Bačič)
Za družino taksodijevke (Taxodiaceae) je značilno, da so to enodomna vednozelena ali listopadna drevesa z igličastimi, premenjalno razvrščenimi listi. Cvetovi so združeni v storžasta socvetja, ki dozorijo v olesenele storže. Sem sodijo rodovi Taxodium (močvirska cipresa), Cryptomeria (kriptomerija), Metasequoia (metasekvoja) in Sequoiadendron (mamutovo drevo). Sloveniji ta družina nima avtohtonih predstavnikov. Omenjena drevesa lahko vidimo predvsem v večjih parkih in botaničnih vrtovih.
Družina Cupressaceae (cipresovke) (slika 6) so vednozelena drevesa ali grmi. Listi so lahko poleg igličastih tudi luskasti. Predstavniki so dvodomni ali enodomni.
Ženska socvetja ob zrelosti olesenijo ali omesenijo in tvorijo olesenele ali
»jagodaste« storže. Med cipresovke sodijo rodovi Cupressus (cipresa) (slika 5), Chamaecyparis (pacipresa), Thuja (klek) in Juniperus (brin). Iz te družine so pri nas avtohtoni samo brini.
Slika 5: Cipresa (vir: M. Bačič)
12
Slika 6: Cipresovke (vir: M. Bačič)
V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili navadni brin (J. communis), v alpskem svetu pa je pomemben sibirski (pritlikavi) brin (J. alpina), ki raste predvsem med ruševjem, v subalpinskem pasu. Rdečeplodni brin (J. oxycedrus) je redek, uspeva le na Primorskem, redek pa je tudi smrdljivi brin (J. sabina) (slika 7), ki raste na Kočevskem in v submediteranskem območju.
Slika 7: Smrdljivi brin (vir: M. Bačič)
Med najpogosteje gojenimi okrasnimi cipresovkami v Sloveniji omenimo klek (Thuja occidentalis) (slika 8), ki ga gojijo za vednozelene žive meje. Podobne kleku so paciprese (rod Chamaecyparis), od katerih je pri nas najpogosteje gojena C.
lawsoniana. Pacipreso in klek ljudje navadno imenujejo kar »cipresa«, vendar prava cipresa v notranjosti Slovenije ne uspeva. Na Primorskem pa so ciprese (Cupressus sempervirens) zelo pogosto gojene in opazne. Gojijo jih v parkih, po vrtovih in na pokopališčih. Najbolj priljubljene so stebraste oblike ciprese, s pokončnimi, deblu prileglimi vejami. Cipresa se od pacipres med drugim loči po velikih (okroglih) storžih.
13
Slika 8: Klek (vir: M. Bačič)
V družino Taxaceae (tisovke) sodi le ena vrsta – Taxus baccata (tisa), ki je pri nas avtohtona. Tisa je vednozeleno, nesmolnato drevo ali grm z igličastimi listi, cvetovi so dvodomni (Wraber, 2007). Natančneje jo bomo predstavili pozneje.
14 Preglednica 2: Golosemenke v Sloveniji po Mali flori Slovenije.
LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Ginkgo biloba L. dvokrpi ginko Ginkgoaceae – ginkovke
Mešani in čisti gozdovi v gričevnatem, zlasti po montanskem pasu.
Domorodna vrsta
Abies nordmanniana (Steven) Spach
kavkaška jelka Pinaceae – borovke
Redko sajena po parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Kavkaz, Mala Azija
Abies pinsapo Boiss. španska jelka Pinaceae – borovke
Redko sajena po parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
15 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
kanadska čuga Pinaceae – borovke Picea abies (L.) Karsten navadna smreka Pinaceae –
borovke
Gozdovi od nižine do subalpinskega pasu, samonikla le v Alpah in na visokem krasu
Picea pungens Engelm. bodeča smreka Pinaceae – borovke
Sajena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina: S.
