6.5 PRVA STAROSTNA SKUPINA (DO 30 LET)
6.5.2 GOVOREC I-1-B
Govorec je rojen leta 1999 in je študent 3. letnika 1. stopnje na Fakulteti za medije v Ljubljani.
V času študija biva v Ljubljani, drugače pa že od rojstva živi v Črnomlju, tudi oba njegova starša sta Črnomaljca. Srednjo šolo je obiskoval v Novem mestu (smer: srednja medijska šola).
Tudi ta govorec je član skavtov.
6.5.2.1 TRANSKRIPCIJA
Posnetek I-1-B (Op.: Posnetek zunaj, v daljavi govor drugih ljudi, ptičje petje.)
ˈJaː-m ˈbiː v Łubˈłaːni, ˈjaː-m ˈgọr ˈbiː čez ˈviːkent. ˈJaː-m ˈpəršu ˈeːnkrət na ˈmẹːsəc, dˈvaːkrət ˈmaːks, ˈne. I ˈp oːl ˈiːtək ˈpərvi ˈtẹːdən kə smo bl ˈgọr. ˈUːnȯ - ˈpiẹ - pˈriːde ˈpiẹtək: »ˈKaːj gˈreːmo mi ˈdoːmux, ˈḁ? ˈA, ˈda, ˈiːtək, ˈdẹj gˈreːmo, ˈkaː-mo pa tˈłeː ˈdẹːałi, ˈne.« ˈPḁč, ˈtọː je že ˈen ˈraːzłog, da ˈiːtak lˈjuːdi ˈp oːl, Bełokˈraːnci, ˈsaː dˈruːžba, gˈreːmo fˈsiː ˈdoːmux. ˈḀː, sˈkaː te ˈmaːmo, ˈtọː je že ˈp oːl sˈpiẹt dˈruːgo, ˈne. ˈPaː ˈtud v Łubˈłaːni deˈjaːnsko čez ˈviːkənd se ne ˈnẹːki ˈfuł doˈgaːja, ˈne. ˈḀː, dərˈgaːč pa ˈiːtək, da te ˈp oł fˈse ˈvẹːže pa ta naˈraː – /nerazum./ ˈMiːdva smo zˈdeːj tˈłeː. Če bi błọ ˈtọː ˈzej, ˈneːznam, ˈTiːvoli al pa ˈnẹːki. ˈTaːm lˈjuːdi, ˈtaːm lˈjuːdi. Zˈnəš – (S: mˈəm) fˈse pofˈsuọt je ˈpuːno łˈjuːdi, ˈne. Tˈłeː si pa ˈləxko ˈtək, gˈrẹːš ˈčiːł, ko gˈrẹːš na ˈkaːvico (S: mˈxəm), zˈnaːš, da ti ˈneːbo noˈbeːn ˈtəm zˈraː n ˈteːbe ˈpuː ˈmẹːtra, ˈne, ˈneːgo boš ˈmẹː ˈłẹːpo za ˈseːbe. (S: mˈəm) ˈƎː, pa ˈtọː ˈtuːt, ˈdoːro, ˈiːtḁk sˈtaːrši pa ˈtọː, faˈmiːłija.
S: Mˈxəm.
Də gˈrẹš ˈmaːło ˈnəzẹj. ˈAːmpḁk – ˈdaː, ˈmiːsəm, po ˈmoːjem je ˈtuː, kə ˈnəs ˈvẹːže, ˈne, kə tˈłeː si ˈtək odˈraːstu i ˈtȯː.
S: Mˈxəm.
ˈTu po ˈmoːjəm eˈdiːn – pač ˈtaː gˈłaː ni ˈraːzłok, pa ˈtuːd dˈruːžba po ˈm oːjem ˈdoːst naˈreːdi.
S: Mˈxəm, mˈxəm – ˈƎː, pa reˈciːmo ˈti si že fsˈrẹːdno ˈxoːdu v ˈNoːvo ˈmẹːsto.
ˈDaː.
S: ˈKək ˈti je ˈbi pa ˈtaː preˈxoːt? Is osˈnọː ne, ˈdaː, f sˈrẹːdno v ˈNoːvo ˈmẹːsto.
53 ˈMeːni oˈsẹːbno je błọ ˈfuł ˈdoːbro.
