6.7 TRETJA STAROSTNA SKUPINA (60 IN VEČ LET)
6.7.3 GOVOREC I-3-C
Govorec je rojen leta 1941. Po izobrazbi je magister ekonomije, služboval je v različnih podjetjih v Črnomlju, Semiču in Straži pri Novem mestu. Rojen je bil v vasi Svibnik pri Črnomlju (ok. 2 km od središča Črnomlja), kjer je preživel otroštvo in mladost. Nato je z ženo več let preživel v središču Črnomlja, nakar se je ponovno preselil v rojstno vas.
6.7.3.1 TRANSKRIPCIJA
Posnetek I-3-C (Op.: Pri snemanju sta bili prisotni govorčeva žena in moja mama; njun govor je v transkripciji označen z Ž (žena) in M (mama).
Bọm ˈdẹj poˈvẹːda ˈtọː o ˈFaːnnx pȯˈraːnx. ˈFaːno – ˈəː – ˈtiː si je pozˈnaːła, ˈMaːja?
M: Mˈxəm.
Ž: ˈViːtavašava.
ˈViːtavašava ˈFaːna.
M: Mˈxəm, səm.
ˈT eːto ˈFaːno. ˈOːna je bła – Ž: ˈGeːltarava.
M: Səm.
ˈGeːltarava, ˈViːtavašava po doˈmaːče.
M: Mˈxəm.
In ˈoːna je bła fˈsẹːx ˈmuːx ˈpọː na, zaˈbaːva poˈpọː na. ˈIːn ə – ˈkiẹ je pa ˈniːxava ˈxiːša? Vizaˈviː Buˈraːzərọf, ˈne.
S: Aˈxaː.
132
ˈTḁːm je ˈniːxava ˈxiːša. ˈJaːnez ˈGẹːltar je ˈmọːj ˈsọːsed v ˈgoːri, Marˈtiːna, vˈnuːkinja od ˈFaːne ˈGeːltarəve, pa ˈdẹːj popˈraːvla ˈGeːltarəvo domaˈčiːjȯ, sˈkəd je že popˈraːvła – ˈə – tˈłaː bo popˈraːvła i dˈruːgȯ ˈlẹːtȯ, pˈraːvi ˈJọːže Štərˈbeːnc, da bo pa i šˈtaːło popˈraːvła i poˈriːxtała. F ˈkaːkem sˈtiːlu bomo pa ˈpoːle ˈviːdl . ˈNọː, ˈtọː je bła ˈvəːlka dˈruːžba, ˈtəm ˈg ọːri. ˈŽẹːnske, gospoˈdiːne i kmeˈtiːce i ˈmaːme i ˈteːte sȯ sə ˈmẹːle ˈjaːko ˈfaːjn. Nə ˈmọ.. – ne ˈmọːre se ˈreːčt, da so – ˈdẹːłałe ˈsȯː, ˈaːmpək po ˈdẹːli sȯ ble utˈruːjene, zˈmaːntrane, ˈaːmpak ˈniːso ble pa sˈłaːbe ˈvọːle zaˈraːdi ˈtẹː ga. ˈNọ in ˈpoːtlẹj ˈteːta ˈFaːna je reˈdiːla ˈšẹːst pȯˈraːnȯf, ˈlẹː pix ˈšẹːst pȯˈraːnȯf.
Pȯˈraːni sȯ se ˈpaːsl po ˈfaːrešk tˈraːvi, ˈgọːr pər Sˈvẹːtim ˈJọːžefi. ˈFaːna je bła ˈjaːkȯ veˈsẹːła i duxoˈviːta ˈžẹːnska. ˈAːmpak, ˈpəršlȯ pa ˈjeː, da bo ˈmẹːła ˈFaːna ˈguːt. Aˈxaː, ˈkaːj pa zˈdẹːj?
ˈNeːna ˈseːstra si je zaˈmiːs na, da bi bło tˈrẹːba za ˈFaːnin ˈguːt pȯˈraːnovo peˈčẹːnko. ˈIːn je se zˈmẹːnła zə ˈLẹːnkino ˈNaːno is K šˈtiːne in sȯ šle ˈžẹːnske k Sˈvẹːtimu ˈJọːžefu in so ˈeːniga pȯˈraːna pˈriːmle. {smeh} ˈFaːna je zaˈmiẹrkała, da ˈniː pȯˈraːna v ˈjaːti. ˈVəz ˈdaːn ga je isˈkaːła i zˈvaːła po ˈvərtix, pa ga ˈniː bło. Zˈvẹčar so ˈžẹːnske pərˈneːsle peˈčẹːniga pȯˈraːna na ˈtaːci goˈdoːvnici v ˈdaːr. Na peˈčẹːnko so ˈdaːle naˈpiːs: Poˈdaːrjamo užałošˈčeːni gospoˈdiːńi. Če sȯ ji poˈvẹː dale, da je ˈpoːran ˈńẹːn, se pa ˈn eːzna. Gosˈtiːja pa je bła ko zˈmərəm ˈjaːko veˈseːła.