16 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
navadni macesen Pinaceae – borovke
Domorodna vrsta Mehke listopadne iglice.
Cedrus deodara (D.
Don)
himalajska cedra Pinaceae – borovke
Sajena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Afganistan, SZ Himalaja Cedrus atlantica (Endl.)
Carriere
atlaška cedra Pinaceae – borovke
Pinus nigra Arnold črni bor Pinaceae –
borovke
17 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
Pinus halepensis Miller alepski bor Pinaceae – borovke
18 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
himalajski bor Pinaceae – borovke
mamutovo drevo Taxodiaceae–
taksodijevke
Gojeno v parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
19 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
Gojena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina: JV
Gojena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Redko gojena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina:
Redko gojena v parkih. Tujerodna vrsta Domovina: zah.
Sev. Amerika
20 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Thuja occidentalis L. ameriški klek Cupressaceae–
cipresovke Thuja orientalis L. vzhodni klek Cupressaceae–
cipresovke
Juniperus communis L. navadni brin Cupressaceae–
cipresovke
Juniperus oxycedrus L. rdečeplodni brin Cupressaceae–
cipresovke
21 LATINSKO IME VRSTE SLOVENSKO IME
VRSTE
DRUŽINA RAZŠIRJENOST V SLOVENIJI
DOMORODNOST / TUJERODNOST
POSEBNOSTI
Juniperus sabina L. smrdljivi brin Cupressaceae–
cipresovke
Prisojno skalovje. DN (Kočevsko), SM (Trnovski gozd), tudi gojen.
Domorodna vrsta Strupena vrsta.
Taxus baccata L. tisa Taxaceae–
tisovke
Gozdovi (največ bukovi) v montanskem pasu, tudi na skalovju.
Pogosto gojena.
Domorodna vrsta Cela rastlina je strupena (razen mesnatega ovoja semena).
22
2.8. PREDSTAVITEV IZBRANIH GOLOSEMENK
2.8.1. DVOKRPI GINKO (Ginkgo biloba L.)
OPIS
Skupina Ginkgophyta obsega enega samega danes živečega predstavnika – Ginkgo biloba oz. dvokrpi ginko (slika 9). Je listopadno drevo. Sodi v skupino, ki je bila pred približno 250 milijoni let, v mezozoiku, najbolj razširjena po vsem svetu. Dvokrpi ginko je edini predstavnik razreda, ki je po pleistocenskih ledenih dobah preživel.
Zato je dobil naziv živi fosil (Brus, 2004, Mayer in Schwegler, 2005, Strassburger idr., 2014).
Dvokrpi ginko zraste do 30 m. Je listopadno drevo s premerom do 2 m. Listi so pahljačasto oblikovani. Mlada drevesa imajo ozko krošnjo, ki spominja na krošnjo iglavcev. Pri starejših drevesih je krošnja širša. Poleg oblike krošnje je ginko podoben iglavcem tudi po deblu in po zgradbi lesa, ki je brez trahej. Gradijo ga le traheide. Lubje je sivkasto, lahko je vzdolžno razpokano (Brus, 2004, Bosch, 2018, Jogan 2001).
Slika 9: Ginko (vir: M. Bačič)
Drevo ima dolge in kratke poganjke. Dolgi poganjki dvokrpega ginka so olistani le prvo leto. Ko ti listi odpadejo, v zalistju odpadlih listov začno rasti kratki poganjki, na katerih vsako leto požene nekaj listov in cvetov. Po več letih na vrhu kratkega poganjka ponovno požene dolg poganjek. Na dolgih poganjkih so listi razporejeni premenjalno in so dvokrpi, na kratkih poganjkih listi rastejo v šopih po 3–5, so manjši in imajo na zgornjem koncu samo valovit rob brez globljih zarez. Dvokrpi pahljačasti
23
listi imajo dihotomno deljene vzporedne žile (slika 10). Ti listi so pogostejši, dolgi so 10–12 cm in široki 6–8 cm, pecelj je dolg do 7 cm (Brus, 2004, Bosch, 2018, Jogan 2001).