S: Aˈxaː.
ˈZərt ˈtẹːga, kər səm ˈłəxko ˈbiː ˈmaː ˈbuł odˈraːs , zˈnəš ˈpoːl, is sˈrẹːdne, ˈmiːsim iz osˈnọː ne gˈrẹš f sˈrẹːdno, ˈuno že-s ˈmaː ˈbuł poˈčuːtiš, ˈuno kao ˈmaː , ˈmaː ˈbuł fˈraːjer. I ˈpoːl še spˈłoːx, kə smo ˈmoːgli it, kə smo se ˈmoːgli deˈjaːnsko ˈsaːki ˈdaːn ˈpeːłat z vˈłaːkom ˈg ọːr ˈdọːl. I ˈpọːł kə si ˈtaːm ˈniːmaš – noˈbeːn te ne nadzoˈruːje, ˈne. I ˈp oːl je ˈtọː že ˈtək ˈmaːło, ˈtaː – svoˈboːdo opˈčuːtiš, ˈne, kə jo reˈciːmo tˈłeː ˈneːbi ˈmẹː . Kə ˈseːstra je bła dọːł f sˈrẹːdni v gimˈnaːziji.
S: Mˈxəm.
Je ˈreːkła, fˈčaːsix kə smo šli špˈriːcat, pa səm ki ˈaːteta pa ˈmaːmo ˈviːdła, zˈnəš. {smeh} ˈJaː ˈtẹːga v ˈNoːvem ˈmẹːstu ˈniːsəm doˈžiːvu, ˈne. ˈḀːm, ˈaːmpḁk, ˈdaː, ˈtəm smo bˈłiː ˈiːtək naˈvaːjeni fˈsaːk ˈdaːn se vˈraːčat ˈnəzej. I ti je ˈpərvo ˈpaːsało ˈzərt ˈtẹːga, kə ˈgọːr si ˈmeː ˈeːn, bi ˈrẹːku, ˈeːn ˈpoːsə , ˈduːma si ˈpəršu, si ˈmeː dˈruːgėga, ˈne. ˈTək ˈneːznam, ˈtəkrat s še ˈnẹːki ˈfuːzbał treˈniːra i ˈtọː ˈiːsto səm že sˈkaː te ˈmẹː ˈtəkrət. ˈḀː, ˈtək da deˈjaːnsko si ˈpoł poˈpọː dne ˈmọːgu ˈbiːt ˈduːma, ˈne. Pač da bi pa ˈšọː ˈnẹːki, v ˈnẹːkiga diˈjaːškega, ˈtȯː mi pa ni ˈpaːło (S: mˈxəm) na ˈpaːmet, kə (S: mˈxəm) brezˈvẹːze, ˈǯaːbe po ˈmoːjem, ˈrẹːs. ˈPəč sej je (S: mˈxəm) vˈłaːk i ˈtọː, ˈaːmpak sẹj ˈmaːš (S: mˈxəm) ˈpo sˈpẹːt dˈruːžbo na (S: mˈxəm) vˈłaːku, pa vˈjuːtro ˈłəxko sˈpiːš maˈgaːr ˈgọːr, za ˈnaːzej, ˈneːznam, ˈmaːło ˈtəm si s koˈlẹːgi, maˈgaːr słuˈšaːłke naˈbiːješ ˈguọr pa ˈfiːłəm gˈłẹːaš, ˈne. ˈTək ˈda, po ˈmoːjem. ˈAːmpḁk je bła pa ˈdoːra isˈkuːšna, ˈno, ˈmuọrəm ˈreːč, ˈrẹːs.
6.5.2.1 DIAHRONA ANALIZA
1 Naglas
1.1 Netonemski oz. dinamični;
kolikostna nasprotja so ohranjena;
nekateri kratki naglašeni samoglasniki so se podaljšali, dolgi pa skrajšali.
ˈraːzłog, ˈiːtak, lˈjuːdi, dˈruːžba, gˈreːmo : ˈgọr, ˈpəršu
zˈdeːj/ˈzej, zˈnəš/zˈnaːš, ˈtaːm/ˈtəm; ˈtud, ˈuno
1.2 Izveden je naglasni umik na prednaglasna e in o;
ˈseːstra, ˈreːkła, ˈteːbe, ˈseːbe; ˈdoːbro, ˈmoːgli, svoˈboːdo, (v) ˈNoːvo (ˈmẹːsto)
54 umik z vsake končne
kračine, pa tudi cirkumflektirane in akutirane dolžine – tudi na predhodno nikalno členico ne (mlado umično naglašeni samoglasnik je lahko dolg ali kratek).
