Opredelitev pojmov nasilje, agresivnost in agresija

Prepoznavanje nasilja pomeni prvi korak k njegovemu preprečevanju, tako v šoli kot tudi na splošno v družbi, pri čemer je pomembno, kako definiramo in razumemo samo problematiko nasilja. Za poglobljeno razumevanje problematike, s katero se torej ukvarjam v svoji magistrski nalogi, se bom najprej posvetila osnovnim pojmom in njihovi razlagi. Znanstvene in strokovne literature na temo nasilja je tako na tujih kot tudi domačih tleh veliko, kljub temu pa na vprašanje, kaj je nasilje, ne moremo podati enotnega in jasnega odgovora. Jasna Podreka (2018: 5) celo pravi, da so številna kontroverzna vprašanja o primerni definiciji, vsebinskem razlikovanju, družbenem in političnem pristopu ter moralnem vrednotenju nasilja še vedno nerešena. Raziskovanje nasilja torej zajema kompleksna vprašanja morale, ideologije ter kulture. Poleg nasilja se v literaturi pojavljata še pojma agresivnost in agresija, pri čemer Lešnik Mugnaioni, Koren, Logaj in Brejc (2009: 15) ugotavljajo, da pojmi znotraj definicij niso vedno pojasnjeni in obrazloženi, ali gre za sopomenke, vsekakor pa označujejo sorodno problematiko.

Različni avtorji različno definirajo zgoraj omenjene pojme, zato bom na tem mestu nekatere izmed njih predstavila, ob tem pa skušala izpostaviti predvsem tiste elemente, ki so skupni in pomembni za našo obravnavo.

Nasilje ima lahko več pomenov, lahko se nanaša na različne oblike družbenega delovanja, družbenih razmerij in učinkov kulturnih tradicij. Kakšno je razumevanje nasilja, je torej odvisno od kulturnih vzorcev v določeni družbeni sferi, ki vplivajo na razumevanje samega pojma (Tolan, 2007, v Podreka, 2017: 20). Morala, zgodovina in kultura, ki oblikuje posamezno družbeno okolje, vpliva na to, ali je določeno vedenje v družbi sprejemljivo ali ne. V neki kulturi specifično vedenje velja za žaljivo, v drugi pa ne oziroma vsaj ne v takšni meri (prav tam). Osnovni dejavnik opredeljevanja kakšnega

vedenja kot nasilnega predstavlja namen. Namen je namreč tisti vedenjski dejavnik, po katerem se nasilje razlikuje od bolezni in nenamernih poškodb, saj gre pri nasilju za namerno povzročitev škode sebi ali drugim (Krug, Dahlberg, Mercy, Zwi in Lozano, 2002, v Podreka, 2017: 23)

Tudi po mnenju Lešnik Mugnaioni in dr. (2009: 22–23) je zelo težko podati definicijo nasilja, saj je odgovor na vprašanje, kaj je nasilje, odvisen od mnogih drugih dejavnikov, kot so socialne situacije in okoliščine. Pojmovanje nasilja je spremenljivo in ni stalno. Gre za socialni fenomen, zato morajo tako definicija nasilja kot tudi spreminjajoča se socialna razmerja in njihove interpretacije ostati fluidne. Da bi razumeli nasilje, je potrebna analiza okoliščin, v katerih se nasilje odvija, torej kaj se je zgodilo, med kom, kje in kdaj. Nova družbena gibanja in nove teorije nasilja so v pojmovanje nasilja vključile socialni, kulturni in družbeni okvir, ki socializacijsko nasilno vpliva na osebnost in ravnanja posameznikov na temelju spolne, socialne, razredne, etnične in kulturne pripadnosti.