Slika 10: Ožiljenost ginkovega lista (vir: M. Bačič)
CVETENJE IN RAZMNOŽEVANJE
Dvokrpi ginko je dvodomna in vetrocvetna vrsta. Cveti aprila ali maja (Brus, 2004, Strassburger idr., 2014).
Tako moški kot ženski cvetovi se razvijejo na kratkih poganjkih. Moški cvetovi (slika 11) so viseči, spominjajo na mačice, dolgi so do 3 cm, sestavljeni iz številnih prašnikov. Ženski cvet (slika 12) je dolgopecljat, s po dvema semenskima zasnovama, od katerih se običajno oplodi samo ena. Nekateri avtorji interpretirajo ženski cvet ginka – torej pecelj z dvema semenskima zasnovama – kot socvetje dveh cvetov, pri čemer vsak cvet sestavlja semenska zasnova in t. i. ovratnik, ki naj bi bil
»reduciran« megasporofil (Nikolić, 2013).
Slika 11: Moški cvet ginka (vir: M.
Bačič) Slika 12: Kratek poganjek ginka z
ženskimi cvetovi (vir: M. Bačič)
24
Seme (slika 13) je okroglasto, rumeno, do 3 cm v premeru, po zgradbi pa spominja na koščičasti plod. Zunanji del semenske lupine omeseni, srednji del je olesenel in trd, notranja plast semenske lupine pa je suha in spominja na papir. Seme sestavlja primarni endosperm, ki je bogat s škrobom, in kalček z dvema kličnima listoma.
Semena dozorijo jeseni, septembra ali oktobra. Razpadajoč sočni del semenske lupine ima neprijeten vonj. Sajena so pretežno moška drevesa, ker nimajo semen (Brus, 2004, Bosch, 2018, Johnson in More 2010).
Slika 13: Seme ginka (vir: M. Bačič)
Ginko lahko razmnožujemo na več načinov; s semeni, cepljenjem, potaknjenci in tudi poganjki. Drevesa, ki jih vzgojijo iz semen, so lepše oblikovana. Spol dreves je mogoče ugotoviti šele ob prvem cvetenju. Prav iz tega razloga za prodajo večinoma vzgajajo moške klone (Brus, 2004).
RASTIŠČE
Ginko zelo dobro prenaša nizke temperature, tudi do –30 °C. Dobro prenaša tudi veter. Najbolje uspeva v globokih in svežih tleh, preveč mokra ali suha tla mu ne ustrezajo. Za optimalno rast potrebuje veliko svetlobe. Dvokrpi ginko je zelo odporen proti boleznim in škodljivcem. Zelo dobro prenaša onesnažen zrak, zato ga pogosto sadijo v mestih. Dobro uspeva tudi ob zelo prometnih cestah. Zelo je primeren za gojenje, tudi v Sloveniji (Brus, 2004, Bosch, 2018).
UPORABNOST
Dvokrpi ginko ima kar nekaj uporabnih lastnosti. Uporabljamo ga kot okrasno drevo.
Zelo lep je predvsem jeseni, ko mu listi porumenijo. Moška drevesa odvržejo liste en mesec pred ženskimi. Za sajenje v okrasne namene so bolj primerna moška drevesa, saj imajo semena, ko odpadejo iz ženskih dreves, neprijeten vonj po žarkem maslu. Ginko se uporablja v medicinske in kozmetične namene. V medicinske namene je ginko najbolj poznan za zdravljenje demence in za krepitev spomina (izboljša spomin in sposobnost učenja). Učinkovine listov (terpeni in flavonoidi) dobro vplivajo na ožilje in delujejo kot antialergik. Liste ginka uporabljajo
25
tudi za zdravljenje astme in ozeblin. Uporabna so tudi semena. Jedrca semen so užitna, če jih spražimo. Takšna uporabljajo v prehranske namene, predvsem na Kitajskem veljajo za poslastico. Vzgojenih je več okrasnih sort (28). Različne sorte se med seboj razlikujejo po obliki krošnje, velikosti semen in donosu. Uporaba lesa je zelo redka. Les je lahek, mehek in ne vsebuje smole. Ker je mehek, je zelo primeren za razbarjenje (Brus, 2004, Bosch, 2018, Kreft, 2006, Kreft in Kočevar Glavač, 2013).