ˈtəkrat/ˈtəkrət, ˈpəršu, ˈləxko; ˈtək ‛tako’, ˈłẹːpo, lˈjuːdi, ˈduːma, ˈdoːmux, ˈzərt ‛zaradi’, ˈneːznam; ˈneːbo ‛ne bo’, ˈnəzej/ˈnaːzej, naˈreːdi
2 Dolgi samoglasniki; eno- in dvoglasniki z dolenjskimi sovpadi in razvoji ter težnjo po nadnarečnem govoru
2.1 ě > ẹː
ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani >
ọː/uː/ȯː/u
ˈmẹːsəc, ˈtẹːdən, ˈnẹːki, ˈdẹːałi, ˈtẹːga, (is) sˈrẹːdne, (v) ˈmẹːstu, ˈrẹːs, (v) ˈnẹːkiga
ˈtọː/ˈtuː/ˈtȯː/ˈtu, ˈuno/ˈuːnȯ
2.2 e in ę > ẹː/iẹ
ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih
> uọ/ọː
(bi) ˈrẹːku; ˈvẹːže, gˈrẹːš, gˈłẹːaš; ˈpiẹtək, sˈpiẹt/sˈpẹːt, brezˈvẹːze
po fˈsuọt, ˈmuọrəm; osˈnọː ne
2.3 umično naglašeni e > eː ˈeːnkrət, noˈbeːn, ˈteːbe, ˈseːbe, ˈmeːni, ˈseːstra, ˈreːkła, ˈreːč
2.4 umično naglašeni o >
oː/( o)
(po) ˈmoːjem/ˈmoːjəm/m oːjem, ˈp oːl/ˈpoːl/ˈpol/ˈpo, ˈdoːst, ˈdoːbro, ˈmoːgli, spˈłoːx, svoˈboːdo, (v) ˈNoːvem, ˈpoːsə
2.5 i > iː pˈriːde, fˈsiː, ˈviːkənd, ˈmiːdva, ˈTiːvoli, faˈmiːłija, ˈmiːsəm, eˈdiːn, ˈniːmaš, reˈciːmo, špˈriːcat, ˈviːdła,
55
ˈniːsəm, doˈžiːvu, ˈiːtək, treˈniːra , ˈiːsto, sˈpiːš, naˈbiːješ, ˈfiːłəm
2.6 u > uː/(u) dˈruːžba, dˈruːgo, poˈčuːtiš, nadzoˈruːje, opˈčuːtiš, dˈruːgėga, ˈfuːzbał, vˈjuːtro, isˈkuːšna; ˈtud/ˈtuːt, ˈfuł
2.7 a > aː;
ə > aː
dˈvaːkrət, ˈraːzłog, Bełokˈraːnci, sˈkaː te, ˈmaːmo, Łubˈłaːni, deˈjaːnsko, doˈgaːja, dərˈgaːč, (na) ˈkaːvico, zˈraː n, sˈtaːrši, ˈmaːło, odˈraːstu, gˈłaː ni, odˈraːs , fˈraːjer, ˈsaːki, (z) vˈłaːkom, (v) gimˈnaːziji, fˈčaːsix, ˈaːteta, ˈmaːmo, naˈvaːjeni, fˈsaːk, vˈraːčat, ˈpaːsało, (v) diˈjaːškega, ˈpaːło, ˈpaːmet, maˈgaːr, słuˈšaːłke; ˈdaːn
2.8 > ər ˈpərvi, ˈpərvo
2.9 > uː ˈpuːno
3 Kratki naglašeni samoglasniki, nekateri so se podaljšali
3.1 a > aː/ə/eː/e/ẹ/ḁ ˈaːmpḁk; ˈtəm/ˈtaːm, zˈnəš/zˈnaːš, ˈnəs; zˈdeːj/ˈzej, ˈdẹj (preglas pred j); ˈpḁč/ˈpəč
3.2 o, ǫ > u (posamično) ˈbuł
3.3 e, ě, ę > e/eː/ẹː ˈen/ˈeːn, fˈse; tˈłeː; ˈmẹː
4 Kratki nenaglašeni samoglasniki, nizka stopnja slabitve kratkih samoglasnikov 4.1 Onemitve:
-i, -e > -ə/- ;
i, ě, e, ə, u > /ə ob zvočnikih l, v, n, m, r;
-o > -ə/- ; a > ə/ḁ, redko
ˈtud/ˈtuːt, eˈdiːn, ˈdoːst, al, kə, ˈzərt, maˈgaːr, dərˈgaːč;
