipd.), ki so različne od značilnosti drugih regij. (Bitenc 2016: 48) Tudi pri sporazumevanju v javnosti, v medijih je postala raba narečne zvrsti nemoteča, ponekod celo bolj nevtralna, pričakovana. (Stabej 2007: 20) Omeniti je potrebno vse pogostejšo uporabo narečne zvrsti na področju leposlovja (gledališko, filmsko, glasbeno ustvarjanje)⁷, v javnih medijih, na javnih prireditvah, v parlamentu in tudi šolah⁸. Razlogi za prodiranje narečne zvrsti na za to manj tipična področja so različni: svobodna izbira literarnih ustvarjalcev, da bodo ustvarjali v narečni zvrsti; prizadevanja za več poslušalcev/gledalcev kontaktnih oddaj na radiu/televiziji; narečje kot sredstvo humorja; ohranjanje jezikovne dediščine. (Smole 2009: 560) Na lokalnih radijskih postajah je mogoče zaznati nihanje med narečjem in knjižnim jezikom. Prvo se uporablja v okviru zabavnih vsebin, deluje bolj zasebno, čustveno, zato je potrebno paziti na morebitno manipulacijo; medtem ko je knjižni jezik na radijskih postajah uporabljen predvsem ob bolj formalnih oz. zahtevnejših temah. (Tivadar 2003: 446–447) Na drugi strani moramo omeniti vzroke za to, da se širi pomen in vloga narečne zvrsti v slovenski jezikovni situaciji. Prvi vzrok je »individualizacija družbe ob siceršnji globalizaciji in oddaljevanje knjižnega jezika od žive rabe z vse večjo rabo tujega, t. i. globalnega jezika.«

(Smole 2009: 561) Slovenci zaradi tega iščemo nove poti in načine za izražanje lastne identitete. Drugi vzrok za prodiranje narečne zvrsti pa je preprosto moda – v medijih so bila narečja dobro sprejeta in zato so postala modna. (prav tam) Če so bili včasih zasmehovani tisti, ki so izkazovali svoje narečne značilnosti v govoru, so danes »izven okvirjev mode«

govorci, ki nimajo posebej narečno obarvanega govora.

7 Na področju Bele krajine se veliko mladih ukvarja z ustvarjanjem glasbe, gledaliških predstav v narečju.

Posebej lahko izpostavim gledališko predstavo, ki je v celoti zapisana v črnomaljskem krajevnem govoru in narečni govor v njej ni namenjen zgolj oznaki dramskih oseb, karikiranju, humorju ipd. Predstava je nastala v režiji Nastasje Schweiger, ki je tudi avtorica dramskega besedila. Prvič jo je uprizorila gledališka skupina ZIK Teater v Kulturnem domu Črnomelj leta 2019.

8 Iz lastnih osnovnošolskih in srednješolskih izkušenj lahko rečem, da so učitelji in profesorji pri učnih urah v razredu v veliki večini govorili narečno (učni jezik je bil bolj ali manj narečno zaznamovan). Izjema je bil pouk slovenščine, kjer je profesorica uporabljala knjižni pogovorni (in mestoma zborni) jezik. Narečno obarvani so bili tudi pogovori z učitelji in profesorji izven pouka, na šolskih hodnikih, z drugimi delavci šole, na ekskurzijah, pogovornih urah itd.

(24)

22

4 ZGODOVINA NASTANKA SLOVENSKIH NAREČIJ

Slovenski jezik na strnjenem območju govori okoli 2 milijona prebivalcev Republike Slovenije, poleg tega govorci slovenščine živijo v italijanskem (Kanalska dolina, Rezija, Terska dolina, Nadiške doline, Tržaško in Goriško), avstrijskem (Koroška, Štajerska) in madžarskem zamejstvu (Porabje). Lahko opazimo, da slovenski jezik, ki ga uvrščamo v skupino slovanskih jezikov, geografsko gledano na zahodu meji na romanske (italijanščina, furlanščina, beneščina), na severu na germanske jezike (nemščina, bavarščina) ter na severovzhodu na ugrofinski jezik, madžarščino. Na sorodne slovanske jezike meji samo na jugu oz. jugovzhodu, in sicer na hrvaščino (čakavščino in kajkavščino). (Smole 1998: 1)