RAZŠIRJENOST
Domovina dvokrpega ginka je vzhodna Azija, Kitajska. V Sloveniji ga sadimo kot okrasno drevo. Pogost je na javnih zelenih površinah, kot tudi v zasebnih vrtovih (Brus, 2004, Kreft, 2006).
OPOZORILO
Dvokrpi ginko ima lahko tudi nekatere škodljive vplive. Opozoriti velja, da lahko zunanja semenska lupina povzroči vnetja z mehurji, prav tako lahko listi ob dotiku povzročijo šibko alergijo. Prevelike količine zaužitih semen lahko ravno tako škodljivo vplivajo na organizem (Brus, 2004).
ZANIMIVOSTI
Kitajci imenujejo ginko Ya Chio, kar pomeni drevo z račjimi nogami. Njegovi pahljačasti listi spominjajo na račjo plavut. Latinsko ime (Ginkgo) in slovensko rodovno ime (ginko) izhajata iz japonščine. Zaradi oblike in barve zrelih semen ga imenujejo marelica (ginkyo). Dvokrpi oz biloba pa se imenuje zato, ker so pahljačasti listi preklani na dva dela (Kreft, 2006).
2.8.2. NAVADNA SMREKA (Picea abies (L.) Karsten)
OPIS
Navadna smreka (slika 14) je naša najpomembnejša lesna vrsta, predvsem v gospodarstvu. Sodi med vednozelene rastlinske vrste. Doseže lahko 50 m višine in do 1 m premera. Uvrščamo jo v družino borovk (Pinaceae). Koreninski sistem je plitev, korenine tako ne segajo globoko, temveč le nekaj decimetrov v globino. Kako globoko bodo korenine segale, je odvisno tudi od vrste tal. Tla, ki so plitva ali mokra in zbita, drevesu ne omogočajo stabilnosti, saj so korenine skoraj povsem na površini. Če so tla globoka in rahla, lahko korenine segajo tudi do 3 m v globino (Brus, 2004, Brus, 2008, Gričar, 2006).
26
Slika 14: Smrekove veje s storži (vir: osebni arhiv)
Navadna smreka ima stožčasto krošnjo in ravno deblo. Veje pri smreki izraščajo v izrazitih vejnih vencih. Veje so v zgornjem delu krošnje ukrivljene navzgor. V spodnjem delu krošnje so veje ukrivljene navzdol. Lubje je rdeče rjavo, sprva gladko, pozneje začne odpadati v obliki lusk. Iglice so na poganjku razvrščene premenjalno (slika 15), v prečnem prerezu so rombaste. Iglice so dolge do 2,5 cm, trde in bodeče, na drevesu ostanejo 5–7 let. Iglice so spodaj brez sivih prog, odpadejo brez peclja, zato so suhe vejice hrapave (slika 24) (Brus 2004, Brus, 2008, Gričar, 2006, Jogan, 2001).
Slika 15: Smrekina veja z iglicami (vir: osebni arhiv)
CVETENJE IN RAZMNOŽEVANJE
Moški cvetovi so najprej rdečkasti (slika 16), pozneje rumenorjavi, dolgi so do 2 cm.
