Analiza izbranih primerov reševanja medvrstniškega nasilja in vzgojno-disciplinski

Primeri medvrstniškega nasilja so bili izbrani na podlagi časovno najmanj oddaljenih dogodkov, zgodili pa so se v šolskem letu 2018/2019 in 2019/2020. Primere sem analizirala s pomočjo šolskih dokumentov in zapisov, ki so bili ob dogodkih narejeni (zapisniki, obvestila staršem, individualizirani načrti, mape učencev, intervjuji s posameznimi razredničarkami). Analiza izbranih primerov se povezuje z vprašanjem iz intervjujev, ki se nanaša na potek obravnave ob pojavu medvrstniškega nasilja in vzgojno-disciplinskimi ukrepi, ki se jih poslužuje izbrana osnovna šola.

PRIMER 1 IN PRIMER 2¹³

Opis PRIMERA 1: PRETEP MED SOŠOLCEMA (5. RAZRED)

O pretepu pred poukom med sošolcema enega izmed petih razredov socialno delavko obvesti učenčeva razredničarka. Dogodek se preveri pri učenki, ki je bila priča dogodka in katere mama je videla dogodek in učenca tudi opozorila, naj se ne pretepa s sošolcem. Na pogovor pri svetovalni delavki sta povabljena oba učenca, ki sta bila udeležena v pretepu. Učenec A pove, da je učenca B pozdravil in da mu je ta rekel, da ima lepo frizuro (ker je bil včeraj pri frizerju). Učenec A je to razumel kot napad oziroma izzivanje. Učenec A pove, da je dvignil roko in da se je učenec B vrgel na tla in ga je učenec A brcnil ter mu rekel, da je »terorist« in »begunec«. Ko ga svetovalna delavka vpraša, kaj to pomeni, ne zna odgovoriti. Reče, da je begunec tisti, ki je reven in teoririst tisti, ki ima pištolo. Ampak učenec B itak nima pištole, ker so jim vse policaji zaplenili – tako se izrazi učenec A. Učenec B pove, da ga je učenec A najprej brcnil v torbo, potem v trebuh in v glavo. V glavo naj bi mu metal tudi storže (sošolci in sošolke v razredu povedo, da mu je učenec A želel vreči kamen, ampak ga ni našel). Učenec B pove, da se učenca A boji. Učenec A začne z novo zgodbo – kot je rekel »od začetka,«

da naj bi učenec B pozdravil sošolko, v katero je učenec A zaljubljen. To učencu A ni bilo všeč. Ko mu je učenec B rekel, naj pusti sošolko pri miru in da lahko sošolka pozdravlja tudi druge, je to učenca A razjezilo, saj učenec A ne želi, da sošolko »šlata«

kdo drug. Razredničarka učenca A opravi pogovor v razredu, kjer polovica razreda pove, da je videla dogodek in da je učenec A pretepel učenca B in mu govoril:

»begunec«, »terorist«, »te bom zmlatil, da boš cel krvav« … Med drugim je izjavil tudi, da bo pretepel učiteljico. Sošolka učencu A v imenu razreda pove, da jim ni všeč njegovo obnašanje.

Ukrepi, ki so bili ob dogodku sprejeti:

• pogovor razredničarke in svetovalne delavke z obema učencema skupaj;

13 V PRIMER 1 in PRIMER 2 je udeležen deček A, zato ju obravnavamo skupaj. Končni ukrep ob PRIMERU 2 (z upoštevanjem PRIMERA 1) je vzgojni opomin za dečka A.

• pogovor razredničarke s celotnim razredom;

• opravičilo učenca A učencu B in obratno;

• o dogodku je obveščena mama učenca A.