/…/
ˈJaː s ˈdẹːla – ˈaː – ˈbẹːło ˈgoːro i ˈčərno ˈgoːro, ˈdoːklər səm ˈlaːxkȯ. ˈPoːle ˈniːsəm ˈveč ˈmọːgu ˈdẹːlat. ˈTọː je bło sˈkoːraj ˈtaː žənt ˈtərt. Šˈtiːrsto pa šˈtiːrsto ˈtərt je bło, ˈn e. ˈAːmpak, ˈpoːle s pa ˈrẹːku, ˈtọː pa zˈdẹːj ˈmọːrmȯ predruˈgaːčit. ˈIːn səm se ˈbaː , ali bo Danˈjẹːła vˈzẹːła ali ˈne, in so vˈzẹːl . ˈTək je zˈdẹːj ˈtọː, ˈbẹːło ˈtərtje, ˈxiːs, je ˈtọː zˈdẹj od Danˈjẹːle. ˈJaː ˈmaːm pa zˈdẹj ˈtaːm pa sˈtaːrȯ Mərˈkaːjnərəvȯ, ˈKuːretəvȯ ˈziːdanco i ˈtərtje. ˈJaː s čeˈtərti zapoˈrẹːdni lastˈniːk, ˈdaː, čeˈtərti zapoˈrẹːdni lastˈniːk na ˈtẹːm iˈmẹːni. ˈIːn ˈmaːm pa še ˈtọː sˈrẹːčo, škroˈpiːmȯ sˈkuːpaj z ˈRọːbitom, z ˈmuọjim ˈzeːtom, ˈRọːbitom.
S: Mˈxəm.
ˈJaː fˈseː naˈriːxtam, škroˈpiːvȯ, ˈv oːdȯ, mašinaˈriːjȯ, ˈRọːbi pa pˈriːde pa poškˈr oːp . ˈLẹː pȯ.
ˈTȯː ˈmaːmȯ kˈraːsno sodeloˈvaːjne. ˈTọː grẹ ˈjaːko vˈrẹː di. ˈNọ zˈdẹj ˈbọːmo sˈpẹːt tərˈgaːłi. Zˈdẹːj ˈdənə.. – ˈjuːtr ˈtẹːd bọ, ˈne, bȯ žẹ ˈseː zˈrẹːłȯ.
S: Mˈxəm.
Sẹ ˈeːni so žẹ potərˈgaːli.
S: Mˈxəm.
Pa ˈtẹː, ˈtẹː ˈraːne, ˈtuːje ˈsọːrte, kọt sọ – kọt sọ sȯvinˈjọːn – S: Mˈxəm.
Pa ˈtẹː neˈuːmnosti {smeh} ˈtuːje so pˈrẹːj potərˈgaːli, k je pˈrẹːj zˈrẹːłȯ. Potərˈgaːlka je ˈtuːdi zˈrẹːła ˈžẹː pa so je ˈtuːd potərˈgaːli, dḁ bomȯ ˈmẹːl potərˈgaːlkȯ. Sˈtaːri ˈlȯːd so ˈkuːməj ˈčaːkali,
133
da je potərˈgaːlka dozoˈrẹːła, da so ˈmẹːli ˈkəj za ˈpiːt. {smeh} ˈKḁːjti – fˈčaːsix je bła ˈsəmȯ ˈviːno piˈjaːča, ˈviːnȯ pa ˈvọːda (!). ˈNəč dˈruːgiga.
Ž: ˈKə pa ˈmoːšt? {smeh}
Pa če so ˈkaːj ˈjaːbək nabˈraːl pa xˈruːšək pa so sˈtərl pa so spˈrẹːšal pa so ˈmẹːl ˈmoːšt. ˈSəmȯ ˈtəsto je bło b za ˈdəco. ˈTiːsta ˈmoːšt je bə za ˈdəco pa za ˈžẹːnske, ni bło za moˈžaːkare. {smeh}
/…/
ˈMiːra mi ˈjaːkȯ poˈmaːga.
S: Mˈxəm.
Pa Maˈtẹːj ˈkoːsi oˈkuːli – ˈəː – z ˈlaːksərco.
M: Mˈxəm.
ˈČərt, ˈmoːj vˈnuːk, pa ˈjaː pa ˈkoːsimȯ pa z məˈtiːldȯ. ˈTọː je pa sˈtaːra ˈdoːbra kˈmiẹčka ˈk oːsa.
S: Mˈxəm.
ˈJaː s si ˈnəprẹj ˈzẹː , ˈfaːnti, ˈNiːkȯ pa ˈČərt – S: Mˈxəm.
S si ˈnəprẹj ˈzẹː ; voˈjaːki ˈneːbȯte, ˈboːte pa ˈsaːj ˈk oːsci. In s ˈsaːkimu ˈkuːpu ˈk oːsȯ.
M: ˈLẹː pȯ.
In ˈpoːle smo na dˈvaːkrat koˈsiːli, i ˈpərnix f Stˈraːžnim ˈVərx i pər ˈm eːni ˈtəm Dobˈliːčki ˈG oːr smo koˈsiːl . Je ˈpaː tˈrẹːba ˈb t – ˈjaːkȯ ˈmẹːrkat, ˈkọːk je ˈtȯː ˈk oːsȯ, ˈn e.
S: Mˈxəm.
ˈČərt je rekorˈdeːr, ˈoːn je že dˈvaː koˈsiːšča zˈloːmȯ. S ˈk oːsȯ je kȯ z ˈžẹːnskȯ. Če si ˈg t i naˈsiːl , je ˈjaːko naˈrọːbe.
M: ˈTọː pa ˈrẹː s.
ˈOːbodvẹj se zˈlọːmijȯ, i ˈk oːsa i ˈžẹːnska. ˈMọːrš ˈlẹː pȯ ˈrəvnat.