Ženska socvetja (storžki) so rdeča ali zelena (slika 17). Sprva rastejo pokončno, nahajajo se v zgornji tretjini krošnje na koncu poganjkov. Storžki se po oploditvi razvijejo v storže (slika 18). Ti se med zorenjem povesijo navzdol in spremenijo barvo iz rdečkaste in zelenkaste v rjavo. Na storžih so vidne plodne luske in drobne krovne luske. Storži v dolžino merijo 10–16 cm, debeli pa so 3–4 cm. Storži so večinoma smolnati, dozorijo oktobra, februarja naslednje leto se pričnejo odpirati,
27
poleti odpadejo. Na vsaki plodni luski ležita po dve rjavi, krilati semeni, ki jih raznaša veter. Les je svetlo rumenkaste barve in vsebuje smolne kanale. Pogosto se
pojavljajo tudi smolni žepi, kar pomeni luknje napolnjene s smolo (Brus 2004, Mayer in Schwegler 2005).
Navadna smreka je enodomno in vetrocvetna vrsta. Drevesa smreke cvetijo aprila in maja (Brus, 2004).
Slika 16: Moški cvet smreke (vir: M.
Bačič) Slika 17: Žensko socvetje – storžek
smreke (vir: M. Bačič)
Slika 18: Storž smreke (vir: osebni arhiv) Slika 19: Smreka s storži in moškimi cvetovi (vir: osebni arhiv)
Vrsto večinoma razmnožujemo s semeni. Lahko jo razmnožujemo tudi vegetativno s potaknjenci, predvsem za potrebe žlahtnjenja ali pa cepljenje za vzgojo okrasnih sort (Brus, 2004).
28 RASTIŠČE
Navadna smreka je zelo prilagodljiva vrsta. Dobro raste na svežih in zračnih tleh na vseh vrstah podlage. Dobro je prilagojena tudi na kisla tla. Potrebuje visoko zračno vlago in padavine skozi vse leto. Prilagojena je na mraz in na nizke zimske temperature, ne prenaša pa suše in vročine. Je značilna vrsta hladnih rastišč, saj smreka ne potrebujejo poletne toplote. Nižinske lege ji ne ustrezajo preveč, saj so pretople, prav tako ne onesnažena okolja. Čisti smrekovi sestoji so zelo občutljivi na močan veter, zaradi slabe zakoreninjenosti dreves. Veter pogosto v takšnih sestojih povzroči vetrolom. Smreka lahko zelo vpliva na rastišče. Zaradi gostih krošenj svetloba, toplota in voda težko pridejo do tal, zato se proces razkrajanja drevesnega opada upočasni. Posledici tega sta nastajanje surovega humusa in zakisovanje tal.
(Brus, 2008).
UPORABNOST
Smrekov les (slika 20) je mehek in elastičen. V Sloveniji je smrekovina najpogostejši les. Uporaben je v gradbeništvu, pohištveni industriji, papirni industriji in pri izdelavi glasbil (godala). Za izdelavo glasbil uporabljajo najboljši smrekov les z enakomernimi in ozkimi branikami, gre za resonančni les s posebnimi akustičnimi lastnostmi.
Takšna resonančna smrekovina raste na Jelovici, Pokljuki in nad Drago na Kočevskem (Brus, 2004, Brus, 2008).
Slika 20: Smrekov les (vir: osebni arhiv)
Smrekove iglice so primerne za pridobivanje eteričnih olj. Lubje uporabljajo za strojenje, iz smreke pridobivajo tudi terpentin. Smreka je pri nas priljubljena kot božično drevo. Opisanih je več kot 100 sort smreke, večino jih sadimo kot okrasana drevesa. Sirup iz smrekovih vršičkov (slika 21) uporabljamo za lajšanje težav pri kašlju in drugih pljučnih obolenjih, celo pri tuberkulozi. Kopeli iz smrekovih iglic pomagajo pri revmatičnih obolenjih. Smrekovi vršički vsebujejo tudi veliko smole.
Smreka je poleg jelke edina pomembna medovita rastlina med iglavci (Brus, 2004, Brus, 2008, Luskovič, b. d.).