Opis PRIMERA 2: PRETEP PRED ŠOLO MED UČENCEM A IN UČENCEM C ¹⁴

Učenec A naj bi učenca C napadel pred šolo s palico. O dogodku so povprašali sošolko učenca A, ki je bila priča pretepa in naj bi učenca A tudi »vlekla« stran in mirila. Učenec A naj bi s tal pobral palico, s katero je zamahnil proti učencu C, ta se je obrnil in učenec A je udaril po njegovi torbi. Potem je sošolki uspelo učenca A zvleči stran, a je potem vseeno stekel proti učencu C in ga boksnil. Učenec C je potem pričakal učenca A pred razredom in rekel, da se bosta po pouku zmenila. Mimo sta prišli učiteljici in se z obema pogovorili. Učenec A se je spravil na učenca C, ker je izvedel, da je učenec C starejši brat od učenca D, le-tega pa je učenec A že večkrat zbadal zaradi njegovega izgleda. Sošolka učenca D mu je tudi večkrat grozila, da ga bo učenec A »premlatil«, če je ne bo ubogal. Dogodek opiše tudi učenec D, ki pravi, da pozna učenca A, ker mu sošolka pravi, da če je ne bo ubogal, bo učencu A rekla, naj ga razbije. Učenec A je učencu D rekel: »Lej ga malega!2, »Lej ga bajsija!« (vsega skupaj štirikrat). Učenec D je vprašal učenca A: »Kaj bi rad?« Na poti v šolo pa je učenec D rekel učencu A: »Butelj!«, zaradi česar ga je učenec A sunil in potisnil na tla.

Ukrepi, ki so bili ob dogodku sprejeti:

• za učenca A steče postopek vzgojnega opomina in priprava IVN¹⁵;

• pogovor razredničarke učenca D in njegove sošolke;

• sestanek članov strokovne skupine s starši;

• sprejet je dogovor, da je učenca A s strani staršev potrebno spremljati ob prihodu in odhodu iz šole.

UGOTOVITVE:

14 Oba učenca obiskujeta peti razred.

15 Kratica IVN pomeni Individualni vzgojni načrt.

Pred izrekom vzgojnega opomina je šola uporabila vrsto ukrepov, določenih z vzgojnim načrtom in pravili šolskega reda, pri čemer je potrebno omeniti tudi to, da ima učenec A že nekaj let ob sebi spremljevalko. Razredničarka se je večkrat poskusila z učenecem pogovoriti, vendar učenec ni bil pripravljen sodelovati. Poleg tega je učenec odklonil zapis razmšljanja o svojem vedenju. Tudi učitelji in učiteljice drugih predmetov učenca niso mogli spodbuditi k pogovoru. Ob vsaki kršitvi, tako verbalnem nasilju oziroma ustrahovanju, neprimernem vedenju pri pouku in fizičnem nasilju, je bil učenec zapisan v zvezek opažanj in e-asistent, zaradi česar se je z njim večkrat pogovarjala tudi ŠSS. O tem so bili obveščeni tudi starši dečka, ki so zagotovili, da se bodo z dečkom o njegovem ravnanju pogovorili doma. Ob prihodu staršev v šoli jim je razredničarka še enkrat predstavila kršitve šolskega reda in vzgojno ukrepanje ter jih obvestila, da je učiteljskemu zboru podala predlog vzgojnega opomina, s čimer so se starši strinjali.

Razredničarka meni, da deček svojo stisko rešuje s fizičnim nasiljem in da se želi vključevati v skupino vrstnikov, vendar še vedno ne najde pravega načina, da bi bil pri tem učinkovit. Poleg tega kakršnakoli oblika nadzora ali zgolj usmeritev oziroma navodilo učenca spravi v nemir. Vodilo v obnašanju dečka je namreč, da je opažen, kar uresničuje na družbeno nesprejemljive načine, pri čemer najtežje sprejme zavrnitev, še posebej od oseb, ki mu nekaj pomenijo (pod zavrnitev šteje vse, kar ni tako, kot si je sam prestavljal). Strokovne delavke se strinjajo, da učenec A doživlja stisko, ki je povezana s težavami v vrstniških odnosih. Dokazovanje njegove moči in fizične premoči je po njegovem mnenju namreč merilo, da te vrstniki sprejemajo in občudujejo, kar je na nek način tudi njegov cilj. Ob zgoraj omenjenih ukrepih, se strokovne delavke in delavci strinjajo, da še naprej enkrat tedensko izvajajo govorilne ure s starši, kjer med drugim obravnavajo tudi sprotni učni ter čustveno-vedenjski napredek učenca, hkrati pa se s starši ustno dogovorijo, da se ob prvem fizičnem izgredu učenca pouk organizira izven oddelka, bodisi individualno ali v skrajnem primeru kot šolanje na domu. Omenjena možnost ni navedena v IVN, saj gre zgolj za ustni dogovor med starši in učitelji, kako bodo ukrepali v primeru, da se vedenje učenca ponovi. V individualiziranem vzgojnem načrtu, ki se pripravi ob sprejetem vzgojnem opominu, pa so navedeni naslednji vzgojni ukrepi:

• osebni svetovalni pogovor razredničarke z učencem in zapis razmišljanja učenca ob predelavi PŠR (Pravil šolskega reda);

• osebni svetovalni pogovor s ŠSS o morebitnih odklonih na vedenjskem področju;

• vključevanje učenca v socialne igre z upoštevanjem dogovorjenega in uporaba ustrezne komunikacije;

• učenec ob pomoči razredničarke izbere cilje glede svojega obnašanja med poukom in med odmori, pri čemer so ti cilji s pomočjo razredničarke tudi vrednoteni v smislu uresničevanja zastavljenih ciljev;

• osebni svetovalni pogovori s starši glede zastavljenjih ciljev in sledenja le-tem.

Razredničarka z učenecem opravi razgovor, ki se osredotoča na seznanitev učenca s Pravili šolskega reda s poudarkom na dolžnostih in odgovornostih učenca, obnašanja med poukom in odmori ter predvsem odnos učenca do ostalih učencev šole. Učenje izbiranja ustreznih načinov odzivanja v odnosu z drugimi učenci pri svetovalnih pogovorih obravnava ŠSS. Razredničarka in tudi drugi učitelji ter učiteljice med poukom večkrat tedensko učenca vključujejo v socialne igre, katerih cilj so predvsem boljši medsebojni odnosi. Kot je zapisano v IVN se napredek učenca spremlja vsakodnevno ob koncu šolskih ur in po zaključenih odmorih, kjer se učenec pogovori s spremljevalko ali razredničarko in sam presodi, koliko je bil zastavljeni cilj uresničen. O doseganju ciljev se enkrat tedensko razredničarka in ŠSS pogovorita tudi s starši. Kot pravi Košir (2013), so najpogostejša oblika pomoči učencem z neustreznimi vzorci vedenja v socialnih odnosih treningi socialnih veščin, pri načrtovanju katerih naj sodelujeta tako učitelj kot tudi svetovalni delavec oziroma delavka. Šola v program IVN tako vključi tudi treninge socialnih veščin, in sicer:

• zna našteti vsaj pet svojih pozitivnih lastnosti (krepitev pozitivne samopodobe);

• empatija kot pomoč pri razumevanju sveta okoli sebe;

• poznavanje in razumevanje norm, pravil ter vrednot skupnosti;

• kako se primerno odzvati v situaciji;

• upoštevanje pravil;

• kako delovati v skupini;

• sprejemati sebe in odgovornosti za svoje uspehe/neuspehe;

• spoštovati sebe in druge;

• kako se umiriti v stresnih situacijah, zbrati, nadaljevati (strategije samonadzora impluzivnega vedenja);

• kako neagresivno reševati konflikte.