4.1 DEJAVNIKI NAREČNE RAZSLOJENOSTI SLOVENŠČINE

Kljub relativno majhnemu številu govorcev lahko na primeru slovenskega jezika na podlagi današnjega stanja govorimo o pestri narečni razdrobljenosti, do katere je prišlo zaradi različnih vzrokov. Mednje uvrščamo zunaj- in znotrajjezikovne dejavnike. Zunajjezikovni dejavniki zadevajo različno stopnjo razvoja jezika na vseh njegovih ravninah. Slovenska narečja se tako ločijo v razvoju dolgega vokalizma, v razvoju kratkega vokalizma, naglasnih premikih, stopnji morfologizacije, tonemskosti oz. netonemskosti, po tem, ali razlikujejo kolikostna nasprotja ali ne, po razvoju praslovanskega konzonantizma, razvoju besednih oblik, sprejemanju prevzetih besed iz sosednjih jezikov, besedotvorju ter skladnji. (Smole 2019: 18)

Zunajjezikovni dejavniki pa so zgodovinski, zemljepisni in družbenopolitični; kot najpomembnejšega je potrebno omeniti način naselitve današnjega slovenskega ozemlja.

(Smole 1998: 1) Naseljevanje je potekalo iz dveh smeri, in sicer je prvi naselitveni val prišel po letu 550 z območja današnje Moravske, prišleki so naselili severozahod današnjega slovenskega ozemlja. Drugi val pa je potekal kasneje, po letu 568, ko so se Langobardi umaknili iz Panonske nižine; prišleki pa so poselili današnji jugovzhod slovenskega ozemlja (tudi območje današnjega Črnomlja). To je verjetno tudi glavni vzrok, da je kasneje, v 12.

stoletju, prišlo do narečne delitve v jeziku. Pomembni zunajjezikovni dejavniki so še: visoka gorovja, ki so preprečevala širjenje jezikovnih inovacij, cerkvenoupravna ter političnoupravna delitev slovenskega ozemlja, bližina sosednjih neslovanskih jezikov in nekateri, na videz manj pomembni dejavniki, kot so močvirja, gozdovi, naseljevanje beguncev z juga zaradi turških vpadov. (Smole 1998: 1) Ravno turški vpadi in naseljevanje Uskokov je imelo velik pomen pri oblikovanju govorov na območju Bele krajine.

(25)

23

4.2 KRATEK PREGLED ZGODOVINSKEGA RAZVOJA SLOVENSKIH NAREČIJ

Večkrat je bila narejena klasifikacija slovenskih narečij, a je danes veljavna prirejena, popravljena in dopolnjena Ramovševa klasifikacija, ki sta jo dopolnila Tine Logar in Jakob Rigler⁹. Objavljana je bila leta 1983 na Karti slovenskih narečij. (Smole 1998: 1) V Sloveniji poznamo delitev na 7 narečnih skupin, to so: gorenjska, dolenjska, štajerska, panonska, koroška, primorska in rovtarska narečna skupina. Znotraj njih je razvrščenih 36 narečij in 12 govorov. Na širšem kočevskem območju so prisotni t. i. mešani kočevski govori, ki so se oblikovali kot posledica starejših in mlajših kolonizacij, vendar ti govori zaenkrat še ne predstavljajo posebne narečne skupine. (prav tam) Na delitev oz. zamejitev narečnih skupin je vplival splošni slušni vtis, drugo merilo pa je bil razvoj dolgih samoglasnikov. Pri zamejitvi narečij in govorov je bil za merilo vzet razvoj kratkih samoglasnikov, ki je mlajši. (prav tam) V času od 6. do 8. stoletja se je govorilo praslovansko narečje, nato so se postopno začele odvijati jezikovne spremembe, ki so vplivale na začetne delitve takratnega praslovanskega jezika. Do konca 8. stoletja so se pojavile jezikovne spremembe, ki so skupne celotnemu slovanskemu jugu, to so: depalatalizacija samoglasniškega in soglasniškega sistema (ťi : ta >

