Kateri so tisti dejavniki, ki po mnenju strokovnih delavk oziroma delavcev vplivajo

5.3.1 Družbeni dejavniki, ki vplivajo na pojav MVN

Intervjuvanke kot vzroke nasilnega vedenja v prvi vrsti izpostavijo vplive domačega okolja oziroma vzgojo. Tako denimo ena izmed strokovnih delavk meni, da je predvsem pomemben zgled, ki ga odrasli dajejo otrokom … »Jaz še vedno ne vem, ali sem tu tradicionalna ali nisem, jaz prisegam na vzgojo. Res je, da se otrok rodi kot se rodi, marsikaj prinese na svet zraven, ampak z vzgojo lahko marsikaj oblažimo. Tako da če ima otrok doma okolje, ki je vzpodbudno, potem je tudi verjetnost za nasilje manjša, in zgled, seveda. Če ima vzgojo, potem ima tudi zgled. Ker starši eno govorimo, drugo pa delamo … Zdaj pa, če starši kažemo otroku, da nasilje ne obrodi plodov, da nima smisla, potem znajo tudi otroci tako odreagirati. Predvsem to, domače okolje.« (SD2_K2).

Družino kot vpliv na možnost pojava nasilnega vedenja izpostavi tudi druga intervjuvanka, ki pa dodaja še, da je pomembno, kako in kje otrok preživlja svoj prosti čas. »Bi rekla, da je na prvem mestu vsekakor družina, to poudarjamo tudi staršem.

Veliko je odvisno od tega, kaj otrok počne v svojem prostem času, kako preživlja prosti čas, ali ima kakšne dejavnosti … Ker tisti, ki imajo, bom rekla zdaj šport, glasbeno šolo

…, tisti si bodo vedno znali organizirati svoj čas; tisti, ki pa so cel dan prepuščeni samemu sebi, bodisi ker starši delajo, saj vemo, da je zelo neprijazen čas za odraščanje, ali pa ker si starši ne vzamejo časa za otroke zaradi kakšnih drugih stvari, ne vem, so pa prepuščeni samemu sebi, tako kot rečemo včasih, ′otroci ulice′, ′samorastniki′.«

(SD4_K2) O pomembnosti zgleda govori tudi Pušnik (2012), ki pojasni, da otrok na podlagi zgleda svojih bližnjih oblikuje vrednostni sistem, način izražanja samega sebe in nenazadnje tudi zmožnost reševanja in premagovanja vsakodnevnih težav ter konfliktov. Odnosi z družinskimi člani namreč predstavljajo temelje za oblikovanje njegovega socialnega vedenja. Študije (Pušnik, 2012) vpliva družinskih razmer na medvrstniško nasilje poudarjajo predvsem pomen naslednjih dejavnikov tveganja (Farrington, 1978; Olweus, 1982; Besag, 1986, v Pušnik, 1999): čustveni odnos med staršem in otrokom, odnosi med staršema, doslednost pri vzgoji, nadzor nad otrokovim vedenjem, vzgojne metode (npr. kazen, pohvala, uporaba moči), patologija (deviantnost) staršev in težko bolezensko stanje (prav tam). Kot vzrok medvrstniškega nasilja pa strokovne delavke izpostavijo tudi družbo kot takšno. Poudarijo predvsem individualno naravnanost otrok, razvajenost in nezmožnost dela v skupini, kar posledično otroku otežuje socialno vključenost v skupnosti, kot je denimo šola. »Otroci so zdaj navajeni, da ko pridejo v šolo, je vse po njihovo. Potem je težko, ker se ne znajo vklopiti v skupino, kjer pa je treba igrače deliti, se je treba iti skupinskega dela, je treba določiti vodjo, biti nekdo, ki bo nekaj naredil, nekdo, ki bo nekaj drugega, in se takšni zelo težko prilagajajo, in takšnih je vedno več. Kot učitelj pa posledično ne moreš delati skupinsko, če imaš v skupini tri, štiri, pet individualistov; zelo hitro potem pride, sploh na razredni stopnji, do konfliktov, tudi tam nekje še do šestega razreda; v sedmem pa se potem že nekako začne stvar umirjati. In veliko konfliktov se začne ravno zaradi tega, to so moja opažanja; menim, da je kriva permisivna vzgoja in to bo potrebno spremeniti.« (SD3_K2) DDrug problem pa je v tem, da nima nobenega fokusa, ni sposoben poslušati pol ure v kosu nekoga, ni očesnega kontakta, ni neke empatije ali pa ponižnosti. To se morda sliši malce narobe, ampak da je otrok sposoben uvideti, da se ne mora z vsakim enako pogovarjati, to velikokrat njim ni jasno.« (SD4_K2) Permisivni vzgojni stil glede na ugotovitve psihologinje D. Baumrind (v Kroflič, Štirn Janota, Jeznik, 2017) temelji na sprejemanju otroka in pozitivnem odzivanju na njegove želje, pri čemer starši ne ravnajo direktivno in kaznovalno. Odločitev za ustrezno