Svetovna zdravstvena organizacija oziroma WHO (World health organization) nasilje opredeljuje kot »namerna, realna ali zagrožena uporaba fizične sile ali moči proti sebi, drugi osebi, skupini ljudi ali skupnosti, njena posledica pa je bodisi dejanska ali zelo verjetna poškodba, smrt, psihološka škoda, slaba razvitost ali deprivacija« (WHO, 2002:

4). S pravnega vidika je nasilje definirano kot neupravičena uporaba sile ali prisiljevanje. Tako pojmovano nasilje se ne nanaša le na fizično nasilje, katerega posledica so lahko smrt, poškodba in spremljajoče psihične težave, temveč tudi na druge oblike individualnega in strukturnega nasilja (Kanduč, 1998: 13, povzeto po Knafelc, 2013). Nasilje pa je povezano tudi z zlorabo moči. Lešnik Mugnaioni (2012:

149) namreč pravi, da je nasilen vsak odnos, »kjer eden od subjektov zlorabi fizično, spolno, čustveno, materialno, socialno ali drugo vrsto moči za dosego nekega cilja ali interesa in s tem drugega poškoduje oziroma nedovoljeno posega v njegove človeške pravice in dostojanstvo.« Pri tem gre za to, da je nasilno dejanje sestavni del posameznikovega čustvenega odzivanja, s katerim želi doseči njemu ali njej nekaj pomembnega, vendar na neustrezen način, z uporabo sile (Muršič, Milivojević in Lešnik Mugnaioni, 2010: 18 in Ostrman, 2002: 137).

Nasilje se lahko pojavlja med vsemi sloji prebivalstva in v različnih oblikah človekovega združevanja ter delovanja. Lahko je instrumentalno (s ciljem pridobiti korist) ali izrazno (sproščanje čustvenih napetosti), lahko je trenutno, situacijsko pogojeno ali pa je pridobljen vzorec vedenja posameznika (Kristančič, 2002). Nasilje lahko torej pomeni zgolj način prilagoditve posameznika na njegove življenjske pogoje ali pa pomeni družbeno sankcionirani način vedenja (Ostrman, 2002: 137). Z druge plati o nasilju razmišlja Dekleva (2004: 59), ki pravi, da je »sposobnost za nasilno odzivanje, torej tako, ki ima namen ogroziti, ovirati, poškodovati ali onesposobiti drugo bitje, človeški vrsti prirojena«. A hkrati poudarja, da je človeku kot generičnemu bitju lastna tudi sposobnost omejevanja in usmerjanja svojega vedenja na podlagi oblikovanih socialnih norm in pričakovanj drugih ljudi.

Žižek (2007: 58) opozarja, da je bistvenega pomena, da nasilje definiramo tako, da ga ni moč opredeliti za »dobro«. Takoj ko zatrdimo, da je moč ločiti med »dobrim« in

»slabim« nasiljem, izgubimo pravi pomen besede, predvsem pa s tem, ko razvijamo kriterije, v skladu s katerimi definiramo domnevno »dobro« nasilje, omogočimo, da se jih vsakdo zlahka posluži, da bi opravičil lastna nasilna dejanja (prav tam).

Kot smo že omenili, se v strokovni literaturi v povezavi z nasiljem velikokrat pojavljata tudi pojma agresivnost in agresija. Agresivnost različni avtorji pojmujejo kot instinkt, nagon, izvor energije, čustvo, način prisile, navado, reakcijo na frustracijo itd.

(Lamovec, 1978: 11). Agresivnost v najširšem pomenu je vsak aktivni pristop k okolju in izraža prvotni pomen besede »aggredi«, tj. približevati se, pristopiti. Zajema vse oblike gibanja, nekatera čustva, kot so bes, jeza, sovraštvo, vse tja do telesnega nasilja nad drugimi (prav tam). Najbolj pogosto uporabljena definicija agresivnosti pravi, da je agresivnost vedenjska značilnost, ki se kaže v gospodovalnosti, nasilnih ali napadalnih besedah ali dejanjih proti drugim ljudem (Pušnik, 1999: 24). Kristančič (2002: 98–99) pa agresivnost pojmuje večplastno. Meni namreč, da lahko govorimo tudi »o posameznikovi sublimirani, bolj plemeniti obliki izražanja agresivnosti, ki je socialno sprejemljiva, in jo pogosto uporabljamo v učenju, udeležbi v športu, humorju in drugih oblikah vsakodnevnega življenja. Lahko rečemo, da vsebuje konstruktivne oblike vključevanja posameznika v družbo. Lahko vsebuje usmeritev v pridobivanje moči,