ti/ta), skrajšanje starega dolgega akuta (npr. m ti > màti), metateza likvid (npr. mold > mlad);

sprememba v tem času, ki je bila značilna samo za ozemlje današnje Slovenije, pa je prehod > j (npr. me a > meja). (Smole 1998: 1) V 9. stoletju so onemeli polglasniki v šibkih položajih; krepka praslovanska polglasnika ь (jer) in ъ (jor) pa sta sovpadla v novi srednjejezični slovenski polglasnik ǝ. (Smole 1998: 2) Spremembe, ki so sledile v 10. in 11.

stoletju, so pomenile korak bližje nastanku t. i. alpske slovenščine: zgodil se je sovpad praslovanskih i in y v i, zaradi onemitve ь in ъ v zvezah ьr/rь, ьl/lь oz. ъr/rъ, ъl/lъ pred soglasniki je prišlo do nastanka zlogotvornih in (npr. v łkъ > v k), na drugi strani pa tudi do skrčitev skupin samoglasnik + + samoglasnik in posledično kontrakcij samoglasnikov (npr. dobro ego > dobrěgo) ter spremembe ť > ć (npr. svӗťa > sveća). (Smole 1998: 2) V tem obdobju je prišlo do podaljšanja starega cirkumfleksa (najprej se je podaljšava izvedla v nezadnjih, kasneje pa tudi v zadnjih besednih zlogih; npr. ȍko > ȏko) in dveh naglasnih premikov: umik kratkega oz. skrajšanega naglasa na prednaglasno dolžino tipa dušà > dúša in pomik dolgega cirkumfleksa: zlȃto > zlatȏ. (prav tam)

Do konca 13. stoletja se je iz praslovanščine zaradi velikega števila jezikovnih sprememb razvil nov, slovenski jezik, ki se je začel deliti na narečja – vzrok za to je lahko že prej omenjena naselitev slovenskega ozemlja z dveh smeri. (prav tam) Prišlo je do delitve na

9 Karto Tineta Logarja in Jakoba Riglerja (1983) so dopolnili sodelavci Dialektološke sekcije ISJFR ZRC SAZU (2016) v SLA 1, spletno dostopno na: https://fran.si/204/sla-slovenski-lingvisticni-atlas/datoteke/SLA_Karta- narecij.pdf.

(26)

24

severozahodno in jugovzhodno narečje slovenskega jezika. Na jugovzhodu so se zgodile naslednje jezikovne spremembe: denazalizacija nosnih samoglasnikov ę in ǫ, premik izgovornega mesta dolgega in kratkega u naprej v ü in premik ter labializacija dolgega a v å.

(prav tam) Do teh sprememb na severozahodu ni prišlo, temveč se je ohranilo prvotno stanje.

(prav tam) Obe narečji sta se razlikovali tudi po razvoju dolgega ӗ in dolgega cirkumflektiranega o. Na jugovzhodu je prišlo do diftongizacije ӗ v e (npr. sve t) ter o v o (npr. mo st), na severozahodu pa v ie (npr. sviet) ter v uo (npr. muost). (prav tam) V tem času sta se izoblikovala dva sistema samoglasnikov (sistem dolgih in sistem kratkih samoglasnikov), pojavil se je tudi temeljni zakon razvoja slovenskih samoglasnikov, ki pravi, da so se dolgi samoglasniki začeli izgovarjati napeto, se ob tem ožiti in diftongizirati. Kratki samoglasniki pa so se izgovarjali vse bolj ohlapno in onemevali. (prav tam)

