PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, predmetno poučevanje: biologija – kemija
Maruša Hribar Skubic
GOLOSEMENKE PRI POUKU BIOLOGIJE IN NARAVOSLOVJA V OSNOVNI ŠOLI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2020
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, predmetno poučevanje: biologija – kemija
Maruša Hribar Skubic
GOLOSEMENKE PRI POUKU BIOLOGIJE IN NARAVOSLOVJA V OSNOVNI ŠOLI
GYMNOSPERMS IN BIOLOGY AND
SCIENCE INSTRUCTION IN ELEMENTARY SCHOOL
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Martina Bačič
Ljubljana, 2020
Magistrsko delo obravnava golosemenke pri pouku biologije in naravoslovja v osnovni šoli. Golosemenke razdelimo v več skupin. Njihova delitev je v različnih literaturnih virih različna. V nalogi smo sledili delitvi golosemenk na 4 skupine.
Skupini Cycadophyta in Gnetophyta smo le na kratko opisali. Osredotočili smo se skupino Coniferophyta (iglavci ali storžnjaki). V to skupino sodijo naše avtohtone vrste golosemenk. Podrobno smo opisali šest vrst iglavcev, ki uspevajo pri nas. Od ostalih vrst smo podrobno opisali tudi dvokrpi ginko, ki sodi v skupino Ginkgophyta.
Za teh sedem vrst smo izdelali tudi informativne liste, ki bodo v pomoč učiteljem in učencem pri izvajanju pouka.
Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, kje in kako glede na učne načrte vključiti golosemenke v pouk biologije in naravoslovja. Izdelali smo tudi nekaj predlogov za praktično uporabo golosemenk pri pouku. Najprej smo pregledali učne načrte za predmete z biološko vsebino v osnovni šoli. V preglednico smo izpisali operativne učne cilje, v katere lahko vključimo vsebine o golosemenkah. Zraven smo dopisali tudi primere dejavnosti pri pouku. Za tri dejavnosti smo izdelali podrobna navodila, skupaj z rezultati in razpravo. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri in na kakšen način učitelji obravnavajo golosemenke pri pouku biologije in naravoslovja in ali učitelji pri pouku uporabljajo golosemenke kot učno sredstvo za doseganje ciljev.
Izvedli smo spletno anketo med učitelji biologije, naravoslovja in izbirnih predmetov v osnovnih šolah. Z raziskavo smo ugotovili, da največ učiteljev vsebine o golosemenkah obravnava pri predmetu Naravoslovje v 6. razredu. Največ učiteljev si pri razlagi pomaga z nabranim materialom, ki ga pokažejo v učilnicah, in tudi s slikovnim določevalnim ključem, učence peljejo na teren, pomagajo pa si tudi s slikami v učbeniku in na spletu. Ugotovili smo tudi, da večina učiteljev obravnava vsebine o golosemenkah samo za primerjavo s kritosemenkami. Golosemenke omenijo tudi ob drugih vsebinah. Posameznemu načinu obravnave učitelji običajno namenijo 1–3 ure. Učitelji v veliki meri izvajajo praktične dejavnosti, pri katerih uporabljajo golosemenke kot material za doseganje učnih ciljev. Najpogostejše dejavnosti so: določanje golosemenk z določevalnimi ključi, opazovanje, opisovanje, primerjanje in terensko delo.
Z raziskavo smo ugotovili, da učni načrti za naravoslovne predmete v OŠ vključujejo malo vsebin o golosemenkah. Ugotovili smo tudi, da so golosemenke primerno učno sredstvo za doseganje ciljev učnega načrta. S pomočjo anketnega vprašalnika smo ugotovili, da dobri dve tretjini učiteljev obravnava golosemenke kot samostojno vsebino. Ugotovili smo tudi, da velika večina učiteljev izvaja praktične dejavnosti, pri katerih uporabljajo golosemenke kot material za doseganje učnih ciljev.
KLJUČNE BESEDE: semenke, golosemenke, iglavci, učni načrt, praktične dejavnosti
The master thesis addresses the gymnosperms in biology and science class in elementary school. The gymnosperms are divided into several groups. Their division is different in different literatures. We followed the classification into 4 taxonomical groups. We have only briefly descibed the groups Cycadophyta and Gnetophyta. We focused on the Coniferophyta group (conifers). This group includes our native species of gymnosperms. We have described in detail the six species of conifers that thrive in our country. Of the other species, we also described in detail the Ginkgo biloba belonging to the Ginkgophyta group. For these seven species, we have also produced fact sheets to help teachers and schoolchildren carry out lessons.
The purpose of the master thesis was to find out where and how to integrate gymnosperms in biology and science classes according to curriculum. We also wanted to make some suggestions for the practical use of gymnosperms in classes.
First we reviewed the curriculum for elementary school biological subjects. We have outlined operational learning objectives in the table, in which we can include content about the gymnosperms. We also provided examples of activities for lessons. For three activities, we produced practical examples, together with the results and discussion. In our survey, we wanted to found out to what extent and in what way teachers teach about gymnosperms in biology and science classes and whether teachers use gymnosperms as a materials for achieving their learning objectives. We conducted an online survey among teachers of biology, science and optional subject in primary school. In the survey we found out that most teachers deal with gymnosperms content in the 6th grade science course. Most teachers use the material collected in the pield which they show in classrooms, as well as with a pictorial identification key, to take schoolchildren to the field, and to help them with pictures in the textbook and online. We have also found that most teachers only treat gymnosperms for comparison with angiosperms. Gymnosperms are also mentioned along with themes. Teachers usually devote 1–3 hours to each mode of treatment.
To a large extent teachers carry out practical activities in which they use the gymnosperms as a material to achieve learning objective. The most common activities are: identification of gymnosperms with identification keys, observation, description, comparison and fieldwork.
The survey we found out that the curriculum for science subject in primary school include a little content about gymnosperms. We also found out that gymnosperms are material for achieving their learning objectives. With survey questionnaire, we found out that more than two third of teachers treat gymnosperms as independent content.
We also found out that the vast majority of teachers carry out practical activities in which they use the gymnosperms as a material to achieve learning objective.
KEY WORDS: seed plants, gymnosperms, conifers, curriculum, practical activities
pomoč in vodenje pri pisanju magistrskega dela.
Zahvaljujem se tudi profesorici, doc. dr. Simoni Strgulc Krajšek, za pomoč pri empiričnem delu naloge in strokovni pregled magistrskega dela.
Zahvaljujem se možu in otrokoma za vso podporo in strpnost, ki sem jo pri nastajanju magistrskega dela resnično potrebovala.
1. UVOD ... 1
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 2
2.1. SPLOŠNO O SEMENKAH ... 2
2.2. EVOLUCIJSKI RAZVOJ SEMENK ... 2
2.3. DELITEV SEMENK ... 3
2.4. SKUPNE ZNAČILNOSTI GOLOSEMENK ... 5
2.5. KRATKA OZNAKA DEBEL Cycadophyta IN Gnetophyta ... 5
2.5.1. Cycadophyta ... 5
2.5.2. Gnetophyta ... 6
2.6. IGLAVCI – Coniferophyta ... 7
2.6.1. RAZMNOŽEVANJE IGLAVCEV ... 7
2.6.2. NAČINI RAZŠIRJANJA SEMEN PRI IGLAVCIH ... 9
2.7. GOLOSEMENKE V SLOVENIJI ... 9
2.8. PREDSTAVITEV IZBRANIH GOLOSEMENK ... 22
2.8.1. DVOKRPI GINKO (Ginkgo biloba L.) ... 22
2.8.2. NAVADNA SMREKA (Picea abies (L.) Karsten) ... 25
2.8.3. BELA JELKA (Abies alba Miller) ... 30