błọ, błi, bła, ˈmẹː , ˈmaːš, ˈmiːsəm (nato onemitev l), ˈpəršu; ˈviːkənd, zˈraː n, (po) ˈmoːjəm (toda: (po) ˈm oːjem, ˈmoːjem), kər, odˈraːs , ˈviːdła; dərˈgaːč;
kə, ˈmaː ;
56
ˈeːnkrət, dˈvaːkrət, ˈtəkrət/ˈtəkrat, də, ˈiːtək/ˈiːtḁk, ˈtəkrət;
ˈaːmpḁk; ˈzərt
4.2 Preglas a > e/ẹ pred j ˈnəzej/ˈnaːzej/ˈnəzẹj, sej/sẹj 4.3 ě > i/ė (redko) ˈnẹːkiga, dˈruːgėga
4.4 -i > - (redko), = -i (največkrat po mladi izgubi naglasa)
bl (toda: lˈjuːdi, si, naˈreːdi, ˈmoːgli, šli itd.)
4.5 Nastanek zlogotvornega , po onemitvi ə (redko).
s (toda pogosteje: səm), odˈraːs
5 Soglasniki
5.1 ĺ > ł/łj/lj ˈpeːłat, Łubˈłaːni, ˈbuł; łˈjuːdi; lˈjuːdi 5.2 ń > n Bełokˈraːnci, sˈrẹːdne, isˈkuːšna 5.3 ł = ł pred zadnjimi
samoglasniki;
l > ł/l pred sprednjimi samoglasniki in v izglasju
ˈraːzłog, błọ, ˈmaːło, gˈłaː ni, ˈraːzłok, spˈłoːx, ˈpeːłat, (z) vˈłaːkom, bła, ˈreːkła, ˈviːdła, ˈpaːsało, ˈpaːło, vˈłaːk, słuˈšaːłke;
ˈp oːl/ˈp oːł/ˈpoːl/ˈpoł, ˈčiːł, ˈfuł, ˈduọl/ˈduọł, ˈfuːzbał; tˈłe, ˈTiːvoli, ˈləxko/ˈłəxko, ˈłẹːpo, faˈmiːłija, ˈmoːgli, błi, koˈlẹːgi, ˈfiːłəm, gˈłẹːaš
5.4 v > f/f/ pred nezvenečimi nezvočniki;
v > v pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki v vzglasju, > v notranjih zlogih
fˈsiː, f sˈrẹːdni; fˈse, po fˈsuọt, fˈčaːsix, fˈsaːk; ˈsaː, ˈsaki;
(v) Łubˈłaːni, vˈłaːkom, vˈraːčat, vˈjuːtro; sˈkaː te, zˈraː n
5.5 Zlitja:
-aj > -i;
-ě , -ə > -u;
ˈnẹːki;
doˈžiːvu, ˈreːku, ˈpəršu, mọːgu;
57
-je > -i ki
5.6 Onemitev
medsamoglaniškega d, l. gˈłẹːaš; ˈdẹːałi
5.7 Soglasniška skupina -sl- >
-s- v oblikah glagola misliti;
soglasniška skupina -br- >
-r- v besedah dobro/dobra;
soglasniška skupina zd- >
z- v besedi zdaj;
soglasniška skupina dl > l v deležniku na l glagolov na -sti -em
ˈmiːsəm/ˈmiːsim;
ˈdoːro, ˈdoːra;
ˈzej;
ˈpaːło
5.8 Posebne onemitve zlogov (zlog bo v 1. os. ed. in mn.
prihodnjika glagola biti) v hitrem govornem tempu
ˈjaː-m ‛jaz bom’, ˈkaː-mo ‛kaj bomo’
5.9 -k > -x (le v tej besedi) ˈdoːmux 6 Oblikoslovni pojavi
6.1 Pluralizacija dvojine. /…/ ˈMiːdva smo zˈdeːj tˈłe. /…/
6.2 Tvorba prihodnjika s
prihodnjikom +
deležnikom glagola biti (bom bil).