Naslednja delitev se je pojavila v obdobju od 14. do 16. stoletja, zaradi povezav severa z vzhodom se je spremenila tudi smer izoglos. Jezikovna sprememba, ki je tokrat prinesla delitev slovenskega jezikovnega ozemlja na severovzhod in jugozahod, je bila vokalizacija dolgega ǝ. Na jugozahodnem ozemlju (sem spada tudi takratni govor na ozemlju današnjega Črnomlja) se je razvil v a in sovpadel z etimološkim a (npr. vǝs > vas), na severovzhodnem pa v e (npr. vǝs > ves). (prav tam) Celoten zahod, osrednja narečja in južni del štajerskih narečij je zajelo tudi podaljšanje skrajšanega starega dolgega akuta in novega kratkega akuta v nezadnjih besednih zlogih (npr. màti > máti). Pozneje se je omenjeni jezikovni pojav začel dogajati v severnih in večini severnoštajerskih narečij. (prav tam) Omeniti je potrebno zgodnjo monoftongizacijo nekdanjih diftongov e in o v delu jugovzhodnih narečij, zaradi česar je prišlo do razpada na gorenjski in dolenjski del. V gorenjskem delu je prišlo do monftongozacije e > ẹ (npr. svẹt) in o > ọ (npr. mọst), v dolenjskem pa je diftong e ostal nespremenjen (npr. sve t), o pa se je monoftongiral v u (npr. must). (prav tam) Po vseh jezikovnih razvojih je do sredine 14. stoletja prišlo do nastanka 8 osnovnih samoglasniških sistemov: gorenjski, dolenjski, južnoštajerski, severnoštajerski, panonski, obsoško-idrijski, beneško-kraški. (prav tam) Bela krajina je podobno kot slovenska Istra in Prlekija ostala zunaj teh sistemov, in sicer zaradi nečistih slovenskih sistemov z nekaterimi posebnimi razvoji. V tem času je potrebno omeniti še naglasni umik na prednaglasno kračino (npr. žen > žèna); v knjižnem jeziku sta tako umično naglašena e in o danes široka e in o. (prav tam)

Razvoj dolgih samoglasnikov se je nadaljeval v smeri nastajanja novih diftongov, ponovnih monoftongizacij, dolga i in u sta se začela krajšati na nekaterih ozemljih, kratki samoglasniki so težili k onemitvi. V tem času se je začel razmah slabitve kratkih samoglasnikov: preglas a v e za mehkimi soglasniki, vokalna harmonija, prehod nenaglašenih e in ӗ v i, slabitev ali popolna onemitev i in u. (prav tam) Na različnih področjih so se začeli pojavljati tudi različni

(27)

25

naglasni premiki: umik na prednaglasno nadkračino oz. na polglasnik (tip mǝglȁ > m gla) in kasneje z vsake končne kračine, umik s cirkumflektirane končne dolžine (tip zlatȏ > zlàto).

(prav tam) Narečja so začela izgubljati tonemske in tudi kvantitetne opozicije. Narečni razvoj se v vseh letih ni ustavil in poteka še danes. Zaradi različnih vzrokov pa je mogoče opaziti, da se najbolj opazne narečne posebnosti izgubljajo, predvsem v večjih mestih se narečja preoblikujejo v nadnarečja, približana pokrajinskemu pogovornemu jeziku. Večina slovenskih narečij ima jakostni naglas (tonemskega imajo samo narečja gorenjske narečne skupine in dolenjske narečne skupine brez belokranjsko-obkolpskih govorov ter nekatera narečja v zahodnem in osrednjem delu koroške, severnem delu primorske in delom rovtarske narečne skupine). (prav tam) V srednji in južni Beli krajini je mogoče zaznati tonemske govore, vendar so le-ti neslovenski. Pri kratkih samoglasnikih je odločilen pojav slabitve kratkih samoglasnikov, ki se v različnih narečjih pojavlja v različnih razsežnostih. Pojavne oblike slabitve kratkih samoglasnikov so: popolne onemitve (še posebej visokih i in u v končnih odprtih zlogih, ob zvočnikih in pripornikih), akanje (o > a) v različnem obsegu v nenaglašenih in/ali kratkih naglašenih zlogih, e-jevsko akanje (e > a). (Smole 1998: 4) Pojavi slabitve so najbolj zajeli osrednje tonemske govore, za katere je značilen hiter tempo. Zelo malo omenjenih pojavov pa zasledimo v obrobnih netonemskih govorih, npr. v Reziji, Prekmurju, Beli krajini.