doseganje uspehov in ustvarjalnost. To imenujemo zdrava agresija.« K takšni šteje na primer samopotrjevalno agresijo in igrivo ali nagajivo (športno rekreativno) agresijo.

Znotraj pozitivne agresije pa ločuje še obrambno agresijo in biološko adaptivno agresijo. Pri prvi je težnja odpraviti nevarnost bodisi z umikom ali bojem, zato cilj ni uničevanje, temveč ohranjanje in zaščita življenja. Pri drugi pa gre za odgovor na ogroženost vitalnih človekovih interesov in je torej v službi življenja. Tista »prava agresija« (Kristančič, 2002: 98), ki je problematična, je benigna agresija in neprilagojena maligna agresija, za katero avtorica pravi, da je biološko neprilagojena, uničujoča oziroma celo okrutna in ni namenjena obrambi pred ogroženostjo. »Tovrstna agresija je značilna za človeka, biološko je škodljiva in za družbo uničevalna.

Pomembna oblika izražanja te agresije je ubijanje in okrutnost, ker ustvarjata užitek.

Zato jo imenujemo nasilje!« (Kristančič, 2002: 98) Maligna agresija je škodljiva za osebo, ki je napadena, in tudi za tisto, ki napada. Maligna oblika agresije, čeprav ni instinkt, je zakoreninjena v samih pogojih človekove eksistence. Povsem razumljivo je, da maligna oblika agresije človeku ni vrojena. To je človekov potencial in naučena oblika vedenja, ki se lahko odpravi, ko se spremenijo vzorci vedenja (prav tam).

Ko govorimo o trajni značilnosti posameznika, torej uporabimo izraz »agresivnost«, medtem ko izraz »agresija« navadno uporabljamo, kadar se nanaša na trenutno reakcijo (Lamovec, 1978: 11). Bandura in Pačnik (v Pahor 1999: 14) definirata kot agresivne tiste ljudi, ki so se na osnovi preteklih izkušenj agresivnosti naučili; so za takšne oblike vedenja nagrajevani oziroma dojemajo nekatere reakcije in njihovo agresivno vedenje kot nagrado; jih okolica (specifične socialne situacije in pobude) neposredno spodbuja k nasilju (prav tam). Večina agresivnih dejanj se zgodi pod vplivom močnih čustev, na primer strahu, sovraštva, razočaranja, jeze, ljubosumja.

Vendar pa čustva niso nujno sestavina agresivnega vedenja (Nastran Ule, 2009: 268).

Sicer je pa za opredelitev vedenja kot agresije pomembna tudi vrednotna komponenta te opredelitve. V splošnem v večini družb namreč agresija velja za negativno, asocialno vedenje, ki ga je potrebno nadzorovati in zmanjšati na minimum, pa čeprav vsakršno izražanje agresije ne pomeni nujno nasilja. Kar tudi ne pomeni, da vse socialne skupine in vsi posamezniki oziroma posameznice v enaki meri kritizirajo vse oblike agresivnega vedenja. Tudi nasilen odpor ogroženih socialnih skupin je oblika izsiljene agresije, ki je obramba zoper agresijo nad njimi. V primeru »pravičnih obramb« je agresivnost

razumljena kot »nujno zlo«. V zgodovini poznamo primere družbenega opravičevanja agresije kot »sredstva, ki opravičuje cilj«. (prav tam)