6.7.3.2 DIAHRONA ANALIZA
1 Naglas
1.1 Netonemski oz.
dinamični;
kolikostna nasprotja so ohranjena;
nekateri kratki naglašeni samoglasniki
poˈvẹː da , pozˈnaːła, ˈt eːto, ˈxiːša, ˈsọːsed : ˈdẹj, sˈkəd , ˈtəm, ˈpəršlȯ
ˈaːmpək, ˈtaːm, ˈkaːj, ˈdẹːj/zˈdẹːj, fˈseː; ˈtəsto, ˈb t, zˈmərəm
134 so se podaljšali, dolgi pa
skrajšali.
1.2 Izveden je naglasni umik na prednaglasna e in o;
umik z vsake končne kračine, pa tudi cirkumflektirane in akutirane dolžine – tudi na predhodno nikalno členico ne ter predlog pri (mlado umično naglašeni samoglasnik je lahko dolg ali kratek).
Naglas na glagolski priponi samo v osebnih oblikah gl. trgati oz.
potrgati.
ˈseːstra, ˈeːniga, ˈteːta, (pər) ˈm eːni; ˈoːna, ˈdoːbra, ˈv oːdȯ, ˈk oːsa
ˈpəršlȯ, ˈpərnix;
zˈvẹčar, ˈpoːran, ˈneːzna, ˈlaːxkȯ, ˈtək ‛tako’, ˈlȯːd ‛ljudje’, ˈsəmȯ ‛samo’, ˈkọːk ‛lako’; ˈkoːsi, ˈkoːsimȯ, ˈk oːsȯ, ˈrəvnat, ˈnəprẹj, ˈneːbȯte;
tərˈgaːłi, potərˈgaːli
2 Dolgi samoglasniki; eno- in dvoglasniki z dolenjskimi sovpadi in razvoji 2.1 ě > ẹː/ẹː/(ə)
ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani >
uː(ọː/ȯː)
poˈvẹː da , vˈsẹːmu, ˈlẹː tȯ, ˈtẹː ga, ˈlẹː pix, poˈvẹː dale, ˈlẹː pȯ, ˈlẹː tȯ, vˈrẹː di; ˈtẹːd , ˈmẹːle, (po) ˈdẹːli ˈdẹːłałe, ˈmẹːła, zˈmẹːnła, (zə) ˈLẹːnkino, ˈdẹːla , ˈbẹːło, ˈdẹːlat, tˈrẹːba, zapoˈrẹːdni, (na) ˈtẹːm iˈmẹːni, zˈrẹːłȯ, zˈrẹːła, ˈmẹːl/ˈmẹːli, dozoˈrẹːła, pˈrẹːj; (za) ˈdəco, zˈmərəm
ˈguːt, (za) ˈguːt, oˈkuːli, ˈkuːməj; ˈmọːj/ˈmoːj, ˈtọː/ˈtȯː
2.2 e in ę > ẹː/(iẹ/eː) ˈžẹːnske, peˈčẹːnko, (na) peˈčẹːnko, ˈšẹːst, (pər) Sˈvẹːtim, (k) Sˈvẹːtimu, veˈsẹːła, ˈńẹːn ‛njen’, ˈrẹːku, vˈzẹːła, vˈzẹːl ,
135 ǫ in novoakutirani v
nezadnjih besednih zlogih > ọ
sˈrẹːčo, sˈpẹːt, (z) ˈžẹːnskȯ, kˈmiẹčka, zaˈmiẹrkała; ˈneːna
‛njena’
ˈsọːsed, ˈmọːre, ˈvọːle, ˈmọːrmȯ, ˈbọːmo, ˈsọːrte, naˈrọːbe, zˈlọːmijȯ, ˈmọːrš
2.3 umično naglašeni e >
eː/eː
ˈreːčt, ˈseːstra, ˈteːte, ˈteːta, ˈeːniga, pərˈneːsle, peˈčeːnega, užałošˈčeːni, ˈeːni; ˈt eːto, (pər) ˈmeːni
2.4 umično in mlado naglašeni o > oː/ oː
ˈoːna, (v) ˈgoːri, ˈgoːro, sˈkoːraj, ˈvoːda, ˈdoːbra, ˈdoːklər, zˈloːmȯ; ˈv oːdȯ, poškˈr oːp, ˈk oːsci, (v) ˈG oːr, (s) ˈk oːsȯ
2.5 i > iː/(ə) ˈtiː, ˈViːtavašava, ˈniːxava, ˈxiːša, vizaˈviː, Marˈtiːna, domaˈčiːjȯ, poˈriːxtała, (f) sˈtiːlu, ˈviːdl, gospoˈdiːne, kmeˈtiːce, ˈniːso, reˈdiːla, duxoˈviːta, zaˈmiːslna, (is) K šˈtiːne, pˈriːmle, naˈpiːs, gospoˈdiːńi, gosˈtiːja, ˈniːsəm, šˈtiːrsto, ˈxiːs, ˈziːdanco, lastˈniːk, škroˈpiːmȯ, naˈriːxtam, škroˈpiːvȯ, mašinaˈriːjȯ, pˈriːde, ˈpiːt, ˈviːno, ˈMiːra, zaˈmiːslna, potərˈgaːlka, (z) məˈtiːldȯ, koˈsiːli, Dobˈliːčki, koˈsiːšča; ˈtəsto