(28)

26

5 ZNAČILNOSTI BELOKRANJSKIH GOVOROV

5.1 OMEMBE BELOKRANJSKIH GOVOROV V STROKOVNI LITERATURI

Po trenutno veljavni klasifikaciji slovenskih narečij, ki sta jo po Franu Ramovšu priredila in dopolnila Tine Logar in Jakob Rigler, spada govor Črnomlja v severnobelokranjsko narečje, ki spada v dolenjsko narečno skupino. V slednjo poleg severnobelokranjskega narečja spadajo še dolenjsko narečje z vzhodnodolenjskim podnarečjem, južnobelokranjsko narečje (mešano slovensko-srbsko-hrvaško narečje) in kostelsko narečje (tudi mešano, poleg dolenjskih prvin so zaradi priselitev prisotne tudi rovtarske, koroške in hrvaške jezikovne prvine). (Smole 2019: 8) Omeniti je potrebno, da Črnomelj ni točka v Slovenskem lingvističnem atlasu. Iz severnobelokranjskega narečja najdemo naslednje točke: Vavpča vas (293)¹⁰, Podzemelj (294)¹¹, Grm pri Podzemlju (295)¹², Metlika (296)¹³. (Škofic idr. 2011: 14–16)

Prvi je o belokranjskih govorih pisal Fran Ramovš (prvič leta 1929 v Narodni enciklopediji SHS IV, drugič leta 1931, tretjič leta 1935 v Historični gramatiki VII, četrtič leta 1936 v Kratki zgodovini slovenskega jezika I). Najprej je o belokranjski govorici govoril tako, kot da gre samo za eno narečje, ki je mešanica slovenskega in čakavskega govora. (Logar 1996: 203) Drugič je Ramovš že bolje poznal belokranjske govore in jih razdelil (na šokarsko, osrednje, južno in kostelsko narečje) glede na količino primesi srbskih oz. hrvaških elementov ter jih nato v svojem tretjem prispevku še bolj podrobno opisal. V zadnjem Ramovševem prispevku o belokranjskih govorih ni mogoče prebrati nobenih novih pogledov nanje. (prav tam) Kasneje je belokranjske govore sistematično opisal Tine Logar v okviru svojih študij, prvič v študiji Belokranjski govori, objavljeni v Slavistični reviji leta 1958; leta 1996 pa še v delu Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, kjer je poleg omenjene študije objavljen tudi Logarjev Prispevek k poznavanju semiškega govora v Beli krajini ter fonološki opis govora Dragatuša.

Zanimivo je, da je že veliko prej belokranjske govore omenil Izmail Ivanovič Sreznjevski.

Ruski slavist je prvi raziskoval slovenska narečja in svoje ugotovitve objavil leta 1841 v razpravi O slovanskih narečjih (О нарѣчiяхъ славянскихъ), v kateri najdemo prvo klasifikacijo slovenskih narečij sploh (Vrtačnik 2014: 11) Sreznjevski se je odpravil na popotovanje po slovanskih deželah z namenom, da bi bolje raziskal južne in zahodne Slovane.

Pot je začel oktobra 1839 ter jo zaključil septembra 1842 (prav tam) Med drugim je obiskal

10 Logarjev zapis iz leta 1956.

12 Zapis Ane žunič iz leta 1959/60.

(29)