ˈJaː-m ˈbiː v Łubˈłaːni, /…/
58 6.3 Predložna oblika
povratnega osebnega zaimka namesto navezne.
za ˈseːbe
6.4 Deležnik na -l glagola moči za pomen morati.
/…/ deˈjaːnsko si ˈpoł poˈpọː dne ˈmọːgu ˈbiːt ˈduːma /…/
7 Besedotvorje
7.1 Dodana členica -k (> -x). ˈdoːmux (prostorski ciljnostni prislov – kam?); toda:
ˈduːma (prostorski mestovni prislov – kje?)
7.2 Kazalni zaimek tu + poudarjalna členica le.
tˈłe
7.3 Tvorba časovnega prislova zjutraj z v- + Ted samostalnika jutro.
vˈjuːtro
8 Skladnja
8.1 Izpust glagola biti. ˈTaːm lˈjuːdi, ˈtaːm lˈjuːdi 8.2 Osebna glagolska oblika,
deležnik na -l in nedoločnik so pogosto na koncu stavka.
/…/ ˈPaː ˈtud v Łubˈłaːni deˈjaːnsko čez ˈviːkənd se ne ˈnẹːki ˈfuł doˈgaːja, /…/; /…/ pa ˈtuːd dˈruːžba po ˈm oːjem ˈdoːst naˈreːdi. /…/; /…/ I ˈp oːl je ˈtọː že ˈtək ˈmaːło, ˈtaː – svoˈboːdo opˈčuːtiš, /…/; fˈčaːsix kə smo šli špˈriːcat, pa sem ki ˈaːteta pa ˈmaːmo ˈviːdła, zˈnəš. /…/;
/…/ ˈtəm smo bˈłiː ˈiːtək naˈvaːjeni fˈsaːk ˈdaːn se vˈraːčat ˈnəzej. /…/
8.3 Govorni signali in mašila. ˈne; i ˈtȯː; ˈrẹːs; ˈno; pač; ˈḁː 9 Leksika
9.1 Slengizmi. ˈfuł ‛zelo’, ˈčiːł (iz ang.) ‛sproščeno’, ˈmaːks
‛maksimalno’, špˈriːcat ‛neopravičeno izostajati od pouka’, ˈfuːzbał ‛nogomet’
59 Lokalno specifične
besede.
ˈpərvo ‛najprej’; ˈiːsto ‛tudi’; tˈłeː ‛tu’
9.2 Besede enake hrvaškim. ˈpuːno ‛veliko število, količina nečesa’, ˈneːgo ‛ampak’, ˈǯaːbe ‛zaman, odveč’, ˈjaː ‛jaz’, i ‛in’, ˈneːznam ‛ne vem’, zˈnaːš ‛veš’
9.3 Prevzete besede. faˈmiːłija ‛družina’ (iz nem. ali it.), maˈgaːr (iz ben. it.)
6.5.2.2 KOMENTAR K ANALIZI GOVORA GOVORCA I-1-B Naglas
Govorčev govor je netonemski, ohranjena ima kolikostna nasprotja. Zanj so značilne (dvojnične) podaljšave kratkih naglašenih samoglasnikov (zˈdeːj/ˈzej, zˈnəš/zˈnaːš ‛veš’, ˈtaːm/ˈtəm) in krajšenje dolgih naglašenih samoglasnikov (ˈtud, ˈuno). Samoglasnik iste besede je lahko pod dolgim ali kratkim naglasom.
V govorčevem govoru je izveden naglasni umik na prednaglasna e in o (npr. ˈseːstra, ˈreːkła, ˈteːbe; ˈdoːbro, ˈmoːgli, svoˈboːdo). Prav tako je izveden umik z vsake končne kračine (ˈtəkrat/ˈtəkrət, ˈpəršu, ˈləxko) ter cirkumflektirane (ˈtək ‛tako’, ˈłẹːpo, lˈjuːdi ‛ljudje’, ˈduːma
‛doma’, ˈdoːmux ‛domov’, ˈzərt ‛zaradi’) in akutirane dolžine (ˈnəzej/ˈnaːzej, naˈreːdi). Naglas se umakne tudi na predhodno nikalno členico ne (ˈneːznam ‛ne vem’, ˈneːbo ‛ne bo’). Mlado umično naglašeni samoglasnik je lahko dolg ali kratek.