2.6 u > uː ˈmuːx, vˈnuːkinja, dˈruːgȯ, dˈruːžba, utˈruːjene, ˈKuːretəvȯ, sˈkuːpaj, ˈjuːtr, ˈtuːje, neˈuːmnosti, ˈtuːdi, dˈruːgiga, xˈruːšək, vˈnuːk, ˈkuːpu
2.7 a > aː, > ọː po vokalni harmoniji v prej nenaglašenem zlogu, ə > aː
(o) ˈFaːnn x, (o) pȯˈraːn x, ˈFaːno, pozˈnaːła, ˈMaːja, ˈFaːna, (po) doˈmaːče, zaˈbaːva, Buˈraːzərof, ˈJaːnez, (od) ˈFaːne, popˈraːvla, popˈraːvła, tˈłaː, pˈraːvi, šˈtaːło, (f) ˈkaːkem, ˈmaːme, ˈjaːko, ˈfaːjn, zˈmaːntrane, sˈłaːbe, zaˈraːdi, pȯˈraːnȯf, pȯˈraːni, ˈpaːsl , (po) ˈfaːrešk , (po) tˈraːvi, ˈkaːj, (za) ˈFaːnin, pȯˈraːnovo, ˈNaːno, (v) ˈjaːti, isˈkaːła, zˈvaːła, (v) ˈdaːr, ˈdaːle, poˈdaːrjamo, ˈtaːužənt, predruˈgaːčit, ˈmaːm, sˈtaːrȯ, Mərˈkaːjnərəvȯ, ˈmaːmȯ, kˈraːsno, sodeloˈvaːjne, ˈraːne, potərˈgaːlka, sˈtaːri, ˈčaːkali, piˈjaːča, ˈjaːbək, nabˈraːl ,
136
moˈžaːkare, poˈmaːga, (z) ˈlaːksərco, sˈtaːra, voˈjaːki, ˈsaːj
‛vsaj’, ˈsaːkimu ‛vsakemu’, (na) dˈvaːkrat, (f) Stˈraːžnim, dˈvaː; ˈkọːk ‛kako’;
ˈdaːn
2.8 > ər/( ) ˈvərtix, ˈtərt, ˈtərtje, čeˈtərti, sˈtərl , ˈČərt, ˈVərx ; ˈg t
2.9 > ọː ˈpọː na, poˈpọː na
3 Kratki naglašeni samoglasniki, nekateri so se podaljšali 3.1 a > aː/ḁː/ə, po preglasu
pred j > ẹː/ẹ
ˈaːmpək; ˈtaːm/ˈtḁːm/ˈtəm; ˈkaːj/ˈkəj; ˈdẹːj/zˈdẹːj/ˈdẹj ‛zdaj’
3.2 e, ě, ę > e/eː ˈveč; fˈseː
3.3 ə > ə ˈvəz ‛ves’
3.4 i > ə/ ˈnəč, ˈb t
4 Kratki nenaglašeni samoglasniki, nizka stopnja slabitve kratkih samoglasnikov 4.1 Oslabitve:
a > ə/ḁ ob zvočnikih, v izglasju in v besedi ampak;
e > ə ob r in v izglasju;
o > ə pred ustničnikom po predhodnem akanju;
onemitve:
-i > - ;
i > ob zvočnikih l, r, m, n;
e > ob l;
a > ob r
ˈaːmpək, Mərˈkaːjnərəvȯ, ˈkuːməj, dḁ;
sə, ˈdoːklər, Mərˈkaːjnərəvȯ, (z) ˈlaːksərco;
ˈGeːltarəve, zˈmərəm, ˈKuːretəvȯ, Mərˈkaːjnərəvȯ;
pər;
bła, ble, bło, popˈraːvła, ˈvəːlka, pˈriːmle, ˈpəršlȯ, pərˈneːsle, šˈtiːrsto, ˈmaːm, ˈmaːmȯ, ˈmẹːła, ˈziːdanco;
ˈviːdl; ˈmọːrš
4.2 e > ẹ pred j ˈpoːtlẹj
137
4.3 ě > i (pər) Sˈvẹːtim, (k) Sˈvẹːtimu, peˈčẹːniga, ˈeːniga, dˈruːgiga, ˈsaːkimu ‛vsakemu’, (f) Stˈraːžnim ‛(v) Stražnem’
4.4 -u > -i ˈJọːžefi/(k) ˈJọːžefu, (po) ˈdẹːli, (na) iˈmẹːni, vˈrẹ ːdi 4.5 -i > -/- (redko tudi v
drugih položajih)
ˈviːdl, vˈzẹːl , poškˈr oːp, ˈjuːtr, k , ˈtuːd, ˈmẹːl , nabˈraːl , sˈtərl , spˈrẹːšal, ˈmẹ ːl, (v) ˈVərx , (v) ˈG oːr , koˈsiːl; (o) ˈFaːnn x, (o) pȯˈraːnx; ˈfaːrešk
4.6 -o > -ȯ (redko tudi v drugih položajih)
domaˈčiːjȯ, dˈruːgȯ, ˈlẹː tȯ, sȯ, ˈjaːkȯ, ˈpəršlȯ, ˈlaːxkȯ, ˈmọːrmȯ, sˈtaːrȯ, Mərˈkaːjnərəvȯ, ˈKuːretəvȯ, škroˈpiːmȯ, škroˈpiːvȯ, ˈv oːdȯ, mašinaˈriːjȯ, ˈlẹ ːpȯ, ˈmaːmȯ, bȯ, zˈrẹːłȯ, bomȯ, potərˈgaːlkȯ, ˈsəmȯ, ˈviːnȯ, ˈkoːsimȯ, (z) maˈtiːldȯ, ˈk oːsȯ, (s) ˈk oːsȯ, kȯ, (z) ˈžẹːnskȯ, zˈlọːmijȯ, ˈlẹ ːpȯ; (o) pȯˈraːn x, pȯˈraːnȯf, pȯˈraːni, pȯˈraːnovo