27

tudi nekatere slovenske kraje in odkril dvajset slovenskih narečij ter dobro opisal njihove narečne značilnosti. V svoji prvi delitvi slovenskih narečij je kot posebno narečje omenil belokranjskega (poljanskega – med Kočevjem in Kolpo)¹⁴. Za belokranjsko oz. poljansko narečje v svoji študiji zapiše, da je podobno spodnjekranjskemu (to se govori v porečju Krke proti Savi in na Štajerskem v porečju Savinje), a se od njega loči po »rabi nekaterih hrvaških besed: još namesto še, pet namesto spet itd. Prav tako tudi izgovor polglasnikov ni tako rezek, je bolj jasen. Poleg tega se trdi l pred samoglasniki a, o, u izgovarja popolnoma enako kot v ruščini; toda e in i vedno zahtevata mehčanje soglasnika pred seboj.« (Sreznjevski 1841: 148, v Vrtačnik 2014: 77) Kasneje je Sreznjevski skupine narečij zožil v skupno osem narečij (gorenjsko, dolenjsko, štajersko, beneško, rezijansko, ziljsko, podjunsko, ogrskoslovensko), vendar njegove klasifikacije zaradi nepoznavanja vseh razlik in podobnosti med narečji danes ne morejo veljati. (Vrtačnik 2014: 39) Med potovanjem je Sreznjevski pisal pisma in jih pošiljal svoji materi. Iz njih je razvidno, da je potoval skozi Belo krajino, v katero je prišel s Hrvaške (iz Karlovca) v Metliko, ki jo je opisal kot majhno mesto, v katerem so na hribu raztrošene lesene in zidane hišice, med katerimi stoji cerkev z župniščem. (Vrtačnik 2014: 49) Za tamkajšnje narečje pa Sreznjevski pove: »Narečje tu še ni čisto kranjsko; bodi karkoli, jaz mirno govorim rusko, tj. velikorusko, in razumejo me.« (Sreznjevskij, I. I., 1895: 199, v Vrtačnik 2014: 39) Že takrat je torej opazil značilnosti belokranjskih govorov, po katerih se ločijo od drugih slovenskih narečij in se približujejo srbohrvaškim govorom. Iz Metlike je potovanje nadaljeval v kraje, kjer so živeli Uskoki, za katere pove, da so to preseljeni graničarji, ki govorijo v čistem srbsko-dalmatinskem narečju. (Sreznjevski 1841: 135, v Vrtačnik 2014: 61) Spoznanja Sreznjevskega so bila izhodišče za poznejše slovenske narečjeslovce, med drugim tudi za že omenjenega Frana Ramovša, ki je pregledal njegove razprave, iz njih črpal gradivo in jih popravljal. (Vrtačnik 2014: 42)

5.2 ZEMLJEPISNA UMEŠČENOST BELOKRANJSKIH GOVOROV

Na posebnosti belokranjskih govorov in na njihove razlike od drugih narečij dolenjske narečne skupine je vseskozi vplivala obrobna geografska lega oz. zamaknjenost. Ramovševa zamejitev belokranjskih narečij se ujema s kasnejšo Logarjevo, in sicer je ozemlje belokranjskih narečij opredelil kot območje na levem bregu Kolpe v loku od Starega trga ob Kolpi do Metlike, v porečju Lahinje do Gorjancev na severu in do kočevskih gozdov na zahodu. (Ramovš 1935:

135) Od drugih delov Slovenije jo ločujejo fizične ovire – hriboviti predeli Gorjancev na

14 Poleg dolenjskega, gorenjskega, notranjskega, cerkniško-ribiškega, vipavskega, idrijskega, tolminskega, bohinjskega, bovškega, slovinskega, rezijanskega, ziljskega, rožanskega, zabélskega, štajersko-koroškega, dravsko-murskega, ogrsko-štajerskega. (Rigler 1985: 97, v Vrtačnik 2014: 39)

(30)

28

severu in Kočevski gozdovi na zahodu. (Logar 1958: 145) Ravno odmaknjenost od drugih slovenskih pokrajin je omogočila specifičen razvoj belokranjskih govorov. Prvotna slovanska poselitev na območje današnje Bele krajine je prišla z iste strani kot na Hrvaško in vse do 13.