2.8.4. NAVADNI MACESEN (Larix decidua Miller, syn. L. europaea DC.)) .... 33
2.8.5. RDEČI BOR (Pinus sylvestris L.) ... 36
2.8.6. TISA (Taxus baccata L.) ... 40
2.8.7. NAVADNI BRIN (Juniperus communis L.) ... 43
2.9. UČNI NAČRTI ZA OSNOVNO ŠOLO PRI PREDMETIH NARAVOSLOVJE IN BIOLOGIJA ... 47
2.9.1. Učni načrti za 4. in 5 razred osnovne šole ... 47
2.9.2. Učni načrti za 6. in 7. razred osnovne šole ... 48
2.9.3. Učni načrti za 8. in 9. razred osnovne šole ... 48
2.9.4. Učni načrti za izbirne predmete v osnovni šoli ... 49
3. EMPIRIČNI DEL... 51
3.1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 51
3.4. VZOREC... 52
3.5. INSTRUMENT ... 52
3.6. POTEK RAZISKAVE ... 53
4. REZULTATI Z RAZPRAVO ... 54
4.1. ANALIZA UČNIH NAČRTOV NARAVOSLOVNIH PREDMETOV ... 54
4.1.1. UČNI NAČRT ZA PREDMET SPOZNAVANJE OKOLJA V 1., 2. IN 3. RAZREDU ... 54
4.1.2. UČNI NAČRT ZA PREDMET NARAVOSLOVJE IN TEHNIKA V 4. IN 5. RAZREDU ... 54
4.1.2.1. NARAVOSLOVJE IN TEHNIKA V 4. RAZREDU ... 54
4.1.2.2. NARAVOSLOVJE IN TEHNIKA V 5. RAZREDU ... 55
4.1.3. UČNI NAČRT ZA PREDMET NARAVOSLOVJE V 6. IN 7. RAZREDU 55 4.1.3.1. NARAVOSLOVJE V 6. RAZREDU ... 56
4.1.3.2. NARAVOSLOVJE V 7. RAZREDU ... 57
4.1.4. UČNI NAČRT ZA PREDMET BIOLOGIJA V 8. IN 9. RAZREDU ... 57
4.1.4.1. BIOLOGIJA V 8. RAZREDU ... 58
4.1.4.2. BIOLOGIJA V 9. RAZREDU ... 58
4.1.5. UČNI NAČRT ZA IZBIRNE PREDMETE ... 59
4.1.5.1. RAZISKOVANJE ORGANIZMOV V DOMAČI OKOLICI... 59
4.1.5.2. ORGANIZMI V NARAVI IN UMETNEM OKOLJU ... 60
4.1.5.3. RASTLINE IN ČLOVEK ... 60
4.2. PREDLOGI ZA VKLJUČITEV VSEBIN O GOLOSEMENKAH V UČNE NAČRTE ... 62
4.3. INFORMATIVNI LISTI ... 73
4.4. PRIMERI PRAKTIČNE UPORABE GOLOSEMENK ... 87
4.5. REZULTATI IN ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA ...109
4.5.1. UVODNI DEL ...109
4.5.1.1. REGIJA V KATERI UČITELJI POUČUJEJO ...109
4.5.1.2. LETA POUČEVANJA ...110
4.5.1.3. PREDMET, KI GA UČITELJI POUČUJEJO ...111
4.5.2. VSEBINE O GOLOSEMENKAH ...111
4.5.2.2. RAZLAGA VSEBIN O GOLOSEMENKAH ...113
4.5.2.3. NAČINI OBRAVNAVE VSEBIN O GOLOSEMENKAH ...115
4.5.2.4. GOLOSEMENKE NA ŠOLSKEM DVORIŠČU ...117
4.5.2.5. VRSTE GOLOSEMENK, KI JIH UČENCI SPOZNAJO ...120
4.5.2.6. POJMI O GOLOSEMENKAH, KI NAJ BI JIH UČENCI POZNALI .121 4.5.2.7. ZNANJA, KI JIH UČITELJI PRIČAKUJEJO OD UČENCEV ...123
4.5.2.8. IZVAJANJE PRAKTIČNIH DEJAVNOSTI ...127
4.5.2.9. IZOBRAŽEVANJE NA TEMO GOLOSEMENK ...130
5. SKLEPI ...132
VIRI IN LITERATURA ...135
Slika 1: Črni bor (vir: M. Bačič) ... 10
Slika 2: Himalajski bor (vir: M. Bačič)... 10
Slika 3: Cedra (vir: M. Bačič) ... 11
Slika 4: Pinija storž in seme (vir: M. Bačič) ... 11
Slika 5: Cipresa (vir: M. Bačič) ... 11
Slika 6: Cipresovke (vir: M. Bačič) ... 12
Slika 7: Smrdljivi brin (vir: M. Bačič)... 12
Slika 8: Klek (vir: M. Bačič) ... 13
Slika 9: Ginko (vir: M. Bačič) ... 22
Slika 10: Ožiljenost ginkovega lista (vir: M. Bačič) ... 23
Slika 11: Moški cvet ginka (vir: M. Bačič)... 23
Slika 12: Kratek poganjek ginka z ženskimi cvetovi (vir: M. Bačič) ... 23
Slika 13: Seme ginka (vir: M. Bačič) ... 24
Slika 14: Smrekove veje s storži (vir: osebni arhiv) ... 26
Slika 15: Smrekina veja z iglicami (vir: osebni arhiv) ... 26
Slika 16: Moški cvet smreke (vir: M. Bačič) ... 27
Slika 17: Žensko socvetje – storžek smreke (vir: M. Bačič) ... 27
Slika 18: Storž smreke (vir: osebni arhiv) ... 27
Slika 19: Smreka s storži in moškimi cvetovi (vir: osebni arhiv) ... 27
Slika 20: Smrekov les (vir: osebni arhiv) ... 28
Slika 21: Smrekovi vršički (vir: osebni arhiv) ... 29
Slika 22: Iglice jelke (vir: M. Bačič) ... 30
Slika 23: Jelka in smreka – veje z iglicami (vir: M. Bačič) ... 31
Slika 24: Veji brez iglic – levo smreka, desno jelka (vir: M. Bačič) ... 31
Slika 25: Del storža jelke (vir: M. Bačič)... 31
Slika 26: Macesen – veje s storži (vir: M. Bačič) ... 34
Slika 27: Macesnov moški cvet (vir: M. Bačič) ... 34
Slika 28: Macesnov storžek (vir: M. Bačič) ... 34
Slika 29: Macesen (vir: osebni arhiv) ... 35
Slika 30: Rdeči bor (vir: osebni arhiv) ... 37
Slika 31: Vejica rdečega bora z iglicami (vir: osebni arhiv) ... 37
Slika 32: Moški cvetovi rdečega bora (vir: osebni arhiv) ... 38
Slika 35: Veja s tisinimi „jagodami” (vir: osebni arhiv) ... 41
Slika 36: Tisa – moški cvet (vir: M. Bačič) ... 41
Slika 37: Tisina „jagoda” in olupljeno seme (vir: osebni arhiv) ... 42
Slika 38: Brinova veja (vir: M. Bačič) ... 44
Slika 39: Veja z brinovimi „jagodami” (vir: osebni arhiv) ... 44
Slika 40: Ginko (vir: M. Bačič) ... 73
Slika 41: Moški cvet ginka (vir: M. Bačič)... 73
Slika 42: Kratek poganjek ginka z ženskimi cvetovi (vir: M. Bačič) ... 73
Slika 43: Seme ginka (vir: M. Bačič) ... 74
Slika 44: Smrekove veje s storži (vir: osebni arhiv) ... 75
Slika 45: Smrekova veja z iglicami od blizu (vir: M. Bačič) ... 75
Slika 46: Smreka moški cvet (vir: M. Bačič) ... 76
Slika 47: Žensko socvetje – storžek smreke (vir: M. Bačič) ... 76
Slika 48: Storž smreke (vir: osebni arhiv) ... 76
Slika 49: Jelkine veje (vir: M. Bačič) ... 77
Slika 50: Jelkine iglice (vir: M. Bačič) ... 77
Slika 51: Del storža jelke (vir: M. Bačič)... 78
Slika 52: Macesen (vir: osebni arhiv) ... 79
Slika 53: Macesen iglice in storži (vir: M. Bačič) ... 79
Slika 54: Macesnov moški cvet (vir: M. Bačič) ... 80
Slika 55: Macesnov storžek (vir: M. Bačič) ... 80
Slika 56: Rdeči bor (vir: osebni arhiv) ... 81
Slika 57: Rdeči bor – iglice in storž (vir: osebni arhiv)... 81
Slika 58: Moški cvetovi rdečega bora (vir: osebni arhiv) ... 82
Slika 59: Tisa (vir: M. Bačič) ... 83
Slika 60: Veja s tisinimi „jagodami” (vir: osebni arhiv) ... 83
Slika 61: Tisa moški cvet (vir: M. Bačič) ... 84
Slika 62: Brinova vejica z iglicami (vir: M. Bačič) ... 85
Slika 63: Veja z brinovimi „jagodami” (vir: osebni arhiv) ... 85
Slika 64: Zapiranje storža črnega bora na zraku (kontrola), v topli in v hladni vodi (vir: osebni arhiv) ... 89
Slika 65: Odpiranje storža črnega bora (vir: osebni arhiv) ... 89
Slika 67: Odpiranje storža rdečega bora (vir: osebni arhiv) ... 90
Slika 68: Zapiranje storžev črnega bora, rdečega bora, navadne smreke in navadnega macesna (vir: osebni arhiv) ... 90
Slika 69: Vremenska postaja iz storžev črnega bora (vir: osebni arhiv) ... 91
Slika 70: Popolnoma zaprt storž v topli vodi (na sredini) in delno zaprt storž v hladni vodi (desno) (vir: osebni arhiv) ... 92
Slika 71: Konec odpiranja storža črnega bora (vir: osebni arhiv) ... 92
Slika 72: Konec odpiranja storža rdečega bora (vir: osebni arhiv) ... 92
Slika 73: Popolnoma zaprti storži črnega bora, rdečega bora, navadne smreke in navadnega macesna (od leve proti desni) (vir: osebni arhiv) ... 93
Slika 74: Vremenska postaja po dežju (vir: osebni arhiv) ... 93
Slika 75: Odpiranje storžev v sončnem, suhem vremenu (vir: osebni arhiv) ... 93
Slika 76: Različne vrste iglavcev (veje in storži) (vir: osebni arhiv) ... 97
Slika 77: Kadica s storži različnih iglavcev (vir: osebni arhiv) ... 98
Slika 78: Veje in storži različnih vrst iglavcev (vir: osebni arhiv) ... 99
Slika 79: Sveže nabrani smrekovi vršički (vir: osebni arhiv) ...106
Slika 80: Smrekovi vršički s sladkorjem v steklenem kozarcu (vir: osebni arhiv) ...106
Slika 81: Sirup iz smrekovih vršičkov (vir: osebni arhiv) ...107
Slika 82: Delež učiteljev, glede na regijo, v kateri poučujejo, po padajočem vrstnem redu. ...110
Slika 83: Delež učiteljev glede na število let poučevanja. ...110
Slika 84: Delež učiteljev glede na predmet, ki ga poučujejo, po padajočem vrstnem redu. ...111
Slika 85: Delež učiteljev glede na predmet, pri katerem obravnavajo vsebine o golosemenkah, po padajočem vrstnem redu. ...113