4.7 Nastanek zlogotvornega , , po onemitvi samoglasnika.
s , ˈtẹːd , naˈsiːl , sˈkəd , s ; b , zaˈmiːsna
4.8 Natanek ə med dvema nezvenečima
nezvočnikoma v Rmn sam. hruška.
xˈruːšək
4.9 o > a (akanje pred v);
e > a (samo v tej besedi)
ˈniːxava ‛njihova’, ˈGeːltarava;
zˈvẹčar ‛zvečer’
5 Soglasniki
5.1 ĺ > l popˈraːvla, ˈvọːle
5.2 ń > n/(ń/jn) ˈniːxava, gospoˈdiːne, ˈneːna ‛njena’; ˈńẹːn ‛njen’, gospoˈdiːńi ; sodeloˈvaːjne
5.3 ł = ł/(l) pred zadnjimi samoglasniki;
pozˈnaːła, bła, popˈraːvła, tˈłaː, šˈtaːło, poˈriːxtała, ˈdẹːłałe, sˈłaːbe, veˈsẹːła, ˈmẹːła, bło, zˈmẹːnła, zaˈmiẹrkała, isˈkaːła, zˈvaːła, ˈbẹːło, Danˈjẹːła, vˈzẹːła, zˈrẹːłȯ, zˈrẹːła, dozoˈrẹːła;
138 naˈsiːl , koˈsiːli, Dobˈliːčki, ˈlẹ ːpȯ; ˈdẹːłałe, tərˈgaːłi;
poˈvẹː da , ˈdẹːla , ˈbaː , ˈzẹː ‛vzel’
v ˈgoːri, popˈraːvla, popˈraːvła, v ˈjaːti, goˈdoːvnici, vˈrẹː di, ˈrəvnat; ˈzẹː ‛vzel’, Dobˈliːčki ‛v Doblički’; ˈtaː žənt
139 Ohranjanje dv. oblike
zaimka skupaj s števnikom dve.
ˈoːbodvẹj ‛obe dve’
6.2 Podaljšava s -t- v or. ed.
m. sp.
(z) ˈRọːbitom ‛(z) Robijem’
6.3 Posplošena sedanjiška končnica -te priponskih glagolov.
ˈneːbȯte ‛ne boste’, ˈboːte ‛boste’
7 Besedotvorje
7.1 Tvorba kazalnega zaimka z združitvijo zaimkov tisti + ta.
ˈtiːsta (ˈmoːšt)
8 Skladnja
8.1 Napačni začetki. Nə ˈmọ.. – ne ˈmọːre se ˈreːčt, da so – ˈdẹːłałe ˈsȯː, ˈaːmpək po ˈdẹːli sȯ ble utˈruːjene /…/; ˈFaːno – ˈəː – ˈtiː si je pozˈnaːła, ˈMaːja?
8.2 Govorni signali in mašila.
ˈəː, ˈaː, ˈne, ˈnọː
9 Leksika
9.1 Lokalno specifične besede.
vizaˈviː ‛nasproti’, (v) ˈgoːri ‛(v) vinogradu’, predruˈgaːčit
‛preurediti’, ˈtərtje ‛vinograd’, potərˈgaːlkȯ ‛mlada portugalka; zgodnja sorta grozdja’, ˈbẹːło ˈgoːro ‛del vinograda z belim grozdjem’, ˈčərno ˈgoːro ‛del vinograda s črnim oz. rdečim grozdjem’, ˈxiːs ‛zidanica’, tərˈgaːłi
‛obirali (grozdje)’, (za) ˈdəco ‛(za) otroke’, (za) moˈžaːkare
‛(za) moške’, (z) məˈtiːldȯ ekspr. ‛ročna kosa’
140
9.2 Besede enake hrvaškim. i ‛in’, ˈjaː ‛jaz’, ˈjaːko ‛zelo’, zˈvaːła ‛klicala’, ˈraːne
‛zgodnje’, ˈneːzna ‛ne ve’
9.3 Prevzete besede. zˈmaːntrane (iz nem.) ‛utrujene’, poˈriːxtała ‛oskrbeti’ (iz nem.), ˈfaːrešk ‛župnijski’ (iz bav. srvnem.), zaˈmiẹrkała
‛zapomnila’ (iz nem.), ˈtaː žənt ‛tisoč’ (iz nem.), na ˈtaːci
‛pladenj’ (prek nem.), naˈriːxtam ‛pripravim’ (iz nem.), mašinaˈriːjȯ ‛sistem strojev, naprav za delo’ (prek nem.), spˈrẹːšal ‛stisnili’ (iz srvnem.), ˈmoːšt ‛sok iz mečkanega grozdja’ (prek srvnem.), ˈmẹːrkat ‛paziti’ (iz nem.), (z) ˈlaːksərco (laks, iz nem.) ‛motorna kosa’
6.7.3.3 KOMENTAR K ANALIZI GOVORA GOVORCA I-3-C Naglas
Govorčev govor je netonemski, ohranjena ima kolikostna nasprotja. Redko so opazne podaljšave kratkih naglašenih samoglasnikov (ˈaːmpək, ˈtḁːm, ˈkaːj, ˈdẹːj/zˈdẹːj, fˈseː) in krajšanje dolgih samoglasnikov (ˈtəsto, ˈb t, zˈmərəm).