29
Slika 21: Smrekovi vršički (vir: osebni arhiv)
RAZŠIRJENOST
Navadna smreka je značilna borealno–alpska vrsta. V severni Evropi uspeva predvsem v nižinah in sega skoraj do severa Skandinavije. Sega tudi daleč proti vzhodu v Rusijo, kjer prehaja v areal sibirske smreke (Brus, 2004).
Naravna rastišča so v Sloveniji v gorskih predelih, na primer v Alpah, Karavankah in na Pohorju, v zelo hladnih dolinah nižjih leg in v visokokraških mraziščih, kot so Trnovski gozd, Snežnik in na Kočevskem. Tukaj še najdemo strnjene avtohtone populacije. Danes smreka raste po vsej Sloveniji zaradi sajenja v preteklosti. Izjema so le močvirska rastišča v panonskem svetu, obrežne nižine in suhi predeli sredozemskega sveta. Širni smrekovi gozdovi na Pokljuki, Jelovici in Pohorju so antropogenega nastanka, saj so se razvili pod gospodarskim vplivom v zadnjih nekaj stoletjih (Gričar, 2006).
ZANIMIVOSTI
Najvišje slovensko drevo je Sgermova smreka s Pohorja z višino 62 m in obsegom 339 cm. Velja tudi za eno najvišjih dreves v Evropi. Smreko so v Sloveniji močno razširili v drugi polovici 19. stoletja, tako kot drugod po Evropi. Ker raste hitro, poleg tega ima ravno rast in kakovosten les, je omogočala največji vrednostni prirastek na enoto površine (Brus, 2004).
Smreka je naša gospodarsko najpomembnejša vrsta. Njen delež v lesni zalogi je kar 32 %. Navzoča je v kar 83 % naših gozdov (Brus, 2008).
30
2.8.3. BELA JELKA (Abies alba Miller)
OPIS
Bela ali navadna jelka spada, tako kot smreka, v družino borovk (Pinaceae). Doseže velikost do 50 m in do 2 m v premeru. Je vednozeleno drevo, tako kot večina iglavcev. Doseže lahko več kot 200 let. V mladosti je krošnja stožčasta, pozneje postane valjasta ali jajčasta. Veje sicer izraščajo vodoravno iz debla, so pa v zgornjem delu krošnje obrnjene navzgor, v spodnjem delu pa rahlo navzdol. Za jelko je značilno, da v mladosti raste zelo počasi, predvsem v senci starejših dreves ali na večjih nadmorskih višinah. Stare ali slabše vitalne jelke imajo gnezdast ali potlačen vrh, ki ga imenujemo tudi štorkljino gnezdo. Deblo je pri jelki polnolesno in ravno. V mladosti je lubje tanko, gladko in sivo s smolnimi mešički. V starosti lubje praviloma razpoka v pravokotne ali okrogle luske (Brus, 2004, Gričar, 2006).
Koreninski sistem je sestavljen iz močno razvite glavne korenine in tudi stranskih korenin, je srednje globok. Brsti so pri jelki dolgi do 5 mm in jajčasti. So rdečkastorjavi in ne vsebujejo smole. Poganjki so nekoliko dlakavi in sivorjavi. Iglice so pri jelki ploščate, na mladih vejah so navidezno dvoredno nameščene. Dolge so 10–35 mm in široke 2–3 mm. V zgornjem delu krošnje so iglice zašiljene (zaobljen vrh), v spodnjem delu krošnje na vrhu izrezane (izrobljen vrh). Iglice so na zgornji strani temno zelene in bleščeče, na spodnji strani imajo dve sivkasti progi (slika 22), so mehke, v preseku sploščene. Iglice odpadejo skupaj s pecljem, zaradi česar na suhih vejicah ostanejo okrogle brazgotine (slika 24). Iglice pri zdravem drevesu ostanejo na drevesu 8–12 let (Brus, 2004, Gričar, 2006, Jogan 2001).
