NAVADNA SMREKA (Picea abies (L.) Karsten)

OPIS

Navadna smreka (slika 14) je naša najpomembnejša lesna vrsta, predvsem v gospodarstvu. Sodi med vednozelene rastlinske vrste. Doseže lahko 50 m višine in do 1 m premera. Uvrščamo jo v družino borovk (Pinaceae). Koreninski sistem je plitev, korenine tako ne segajo globoko, temveč le nekaj decimetrov v globino. Kako globoko bodo korenine segale, je odvisno tudi od vrste tal. Tla, ki so plitva ali mokra in zbita, drevesu ne omogočajo stabilnosti, saj so korenine skoraj povsem na površini. Če so tla globoka in rahla, lahko korenine segajo tudi do 3 m v globino (Brus, 2004, Brus, 2008, Gričar, 2006).

26

Slika 14: Smrekove veje s storži (vir: osebni arhiv)

Navadna smreka ima stožčasto krošnjo in ravno deblo. Veje pri smreki izraščajo v izrazitih vejnih vencih. Veje so v zgornjem delu krošnje ukrivljene navzgor. V spodnjem delu krošnje so veje ukrivljene navzdol. Lubje je rdeče rjavo, sprva gladko, pozneje začne odpadati v obliki lusk. Iglice so na poganjku razvrščene premenjalno (slika 15), v prečnem prerezu so rombaste. Iglice so dolge do 2,5 cm, trde in bodeče, na drevesu ostanejo 5–7 let. Iglice so spodaj brez sivih prog, odpadejo brez peclja, zato so suhe vejice hrapave (slika 24) (Brus 2004, Brus, 2008, Gričar, 2006, Jogan, 2001).

Slika 15: Smrekina veja z iglicami (vir: osebni arhiv)

CVETENJE IN RAZMNOŽEVANJE

Moški cvetovi so najprej rdečkasti (slika 16), pozneje rumenorjavi, dolgi so do 2 cm.

Ženska socvetja (storžki) so rdeča ali zelena (slika 17). Sprva rastejo pokončno, nahajajo se v zgornji tretjini krošnje na koncu poganjkov. Storžki se po oploditvi razvijejo v storže (slika 18). Ti se med zorenjem povesijo navzdol in spremenijo barvo iz rdečkaste in zelenkaste v rjavo. Na storžih so vidne plodne luske in drobne krovne luske. Storži v dolžino merijo 10–16 cm, debeli pa so 3–4 cm. Storži so večinoma smolnati, dozorijo oktobra, februarja naslednje leto se pričnejo odpirati,

27

poleti odpadejo. Na vsaki plodni luski ležita po dve rjavi, krilati semeni, ki jih raznaša veter. Les je svetlo rumenkaste barve in vsebuje smolne kanale. Pogosto se

pojavljajo tudi smolni žepi, kar pomeni luknje napolnjene s smolo (Brus 2004, Mayer in Schwegler 2005).

Navadna smreka je enodomno in vetrocvetna vrsta. Drevesa smreke cvetijo aprila in maja (Brus, 2004).

Slika 16: Moški cvet smreke (vir: M.

Bačič) Slika 17: Žensko socvetje – storžek

smreke (vir: M. Bačič)

Slika 18: Storž smreke (vir: osebni arhiv) Slika 19: Smreka s storži in moškimi cvetovi (vir: osebni arhiv)

Vrsto večinoma razmnožujemo s semeni. Lahko jo razmnožujemo tudi vegetativno s potaknjenci, predvsem za potrebe žlahtnjenja ali pa cepljenje za vzgojo okrasnih sort (Brus, 2004).