Izveden je naglasni umik na prednaglasna e in o (ˈseːstra, ˈeːniga, ˈteːta, (pər) ˈm eːni; ˈoːna, ˈdoːbra, ˈv oːdȯ, ˈk oːsa), umik z vsake končne kračine (ˈpəršlȯ), umik s končne (cirkumflektirane in akutirane) dolžine (zˈvẹčar, ˈpoːran, ˈneːzna ‛ne zna’, ˈlaːxkȯ, ˈtək ‛tako’, ˈlȯːd ‛ljudje’, ˈsəmȯ ‛samo’, ˈkọːk ‛kako’; ˈkoːsi, ˈkoːsimȯ, ˈk oːsȯ, ˈrəvnat, ˈnəprẹj, ˈneːbȯte ‛ne boste’, ˈpərnix ‛pri njih’). Naglas se umakne tudi na predhodno členico ne oz. predlog (ˈneːzna
‛ne zna’, ˈneːbȯte ‛ne boste’, ˈpərnix ‛pri njih’). Sekundarno naglašeni samoglasnik je lahko kratko ali dolgo naglašen. Samo v besedi trgati je v govoru govorca naglas na glagolski priponi (tərˈgaːłi, potərˈgaːli).
Dolgi samoglasniki
Govorčevem govoru vsebuje dolge enoglasniki in dvoglasnike. Kot refleks za praslovanski ě se najpogosteje pojavi ẹː (poˈvẹːda , vˈsẹːmu, ˈlẹː tȯ, ˈtẹːga, ˈlẹːpix, poˈvẹː dale, ˈlẹː pȯ, vˈrẹːdi) in ẹː (ˈtẹːd , ˈmẹːle, (po) ˈdẹːli, ˈdẹːłałe, ˈmẹːła, ˈdẹːla , zˈmẹːnła, (zə) ˈLẹːnkino, ˈbẹːło, ˈdẹːlat, tˈrẹːba, zapoˈrẹːdni, (na) ˈtẹːm iˈmẹːni, zˈrẹːłȯ, zˈrẹːła, ˈmẹːl/ˈmẹ ːli, dozoˈrẹːła, pˈrẹːj), in v eni besedi ə ((za) ˈdəco, zˈmərəm). Refleks za ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani je
141
večinoma uː (ˈguːt, (za) ˈguːt, oˈkuːli, ˈkuːməj), nekoliko redkeje ọː oz. variantno ȯː/oː (ˈmọːj/ˈmoːj, ˈtọː/ˈtȯː).
Refleks za praslovanka e in ę je v govorčevem govoru ẹː (ˈžẹːnske, peˈčẹːnko, (na) peˈčẹːnko, ˈšẹːst, (pər) Sˈvẹːtim, (k) Sˈvẹːtimu, veˈsẹːła, ˈńẹːn ‛njen’, ˈrẹːku, vˈzẹːła, vˈzẹːl, sˈrẹːčo, sˈpẹːt, (z) ˈžẹːnskȯ, pˈrẹːj) in redko iẹ (kˈmiẹčka, zaˈmiẹrkała), v enem primeru pa še eː (ˈneːna ‛njena’).
Refleks za ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih je ọː (ˈsọːsed, ˈmọːre, ˈvọːle, ˈmọːrmȯ, ˈbọːmo, ˈsọːrte, naˈrọːbe, zˈlọːmijȯ, ˈmọːrš).
Kot refleks za umično naglašeni e se v govorčevem govoru največkrat pojavi eː (ˈreːčt, ˈteːta, ˈteːte, ˈseːstra, ˈeːniga, pərˈneːsle, peˈčeːnega, užałošˈčeːni, ˈeːni), v nekaj primerih pa tudi dvoglasnik eː (ˈteːto, (pər) ˈm eːni).
Refleksa za umično in mlado naglašeni o sta oː (ˈoːna, (v) ˈgoːri, ˈgoːro, sˈkoːraj, ˈvoːda, ˈdoːbra, ˈdoːklər, zˈloːmȯ) in dvoglasnik o (ˈv oːdȯ, poškˈr oːp, ˈk oːsci, (v) ˈG oːr, (s) ˈk oːsȯ).44 Refleks za i je vedno dolgi iː (le v eni besedi ə: ˈtəsto), za u dolgi uː. Kot refleks za a se v govorčevem govoru večinoma pojavi aː, pa tudi ọː po vokalni harmoniji v prej nenaglašenem zlogu (ˈkọːk ‛kako’). Refleks za praslovanski dolgi ə pa aː (ˈdaːn).
Kot refleks za je v govorčevem govoru opazen razpad na polglasnik in zvočnik r: ər (ˈvərtix, ˈtərt, ˈtərtje, čeˈtərti, sˈtərl , ˈČərt, ˈVərx), v enem primeru pa je ohranjen (ˈg t). Zlogotvorni pa je v govorčevem govoru razpadel na zvezo ọː (ˈpọː na, poˈpọː na).