Dolgi samoglasniki
V govorčevem govoru prevladujejo dolgi enoglasniki, enaki knjižnim. Kot refleks za praslovanski ě se pojavlja izključno ẹː (ˈmẹːsəc, ˈtẹːdən, ˈnẹːki, ˈdẹːałi, ˈtẹːga, (is) sˈrẹːdne, (v) ˈmẹːstu, ˈrẹːs, (v) ˈnẹːkiga). Refleksi za ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani so različni:
ọː/uː/ȯː/u (ˈtọː/ˈtuː/ˈtȯː/ˈtu, ˈuno/ˈuːnȯ).
Refleksa za praslovanka e in ę sta v govorčevem govoru ẹː oz. iẹ. Prevladuje dolgi in ozki ẹː ((bi) ˈrẹːku; ˈvẹːže, gˈrẹːš, gˈłẹːaš, sˈpẹːt), samo v dveh primerih je govorec uporabil dvoglasnik iẹ (ˈpiẹtək, sˈpiẹt). Kot refleks za ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih se pojavi enoglasnik ọː (osˈnọː ne) in bolj pogost dvoglasnik uọ (po fˈsuọt, ˈmuọrəm).
60
Refleks za umično naglašeni e je v vseh primerih eː (ˈeːnkrət, noˈbeːn, ˈteːbe, ˈseːbe, ˈmeːni, ˈseːstra, ˈreːkła, ˈreːč). Za umično naglašeni o se večinoma pojavlja oː ((po) ˈmoːjem/ˈmoːjəm, ˈpoːl, ˈdoːst, ˈdoːbro, ˈmoːgli, spˈłoːx, svoˈboːdo, (v) ˈNoːvem, ˈpoːsə ), mestoma dvojnično tudi
o (m ojem, ˈp oːl).
Refleksi za praslovanske i, u in a so iː, uː in aː (v dveh primerih je prišlo do skrajšanja dolgega uː v u: ˈtud/ˈtuːt, ˈfuł ‛zelo’). Refleks za praslovanski dolgi polglasnik je aː (ˈdaːn).
Zelo malo je primerov besed, v katerih se v govorčevem govoru pojavita izvorna zlogotvorna zvočnika in . Kot refleks za je opazen razpad na polglasnik in zvočnik r: ər (ˈpərvi, ˈpərvo), refleks za pa je uː (ˈpuːno).
Kratki naglašeni samoglasniki
Kratki samoglasniki se v govorčevem govoru redko pojavljajo. Velikokrat uporablja dvojnice pri izgovoru iste besede. Kot refleksi za kratki naglašeni a se pojavijo aː/ə/eː/e/ẹ/ḁ, a noben refleks ne prevladuje (ˈaːmpḁk, ˈtəm/ˈtaːm, zˈnəš/zˈnaːš ‛veš’, ˈnəs, zˈdeːj/ˈzej, ˈdẹj; ˈpḁč/ˈpəč).
Kot refleks za kratki naglašeni o, ǫ se pojavi u (ˈbuł), za e, ě oz. ę pa e, eː oz. ẹː (ˈen/ˈeːn, fˈse, tˈłeː; ˈmẹː ).
Kratki nenaglašeni samoglasniki
Stopnja slabitve kratkih samoglasnikov v govorčevem govoru je nizka, vendar večja kot pri govorcu I-1-A. Pogostejše so delne in popolne onemitve predvsem visokih samoglanikih v šibkih položajih: izglasni -i, -e, -o (ˈtud/ˈtuːt, eˈdiːn, ˈdoːst, al, kə, ˈzərt, maˈgaːr, dərˈgaːč; kə);
i, ě, e, ə, u ob zvočnikih l, v, n, m, r (za i: błọ, błi, bła, ˈmẹː , ˈmaːš, ˈmiːsəm ‛mislim’, ˈpəršu;
za e: ˈviːkənd, zˈraː n, (po) ˈmoːjəm (toda: (po) ˈm oːjem, ˈmoːjem), kər, odˈraːs , ˈviːdła, dərˈgaːč) in a (ˈeːnkrət, dˈvaːkrət, ˈtəkrət/ˈtəkrat, də, ˈiːtək/ˈiːtḁk, ˈtəkrət; ˈaːmpḁk; ˈzərt ‛zaradi’).