Nasilje je tako zgolj zunanji izraz agresije, pri čemer agresija vključuje tudi namere, prepričanja ter čustvene vzgibe nosilcev. Nasilje je lahko anonimno in mu včasih ne moremo jasno določiti akterjev, v nasprotju z agresijo, kjer so akterji vedno določeni, saj so zanjo tudi odgovorni (Nastran Ule, 2009: 267). V strokovni literaturi zasledimo še eno razlikovanje med agresijo in nasiljem, in sicer da gre pri nasilju za izkazovanje in vzpostavljanje moči nad drugimi oziroma drugim, medtem ko pri agresiji element moči ni prisoten. Imbusch (2003: 19) kot agresivno vedenje opisuje dejanje, ki povzroča psihično ali fizično škodo drugemu, a vendar agresija ne pomeni vselej namerne destruktivnosti in nadvlade nad drugim, temveč se lahko uporabi tudi v samoobrambi oziroma v impulzivnih reakcijah. Zavestna težnja po vzpostavitvi moči in nadzora pa je ključna točka, ko agresija preraste v nasilje (Podreka, 2017: 28).

Kljub kompleksnosti in razsežnosti problematike pojava nasilja je na podlagi zapisanega mogoče trditi, da se nasilje kot družbeno nesprejemljivo, v skladu s svojimi kulturnimi oziroma družbenimi normami, vselej definira v določenem času in prostoru. Nasilje tako pomen dobi šele takrat, ko se takšno vedenje v nekem socialnem okolju prepozna in ovrednoti kot nesprejemljivo.

Nasilje kot takšno pa ne predstavlja problem zgolj za posameznika, posameznico, temveč gre za družbeni problem, ki se vrednoti na podlagi tega, kako ga družba prepoznava in kako se posledično nanj tudi odziva oziroma ga regulira. Zmanjšanje možnosti njegovega ponavljanja ali normaliziranje oziroma toleriranje tovrstnega vedenja pa je odvisno od tega, ali bo pojav nasilja ustrezno sankcioniran in obravnavan ali ne (Sedmak in Kralj, 2013: 176). Ker pa je nasilje učinkovito orodje moči, predvsem zato ker, kot pravi Imbusch (v Podreka, 2017: 29), »uveljavlja neposredno poslušnost in pokorščino ter premaguje odpor«, je na tem mestu smiselno upoštevati problematiko razlik v družbeni moči, kar posledično vodi do pomembnega vprašanja spola v odnosu do nasilja (prav tam).

Spol predstavlja »zgodovinsko eno najtrdnejših, najvztrajnejših, najbolj konsistentnih

strukturirajočih struktur in se zato dojema in sprejema kot nekaj naravnega«

(Bourdieu, 2010: 11, v Antić Gaber, 2015: 9). S tem povezana pa je tudi moška dominacija, ki je ni potrebno posebej utemeljevati, saj temu ustrezata tako struktura prostora kot tudi struktura časa (Bourdieu, 2010: 12, v Antić Gaber, 2015:9). Tudi Raewyn Connell (2012: 112) dojema spol kot strukturo družbene prakse, in sicer pravi, da je »spol način urejanja družbene prakse«, v nadaljevanju pa pravi, da je le-ta

