Kako strokovne delavke oziroma delavci izbrane osnovne šole opredeljujejo

5.2.1 Opredelitev medvrstniškega nasilja

Strokovne delavke izbrane osnovne šole medvrstniško nasilje opišejo podobno, in sicer poudarijo, da gre za vedenje, ki ogroža drugega oziroma vedenje, ki drugemu povzroča stisko ali bolečino, ob tem »drugi« predstavlja žrtev. Dve izmed petih intervjuvanih opredelita MVN kot poseganje v osebni prostor drugega, do česar po njunem mnenju pride že zelo hitro. »Človek naj bi imel ničelno toleranco do nasilja; do nasilja pride že zelo hitro, saj je nasilje že vstop v osebni prostor, če dotik tistemu na drugi strani ne ustreza« (SD4_K1), medtem ko ena strokovna delavka izpostavi še, da medvrstniško nasilje ponavadi ni enkraten pojav, temveč se večinoma dogaja dalj časa. Opis medvrstniškega nasilja pri nobeni izmed strokovnih delavk ne vključuje točke neravnovesja moči med otrokom, ki predstavlja povzročitelja nasilja in otrokom, ki je žrtev oziroma to nasilje doživlja, kljub temu da se mnogi raziskovalci pri opredelitvi medvrstniškega nasilja opirajo na definicijo prvega sistematičnega raziskovalca področja medvrstniške problematike, Dana Olweusa, ki pa poleg tega, da MVN opredeli kot namerno, ponavljajoče se agresivno vedenje, kot ključno izpostavi ravno razliko v moči. Iz njegove opredelitve pa izhajajo tudi vse kasnejše definicije z dodanimi elementi (Lešnik Mugnaioni idr., 2009). Tako denimo Sullivan (2011) pravi, da je

medvrstniško nasilje zavestno, agresivno, namerno in ponavljajoče se, pa tudi manipulativno ali izključevalno vedenje ene ali več oseb zoper drugo osebo ali več osebam. Pečjak na podlagi različnih opredelitev (2014) izpostavi skupne elemente, in sicer da gre torej za namerno izvajanje nasilja nad vrstniki ali vrstnicami, ki se pojavlja dlje časa in pri katerem je nasilno vedenje posledica neravnovesja moči med žrtvijo in napadalcem oziroma napadalko.

5.2.2 Oblike oziroma vrste nasilja ter pogostost pojavljanja

Pri vprašanju, ki se nanaša na oblike oziroma vrste nasilja, ki ga strokovne delavke zaznavajo na šoli, so si večinoma enotne in najpogosteje navajajo dve obliki neposrednega nasilja, in sicer fizično ter verbalno nasilje. Kakor pravijo, je več verbalnega kot pa fizičnega. »Menim, da je veliko več verbalnega nasilja kot fizičnega, je pa tudi nekaj fizičnega, se tudi stepejo, so tudi kakšni “obračuni,” ko gredo domov, se sunejo, potisnejo.« (SD2_K1) Ena izmed strokovnih delavk sicer pove, da zaznavjo vse oblike oziroma vrste nasilja, da pa se le-to ne dogaja pogosto. »Moram reči, da se pri nas na šoli pojavljajo, ne velikokrat, ampak vendarle, vse oblike nasilja. Je pa res, da se to dogaja na dnevni bazi.« (SD1_K1) Dve strokovni delavki pri tem vprašanju opozorita na to, da se otroci niti ne zavedajo resnosti svojih dejanj, temveč jih večinoma interpretirajo kot del »zabave« in »heca« … »S tem da se otroci včasih niti ne zavedajo, da je neka žalijivka, ki jo oni kar tako povejo, s tm ko rečejo, ′Saj nisem s tem nič takšnega mislil′, že žalitev.« (SD2_K1) »Pri otrocih zelo hitro preide iz neke igre v to, da se žalijo. Najprej je vse smešno. Tega je ogromno, sploh pa v šestem razredu, ker so še veliki veliki otroci in najprej jih vidiš, kako se smejijo in uporabljajo iste besede, potem pa je že čez dve minuti možen fizičen kontakt, ker mi je rekel to in to in to ... Se pravi, zelo hitro iz tega “bockanja” ali pa iz neke, njim sprva smešne, stvari preide v verbalno nasilje, kot ga mi poimenujemo, saj se oni (otroci), ko jim rečeš, da gre za verbalno nasilje, odzovejo v smislu, da je bila igra in da niso tako resno mislili.« (SD4_K1).