28 RASTIŠČE

Navadna smreka je zelo prilagodljiva vrsta. Dobro raste na svežih in zračnih tleh na vseh vrstah podlage. Dobro je prilagojena tudi na kisla tla. Potrebuje visoko zračno vlago in padavine skozi vse leto. Prilagojena je na mraz in na nizke zimske temperature, ne prenaša pa suše in vročine. Je značilna vrsta hladnih rastišč, saj smreka ne potrebujejo poletne toplote. Nižinske lege ji ne ustrezajo preveč, saj so pretople, prav tako ne onesnažena okolja. Čisti smrekovi sestoji so zelo občutljivi na močan veter, zaradi slabe zakoreninjenosti dreves. Veter pogosto v takšnih sestojih povzroči vetrolom. Smreka lahko zelo vpliva na rastišče. Zaradi gostih krošenj svetloba, toplota in voda težko pridejo do tal, zato se proces razkrajanja drevesnega opada upočasni. Posledici tega sta nastajanje surovega humusa in zakisovanje tal.

(Brus, 2008).

UPORABNOST

Smrekov les (slika 20) je mehek in elastičen. V Sloveniji je smrekovina najpogostejši les. Uporaben je v gradbeništvu, pohištveni industriji, papirni industriji in pri izdelavi glasbil (godala). Za izdelavo glasbil uporabljajo najboljši smrekov les z enakomernimi in ozkimi branikami, gre za resonančni les s posebnimi akustičnimi lastnostmi.

Takšna resonančna smrekovina raste na Jelovici, Pokljuki in nad Drago na Kočevskem (Brus, 2004, Brus, 2008).

Slika 20: Smrekov les (vir: osebni arhiv)

Smrekove iglice so primerne za pridobivanje eteričnih olj. Lubje uporabljajo za strojenje, iz smreke pridobivajo tudi terpentin. Smreka je pri nas priljubljena kot božično drevo. Opisanih je več kot 100 sort smreke, večino jih sadimo kot okrasana drevesa. Sirup iz smrekovih vršičkov (slika 21) uporabljamo za lajšanje težav pri kašlju in drugih pljučnih obolenjih, celo pri tuberkulozi. Kopeli iz smrekovih iglic pomagajo pri revmatičnih obolenjih. Smrekovi vršički vsebujejo tudi veliko smole.

Smreka je poleg jelke edina pomembna medovita rastlina med iglavci (Brus, 2004, Brus, 2008, Luskovič, b. d.).

29

Slika 21: Smrekovi vršički (vir: osebni arhiv)

RAZŠIRJENOST

Navadna smreka je značilna borealno–alpska vrsta. V severni Evropi uspeva predvsem v nižinah in sega skoraj do severa Skandinavije. Sega tudi daleč proti vzhodu v Rusijo, kjer prehaja v areal sibirske smreke (Brus, 2004).

Naravna rastišča so v Sloveniji v gorskih predelih, na primer v Alpah, Karavankah in na Pohorju, v zelo hladnih dolinah nižjih leg in v visokokraških mraziščih, kot so Trnovski gozd, Snežnik in na Kočevskem. Tukaj še najdemo strnjene avtohtone populacije. Danes smreka raste po vsej Sloveniji zaradi sajenja v preteklosti. Izjema so le močvirska rastišča v panonskem svetu, obrežne nižine in suhi predeli sredozemskega sveta. Širni smrekovi gozdovi na Pokljuki, Jelovici in Pohorju so antropogenega nastanka, saj so se razvili pod gospodarskim vplivom v zadnjih nekaj stoletjih (Gričar, 2006).

ZANIMIVOSTI

Najvišje slovensko drevo je Sgermova smreka s Pohorja z višino 62 m in obsegom 339 cm. Velja tudi za eno najvišjih dreves v Evropi. Smreko so v Sloveniji močno razširili v drugi polovici 19. stoletja, tako kot drugod po Evropi. Ker raste hitro, poleg tega ima ravno rast in kakovosten les, je omogočala največji vrednostni prirastek na enoto površine (Brus, 2004).

Smreka je naša gospodarsko najpomembnejša vrsta. Njen delež v lesni zalogi je kar 32 %. Navzoča je v kar 83 % naših gozdov (Brus, 2008).

30