Slika 86: Delež učiteljev glede na to, s čim si pomagajo pri razlagi vsebin o golosemenkah, po padajočem vrstnem redu. ...114
Slika 87: Delež učiteljev glede na to, ali imajo na šolskem dvorišču posajene golosemenke. ...118
Slika 88: Število učiteljev glede na to, katere golosemenke imajo posajene na šolskem dvorišču. ...119
Slika 89: Delež učiteljev glede na to, ali golosemenke, ki jih imajo posajene na šolskem dvorišču, uporabljajo kot učni pripomoček. ...119
Slika 91: Delež učiteljev glede na to, katere pojme o golosemenkah pričakujejo, da jih učenci spoznajo, po padajočem vrstnem redu. ...123 Slika 92: Delež učiteljev glede na to, katera znanja o golosemenkah pričakujejo od učencev, po padajočem vrstnem redu. ...126 Slika 93: Delež učiteljev glede na to, ali pri pouku izvajajo praktične dejavnosti, pri katerih uporabljajo golosemenke kot material za doseganje učnih ciljev. ...127 Slika 94: Delež učiteljev glede na to, ali bi v pouk večkrat vključili več praktičnih
dejavnosti o golosemenkah, če bi imeli na voljo dobra gradiva za izvedbo praktičnega pouka. ...130 Slika 95: Delež učiteljev glede na to, ali bi se udeležili izobraževanja – delavnice o golosemenkah. ...131
Preglednica 1: Delitev semenk. ... 4 Preglednica 2: Golosemenke v Sloveniji po Mali flori Slovenije. ... 14 Preglednica 3: Predlogi za vključitev vsebin o golosemenkah v učne načrte za
Naravoslovje 6. in 7. razred, Biologijo 8. in 9. razred in izbirne predmete. ... 62 Preglednica 4: Čas zapiranja storža v hladni in v topli vodi, čas odpiranja storža. ... 91 Preglednica 5: Čas zapiranja storža rdečega bora, črnega bora, navadne smreke in navadnega macesna. ... 92 Preglednica 6: Različne vrste iglavcev (fotografija, ime in opis). ...100 Preglednica 7: Število ur, ki jih učitelji namenijo posameznemu načinu obravnava vsebin o golosemenkah (z modro so obarvani pritrdilni odgovori, razen pri možnosti 0 ur). ...117 Preglednica 8: Praktične dejavnosti, ki jih izvajajo učitelji glede na število in odstotek učiteljev, ki izvajajo posamezno dejavnost, po padajočem vrstnem redu. ...128
1
1. UVOD
Semenke običajno razdelimo na golosemenke in kritosemenke. Golosemenke so evolucijsko starejše od kritosemenk. Prve semenke so se razvile pred približno 360 milijoni let, so pa te zgodnje semenke izumrle, kot tudi nekaj poznejših linij (Campbell idr., 2008). Najpomembnejša razlika med golosemenkami in kritosemenkami je lega semenskih zasnov. Kar nam že samo ime pove, so pri golosemenkah semenske zasnove in pozneje tudi semena nezavarovana na površini plodnih lusk. Pri kritosemenkah so semenske zasnove in semena skrita v notranjosti, zavarovana so v plodnici (Podobnik in Devetak, 2005).
Delitev golosemenk, ki si jo bomo pogledali pozneje, je v različnih virih različna. V nalogi se bomo osredotočili na skupino Coniferophyta ali iglavci. Iglavci so večinoma vednozeleni in imajo večinoma premenjalno razvrščene, igličaste ali luskaste liste, cvetovi so brez cvetnega odevala, enostavni in enospolni (Jogan, 2001). V to skupino sodijo naše avtohtone vrste golosemenk. Nekatere izmed teh vrst smo podrobno predstavili v teoretičnih izhodiščih. Iz ostalih skupin smo podrobno predstavili le dvokrpi ginko, ki sodi v skupino Ginkgophyta.
V nalogi smo se osredotočili na vključenost vsebin o golosemenkah v učne načrte za predmete z biološko vsebino v osnovnih šolah. V raziskavo smo vključili učne načrte za predmete Naravoslovje (6. in 7. razred), Biologija (8. in 9. razred) in izbirne predmete (Raziskovanje organizmov v domači okolici, Organizmi v naravi in umetnem okolju, Rastline in človek).
Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, kje in kako glede na učne načrte vključiti golosemenke v pouk biologije in naravoslovja. S pomočjo anketnega vprašalnika smo skušali ugotoviti v kolikšni meri in na kakšen način učitelji obravnavajo golosemenke pri pouku in ali pri pouku uporabljajo golosemenke kot učno sredstvo za doseganje ciljev učnega načrta. Zanimalo nas je tudi, katere praktične dejavnosti na temo golosemenk izvajajo učitelji biologije in naravoslovja v osnovni šoli. Izdelali smo tudi nekaj predlogov za praktično uporabo golosemenk pri pouku in informativne liste za nekaj najpomembnejših izbranih vrst golosemenk, katere bi lahko učitelji uporabljali pri pouku biologije in naravoslovja.
2
2. TEORETIČNA IZHODIŠČA
2.1. SPLOŠNO O SEMENKAH
Rastline, s katerimi se najpogosteje srečujemo, so semenke. Semenke so najbolj napredna skupina rastlin (Belušič, Dolenc Koce, Turk, Vittori in Zalar, 2018). Ime so dobile po semenu, ki služi kot razširjevalna struktura in se razvije iz semenske zasnove (Podobnik in Devetak, 2005). Seme je v evoluciji rastlin nadomestilo sporo kot razširjevalno enoto in zagotovilo semenkam ogromno prednost pred praprotnicami. Zaradi semena danes v rastlinskem svetu prevladujejo semenke.
Evolucijsko prednost predstavlja zaščita zarodka (predvsem pred UV žarčenjem in izsuševanjem) in hrana, ki jo zarodek lahko črpa v kritičnih fazah kalitve in vzpostavljanja mlade rastline v okolju. V obliki semena rastlina lahko preživi neugodne razmere v okolju. Prednost semenk pred drugimi rastlinami je tudi ta, da za oploditev ni več potrebna voda, saj oprašitev in pelodov mešiček omogočita, da moška spolna celica doseže jajčno celico (Raven, Evert in Eichhorn, 1999).
Seme je sestavljeno iz kalčka, rezervne hrane in semenskega ovoja. Kalček se po kalitvi semena razvije v samostojno rastlino. Začetek kalitve in hiter razvoj mu omogoči rezervna hrana v semenu. Ko se razvijejo zeleni listi, začne v rastlini potekati fotosinteza in kalček preide s heterotrofnega načina prehranjevanja na avtotrofni način (Jogan, 2001).
Današnje semenke obsegajo pet glavnih evolucijskih linij: kritosemenke, iglavce, sagovce, gnetovce in ginkovce. Zadnje štiri skupine tradicionalno družimo v skupino golosemenk. Odnosi med linijami semenk zaenkrat še niso razjasnjeni. Obstajajo različne hipoteze o sorodstvenih odnosih, podatki se še vedno zbirajo in zato klasifikacija semenk še ni končana (Nikolić, 2013).
2.2. EVOLUCIJSKI RAZVOJ SEMENK
Med semenkami so golosemenke evolucijsko starejše od kritosemenk. Glede na fosilne ostanke so nekatere rastline začele pridobivati prilagoditve, značilne za semenke, že pred 380 milijoni let, a semen niso imele. Prve semenke so se razvile pred približno 360 milijoni let, kar je več kot 200 milijonov let pred prvimi fosilnimi kritosemenkami. Te zgodnje semenke so izumrle in prav tako tudi nekaj poznejših linij. Povezave med izumrlimi in preživelimi semenkami so sicer negotove, vendar nekateri morfološki in molekularni dokazi umeščajo preživele linije semenk v dve monofiletski sestrski skupini: golosemenke in kritosemenke (Campbell idr., 2008).
3
Najstarejši fosili golosemenk so stari približno 305 milijonov let. Prve golosemenke so uspevale v karbonskih ekosistemih, kjer so prevladovali lisičjakovci, presličevci, praproti in druge vaskularne rastline, ki niso imele semen. Na prehodu iz karbona v perm so bile zaradi sušnejših razmer golosemenke v prednosti pred ostalimi rastlinami, saj so imele prilagoditve za življenje na kopnem, kot so semena in cvetni prah, poleg tega pa so bile nekatere golosemenke še posebej dobro prilagojene na sušo z debelimi kutikulami in majhno površino listov (iglic). Čeprav so danes kritosemenke tista skupina, ki prevladuje v večini kopenskih ekosistemov, številne golosemenke ostajajo pomemben del flore na Zemlji (na primer obsežna območja na severu poseljujejo tajge z iglavci) (Campbell idr., 2008).