Manj pogosti pojavi v govorčevem govoru so še preglas a pred j (ˈnəzej/ˈnaːzej/ˈnəzẹj, sej/sẹj), oženje ě v i/ė (ˈnẹːkiga, dˈruːgėga) in izgovor izglasnega -i, ki se nekoliko približuje polgasniku. Ta pojav je v govoru omejen le na deležnik na -l glagola biti (bl), (največkrat) po mladi izgubi naglasa pa vedno prevladuje izgovor -i (lˈjuːdi, si, naˈreːdi, ˈmoːgli, šli).
Po onemitvi ə se (redko) pojavi nastanek zlogotvornih , (s (pogosteje: səm), odˈraːs).
61 Soglasniki
V govorčevem govoru se kot refleks ĺ pojavlja več različic: ł/łj/lj. Največkrat se pojavi otrditev ĺ v ł (ˈpeːłat, Łubˈłaːni, ˈbuł), razen v besedi ljudje (łˈjuːdi; lˈjuːdi), kjer je prišlo do razpada ĺ na zvezo jezičnega in mehkega dela: lj oz. łj. Palatalni ń pa je otrdel v n (Bełokˈraːnci, sˈrẹːdne, isˈkuːšna).
Ohranjen je praslovanski ł pred zadnjimi samoglasniki, pogosto tudi pred sprednjimi samoglasniki ter v izglasju (ˈp oːl/ˈp oł/ˈpoːl/ˈpoł, ˈčiːł ‛sproščeno’, ˈfuł ‛zelo’, ˈduọl/ˈduọł, ˈfuːzbał ‛nogomet’; tˈłe, ˈləxko/ˈłəxko, ˈłẹːpo, faˈmiːłija ‛družina’, błi, ˈfiːłəm, gˈłẹːaš).
Zvočnik v govorec pred nezvenečimi nezvočniki izgovarja kot f/f, ki lahko tudi onemi (fˈsiː, f sˈrẹːdni; fˈse, po fˈsuọt, fˈčaːsix, fˈsaːk; ˈsaː ‛vsa’, ˈsaki ‛vsaki’). Pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki v vzglasju v izgovarja zobnoustnično ((v) Łubˈłaːni, vˈłaːkom, vˈraːčat, vˈjuːtro
‛zjutraj’), v notranjih zlogih pa dvoustnično zaokroženo (sˈkaː te, zˈraː n).
Nekaj je primerov pojava zlitja samoglasnika s soglasnikom (ˈnẹːki; doˈžiːvu, ˈreːku, ˈpəršu, mọːgu; ki ‛kje’).
V posameznih besedah pride do onemitve medsamoglasniškega d oz. l (gˈłẹːaš ‛gledaš’, ˈdẹːałi
‛delali’); poenostavitve soglasniške skupine -sl- > -s- v oblikah glagola misliti (ˈmiːsəm/ˈmiːsim), soglasniške skupine -br- > -r- v besedah dobro/dobra (ˈdoːro, ˈdoːra), soglasniške skupine zd > z v besedi zdaj (ˈzej) in soglasniške skupine dl > l v deležniku na -l g-lago-lov na -sti -em (ˈpaːło)31.
Zaradi hitrosti govorčevega govora se pojavljajo onemitve zlogov v besedah, in sicer onemitev zloga bo v 1. osebi ednine in množine prihodnjika glagola biti (ˈjaː-m ‛jaz bom’, ˈkaː-mo ‛kaj bomo’).
V besedi domov lahko opazimo besedotvorno posebnost, dodano členico -k, ki pa jo govorec v govoru izgovarja kot -x (ˈdoːmux).32
31 Ta soglasniški pojav (dl > l) v prispevku o semiškem govoru omeni že Logar (1996): pˈriːeła, ˈpaːła, ˈjəła)
32 Ramovš (1935) pri opisu osrednjega belokranjskega govora kot leksikalno posebnost navede besedo daˈmuːk
‛domovʼ. V govorčevem govoru je prišlo do glasovne spremembe: izglasni -k > -x, enako obliko Ramovš navede pri opisu kostelskega govora: dȁmux. V Slovarju črnomaljskega narečnega govora pa ob knjižni iztočnici domov najdemo narečno domȯh.