Kratki naglašeni samoglasniki
Besed z izvorno kratko naglašenim samoglasnikom je v analiziranem besedilu malo. Kot refleksi za praslovanski kratki a se pojavijo: aː (ˈaːmpək, ˈtaːm, ˈkaːj), ḁː (tḁːm) ə (ˈtəm, ˈkəj) in ẹ (ˈdẹj ‛zdaj’), ẹː (ˈdẹːj/zˈdẹːj) po preglasu pred j; refleksa za kratki e, ě oz. ę sta eː oz. e (fˈseː, ˈveːč); refleks za kratki ə je ə (ˈvəz ‛ves’); za kratki i pa ə oz. (ˈnəč, ˈb t).
Kratki nenaglašeni samoglasniki
Popolna oz. delna onemitev najbolj prizadene i v šibkih položajih: pər, bła, ble, bło, popˈraːvła, ˈvəːlka, pˈriːmle, ˈpəršlȯ, pərˈneːsle, šˈtiːrsto, ˈmaːm, ˈmaːmȯ, ˈmẹːła, ˈziːdanco. Nekaj je primerov delne onemitve oz. oslabitve e, o, a (za a: ˈaːmpək, Mərˈkaːjnərəvȯ, ˈkuːməj, dḁ;
44 Govorčev govor vsebuje veliko širokih o-jevskih glasov, ki so rahlo diftongični (oː ali oː), a jih v transkripciji nisem posebej zapisovala.
142
za e: sə, ˈdoːklər, Mərˈkaːjnərəvȯ, (z) ˈlaːksərco; za o pred ustničnikom po predhodnem akanju:
ˈGeːltarəve, zˈmərəm, ˈKuːretəvȯ, Mərˈkaːjnərəvȯ). Malo pa je popolnih onemitev e oz. a v šibkih položajih (ˈviːdl; ˈmọːrš).
V govoru je redko opazen ožji izgovor e ob j (ˈpoːtlẹj); oženje v izgovoru ě proti i ((pər) Sˈvẹːtim, (k) Sˈvẹːtimu, ˈeːniga, peˈčẹːniga, dˈruːgiga, ˈsaːkimu ‛vsakemu’, (f) Stˈraːžnim ‛(v) Stražnem’); poseben izgovor izglasnega -u, ki ga govorec izgovarja kot -i (ˈJọːžefi/(k) ˈJọːžefu, (po) ˈdẹːli, (na) iˈmẹːni, vˈrẹːdi).
Izgovor izglasnega -i je v govorčevem govoru mestoma rahlo oslabljen. Redko pride do omenjene spremembe v izgovoru tudi v drugih položajih (ˈviːdl, vˈzẹːl, poškˈr oːp, ˈjuːtr, k, ˈtuːd, ˈmẹːl, nabˈraːl, sˈtərl, spˈrẹːšal, ˈmẹ ːl, (v) ˈVərx, (v) ˈG oːr, koˈsiːl; (o) ˈFaːnn x, (o) pȯˈraːnx).
V govorčevem govoru je izgovor izglasnega -o oz. -ǫ približan u (-ȯ), redko pride do omenjene spremembe tudi v drugih položajih (npr. domaˈčiːjȯ, dˈruːgȯ, ˈlẹː tȯ, sȯ, ˈjaːkȯ, ˈpəršlȯ, ˈlaːxkȯ, ˈmọːrmȯ, sˈtaːrȯ, Mərˈkaːjnərəvȯ, ˈKuːretəvȯ, škroˈpiːmȯ, škroˈpiːvȯ, ˈv oːdȯ, mašinaˈriːjȯ, ˈlẹ ːpȯ, ˈmaːmȯ, bȯ, zˈrẹːłȯ, (o) pȯˈraːnx, pȯˈraːnȯf, pȯˈraːni, pȯˈraːnovo).
V posameznih besedah pride v govorčevem govoru do nastanka zlotovornih zvočnikov , , (s , ˈtẹːd , naˈsiːl , sˈkəd , s ; b, zaˈmiːsna), in sicer po onemitvi samoglasnika v posemaznih besedah. Enkrat pride do nastanka polglasnika med dvema nezvenečima nezvočnikoma v rodilniku množine samostalnika hruška (xˈruːšək).
V govorčevem govoru lahko opazimo primer akanja v položaju o pred v (ˈniːxava ‛njihova’, ˈGeːltarava ‛Geltarova’) in ejevskega akanja v besedi zvečer (zˈvẹčar);
Soglasniki
Nekdanji praslovanski ĺ je v govorčevem govoru otrdel v l (popˈraːvla, ˈvọːle), v enem primeru se v izglasju po predhodni onemitvi samoglasnika pojavi še (b); ń pa ima več različic v izgovoru: največkrat je otrdel v n (ˈniːxava, gospoˈdiːne, ˈneːna ‛njena’), pojavijo pa se še razpad na nosni in jezični del nj (sodeloˈvaːjne), ohranjen ń (ˈńẹːn, gospoˈdiːńi) in zlogotvorni
na v izglasju po onemitvi predhodnega samoglasnika (sˈkəd ).
143
V govorčevem govoru je praslovanski ł ohranjen pred zadnjimi samoglasniki z redkimi izjemami. V nekaterih primerih govorec izgovarja ł tudi pred sprednjimi samoglasniki in soglasniki, kjer pa sicer prevladuje l. Izglasni -l govorec izgovarja kot dvoustnični zaokroženi - (poˈvẹːda , ˈdẹːla , ˈbaː , ˈzẹː ‛vzel’).
Pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju govorec zobnoustnični v izgovoraja kot f oz.
nekoliko oslabljeno, kot f, mestoma lahko celo onemi (fˈsẹːmu, f ˈkaːkem, fˈseː/ˈseː, ˈsaːj ‛vsaj’, ˈsaːkimu ‛vsakemu’; fˈčaːsix, f Stˈraːžnim; Buˈraːzərọf, pȯˈraːnȯf). Pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki v izgovarja zobnoustnično, v nekaterih primeri pride do onemitve v (v ˈgoːri, popˈraːvla, popˈraːvła, v ˈjaːti, goˈdoːvnici, vˈrẹːdi, ˈrəvnat; ˈzẹː ‛vzel’, Dobˈliːčki ‛v Doblički’). Samo v eni besedi zobnustnični v pred zvenečim nezvočnikom govorec izgovarja kot dvoustnični zaokroženi (ˈtaː žənt).
V govorčevem govoru se pojavi nekaj primerov zlitja, in sicer o > e ((po) ˈfaːrešk ), -ə > -u (ˈrẹːk-u), -il > --u/ȯ (ˈk-uːp-u, ˈk oːsȯ, zˈloːmȯ), -je > -e (ˈke ‛kje’).
V enem primeru pride do prekozložne disimilacije l-l > n-l (zaˈmiːsna ‛zamislila’) ter v drugem primeru do onemitve vzglasnega z- v besedi zdaj (ˈdẹj/ˈdẹːj).
Oblikoslovje
Govorec v svojem govoru ne uporablja dvojine, prihaja do pluralizacije tako v ženskem kot moškem spolu (/…/ škroˈpiːmȯ sˈkuːpaj z ˈRọːbitom /…/; ˈOːbodvẹj se zˈlọːmijȯ, i ˈk oːsa i ˈžẹːnska.), ohranja pa dvojinsko obliko zaimka skupaj s števnikom dve (ˈoːbodvẹj ‛obe dve’).
Pri sklanjanju moškega imena Robi govorec v orodniku edinine uporablja podaljšavo s t ((z) ˈRọːbitom ‛z Robijem’). Pri spreganju (zanikanega) glagola biti je posplošena sedanjiška končnica -te priponskih glagolov (ˈneːbȯte ‛ne boste’, ˈboːte ‛boste’).
Besedotvorje
V govorčevem govoru je opazna tvorba kazalnega zaimka z združitvijo zaimkov tisti in ta (ˈtiːsta (ˈmoːšt)).
Skladnja
Ponovno gre za starejšega govorca, zato je bilo pričakovano, da bo njegov govor vseboval nekaj napačnih začetkov (npr. Nə ˈmọ.. – ne ˈmọːre se ˈreːčt, da so – ˈdẹːłałe ˈsȯː, ˈaːmpək po
144
ˈdẹːli sȯ ble utˈruːjene /…/; ˈFaːno – ˈəː – ˈtiː si je pozˈnaːła, ˈMaːja?). V govoru je bilo tudi nekaj mašil in govornih signalov (ˈəː, ˈaː, ˈne, ˈnọː).
Leksika
V govorčevem govoru je veliko besed, ki so širše ali ožje krajevno zamejene, veliko jih je povezanih s vinogradniško dejavnostjo (vizaˈviː ‛nasproti’, (v) ˈgoːri ‛(v) vinogradu’, predruˈgaːčit ‛preurediti’, ˈtərtje ‛vinograd’, potərˈgaːlkȯ ‛mlada portugalka; zgodnja sorta grozdja’, ˈbẹːło ˈgoːro ‛del vinograda z belim grozdjem’, ˈčərno ˈgoːro ‛del vinograda s črnim oz. rdečim grozdjem’, ˈxiːs ‛zidanica’, tərˈgaːłi ‛obirali (grozdje)’, (za) ˈdəco ‛(za) otroke’, (za) moˈžaːkare ‛(za) moške’, (z) məˈtiːldȯ ekspr. ‛ročna kosa’).
Nekaj je besed, ki so enake hrvaškim knjižnim (i ‛in’, ˈjaː ‛jaz’, ˈjaːko ‛zelo’, zˈvaːła ‛klicala’, ˈraːne ‛zgodnje’) in več prevzetih besed (zˈmaːntrane (iz nem.) ‛utrujene’, poˈriːxtała ‛oskrbeti’
(iz nem.), ˈfaːrešk ‛župnijski’ (iz bav. srvnem.), zaˈmiẹrkała ‛zapomnila’ (iz nem.), ˈtaː žənt
‛tisoč’ (iz nem.), (na) ˈtaːci ‛(na) pladnju’ (prek nem.), naˈriːxtam ‛pripravim’ (iz nem.), mašinaˈriːjȯ ‛sistem strojev, naprav za delo’ (prek nem.), spˈrẹːšal ‛stisnili’ (iz srvnem.), ˈmoːšt ‛sok iz mečkanega grozdja’ (prek srvnem.), ˈmẹːrkat ‛paziti’ (iz nem.), (z) ˈlaːksərco (laks, iz nem.) ‛motorna kosa’). V govorčevem govoru ni slengizmov.
145
7 TABELNI PRIKAZ JEZIKOVNIH SPREMENLJIVK IN RAZLIČIC
457.1 PRVA STAROSTNA SKUPINA