stoletja je bila Bela krajina tudi hrvaška dežela, kar je doprineslo k večjemu vplivu hrvaških govorov na govore v Beli krajini. Kasneje so stike belokranjskih govorov z dolenjščino na eni strani pretrgali Nemci, ki so se v 14. stoletju naselili na Kočevskem, po drugi strani pa so vezi preko Gorjancev ostale do danes. (Logar 1958: 145) Najpomembnejše spremembe v belokranjskih govorih sta prinesli 15. in 16. stoletje, ko se je zaradi turških vpadov začela spreminjati sestava prebivalstva v Beli krajini. Avtohtoni prebivalci (predvsem tisti iz nižinskih predelov in predelov ob reki Kolpi), ki so bili že slovenizirani, so se začeli umikati čez Gorjance proti severu. Na izpraznjene dele Bele krajine so se kasneje naselili begunci iz Like, Krbave in Bosne. (Ramovš 1935: 136) Belokranjski govori so nastali na osnovi mešanja starega prebivalstva z begunci in priseljenci iz novejše dobe (zlasti del Bele krajine, južno od črte Jelševnik–Krasinec). (Logar 1958: 145) Podobna usoda je doletela pokrajino na levem bregu Kolpe od Broda na Kolpi do Zdihovega, saj so jo po turških vpadih v 16. stoletju naselili Dalmatinci, ki so pribežali od Cetine. (Ramovš 1935: 136) Ramovš zaradi podobnega nastanka in razvoja govora to pokrajino uvršča k belokranjskim govorom, ki jih tako deli na:

1. šokarski govor (omejen na faro Semiča, nekaj pojavov sega v smeri proti Črnomlju in Dobličam),

2. osrednji belokranjski govor (območje Črnomlja, Dragatuša, Starega trga ob Kolpi), 3. južni ali privški govor (območje ob Kolpi od Vinice do Adlešičev),

4. kostelsko narečje (območje ob Kolpi pri Brodu). (prav tam)

5.3 RAMOVŠEVA DELITEV IN OPIS BELOKRANJSKIH GOVOROV

Ramovševa delitev je prva delitev belokranjskih govorov in čeprav so njegovi opisi govorov že stari, se nekatere značilnosti še danes pojavljajo v govorih Bele krajine. V nadaljevanju bosta predstavljeni obe delitvi z opisi belokranjskih govorov, ki sta ju naredila najprej Fran Ramovš, kasneje pa še Tine Logar. To bo služilo kot teoretično izhodišče za razlago določenih pojavov v govorih izbranih govorcev v empiričnem delu naloge in za ugotavljanje smeri razvoja govora Črnomlja na primeru govorov izbranih govorcev treh starostnih skupin.

5.3.1 ŠOKARSKI GOVOR

Ramovš ugotavlja, da je t. i. šokarski govor zaradi nekaterih razvojnih značilnosti podoben dolenjščini: ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani je prešel v uː (npr. ˈbuːk ‛bogʼ. ˈmuːst

(31)

29

‛mostʼ); novoakutirana e in o ter stari podaljšani e so se razvili na dolenjski način (npr. ˈpẹːė č

‛pečʼ, ˈọː sǝm ‛osemʼ); dolga ę in ǫ v iːḙ, uː (npr. gˈliːḙdat ‛gledatiʼ ˈzuː p ‛zobʼ); dolgi u v üː (npr. ˈdüːx ‛duhʼ, kˈrüːxa ‛kruhaʼ); umično naglašena e in o imata dvoglasniški refleks (npr.

ˈžieːna ‛ženaʼ, ˈnuoːga ‛nogaʼ); srednjejezični polglasnik ǝ v kratkih zlogih, iz nekdanjih praslovanskih ъ, ь, ima temno, velarno, nizko naravo; v predlogih na, za se a razvije v e/ǝ (npr. ˈneːzi ‛nazajʼ, nǝ ˈn g ‛na nogoʼ); kvantitetna razmerja so ista kot v dolenjščini; ń se je razvil v n/n (npr. ˈk n ‛konjʼ, ˈniːva ‛njivaʼ); v o (npr. ˈdo k ‛dolgʼ), izglasni -ł v - (npr.

ˈdẹːlu < dêlalъ ‛delalʼ), ła > la (npr. ˈmǝgla ‛meglaʼ); v nekaterih besedah je dolgi i prešel v ẹː (npr. ˈnẹːsem ‛nisemʼ in ˈnẹːmam ‛nimamʼ). (Ramovš 1935: 136–137)¹⁵

Po drugi strani pa Ramovš zapiše, da se govor po določenih značilnostih približuje srbohrvaščini: izglasni -o v imenovalniku in tožilniku ednine srednjega spola je ohranjen (npr.