»ustvarjalna in iznajdljiva, a ne izoblikovana«. Gre za odziv na določene okoliščine, ki pa se tvori v okviru določenih struktur družbenih razmerij. Odnosi spolov oziroma odnosi med ljudmi in skupinami, ki so organizirani na podlagi reproduktivne sfere, pri vseh dokumentiranih družbah tvorijo eno glavnih struktur. Spol torej konfigurira prakso, vendar to strukturiranje ni nujno biološko povezano z reprodukcijo, temveč je ta povezava družbena. Connell (2012: 114) še opozarja, da spol na vseh ravneh konfigurira prakso, tudi na ravni države in njenih institucij, sfere dela, družine in pa šole, ki je za raziskavo tega magistrskega dela ključnega pomena. S tem se strinja tudi Bourdieu, ki pa dodaja, da so »družina, cerkev in šole, celo tiste tri glavne instance, ki so bile objektivno usklajene in katerih skupna točka je bilo delovanje na nezavedne strukture, s pomočjo katerih se je reproducirala neenakost spolov v družbi«. (v Antić Gaber, 2015: 9) Razredne, sorodstvene, starostne in druge strukture, organizirane v določene rede, oblikujejo strukturiranost globalne družbe, katere del je torej spolni red (Antić Gaber in Selišnik, 2013: 16). Spolni red, spolna razmerja in spolni vzorci kot struktura odnosov in pa pozicioniranje enega spola nad drugega, ki se kaže kot rezultat delovanja političnih, gospodarskih in drugih institucij ter praks, vsekakor pomembno vplivajo na možnosti delovanja posameznic in posameznikov ter skupin v družbi (prav tam). Oblikovanje oziroma ohranjanje obstoječega spolnega reda, odnosov ter vlog med spoloma pa je odvisno od različnih institucij, med katerimi imajo pomembno vlogo tudi vzgojno-izobraževalne institucije (Antić Gaber in Selišnik, 2013: 17). Ob tem je razumljivo, kakor pravi Connell (2012: 125), da spolni red, v katerem je moški torej dominanten, vzpostavlja moške kot interesno skupino, ki se posveča obrambi ohranitve opisanega redu, in ženske kot interesno skupino, ki si prizadeva za spremembe.

Struktura tovrstne neenakosti, pri kateri gre za množično odtujitev družbenih virov, je

povezana z nasiljem, saj je dominantni spol tisti, ki razpolaga z različnimi nasilnimi sredstvi in načini njihovega udejanjenja (Antić Gaber in Selišnik, 2013: 17). Pri tem pa moč moškega reda ne potrebuje utemeljitev, saj se vsiljuje nevtralno in kot pravi Bourdieu (2012: 12), »deluje kot ogromen simbolni stroj in teži k temu, da bi potrdil moško dominacijo, na kateri temelji.« Omenjena problematika je tako prepoznana kot družbeni problem, kar vodi do spoznanja, da se pri raziskovanju nasilja ne moremo izogniti vprašanju spola ter konstrukcije moških in moškosti (Podreka, 2018: 36). Kot že omenjeno, imajo pri tem pomembno vlogo tudi institucije, kot je šola. V njih se namreč spolna struktura producira, reproducira, upravičuje, legitimira, ohranja in navsezadnje tudi spreminja. Po besedah Antić Gaber (2015: 15) so tovrstne institucije po naravi veliki in inertni sistemi, njihovo spreminjanje namreč zahteva dolgotrajne in posebne napore, ki včasih še vedno ne zadostujejo za večje premike oziroma spremembe (prav tam). V takšnem spolno zaznamovanem sistemu se torej pogoji za nasilje ohranjajo tako na strukturni kakor tudi na individualni ravni (Bograd, 1988, v Podreka, 2018: 33).

Povezanost spola z nasiljem pa potrjujejo tudi raziskave in statistični podatki, ki kažejo na to, da so moški pogosteje vpleteni v nasilne dogodke in izkusijo bistveno več nasilja kakor ženske. O tem pričajo mednarodna poročila o nasilju in kriminaliteti (WHO, 2002; UNODC, 2011, v Podreka, 2017: 29) ter tuje raziskave o nasilju in kriminaliteti (Hearn, 1998; Dobash in Dobash, 1998; Messerschmidt, 2005; Hearn in Pringle, 2006;

Farrington, 2007, prav tam), iz katerih je razvidno, da so moški glavni povzročitelji nasilja nad ženskami, otroki, drugimi moškimi ter sami nad seboj. Ob tem Zaviršek (2018) pojasnjuje, da so bile, in tako ostaja še danes, številne vrste nasilja vedno normalizirane in sprejete kot del samoumevnega socialnega in spolnega reda.