2.3. DELITEV SEMENK
Semenke delimo na kritosemenke (»angiosperme«, »flowering plants«) in golosemenke (»gimnosperme«), kamor spadajo iglavci, ginkovci, gnetovci in sagovci. Golosemenke ali Gymnospermae so dobile ime po »golih« semenih, ki niso obdana z osemenjem in se največkrat razvijejo na površini lusk storža. Izraz izhaja iz grščine, gymnos – golo in sperma – seme (Gymnosperm, 2019). Kritosemenke imajo semenske zasnove in semena zavarovana v plodnici. So najbolj raznolika skupina rastlin. V to skupino spada 90 odstotkov vseh rastlinskih vrst (Lenasi, Kreft, Turk in Dermastia, 2013). Golosemenke so druga največja skupina rastlin, takoj za kritosemenkami (Purves, Sadava, Orians in Heller, 2001).
Skupina golosemenk po nekaterih hipotezah nima taksonomske vrednosti, pač pa je izraz rabljen le opisno, po drugih gledanjih pa naj bi imele golosemenke monofiletsko poreklo (Nikolić, 2013).
V tujih visokošolskih učbenikih biologije in botanike, kot na primer Campbell idr.
(2008), Raven idr. (1999) in Moore, Clark in Vodopich (1998) so golosemenke razdeljene na štiri debla – Cycadophyta, Ginkgophyta, Gnetophyta in Coniferophyta, kritosemenke pa so v deblu Anthophyta. V novejšem nemškem visokošolskem učbeniku Strassburger, Noll, Schenk in Schimper (2014) so Gnetophyta (oz.
Gnetopsida) že vključene v Coniferopsida, saj so številne molekularne analize presenetljivo pokazale, da so skupina Gnetales sestrska skupina borovkam.
Nekaj interpretacij delitve semenk iz različnih sodobnih visokošolskih učbenikov je zbranih v preglednici 1.
4 Preglednica 1: Delitev semenk.
skupina kritosemenke – Angiospermae
golosemenke – Gymnospermae
podrazred*
znotraj debla Spermatophyta
Magnoliidae Pinidae Cycadidae Gnetidae Ginkgoidae
deblo** Anthophyta Coniferophyta Cycadophyta Gnetophyta Ginkgophyta
razred znotraj Spermatophytina***
Magnoliopsida Coniferopsida incl. Gnetales
Cycadopsida – Ginkgopsida
* Nikolić (2013)
**Campbell idr. (2008), Raven idr. (1999), Moore idr. (1998)
***Strassburger idr. (2014)
Slovenska strokovna literatura, ki omenja delitve semenk, večinoma sledi starejši izdaji učbenika Strassburger, Noll, Schenck in Schimper (1998), kjer so bile semenke (deblo Spermatophyta) obravnavane kot deblo s 3 poddebli: Coniferophytina (z razredoma Pinatae in Ginkgoatae), Cycadophytina (z razredoma Cycadatae in Gnetatae) in Magnoliophytina (=Angiospermae). Tako je na primer v Jogan (2001), Martinčič idr. (2007) in Pezdirc (1979).
V nalogi bomo sledili delitvi golosemenk na 4 skupine in se osredotočili na skupino Coniferophyta (= Pinophyta, Pinidae po Nikolić (2013)), kamor spadajo naše avtohtone vrste, iz ostalih skupin golosemenk bomo obravnavali le dvokrpi ginko iz debla Ginkgophyta.
Za skupino Coniferophyta bomo uporabljali slovenski izraz iglavci ali storžnjaki (hrv.
četinjače, ang. conifers, nem. Nadelbäume, ital. conifere). Ime storžnjaki (»konifere«
– lat. conus = storž, fere = nositi) se nanaša na storž, torej strukturo, v kateri nastanejo semena, in jo imajo vsi iglavci razen tise. Izraz iglavci se nanaša na značilne liste, ki so preobraženi v iglice ali luske. V slovenski literaturi se uporablja tudi izraz igličastolistne golosemenke, in sicer za poddeblo Coniferophytina (Martinčič idr. 2007, Pezdirc 1979).
5
2.4. SKUPNE ZNAČILNOSTI GOLOSEMENK
Golosemenke so brez izjeme lesnate rastline. Za golosemenke so značilni iglasti, luskasti ali trakasti listi. Za to skupino je značilno tudi, da les nekaterih predstavnikov (iglavci) vsebuje smolne kanale. Golosemenke cvetijo, vendar ne razvijejo plodov.
Iglavci so običajno enodomni, kar pomeni, da imajo na istem osebku moške in ženske cvetove. Večinoma so vednozeleni (Podobnik in Devetak, 2005, Golosemenke, 2019).
Golosemenke nimajo karpelov, zraslih v pestiče. Oploditev pri golosemenkah je enojna in ne dvojna, kot pri kritosemenkah. Izjema je red Gnetales, ki ima dvojno oploditev, vendar se druga zigota ne razvija dalje. Večcelični ženski gametofit (primarni endosperm) z arhegoniji je pri golosemenkah dobro razvit in služi kalčku za skladiščenje hranil (Jogan, 2001).
Moški cvetovi so pri večini golosemenk podobno zgrajeni, gradijo jih podaljšane cvetne osi, na katerih so premenjalno nameščeni prašniki. Pri ženskih cvetovih je več razlik (Pezdirc, 1979). Semenske zasnove golosemenk nastajajo na specializiranih listih – megasporofilih oz. plodnih listih. Plodni list nosi eno, dve ali več semenskih zasnov. Za vse golosemenke velja, da je plodni list razprostrt, torej so semenske zasnove izpostavljene okolju. (Nikolić, 2013).
Les golosemenk je zgrajen iz traheid, izjema je le skupina Gnetatae, kjer se pojavijo tudi traheje (Jogan, 2001).
2.5. KRATKA OZNAKA DEBEL Cycadophyta IN Gnetophyta
Največjo skupino iglavcev – Coniferophyta, kamor spadajo naše avtohtone vrste, bomo v nadaljevanju podrobneje predstavili, enako tudi ginko, tu pa na kratko opisujemo osnovne značilnosti skupin golosemenk, ki za naše kraje niso pomembne, in ki jim v magistrski nalogi ne bomo posvečali posebne pozornosti.
2.5.1. Cycadophyta
Cycadophyta so druga največja skupina golosemenk (za deblom Coniferophyta). Za sagovce so značilni palmam podobni listi in veliki storži. Danes poznamo 130 živečih vrst (Campbell idr., 2008). So vednozelene lesnate rastline, večinoma s kratkim, nerazvejenim deblom, na katerem so veliki pernato deljeni listi. Listi so v mladosti polžasto zviti, imajo zelo debelo kutikulo (povrhnjico) in večinoma ugreznjene listne reže. Veliki so od pet centimetrov pa vse do treh metrov (Strassburger idr., 2014).
6
Edini red je Cycadales (sagovci). Gre za dvodomna drevesa, ki spominjajo na palme.
Imajo spiralasto nameščene pernato deljene liste. V sredini listne rozete se razvijejo storžem podobni ženski ali moški cvetovi. Plodni listi gradijo ženske cvetove in na njih nastane različno število semenskih zasnov (odvisno od vrste). Na mikrosporofilih v moških cvetovih pa se razvijejo številne prašnične (pelodne) vrečke. Sagovci so posebni tudi zato, ker lahko živijo v sožitju z modrozelenimi cepljivkami iz rodu Nostoc. Te naseljujejo korenine, kjer vežejo molekulski dušik iz zraka. Večina vrst je gojenih kot okrasne rastline. Sagovce razdelimo v dve družini: Cycadaceae in Zamiaceae (Jogan, 2001, Podobnik in Devetak, 2005). Med sagovci je najbolj znan sagovec (rod Cycas). Domoroden je v tropski Aziji, Polineziji in na Japonskem.
Stržen sagovca vsebuje veliko škroba, zato ga izkoriščajo za pridobivanje saga. Pri nas prodajajo sagovce v cvetličarnah kot okrasno rastlino pod imenom "cycas palma". Redkeje kot sobno okrasno rastlino gojijo rod Zamia iz družine Zamiaceae (Petauer, 1993).
2.5.2. Gnetophyta
V skupini Gnetophyta najdemo tropske vrste in takšne, ki živijo v puščavi. Sprva so domnevali, da so se kritosemenke razvile prav iz gnetovcev, vendar je danes ta teorija ovržena (Campbell idr., 2008). Gnetovci naj bi bili produkt nekega stranskega razvoja v smeri kritosemenk. Za gnetovce lahko rečemo, da so po nekaterih značilnostih zelo podobni kritosemenkam. V lesu se že pojavijo traheje, cvetovi pa so dvospolni. Listi so enostavni, nameščeni nasprotno ali v vretencih. Med gnetovce spadajo trije rodovi, ki so si med seboj tako različni, da spadajo vsak v svoj podrazred: Ephedra, Gnetum in Welwitschia. V rod Ephedra spada okoli 40 (35–45) različnih vrst. Uspevajo v stepskih in mediteranskih sušnih predelih. Gre za razrasle grme ali ovijalke z drobnimi luskastimi listi, ki so nameščeni nasprotno ali v vretencih.