ravnanje tako starši pogosto prepuščajo otroku, pri tem pa ne izvajajo zunanjega nadzora, zaradi česar Baumrind opozarja, da nejasno izražena moč vodi do prikrite manipulacije, ki pomeni, da starši svoja pričakovanja uresničujejo posredno, preko emocionalnih pritiskov. Tako so majhni otroci, ki si prizadevajo poznati pričakovanja in zahteve staršev, slednje pa niso jasno izražene, v stalni napetosti in strahu glede ustreznega ravnanja in dvomijo v svojo kompetentnost (prav tam). Nekateri predstavniki klinične psihologije in psihoanalize permisivno vzgojo povezujejo tudi s pojavom narcisizma in opozarjajo na negativne posledice, ki jih ta vzgojni stil odraža na otroku¹² (Kroflič, Jeznik, Štirn Janota, 2017). Pri tem pa permisivnost ne pomeni več klinične psihološke motnje, temveč vsesplošni družbeni pojav. Popuščanje otroku, da svobodno razvija svojo težnjo po brezmejnem uživanju v ponujenih dobrinah, namreč ustreza imperativu potrošniške kulture, da posameznik realizira sebe preko uporabe na trgu ponujenih dobrin (prav tam). Posledice take drže so skrajni individualizem, hkrati pa tudi egoizem in nihanje med nerealno visoko samopodobo ne eni in pojavom depresije na drugi strani, ki pa je odvisna od socialne okolice in njene potrditve (Praper, 1992, v Kroflič, Jeznik, Štirn Janota, 2017).

5.3.2 Biološki dejavniki, ki vplivajo na pojav MVN

SD5 opozori tudi na biološki vidik kot na dejavnik tveganja pri pojavu medvrstniškega nasilja v osnovni šoli. In sicer pravi, da je »nasilje prisotno od samega začetka človeka, nasilje je ena pot za dosego svojega cilja. V naravi, ali pa bom rekla, pri ostalih primatih, kamor človek po svojih bioloških značilnostih tudi spada, so agresivne oblike izjemne za dosego svojega cilja. Pri živalih se točno ve, o čem se gre pri doseganju določenih ciljev. Ljudje pa nismo živali, smo učlovečeni in imamo ene družbeno moralne norme in se trudimo od prvih oblik socializacije vzpostaviti neka družbena pravila, zato da lahko družba funkcionira. Ampak nasilje pa ni izkoreninjeno in tudi od teh prvih oblik pri dojenčku ne. Jaz mislim, da tudi nikoli ne bo, ker to je del človeka. Kar pa je del neke družbe, bolj ali manj razvite, je pa to, katere oblike nasilja so sprejemljive in do kod so

12 Predpostavka o porastu narcisizma med mladimi danes sicer nima resne empirične podkrepitve.

(Lavrič idr. 2011; Ule 2013; Jeznik 2015, v Kroflič, Jeznik, Štirn Janota, 2017)

sprejemljive ter kakšne ukrepe proti temu poznamo.« (SD5_K2) Dekleva (1996), ki izhaja iz bioantropolškega izhodišča, meni, da nasilje človeka res spremlja že od nekdaj.

S pomočjo nasilja je človek namreč preživel in se oblikoval kot vrsta, kakršna je danes (prav tam). Kar pa ne pomeni, da nasilje kot sredstvo preživetja ni bilo uporabljeno tudi proti najbližjim vrstnim sorodnikom ter tudi proti ostalim človeškim skupnostim. Hkrati je nasilje bilo in še vedno je uporabljeno tudi kot sredstvo nadzora in kontrole, saj človekov razvoj temelji na upoštevanju norm, ki omejujejo instinktivne energije in ki neposredno zadovoljevanje želja nadomeščajo z družbeno normiranim zadovoljevanjem želja v skladu s pravili. »Jasno, so potem neka kompenzacijska vedenja, ker v bistvu, zakaj prihaja do nasilja? Zato, ker želi agresivnež doseči nek namen, to je lahko npr. da se pokaže kot “frajer”, da se pokaže kot bolj superiornega, ker ne zna na drugačen način. In če gre zdaj za močnega fanta, recimo gre z nekim fizičnim nasiljem, če je nek šibkejši fant, gre z nekim verbalnim nasiljem, recimo zmerjanjem. Pri puncah pa zopet … Jaz mislim, da so vzroki v tem, da želijo neko socialno potrditev oziroma se najti in pozicionirati v neki socialni skupini; in mislim, da je to glavni vir nasilja na sploh.« (SD5_K2) Strokovne delavke na izbrani osnovni šoli izpostavijo razliko, ki jih pri problematiki medvrstniškega nasilja zaznavajo. In sicer gre v prvi vrsti pogosto za drugačno vrsto nasilja, ki se pojavlja pri fantih in dekletih, poleg tega pa se tudi razlogi, zakaj do nasilja prihaja, razlikujejo. »Pri puncah gre vsekakor za materialni status družine, torej katera ima kaj, česar druga nima, kateri je kaj omogočeno, kar si druga ne more privoščiti (oblačila, znamke telefonov, izvenšolske dejavnosti, ki so plačljive – “Ali to lahko imamo mi, vi pa ne?!”) … To vidim pri puncah, pri fantih gre pa večinoma za merjenje moči pri uveljavljanju kolegialnosti oziroma teritorija.« (SD1_K2) Kot enega izmed dejavnikov za razvoj osebnostnih lastnosti in posledično možnosti odklonskega vedenja tudi Pušnik (1999) izpostavi vpliv spola, in sicer meni, da se razlike med spoloma kažejo že od zgodnjih otroških let naprej, fantje naj bi tako bili fizično in verbalno bolj agresivni kot dekleta, ne glede na kulturno okolje otroka. A so, kot pravi Bourdieu (2010: 40), omenjene razlike »proizvod nepretrganega zgodovinskega delovanja reprodukcije, h kateri prispevajo posamezni dejavniki in tudi institucije, kot so družina, cerkev, šola in država«. (prav tam) Na vprašanje spola kot biološkega vpliva na bolj ali manj nasilno vedenje oseb oziroma otrok odgovarja vrsta raziskav, ki pravijo, da se razlike med spoloma ne pojavljajo zgolj zaradi bioloških