Slika 22: Iglice jelke (vir: M. Bačič)
31 Slika 23: Jelka in smreka – veje z iglicami
(vir: M. Bačič) Slika 24: Veji brez iglic – levo smreka,
desno jelka (vir: M. Bačič)
CVETENJE IN RAZMNOŽEVANJE
Moški cvetovi so pri jelki rumene barve. So valjasti in dolgi do 2 cm, sestavljeni so iz številnih premenjalno nameščenih prašnikov. Ženski storžki so pokončni. Dolgi so do 6 cm, rastejo na koncu lanskih poganjkov in – tako kot pri smreki – v zgornji tretjini krošnje. Po oprašitvi so storži sprva modrozelene barve. Kasneje se med 5–
mesečnim zorenjem spremenijo v temno rjave, valjaste, pokončne storže (slika 25).
Dolgi so do 20 cm in debeli do 5 cm. Pri jelkinih storžih krovne luske z zašiljeno konico gledajo izmed plodnih lusk. Krovne luske so dobro razvite. Zreli storži ne odpadejo celi, ampak razpadejo na drevesu. Na vsaki plodni luski sta po dve trikotni, krilati semeni, ki jih raznaša veter (Brus, 2004, Jogan 2001).
Slika 25: Del storža jelke (vir: M. Bačič)
Jelka je enodomna in vetrocvetna vrsta. Drevesa cvetijo od aprila do junija (Brus, 2004).
Belo jelko lahko razmnožujemo izključno s semeni. Razmnoževanja s potaknjenci in cepljenjem se pri jelki ne uporablja (Brus, 2004).
32 RASTIŠČE
Jelki najbolj ustrezajo sveža, globoka in humozna tla, ki so bogata z mineralnimi snovmi, na karbonatni in nekarbonatni matični podlagi. Ima velike potrebe po zračni vlagi, na sušo in nizke temperature pa je slabo prilagojena. Bela jelka je zelo odporna proti vetru. Dobra lastnost jelke je tudi, da v mladosti ne potrebuje veliko svetlobe, je sencozdržna. Preživi z zelo majhnimi količinami svetlobe, tako lahko kot majhno drevesce preživi več kot 200 let. Rada ima hladnejša poletja, na zimski mraz pa je slabše odporna kot smreka (Gričar, 2006).
UPORABNOST
Bela jelka je uporabna v različne namene. Njen les je mehek, elastičen, lahek in ima dobro izražene letnice. Je brez smolnih kanalov, le–ti nastanejo v bližini ran na poškodovanih drevesih. Jelkin les je uporaben v gradbeništvu, rudarstvu, pohištveni in celulozni industriji. Iz njega izdelujejo tramove, plošče, različne stebre, nekoč so iz jelkinega lesa izdelovali tudi jambore (Brus, 2004).
Jelka je zelo pomembna medonosna vrsta. Čebele na jelki nabirajo sladek drevesni sok, imenovan mana ali medena rosa, ki ga izločajo nekatere vrste cevastih uši in kaparjev, ki so prisesani na iglicah. Iz jelke izdelujejo eterična olja, ki so uporabna v farmaciji in kozmetiki. Zaradi velikosti, ki jo lahko doseže, je kot okrasno drevo primerna le za večje parke (Brus, 2004).
RAZŠIRJENOST
V Evropi bela jelka raste v Alpah, Vogezih in Juri, na Balkanskem polotoku in v Karpatih. Najdemo jo tudi na Apeninskem polotoku, Korziki, v Centralnem masivu in v Pirenejih, vendar so to manjša območja razširjenosti (Brus, 2004).
Jelka samoniklo raste po vsej Sloveniji, največ v dinarskem in predalpskem svetu.
Zelo pogosta je na Pohorju, značilna pa je tudi za visokogorski kras dinarskega
Zelo pogosta je na Pohorju, značilna pa je tudi za visokogorski kras dinarskega