Vlogo fotosinteze pri rodu Ephedra prevzame steblo. Proizvajajo spojino efedrin, ki se uporablja pri zdravljenju astmatskih bolnikov, kot dekogestiv. Gnetum velja za tropski rod, ki vključuje okoli 35 vrst. Gre za tropska vednozelena drevesa, lahko tudi grme ali trte (lijane). Listi teh vrst izgledajo kot listi kritosemenk, semena pa spominjajo na plodove. V rod Welwitschia spada ena sama vrsta, Welwitschia mirabilis, ki uspeva samo v puščavi v jugozahodni Afriki. Za to vrsto je značilno kratko čokato deblo, ki je skoraj v celoti zakopano v pesek, ter dva trakasta lista, ki sta lahko dolga tudi več kot 2 m. Lista rasteta vse življenje (Strassburger idr. 2014, Jogan, 2001, Podobnik in Devetak, 2005, Campbell idr., 2008).
7
2.6. IGLAVCI – Coniferophyta
Največja skupina golosemenk so Coniferophyta – iglavci ali storžnjaki. Iglavci so edina avtohtona skupina golosemenk pri nas. Poznamo približno 600 vrst iglavcev.
Večina iglavcev je vednozelenih, tako da lahko tudi pozimi, ob prisotnosti sončne svetlobe, vršijo fotosintezo. To lastnost, da ne odvržejo iglic, pa izkoristijo tudi spomladi, saj so tako že pripravljeni na sončne, toplejše dni, ki jih lahko takoj izkoristijo za fotosintezo. Nekateri iglavci odvržejo iglice vsako jesen. Takšen primer je macesen (Campbell idr., 2008, Podobnik in Devetak, 2005).
Iglavci imajo večinoma premenjalno razvrščene, igličaste ali luskaste liste. Cvetovi so pri iglavcih brez cvetnega odevala, enostavni, enospolni in vetrocvetni. Megasporofili so enostavni, mikrosporofili pa nosijo le nekaj pelodnih vrečk (Jogan, 2001).
Večina iglavcev ima na enem drevesu tako moške kot ženske cvetove. Takšno stanje imenujemo enodomnost. Primeri enodomnih vrst so vse borovke (bor, smreka, jelka, macesen) in cipresa. Dvodomne vrste pa so na primer ginko, tisa in brin. Pri teh vrstah se razvijejo ženski in moški cvetovi na ločenih rastlinah (Podobnik in Devetak, 2005).
Najpomembnejše družine v skupini Coniferophyta so Pinaceae (borovke), Cupressaceae (cipresovke) in Taxaceae (tisovke).
Med borovke (Pinaceae) spadajo rodovi Abies (jelka), Picea (smreka), Pinus (bor) in Larix (macesen).
Iz družine cipresovk (Cupressaceae) sta najbolj znana rodova Cupressus (cipresa) in Juniperus (brin).
Taxaceae (tisovke) vključujejo rod Taxus (tisa) (Strassburger idr., 2014).
2.6.1. RAZMNOŽEVANJE IGLAVCEV
Razmnoževanje iglavcev si bomo ogledali na primeru bora. Podobno je pri smreki, jelki ..., le tisa nima storžev. Ženski cvetovi pri tisi so posamič. Razmnoževanje bora povzemam po Podobnik in Devetak (2005), Jogan (2001) in Campbell idr. (2008).
Drevo bora je sporofit (2n). Pri rdečem boru se spomladi na istem drevesu razvijeta obe vrsti cvetov, ženski in moški.
Moški cvetovi so zgrajeni iz številnih luskasto oblikovanih mikrosporofilov oziroma prašnikov na podaljšani cvetni osi. Vsak prašnik ima dve pelodni vrečki. Moški cvetovi, ki so rumene barve, se razvijejo na dolgih poganjkih. Lahko izrastejo posamič ali po več skupaj. Tako skupaj dajejo videz socvetja. Vsak prašnik na cvetni osi moškega cveta ima dve pelodni ali prašnični vrečki (mikrosporangij). V prašničnih
8
vrečkah se celice diploidnega tkiva (2n) delijo z mejozo. Pri tem nastanejo haploidne celice (n) imenovane mikrospore, ki se razvijejo v pelodna zrna ali cvetni prah. To je moški gametofit. Z mejotsko delitvijo nastanejo haploidne spore, iz katerih se z mitotskimi delitvami razvije gametofit, ki vsebuje spolne celice (gamete). Vsako pelodno zrno ima pri borovkah po dva zračna mešička. Ta dva mešička pripomoreta, da veter pelodna zrna lažje raznaša. Ko so pelodna zrna zrela, se stena prašnične vrečke odpre, tako pelodna zrna padejo iz nje. Pelodna zrna lahko zračni tokovi (veter) raznesejo zelo daleč.
Ženski cvetovi so združeni v socvetje. Mlado žensko socvetje imenujemo storžek. Iz storžkov se razvije oleseneli storž. Na osi storžka so ženski cvetovi razvrščeni spiralasto. Vsak ženski cvet je zgrajen iz dveh lusk, krovne in plodne. Plodna luska je večja in robustnejša. Na njej sta dve semenski zasnovi. Običajno je krovna luska zelo majhna, včasih komaj opazna. Semenske zasnove ležijo prosto na plodnih luskah, zato je mogoč neposreden dostop peloda do njih. Semenska zasnova je zgrajena iz osrednjega tkiva (nucel, megasporangij) in ovoja semenske zasnove, ta osrednjega tkiva ne obdaja popolnoma: v ovoju je odprtina (mikropila), skozi katero je mogoč dostop do osrednjega tkiva, kjer se nahaja ženska spolna celica.
V semenskih zasnovah ob zorenju ženskih cvetov v storžkih pride do mejoze. Z mejozo se deli celica nucela, imenovana materinska celica zarodnega mešička. Z delitvijo celice nucela nastanejo štiri neenake celice. Samo ena od teh štirih celic preživi in dobi skoraj vso citoplazmo materinske celice. Ostale tri celice propadejo.
Haploidna celica, ki preživi, je zarodkov mešiček ali embrionalna vrečka. Ko se ta celica znotraj semenske zasnove deli, nastane tvorba iz haploidnih celic, imenovana primarni endosperm. To je ženski gametofit.
Na primarnem endospermu se razvijejo dva ali trije arhegoniji s po eno jajčno celico.
Arhegoniji se razvijejo na tisti strani primarnega endosperma, ki je obrnjena proti mikropili. Semenska zasnova na mikropili izloča posebno tekočino (oprašitvena kapljica), na katero se ujamejo pelodna zrna, ki jih prinese veter. Ko pade pelodno zrno na semensko zasnovo, pravimo, da je prišlo do oprašitve. Razvoj enojedrnega pelodnega zrna, ki se je začel že v prašnični vrečki, se sedaj nadaljuje na nucelu semenske zasnove.
Naprej se z delitvijo razvije tvorba petih celic. Ena od petih celic se podaljša v pelodov mešiček. Pelodov mešiček raste skozi tkivo nucela proti primarnemu endospermu. Vsako pelodno zrno vsebuje po dve spermalni celici (dve moški spolni celici). Obe celici potujeta po pelodovem mešičku do ženskega spolnega organa – arhegonija. V arhegoniju ena od spermalnih celic oplodi jajčno celico. Moške spolne celice imenujemo, saj nimajo bičkov. Arhegonij je stekleničaste oblike. V njem po oploditvi nastane diploidna zigota – oplojena jajčna celica, iz katere se razvije kalček s kličnimi listi. Kličnih listov je od 4 do 13. V haploidno tkivo primarnega endosperma se odložijo hranilne snovi. Tako se razvije značilno hranilno tkivo golosemenk, ki ga
9
prav tako imenujemo primarni endosperm. Kalček in hranilno tkivo naprej rasteta in prav tako tudi ovoj semenske zasnove, ki se razvije v semensko ovojnico. Po oploditvi se sčasoma iz celotne semenske zasnove razvije seme.
Seme je kalček z rezervno hrano, ki je obdan s semensko ovojnico. Ostalih tkiv semenske zasnove pri zrelem semenu ne opazimo več, saj ne rastejo. Med dozorevanjem semen se storžek spremeni v storž. Pri tem plodne luske zrastejo in olesenijo, krovne luske pa propadejo (pri smreki in jelki se to ne zgodi, zrastejo in se posušijo, tudi na storžu jih lahko opazimo). Jeseni naslednjega leta dozori žensko socvetje, naslednje leto spomladi se plodne luske razmaknejo. Da semena popolnoma dozorijo, traja skoraj tri leta. Luske storža se v suhem vremenu razmaknejo, krilata semena nato raznese veter. Seme, ki pristane v primernem okolju, kali, nastane borova kalica.
2.6.2. NAČINI RAZŠIRJANJA SEMEN PRI IGLAVCIH
Pri večini iglavcev storži olesenijo in z drevesa odpadejo celi. Pri jelki z drevesa ne odpadejo celi storži, ampak posamezne luske. Na vejah ostanejo samo pokončne osi storžev. Pri brinu se razvije omesenel storž, ki ga imenujemo brinova jagoda.
Nastane, ko trije luskolisti pod semenskimi zasnovami po oprašitvi omesenijo, med seboj zrastejo in obdajo razvijajoče se seme. Pri tisi se okoli semena razvije rdečkast nestrupen sočni ovoj, ki se razvije iz meristemskega tkiva pod semensko zasnovo.
Pri ginku omeseni zunanji del semenske ovojnice. Semena golosemenk lahko raznaša veter (anemohorija) ali živali (zoohorija). Seme bora, jelke ali smreke ima ploščat izrastek, ki ga imenujemo krilce. Krilce omogoča boljše razširjanje z vetrom.