dejavnikov, pač pa gre za povezanost tako bioloških kot tudi socialnih dejavnikov, ki posameznemu spolu določene vloge, obnašanja, pričkovanja pripišejo in so le-te stvar kulture. Spol tako predstavlja zgodovinsko gledano eno izmed najtrdnejših struktur in se zato dojema in sprejema kot nekaj naravnega. Reproducira pa se preko simbolnega nasilja, ki pa ga ni mogoče udejanjiti brez sodelovanja tistih, ki se mu podrejajo, podrejajo pa se mu zato, ker ga pravzaprav konstruirajo, pri čemer je potrebno opozoriti, da je to podrejanje velikokrat na ravni nezavednega (Bourdieu, 2010: 47).

Kritičen do biološkega determinizma, ki pravi, da se na podlagi biološkega spola oblikujejo spolne vloge moškosti in ženskosti ter s tem posledično »opravičuje« nasilje pri enih zaradi same »narave« in »genov«, je predvsem feministični strukturalistični pristop (Squires, 2009 v Podreka, 2018). Takšen pristop namreč opozarja na bistveno bolj kompleksno razumevanje spola in pomena družbe ter kulture pri oblikovanju spolnih vlog, saj te razlike niso nekaj inherentnega, ampak so družbeno in kulturno skonstruirane. Človeka ne determinira njegov biološki spol, temveč je le-ta družbeno konstruiran in posledično s tem tudi njegova pozicija v družbi (Podreka, 2018). Tudi Mead (2002) v svoji študiji dokazuje, da razlike med spoloma ne obstajajo zgolj zaradi bioloških dejavnikov, temveč gre za kombinacijo le-teh s socialnim pripisovanjem določenih lastnosti in vlog tako enemu kot tudi drugemu spolu. Dojenčki naj bi ob rojstvu namreč imeli ženski in moški potencial, a je njihovo vedenje v nadaljnjem razvoju vprašanje kulture (prav tam).

Intervjuvanke med glavne dejavnike, ki vplivajo na možnost razvoja nasilja, tako uvrščajo predvsem vpliv primarnega družinskega okolja, v katerem otrok odrašča, in širše socialno okolje, le v manjši meri pa izpostavijo še vpliv spola na pojav odklonskega in nasilnega vedenja pri otroku oziroma mladostniku ali mladostnici. Otrokovo vedenje je pogosto odraz medosebnih odnosov v družini, kjer pomemebni odrasli s svojim zgledom vplivajo na vedenje svojih otrok. Strokovne delavke dodajajo, da so vzroki za pojav nasilnega vedenja otrok ponavadi povezani in da gre večinoma za kombinacijo psiholoških ter individualnih značilnosti posameznika oziroma posameznice, ki odrašča v nespodbudnem okolju. Poleg tega pa menim, da dodaten dejavnik tveganja predstavlja tudi nesorazmerje moči v družbi in med spoloma, slednje se namreč kaže zlasti pri vzpostavljanju spolnih vlog, na podlagi katerih se zdi, da je nasilje pri določenem spolu bolj sprejemljivo kot pri drugem. Ob tem se je potrebno zavedati, da

so spolne vloge družbeno skonstruirane in ne nastajajo zgolj na podlagi nekih bioloških značilnosti.

5.4 Vzgojno-disciplinski ukrepi izbrane osnovne šole in potek obravnave ob