Strokovne delavke torej opažajo, da otroci včasih medvrstniško nasilje dojemajo kot neke vrste »hec« oziroma »zabavo«. O tem piše Pečjak (2014), ki pravi, da gre predvsem za to, da povzročitelji in povzročiteljice medvrstniškega nasilja svoje vedenje, s tem ko ga prikazujejo kot šalo ali igro, minimalizirajo in mu posledično ne

pripisujejo prevelikega pomena. To je po mnenju avtorice skladno s tem, da so ponavadi povzročitelji nasilja neobčutljivi za trpljenje drugih oziroma slabo empatični.

Natančenje takšno dojemanje odklonskega vedenja opredeli Gibbs (v Kroflič, 2011: 54), in sicer kot sekundarno obliko kognitivnega izkrivljanja, pri čemer posameznik oziroma posameznica svoje vedenje opravičuje s pomočjo omalovaževanja žrtve ali zmanjševanja pomena svojega dejanja. Zmanjševanje resnosti dejanja oziroma napačno poimenovanje, kot to poimenujejo Gibbs in drugi (1995, prav tam), pomeni, da je antisocialno vedenje prikazano na način, da slednje v resnici ni povzročilo nobene prave škode (prav tam). Strokovni delavki, ki izpostavita, da otroci medvrstniško nasilje dojemajo kot zabavo, sicer poudarita, da velikokrat učenci ter učenke ne znajo oceniti neprimernosti svojih dejanj in se pri tem resnično ne zavedajo, da so koga prizadeli oziroma mu škodovali. V višjih razredih pa otroci večinoma že prevzemajo odgovornost za svoja dejanja, pri čemer se tudi zavedajo, kaj je prav in kaj narobe.

Poleg neposrednih oblik nasilja ena izmed strokovnih delavk opozori, da se vse pogosteje pojavljajo tudi bolj prikrite oblike medvrstniškega nasilja … »Zdaj je veliko tudi spletnega nasilja, ki ga je tako veliko ravno zaradi tega, ker se dogaja na spletu in ga je težje nadzorovati. Se mi zdi, da bo tega vedno več, manj pa bo najbrž fizičnega nasilja. Ampak tole nasilje je še hujše.« (SD3_K1). Pri pogovoru s strokovnimi delavkami na večih mestih zaznam stisko kar se tiče pojava novih oblik oziroma vrst nasilja, predvsem spletnega nasilja. Gre namreč za nenadzorovano območje, nad katerim šola pa tudi starši nimajo popolnega nadzora, kar v odraslih torej zbuja nek strah oziroma občutek nemoči. Ker so otroci pri uporabi elektronskih naprav in nove sodobne tehnologije velikokrat bolj vešči od odraslih, je spopadanje s tovorstnim nasiljem šoli velik izziv. Po besedah strokovnih delavk šola sicer namenja veliko pozornosti tej problematiki, saj je potreba po ozaveščanju in izobraževanju strokovnih delavcev in učencev ter učenk o varni in odgovorni rabi interneta precejšnja. Tudi ekonomsko nasilje je omenjeno s strani ene izmed strokovnih delavk, ki pravi slednje: »Potem se velikokrat dogaja, da kdo komu kaj vzame, tudi to je nasilje, ali skrije torbo ali vzame njegove čevlje in jih da na omaro.« (SD4_K1) Tudi izsiljevanje za denar ali za kakšne druge materialne dobrine je ekonomsko nasilje, ki pa velikokrat temelji predvsem na zbujanju strahu in izkazovanju moči s pomočjo groženj.

Medvrstniško nasilje strokovne delavke izbrane šole torej opredelijo kot vedenje, ki ogroža in povzroča stisko nekomu drugemu. Kot povedo, ne gre za enkraten pojav, temveč ponavljajoče nasilje med vrstniki. Pri opredelitvi medvrstniškega nasilja strokovne delavke ne omenijo neravnovesja moči v odnosu povzročitelj in žrtev, čeprav je ravno to pomembna značilnost medvrstniškega nasilja. Strokovne delavke menijo, da se na šoli pojavljajo vse oblike nasilja, vendar kasneje izpostavijo le fizično, verbalno, ekonomsko ter spletno nasilje, za katerega opozorijo, da ga je sicer veliko, a ga same zaradi slabše usposobljenosti na tem področju težko zaznavajo. Na tem mestu so pri naštevanju torej izpustile psihično nasilje, kot je denimo socialno izključevanje, osamitev ali izsiljevanje, prav tako pa tudi spolno nadlegovanje, ki pa so kot dejanja medvrstniškega nasilja v Pravilih šolskega reda izbrane osnovne šole opredeljene kot najtežje kršitve.

5.3 Kateri so tisti dejavniki, ki po mnenju strokovnih delavk oziroma delavcev