Brin in tisa imata sočni ovoj okoli semen, ki privabi predvsem ptice (ornitohorija).
Ptice sočni ovoj prebavijo, seme pa iztrebijo (Podobnik in Devetak, 2005).
2.7. GOLOSEMENKE V SLOVENIJI
Wraber (2007) v Mali flori Slovenije delijo semenke (Spermatophyta) na igličastolistne golosemenke (Coniferophytina) in kritosemenke (Magnoliophytina).
Med igličastolistnimi golosemenkami je omenjenih pet družin: Ginkgoaceae – ginkovke, Pinaceae – borovke, Taxodiaceae – taksodijevke, Cupressaceae – cipresovke in Taxaceae – tisovke (Wraber, 2007).
Avtor navaja skupno 36 vrst golosemenk (preglednica 2). Poleg 11 zanesljivo avtohtonih vrst golosemenk in ene domnevno avtohtone (P. cembra), so se avtorji odločili, da vključijo tudi 25 tujerodnih vrst (preglednica 2). Med tujerodnimi se ena v Sloveniji pojavlja tudi kot invazivna vrsta, to je vrsta Thuja orientalis, nekaj nadaljnjih vrst pa v naših krajih ponekod raste tudi subspontano oz. se same pomlajujejo (na
10
primer Pinus strobus, Pinus pinaster in Pseudotsuga menziesii, kot navaja Brus 2012). Tujerodne lesne vrste so nekdaj sadili načrtno in pogosto, v namen izkoriščanja lesa. V okrasne namene iglavce še vedno pogosto sadijo po parkih in vrtovih.
Iz družine ginkovk (Ginkgoaceae) je v Mali flori navedena edina recentna vrsta – dvokrpi ginko (Ginkgo biloba), ki v naravi raste le na Kitajskem. Pri nas je zelo priljubljeno okrasno drevo, pogosto gojeno ne le v parkih, pač pa tudi na šolskih dvoriščih. Podrobneje ga bomo predstavili v nadaljevanju.
Iz družine borovk (Pinaceae) Wraber (2007) navaja rodove Abies (jelka), Pseudotsuga (duglazija), Tsuga (čuga), Picea (smreka), Pinus (bor), Larix (macesen) in Cedrus (cedra). Jelko, smreko, rdeči bor in macesen bomo v nadaljevanju podrobneje predstavili. Med domorodnimi bori pa sta za naše kraje zelo pomembna tudi črni bor (P. nigra) (slika 1) in ruševje (P. mugo). Črni bor je avtohton v montanskem pasu v Alpah, dinarskem svetu in v Zasavju, sajen ter drugotno razširjen pa na Krasu. Ruševje je bor grmaste oblike, ki uspeva v subalpinskem pasu. Med gojenimi borovkami, ki uspevajo po vsej Sloveniji, omenimo le himalajski bor (Pinus wallichiana) (slika 2), priljubljeno parkovno drevo, ki ga pogosto opazimo tudi v vrtovih. Poleg povešenih, dolgih iglic pritegne pozornost z zelo dolgimi, vpadljivi storži.
Slika 1: Črni bor (vir: M. Bačič) Slika 2: Himalajski bor (vir: M. Bačič)
Na Primorskem so med tujerodnimi borovkami pomembni pinija (Pinus pinea), alpski bor (Pinus halepensis) in cedra (rod Cedrus). Cedre (slika 3) so sorodne macesnom (spadajo v isto poddružino), a so za razliko od macesna vednozelene in imajo značilno oblikovano krošnjo. Pri nas je najpogosteje gojena himalajska cedra (C.
deodara). Pinija je sredozemski bor z dežnikasto oblikovano krošnjo in velikimi storži.
V semenih, ki se razvijejo v pinijevih storžih, so užitna jedrca – pinjole (slika 4). Pinije pogosto gojijo v parkih in drevoredih obmorskih mest.
11
Slika 3: Cedra (vir: M. Bačič) Slika 4: Pinija storž in seme (vir: M.
Bačič)
Za družino taksodijevke (Taxodiaceae) je značilno, da so to enodomna vednozelena ali listopadna drevesa z igličastimi, premenjalno razvrščenimi listi. Cvetovi so združeni v storžasta socvetja, ki dozorijo v olesenele storže. Sem sodijo rodovi Taxodium (močvirska cipresa), Cryptomeria (kriptomerija), Metasequoia (metasekvoja) in Sequoiadendron (mamutovo drevo). Sloveniji ta družina nima avtohtonih predstavnikov. Omenjena drevesa lahko vidimo predvsem v večjih parkih in botaničnih vrtovih.
Družina Cupressaceae (cipresovke) (slika 6) so vednozelena drevesa ali grmi. Listi so lahko poleg igličastih tudi luskasti. Predstavniki so dvodomni ali enodomni.
Ženska socvetja ob zrelosti olesenijo ali omesenijo in tvorijo olesenele ali
»jagodaste« storže. Med cipresovke sodijo rodovi Cupressus (cipresa) (slika 5), Chamaecyparis (pacipresa), Thuja (klek) in Juniperus (brin). Iz te družine so pri nas avtohtoni samo brini.
Slika 5: Cipresa (vir: M. Bačič)
12
Slika 6: Cipresovke (vir: M. Bačič)
V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili navadni brin (J. communis), v alpskem svetu pa je pomemben sibirski (pritlikavi) brin (J. alpina), ki raste predvsem med ruševjem, v subalpinskem pasu. Rdečeplodni brin (J. oxycedrus) je redek, uspeva le na Primorskem, redek pa je tudi smrdljivi brin (J. sabina) (slika 7), ki raste na Kočevskem in v submediteranskem območju.
Slika 7: Smrdljivi brin (vir: M. Bačič)
Med najpogosteje gojenimi okrasnimi cipresovkami v Sloveniji omenimo klek (Thuja occidentalis) (slika 8), ki ga gojijo za vednozelene žive meje. Podobne kleku so paciprese (rod Chamaecyparis), od katerih je pri nas najpogosteje gojena C.
lawsoniana. Pacipreso in klek ljudje navadno imenujejo kar »cipresa«, vendar prava cipresa v notranjosti Slovenije ne uspeva. Na Primorskem pa so ciprese (Cupressus sempervirens) zelo pogosto gojene in opazne. Gojijo jih v parkih, po vrtovih in na pokopališčih. Najbolj priljubljene so stebraste oblike ciprese, s pokončnimi, deblu prileglimi vejami. Cipresa se od pacipres med drugim loči po velikih (okroglih) storžih.
13
Slika 8: Klek (vir: M. Bačič)
V družino Taxaceae (tisovke) sodi le ena vrsta – Taxus baccata (tisa), ki je pri nas avtohtona. Tisa je vednozeleno, nesmolnato drevo ali grm z igličastimi listi, cvetovi so dvodomni (Wraber, 2007). Natančneje jo bomo predstavili pozneje.
14 Preglednica 2: Golosemenke v Sloveniji po Mali flori Slovenije.
LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Ginkgo biloba L. dvokrpi ginko Ginkgoaceae – ginkovke
Gojen po parkih in vrtovih.
Tujerodna vrsta Domovina:
Kitajska
Dvodomno listopadno drevo.
Abies alba Miller bela jelka Pinaceae – borovke
Mešani in čisti gozdovi v gričevnatem, zlasti po montanskem pasu.
Domorodna vrsta
Abies nordmanniana (Steven) Spach
kavkaška jelka Pinaceae – borovke
Redko sajena po parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Kavkaz, Mala Azija
Abies pinsapo Boiss. španska jelka Pinaceae – borovke
Redko sajena po parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Španija Pseudotsuga menziesii
(Mirbel) Franco
duglazija Pinaceae – borovke
Sajena v parkih in gozdnih nasadih.
Tujerodna vrsta Domovina: zah.
Sev. Amerika
Zmečkane iglice dišijo po jabolkih.
15 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Tsuga canadensis (L.) Carriere
kanadska čuga Pinaceae – borovke
Sajena v parkih in gozdnih nasadih.
Tujerodna vrsta Domovina: S.
Amerika Picea abies (L.) Karsten navadna smreka Pinaceae –
borovke
Gozdovi od nižine do subalpinskega pasu, samonikla le v Alpah in na visokem krasu (Trnovski gozd, Snežniška planota, Kočevsko), drugod sajena in drugotno razširjena.
Domorodna vrsta
Picea pungens Engelm. bodeča smreka Pinaceae – borovke
Sajena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina: S.
Amerika Picea sitchensis (Bong.)
Carriere
sitka Pinaceae –
borovke
Sajena v parkih in gozdnih nasadih.
Tujerodna vrsta Domovina: S.
Amerika Picea omorika (Pančić)
Purkyne
omorika/
Pančićeva smreka
Pinaceae – borovke
Sajena v parkih in gozdnih nasadih
Tujerodna vrsta Domovina: Bosna, Srbija
16 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Larix decidua Miller (L.
europaea DC.)
navadni macesen Pinaceae – borovke
V subalpinskem pasu v karbonatnih Alpah, v združbi z rušjem, drugotno tudi v nižjih legah.
Domorodna vrsta Mehke listopadne iglice.
Cedrus deodara (D.
Don)
himalajska cedra Pinaceae – borovke
Sajena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Afganistan, SZ Himalaja Cedrus atlantica (Endl.)