V zadnjem času je zlasti v zahodnih množičnih kulturah v povezavi z nasiljem možno zaznati povečanje senzibilizacije in kritičnosti družbe do problematike nasilja na splošno, čemur potrjujejo številne globalne, nacionalne in lokalne politične ter družbene aktivnosti, ki se borijo proti različnim oblikam nasilja (Podreka, 2017: 21). A smo na drugi strani priča množični kulturi, kjer se odnos fascinacije z nasiljem ohranja, pri tem pa imajo pomembno vlogo množični mediji, filmska ter glasbena industrija in nenazadnje tudi šport, ki vsakodnevno pošiljajo sporočila o nasilju (prav tam). Svet je tako videti poln nasilja, saj mediji vseh vrst, od časopisov, televizije pa vse do spleta,

nasilje, kot pravi Petrovec (2003: 67), predstavljajo na senzacionalističen način in v skladu s povpraševanjem občinstva. To pomeni, da se nasilju posvečajo v obsegu, ki je nesorazmeren z dejansko količino storjenih nasilnih dejanj. Z omenjeno informacijsko tehnologijo oziroma množičnimi mediji pa v stik prihajajo tudi mladi, zato me bo v nadaljevanju zanimalo tudi, kakšen vpliv ima vsakodnevno prikazovanje nasilja na razvoj otrok oziroma mladih in posledično na pojav medvrstniškega nasilja v osnovnih šolah.

Razumevanje nasilja je zastavljeno zelo široko in kljub nekaterim skupnim značilnostim, ki zajemajo predvsem vse njegove škodljive fizične ali nefizične, posredne ali neposredne prakse, se le-to lahko izraža na različne načine. Manifestira se lahko na medosebni ravni v ožjem socialnem okolju, npr. nasilje v družini in v intimnopartnerskih odnosih, na medosebni ravni v širšem socialnem kontekstu, kot je delovno mesto, šola, ulica ali kakšen drug javni prostor, ali pa na kolektivni, nacionalni, državni in globalni ravni kot politično motivirano nasilje (Podreka, 2017: 26). Povsem natančne in končne definicije nasilja ne moremo podati, gre namreč za zelo nejasen pojem, ki se ga razume in razlaga na različne načine. Poleg tega se pomen in raba samega pojma spreminjata skozi čas, pri čemer dojemanje, kaj je nasilno, v današnjem času pomeni nekaj drugega kot v preteklosti (Kodelja, 2019: 30).

Kljub temu pa je ravno odgovor na vprašanje, kaj je nasilje, v magistrski nalogi temeljnega pomena za nadaljnjo obravnavo. Posamezno vedenje razumem kot nasilno takrat, kadar gre za namerno škodovanje sebi ali drugim, pri čemer je poudarek na zlorabi moči. Kot pravi Muršič (2004: 389), oseba, ki izvršuje nasilje, namreč upravlja s svojo močjo v odnosu do sočloveka. Pri tem pa kot zlorabo moči ne razumem zgolj fizične moči, temveč tudi druge, bodisi spolno, čustveno, socialno, ekonomsko ali druge vrste moči, s katero posameznik oziroma posameznica želi na neustrezen način doseči njemu oziroma njej pomemben cilj. Zloraba moči povzročitelja oziroma povzročiteljice nasilja v odnosu do žrtve pomeni nespoštovanje sočloveka in njegovih pravic ter svoboščin.

Sama se v magistrski nalogi posvečam nasilju v šoli, in sicer natančneje medvrstniškemu nasilju, zato se bom v nadaljevanju osredotočala zgolj na to

problematiko. Nastajanje, spodbujanje ali omejevanje nasilja, tako mladinskega, medvrstniškega kot tudi nasilja odraslih, je zapleteno dejanje, soodvisno od mnogih osebnih in družbenih dejavnikov. Pri obravnavi otroškega in mladinskega nasilja se moramo zavedati tudi tega, da je to nasilje pogosto odsev nasilja odraslih (Pušnik, 1999: 36).