ˈmẹːsto ‛mestoʼ, ˈlẹːto ‛letoʼ); ě ima refleks ẹ (npr. bˈrẹːza ‛brezaʼ, čˈrẹːva ‛črevaʼ)¹⁶; skoraj ni zaznati pojavov slabitve kratkih samoglasnikov, opazno pa je znižanje kratkih i in u (npr. kˈr x

‛kruhʼ, ˈnẹč ‛ničʼ) ter zlitje a > e, i; a > o , u (npr. ˈneːzi ‛nazajʼ, ˈdẹːlu ‛delalʼ); izglasni -g je prešel v -k, -v v -f (npr. pˈrak ‛pragʼ, pˈraf ‛pravʼ); prvotno šokarsko naglaševanje se je mešalo s srbohrvaškim (prvotno oˈkoː je po mešanju s srhv. ˈoko dalo ˈwu ːku ‛okoʼ); govor naglašuje ˈmǝgla ‛meglaʼ, ˈdǝnǝs ‛danesʼ; nespremenjene so skupine šč, črě- in žrě-. (Ramovš 1935: 137)

5.3.2 OSREDNJI BELOKRANJSKI GOVOR

Druga skupina govorov po Ramovševi delitvi je osrednji belokranjski govor, kjer je refleks za ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani zelo ozek ȯː (npr. ˈbȯːk ‛bogʼ, ˈnȯːs ‛nosʼ), sploh v zahodnem delu refleks uː izginja, še pa je prisoten v okolici Doblič (npr. ˈnuːč ‛nočʼ, zaˈpuːmni

‛zapomniʼ); refleks za ǫ (v dolgih in kratkih zlogih) je uː poleg ọː (npr. ˈruːka ‛rokaʼ, ˈmọːš

‛možʼ); refleks za praslovanska ъ, ь je v kratkih zlogih srednjejezični ǝ (npr. ˈdǝnǝs ‛danesʼ, ˈpǝs ‛pesʼ); za ě ima govor refleks ẹː (npr. ˈbẹːł ‛belʼ, zˈvẹːzda ‛zvezdaʼ); za umično naglašena e in o kratka in široka e in o, v zahodnem delu se pojavita dolga in široka eː in oː (npr. ˈžeːna

‛ženaʼ, ˈnoːga ‛nogaʼ); novoakutirani kratki samoglasniki so se razvili tako: ъ, ь v ә (npr.

fˈsǝxnem ‛vsahnemʼ, ˈdǝxnem ‛dahnemʼ), e v e ali ẹː (npr. , ˈrek ‛rekliʼ, neˈbẹːški ‛nebeškiʼ), o v o ali ọː (npr. ˈosǝm ‛osemʼ, ˈkọːža ‛kožaʼ). (Ramovš 1935: 137–138) V zahodnem delu v pasu od Črnomlja do Zapudja se za dolgi uː še govori üː (npr. ˈsüːx ‛suhʼ, na gˈrüːnti ‛na gruntuʼ); v Dobličah je kratki o zožen (npr. bȯˈliːta in buˈliːta ‛bolitaʼ); ohranjen je (npr. ˈd vĺe ‛drevjeʼ, ˈm tǝf ‛mrtevʼ); refleks za je vedno u (npr. ˈsuːnce ‛sonceʼ, ˈbuːxa ‛bogaʼ); staroakutirani zlogi

15 Starejša transkripcija, ki jo je uporabljal Ramovš, je tu pretvorjena v novo slovensko nacionalno transkripcijo.

16 Logar (1996: 204) v Prispevku k poznavanju semiškega govora v Beli krajini pojasni, da pri razvoju praslovanskega ě v tem delu Bele krajine ne gre za vpliv hrvaščine oz. srbščine, kakor je zapisal Ramovš. V resnici gre za povsem dolenjski refleks, pri čemer je prišlo do monoftongizacije eː > ẹ.