Carriere
atlaška cedra Pinaceae – borovke
Sajena v parkih. SM, SP (Ptujski grad).
Tujerodna vrsta Domovina: Alžirija, Maroko
Pinus nigra Arnold črni bor Pinaceae –
borovke
Samoniklo le subsp.
Prisojna in suha karbonatna rastišča v montanskem pasu. AL (J, K, S), DN (Trnovski gozd, Kočevsko, Iška), PA (Zasavje), drugod sajen.
Domorodna vrsta
17 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Pinus sylvestris L. rdeči bor Pinaceae – borovke
Gozdovi od nižin do montanskega pasu.
Domorodna vrsta
Pinus mugo Turra rušje Pinaceae –
borovke
Grmišča v
subalpinskem pasu, a tudi v nižjih legah, npr. v alpskih dolinah in na barjih. AL, DN (Trnovski gozd, Snežnik, Jelenk, sajen na Kočevskem).
Domorodna vrsta
Pinus halepensis Miller alepski bor Pinaceae – borovke
Sajen v gozdnih nasadih. SM (Istra).
Tujerodna vrsta Domovina:
Sredozemlje, vendar ne v Slo.
Pinus pinea L. pinija Pinaceae –
borovke
Sajena v parkih in drevoredih. SM (Istra).
Tujerodna vrsta Domovina:
Sredozemlje, vendar ne v Slo.
18 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Pinus cembra L. cemprin Pinaceae –
borovke
Redko sajen v parkih, gozdni nasadi na Pohorju. Domnevno samonikel v
Smrekovškem pogorju (Krnes, Bela peč), zanesljivo samonikel na avstrijski strani Pece.
Tujerodna vrsta Domovina: Alpe in Karpati
Pinus strobus L. gladki (zeleni) bor Pinaceae – borovke
Sajen v parkih, vrtovih in gozdnih nasadih.
Tujerodna vrsta Domovina: S.
Amerika Pinus wallichiana A. B.
Jackson
himalajski bor Pinaceae – borovke
Sajen v parkih in vrtovih.
Tujerodna vrsta Domovina:
Himalaja Sequoiadendron
giganteum (Lindley) Buchholz
mamutovo drevo Taxodiaceae–
taksodijevke
Gojeno v parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Kalifornija Cryptomeria japonica
(L. fil.) D. Don
japonska kriptomerija
Taxodiaceae–
taksodijevke
Gojena v parkih in nasadih.
Tujerodna vrsta Domovina:
Japonska
19 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Taxodium distichum (L.) L. C. M. Richard
dvoredna
močvirska cipresa
Taxodiaceae–
taksodijevke
Gojena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina: JV ZDA
Metasequoia
glyptostroboides Hu &
Cheng
metasekvoja Taxodiaceae–
taksodijevke
Gojena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Kitajska Cupressus
sempervirens L.
vednozelena cipresa
Cupressaceae–
cipresovke
Gojena v parkih, vrtovih in na pokopališčih. SM.
Tujerodna vrsta Domovina: vzh.
Sredozemlje – Kreta.
Chamaecyparis
lawsoniana (A. Murray) Parl.
Lawsonova pacipresa
Cupressaceae–
cipresovke
Gojena v parkih in nasadih.
Tujerodna vrsta Domovina: zah.
ZDA Chamaecyparis pisifera
Siebold˛& Zucc.
graškasta pacipresa
Cupressaceae–
cipresovke
Redko gojena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Japonska Chamaecyparis
nootkatensis (D. Don) Spach
nutkanska pacipresa
Cupressaceae–
cipresovke
Redko gojena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina: zah.
Sev. Amerika
20 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Thuja occidentalis L. ameriški klek Cupressaceae–
cipresovke
Gojen v nasadih in pokopališčih.
Tujerodna vrsta Domovina: vzh. S.
Amerika Thuja orientalis L. vzhodni klek Cupressaceae–
cipresovke
Gojen v nasadih, tudi podivjan, največ v skalnih razpokah. AL, SM.
Tujerodna vrsta Domovina:
Kitajska
Invazivna vrsta.
Juniperus communis L. navadni brin Cupressaceae–
cipresovke
Gozdovi in zaraščajoči se pašniki od nižine do montanskega pasu.
Domorodna vrsta Storži omeseneli, jagodasti (brinove jagode).
Juniperus alpina S. F.
Gray
sibirski (pritlikavi) brin
Cupressaceae–
cipresovke
V subalpinskem pasu, zlasti v ruševju, AL, DN (Snežnik, Kozice).
Domorodna vrsta
Juniperus oxycedrus L. rdečeplodni brin Cupressaceae–
cipresovke
Svetla grmišča in
skalovje, SM (Istra, Lijak pri Ajševici, Škocjanske jame).
Domorodna vrsta
21 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Juniperus sabina L. smrdljivi brin Cupressaceae–
cipresovke
Prisojno skalovje. DN (Kočevsko), SM (Trnovski gozd), tudi gojen.
Domorodna vrsta Strupena vrsta.
Taxus baccata L. tisa Taxaceae–
tisovke
Gozdovi (največ bukovi) v montanskem pasu, tudi na skalovju.
Pogosto gojena.
Domorodna vrsta Cela rastlina je strupena (razen mesnatega ovoja semena).
22
2.8. PREDSTAVITEV IZBRANIH GOLOSEMENK
2.8.1. DVOKRPI GINKO (Ginkgo biloba L.)
OPIS
Skupina Ginkgophyta obsega enega samega danes živečega predstavnika – Ginkgo biloba oz. dvokrpi ginko (slika 9). Je listopadno drevo. Sodi v skupino, ki je bila pred približno 250 milijoni let, v mezozoiku, najbolj razširjena po vsem svetu. Dvokrpi ginko je edini predstavnik razreda, ki je po pleistocenskih ledenih dobah preživel.
Zato je dobil naziv živi fosil (Brus, 2004, Mayer in Schwegler, 2005, Strassburger idr., 2014).
Dvokrpi ginko zraste do 30 m. Je listopadno drevo s premerom do 2 m. Listi so pahljačasto oblikovani. Mlada drevesa imajo ozko krošnjo, ki spominja na krošnjo iglavcev. Pri starejših drevesih je krošnja širša. Poleg oblike krošnje je ginko podoben iglavcem tudi po deblu in po zgradbi lesa, ki je brez trahej. Gradijo ga le traheide. Lubje je sivkasto, lahko je vzdolžno razpokano (Brus, 2004, Bosch, 2018, Jogan 2001).
Slika 9: Ginko (vir: M. Bačič)
Drevo ima dolge in kratke poganjke. Dolgi poganjki dvokrpega ginka so olistani le prvo leto. Ko ti listi odpadejo, v zalistju odpadlih listov začno rasti kratki poganjki, na katerih vsako leto požene nekaj listov in cvetov. Po več letih na vrhu kratkega poganjka ponovno požene dolg poganjek. Na dolgih poganjkih so listi razporejeni premenjalno in so dvokrpi, na kratkih poganjkih listi rastejo v šopih po 3–5, so manjši in imajo na zgornjem koncu samo valovit rob brez globljih zarez. Dvokrpi pahljačasti
23
listi imajo dihotomno deljene vzporedne žile (slika 10). Ti listi so pogostejši, dolgi so 10–12 cm in široki 6–8 cm, pecelj je dolg do 7 cm (Brus, 2004, Bosch, 2018, Jogan 2001).
Slika 10: Ožiljenost ginkovega lista (vir: M. Bačič)
CVETENJE IN RAZMNOŽEVANJE
Dvokrpi ginko je dvodomna in vetrocvetna vrsta. Cveti aprila ali maja (Brus, 2004, Strassburger idr., 2014).
Tako moški kot ženski cvetovi se razvijejo na kratkih poganjkih. Moški cvetovi (slika 11) so viseči, spominjajo na mačice, dolgi so do 3 cm, sestavljeni iz številnih prašnikov. Ženski cvet (slika 12) je dolgopecljat, s po dvema semenskima zasnovama, od katerih se običajno oplodi samo ena. Nekateri avtorji interpretirajo ženski cvet ginka – torej pecelj z dvema semenskima zasnovama – kot socvetje dveh cvetov, pri čemer vsak cvet sestavlja semenska zasnova in t. i. ovratnik, ki naj bi bil
»reduciran« megasporofil (Nikolić, 2013).
Slika 11: Moški cvet ginka (vir: M.
Bačič) Slika 12: Kratek poganjek ginka z
ženskimi cvetovi (vir: M. Bačič)
24
Seme (slika 13) je okroglasto, rumeno, do 3 cm v premeru, po zgradbi pa spominja na koščičasti plod. Zunanji del semenske lupine omeseni, srednji del je olesenel in trd, notranja plast semenske lupine pa je suha in spominja na papir. Seme sestavlja primarni endosperm, ki je bogat s škrobom, in kalček z dvema kličnima listoma.
Semena dozorijo jeseni, septembra ali oktobra. Razpadajoč sočni del semenske lupine ima neprijeten vonj. Sajena so pretežno moška drevesa, ker nimajo semen (Brus, 2004, Bosch, 2018, Johnson in More 2010).
Slika 13: Seme ginka (vir: M. Bačič)
Ginko lahko razmnožujemo na več načinov; s semeni, cepljenjem, potaknjenci in tudi poganjki. Drevesa, ki jih vzgojijo iz semen, so lepše oblikovana. Spol dreves je mogoče ugotoviti šele ob prvem cvetenju. Prav iz tega razloga za prodajo večinoma vzgajajo moške klone (Brus, 2004).