62 Oblikoslovje
Dvojina ja pluralizirana (/…/ ˈMiːdva smo zˈdeːj tˈłe. /…/). Prihodnjik je tvorjen s prihodnjikom glagola biti (bom) in deležnikom glagola biti (bil): ˈJaː-m ˈbiː v Łubˈłaːni, /…/.33
Govorec uporablja predložno obliko povratnega osebnega zaimka (za ˈseːbe) namesto navezne oblike zase. Deležnik na -l glagola moči uporablja za pomen morati (/…/ deˈjaːnsko si ˈpoł poˈpọː dne ˈmọːgu ˈbiːt ˈduːma /…/).34
Besedotvorje
V besedi domov je dodana členica -k oz. -x (ˈdoːmux), ko gre za prostorski ciljnostni prislov.
V primeru prostorskega mestovnega prislova govorec uporablja obliko ˈduːma.
Kazalni zaimek tu izgovarja skupaj s poudarjalno členico le (tˈłe). Govorec pri tvorbi časovnega prislova zjutraj samostalniku jutro doda predpona v- (vˈjuːtro).
Skladnja
Redko se pojavi izpust osebne glagolske oblike, in sicer glagola biti: ˈTaːm lˈjuːdi, ˈtaːm lˈjuːdi.
Pojav ni pogost in je verjetno posledica hitrega tempa govora ali ekspresivnega izražanja.
Osebna glagolska oblika, deležnik na -l oz. nedoločnik so v govoru govorca pogosto na koncu stavka: /…/ ˈPaː ˈtud v Łubˈłaːni deˈjaːnsko čez ˈviːkənd se ne ˈnẹːki ˈfuł doˈgaːja, /…/; /…/ pa ˈtuːd dˈruːžba po ˈm oːjem ˈdoːst naˈreːdi. /…/; /…/ I ˈp oːl je ˈtọː že ˈtək ˈmaːło, ˈtaː – svoˈboːdo opˈčuːtiš, /…/; fˈčaːsix kə smo šli špˈriːcat, pa sem ki ˈaːteta pa ˈmaːmo ˈviːdła, zˈnəš. /…/; /…/
ˈtəm smo bˈłiː ˈiːtək naˈvaːjeni fˈsaːk ˈdaːn se vˈraːčat ˈnəzej. /…/.
Tako kot govorec I-1-A tudi govorec I-1-B pričakovano pogosto rabi govorne signale in mašila (ˈne; i ˈtȯː; ˈrẹːs; ˈno; pač; ˈḁː), ki imajo v govoru zgolj pragmatično funkcijo.
Leksika
Govorec v svojem govoru pričakovano uporablja slengizme (ˈfuł ‛zelo’, ˈčiːł ‛sproščeno’, ˈmaːks ‛maksimalno’, špˈriːcat ‛neopravičeno izostajati od pouka’, ˈfuːzbał ‛nogomet’).
33 Logar (1996) v prispevku o šokarskem govoru omeni posebnost pri tvorjenju prihodnjika: s pomožnikom bom ali s čem + nedoločnik.
34 Ramovš (1935) pri opisu osrednjega belokranjskega govora omeni, da govor razlikuje med glagoloma moči in morati.
63
Poleg besed, ki so širše ali ožje krajevno zaznamovane (ˈpərvo ‛najprej’; ˈiːsto ‛tudi’; tˈłeː ‛tu’) uporablja besede, ki so enake hrveškim knjižnim (ˈpuːno ‛veliko število, količina nečesa’, ˈneːgo ‛ampak’, ˈǯaːbe ‛zaman, odveč’, ˈjaː ‛jaz’, i ‛in’, ˈneːznam ‛ne vem’, zˈnaːš ‛veš’), kar je posledica zgodovinskega razvoja belokranjskih narečij.
Pojavi se še nekaj besed, prevzetih iz drugih jezikov (faˈmiːłija ‛družina’ (iz nem. ali it.), maˈgaːr (iz ben. it.)).