RASTIŠČE
Ginko zelo dobro prenaša nizke temperature, tudi do –30 °C. Dobro prenaša tudi veter. Najbolje uspeva v globokih in svežih tleh, preveč mokra ali suha tla mu ne ustrezajo. Za optimalno rast potrebuje veliko svetlobe. Dvokrpi ginko je zelo odporen proti boleznim in škodljivcem. Zelo dobro prenaša onesnažen zrak, zato ga pogosto sadijo v mestih. Dobro uspeva tudi ob zelo prometnih cestah. Zelo je primeren za gojenje, tudi v Sloveniji (Brus, 2004, Bosch, 2018).
UPORABNOST
Dvokrpi ginko ima kar nekaj uporabnih lastnosti. Uporabljamo ga kot okrasno drevo.
Zelo lep je predvsem jeseni, ko mu listi porumenijo. Moška drevesa odvržejo liste en mesec pred ženskimi. Za sajenje v okrasne namene so bolj primerna moška drevesa, saj imajo semena, ko odpadejo iz ženskih dreves, neprijeten vonj po žarkem maslu. Ginko se uporablja v medicinske in kozmetične namene. V medicinske namene je ginko najbolj poznan za zdravljenje demence in za krepitev spomina (izboljša spomin in sposobnost učenja). Učinkovine listov (terpeni in flavonoidi) dobro vplivajo na ožilje in delujejo kot antialergik. Liste ginka uporabljajo
25
tudi za zdravljenje astme in ozeblin. Uporabna so tudi semena. Jedrca semen so užitna, če jih spražimo. Takšna uporabljajo v prehranske namene, predvsem na Kitajskem veljajo za poslastico. Vzgojenih je več okrasnih sort (28). Različne sorte se med seboj razlikujejo po obliki krošnje, velikosti semen in donosu. Uporaba lesa je zelo redka. Les je lahek, mehek in ne vsebuje smole. Ker je mehek, je zelo primeren za razbarjenje (Brus, 2004, Bosch, 2018, Kreft, 2006, Kreft in Kočevar Glavač, 2013).
RAZŠIRJENOST
Domovina dvokrpega ginka je vzhodna Azija, Kitajska. V Sloveniji ga sadimo kot okrasno drevo. Pogost je na javnih zelenih površinah, kot tudi v zasebnih vrtovih (Brus, 2004, Kreft, 2006).
OPOZORILO
Dvokrpi ginko ima lahko tudi nekatere škodljive vplive. Opozoriti velja, da lahko zunanja semenska lupina povzroči vnetja z mehurji, prav tako lahko listi ob dotiku povzročijo šibko alergijo. Prevelike količine zaužitih semen lahko ravno tako škodljivo vplivajo na organizem (Brus, 2004).
ZANIMIVOSTI
Kitajci imenujejo ginko Ya Chio, kar pomeni drevo z račjimi nogami. Njegovi pahljačasti listi spominjajo na račjo plavut. Latinsko ime (Ginkgo) in slovensko rodovno ime (ginko) izhajata iz japonščine. Zaradi oblike in barve zrelih semen ga imenujejo marelica (ginkyo). Dvokrpi oz biloba pa se imenuje zato, ker so pahljačasti listi preklani na dva dela (Kreft, 2006).
2.8.2. NAVADNA SMREKA (Picea abies (L.) Karsten)
OPIS
Navadna smreka (slika 14) je naša najpomembnejša lesna vrsta, predvsem v gospodarstvu. Sodi med vednozelene rastlinske vrste. Doseže lahko 50 m višine in do 1 m premera. Uvrščamo jo v družino borovk (Pinaceae). Koreninski sistem je plitev, korenine tako ne segajo globoko, temveč le nekaj decimetrov v globino. Kako globoko bodo korenine segale, je odvisno tudi od vrste tal. Tla, ki so plitva ali mokra in zbita, drevesu ne omogočajo stabilnosti, saj so korenine skoraj povsem na površini. Če so tla globoka in rahla, lahko korenine segajo tudi do 3 m v globino (Brus, 2004, Brus, 2008, Gričar, 2006).
26
Slika 14: Smrekove veje s storži (vir: osebni arhiv)
Navadna smreka ima stožčasto krošnjo in ravno deblo. Veje pri smreki izraščajo v izrazitih vejnih vencih. Veje so v zgornjem delu krošnje ukrivljene navzgor. V spodnjem delu krošnje so veje ukrivljene navzdol. Lubje je rdeče rjavo, sprva gladko, pozneje začne odpadati v obliki lusk. Iglice so na poganjku razvrščene premenjalno (slika 15), v prečnem prerezu so rombaste. Iglice so dolge do 2,5 cm, trde in bodeče, na drevesu ostanejo 5–7 let. Iglice so spodaj brez sivih prog, odpadejo brez peclja, zato so suhe vejice hrapave (slika 24) (Brus 2004, Brus, 2008, Gričar, 2006, Jogan, 2001).
Slika 15: Smrekina veja z iglicami (vir: osebni arhiv)
CVETENJE IN RAZMNOŽEVANJE
Moški cvetovi so najprej rdečkasti (slika 16), pozneje rumenorjavi, dolgi so do 2 cm.
Ženska socvetja (storžki) so rdeča ali zelena (slika 17). Sprva rastejo pokončno, nahajajo se v zgornji tretjini krošnje na koncu poganjkov. Storžki se po oploditvi razvijejo v storže (slika 18). Ti se med zorenjem povesijo navzdol in spremenijo barvo iz rdečkaste in zelenkaste v rjavo. Na storžih so vidne plodne luske in drobne krovne luske. Storži v dolžino merijo 10–16 cm, debeli pa so 3–4 cm. Storži so večinoma smolnati, dozorijo oktobra, februarja naslednje leto se pričnejo odpirati,
27
poleti odpadejo. Na vsaki plodni luski ležita po dve rjavi, krilati semeni, ki jih raznaša veter. Les je svetlo rumenkaste barve in vsebuje smolne kanale. Pogosto se
pojavljajo tudi smolni žepi, kar pomeni luknje napolnjene s smolo (Brus 2004, Mayer in Schwegler 2005).
Navadna smreka je enodomno in vetrocvetna vrsta. Drevesa smreke cvetijo aprila in maja (Brus, 2004).
Slika 16: Moški cvet smreke (vir: M.
Bačič) Slika 17: Žensko socvetje – storžek
smreke (vir: M. Bačič)
Slika 18: Storž smreke (vir: osebni arhiv) Slika 19: Smreka s storži in moškimi cvetovi (vir: osebni arhiv)
Vrsto večinoma razmnožujemo s semeni. Lahko jo razmnožujemo tudi vegetativno s potaknjenci, predvsem za potrebe žlahtnjenja ali pa cepljenje za vzgojo okrasnih sort (Brus, 2004).
28 RASTIŠČE
Navadna smreka je zelo prilagodljiva vrsta. Dobro raste na svežih in zračnih tleh na vseh vrstah podlage. Dobro je prilagojena tudi na kisla tla. Potrebuje visoko zračno vlago in padavine skozi vse leto. Prilagojena je na mraz in na nizke zimske temperature, ne prenaša pa suše in vročine. Je značilna vrsta hladnih rastišč, saj smreka ne potrebujejo poletne toplote. Nižinske lege ji ne ustrezajo preveč, saj so pretople, prav tako ne onesnažena okolja. Čisti smrekovi sestoji so zelo občutljivi na močan veter, zaradi slabe zakoreninjenosti dreves. Veter pogosto v takšnih sestojih povzroči vetrolom. Smreka lahko zelo vpliva na rastišče. Zaradi gostih krošenj svetloba, toplota in voda težko pridejo do tal, zato se proces razkrajanja drevesnega opada upočasni. Posledici tega sta nastajanje surovega humusa in zakisovanje tal.
(Brus, 2008).
UPORABNOST
Smrekov les (slika 20) je mehek in elastičen. V Sloveniji je smrekovina najpogostejši les. Uporaben je v gradbeništvu, pohištveni industriji, papirni industriji in pri izdelavi glasbil (godala). Za izdelavo glasbil uporabljajo najboljši smrekov les z enakomernimi in ozkimi branikami, gre za resonančni les s posebnimi akustičnimi lastnostmi.
Takšna resonančna smrekovina raste na Jelovici, Pokljuki in nad Drago na Kočevskem (Brus, 2004, Brus, 2008).
Slika 20: Smrekov les (vir: osebni arhiv)
Smrekove iglice so primerne za pridobivanje eteričnih olj. Lubje uporabljajo za strojenje, iz smreke pridobivajo tudi terpentin. Smreka je pri nas priljubljena kot božično drevo. Opisanih je več kot 100 sort smreke, večino jih sadimo kot okrasana drevesa. Sirup iz smrekovih vršičkov (slika 21) uporabljamo za lajšanje težav pri kašlju in drugih pljučnih obolenjih, celo pri tuberkulozi. Kopeli iz smrekovih iglic pomagajo pri revmatičnih obolenjih. Smrekovi vršički vsebujejo tudi veliko smole.
Smreka je poleg jelke edina pomembna medovita rastlina med iglavci (Brus, 2004, Brus, 2008, Luskovič, b. d.).