Zgoraj izpostavljena primera medvrstniškega nasilja kažeta, da šola pri reševanju problematike poudarek daje predvsem na delo s povzročiteljem medvrstniškega nasilja, premalo pozornosti pa pri tem kaže otrokom, ki so v omenjenih primerih žrtve medvrstniškega nasilja. Eden izmed ukrepov, ki je v PRIMERU 1 sprejet, je pogovor razredničarke ter svetovalne delavke z obema učencema, pri čemer pa je problematično, da sta povzročitelj medvrstniškega nasilja in žrtev soočena, kljub temu da učenec B jasno pove, da se učenca A boji. Kot rečeno je s tem povzročena dodatna škoda otroku, ki je žrtev, saj poleg tega, da je že prestrašen, lahko dobi tudi občutek, da sta za dejanje oba udeleženca enakovredno odgovorna. Elemente nasilja, ki jih zasledimo v omenjenih primerih, pa lahko povežemo tudi z dečkovim (učenec A) razumevanjem koncepta moškosti. Izkazovanje stereotipnih moških lastnosti, kot so dejavniki moči, dominacije in uporabo sile, namreč povezuje s prvinami t. i. prave moškosti, pri čemer jih razume kot način za uveljavljanje svojega mesta v socialnem okolju in se v skladu z njimi tako tudi obnaša. Zaščita kot praksa fizičnega nadzora ter obrambe pred drugimi moškimi – »sovražniki2 in znotraj tega ženska kot lastnina moškega je le ena izmed lastnosti moškosti, ki jih opisuje Gilmore (Kersten, 1996 v Razpotnik, 2002: 147) in naj bi kot takšna tvorila jedro vladajočega pojmovanja moškosti v patriarhalni družbi (prav tam). S fizičnim nasiljem tako učenec brani svojo moško čast in sam sebe dojema kot »zaščitnika«, pri čemer se najverjetneje boji, da bi kot »poraženec« postal tarča posmeha in ne bi bil priznan kot »pravi moški«. Ko govorimo o nezavednih shemah zaznavanja in vrednotenja ter posledično opravičevanja moške dominacije, je torej ključnega pomena, da se šola kot soustvarjalec obstoječega sistema zaveda pomemebnosti svoje vloge, ki na eni strani lahko takšen sistem ohranja ali pa ga skuša spreminjati.

PRIMER 3

Opis PRIMERA 3: PRETEP MED SOŠOLCI (6. RAZRED)

Učenec A in učenec B sta se v odmoru pred 3. šolsko uro fizično znesla nad sošolcem C s ščipanjem in to v takšni meri, da je bil fant objokan in njegove roke krvavo rdeče.

Učitelji in spremljevalka so preprečili nadaljnje fizično obračunavanje v šoli, zato sta učencu C zagrozila, da bosta obračunala (»Ga bom zlamu!«) z njim po pouku. Učenec A in učenec B sta skupaj skovala načrt, kako bosta pretepla učenca C. Fanta sta pričakala pred blokom, kjer so ga želeli pretepsti. Ker je učenec C pritekel nazaj v šolo in o tem, da ga čakajo pred blokom, obvestil razredničarko in svetovalno delavko, ki je fanta pospremila domov, smo preprečili najhujše. Zraven je bilo še nekaj fantov, ki so želeli gledati dogodek, a so se razkropili, ko so videli, da je učenec C v spremstvu odrasle osebe. Učenec A in učenec B sta kljub spremstvu odrasle osebe skušala obračunati z učencem C (učenec B ga je uspel brcniti, učenec A pa odriniti), a jima je svetovalna delavka to preprečila. Razlog za konflikt in posledično še ščipanje pa je bil v tem, da je učenec C po navodilih dežurne učiteljice prestavil torbe učenca A in učenca B s klopi na tla.

Ukrepi, ki so bili ob dogodku sprejeti:

• pogovor razredničarke z obema učencema skupaj;

• pogovor razredničarke z vsakim učencem posebej;

• pogovor razredničarke s starši obeh učencev;

• temo odnosov in medsebojnega sprejemanja razredničarka obravnava na razredni uri;

• za oba učenca steče postopek vzgojnega opomina in priprava IVN.

UGOTOVITVE:

Podobno kot pri prejšnjem primeru je tudi tukaj poudarek na delu s povzročitelji medvrstniškega nasilja. Ukrepi, ki so sprejeti ob dogodku, se nanašajo na učenca, ki sta medvrstniško nasilje izvedla. Učiteljica in svetovalna delavka zaustavita in preprečita

nadaljnje nasilje, vendar se kasneje o dogodku z žrtvijo ne pogovori nihče od strokovnih delavcev. Kot pomoč žrtvi medvrstniškega nasilja lahko štejemo razredno uro, ki jo izvedejo naslednji dan po dogodku, in pri kateri razredničarka s celotnim razredom govori o odnosih in medsebojnem sprejemanju. Meni, da je to pomemebno, predvsem zaradi tega, ker je iz opisa dogodka razvidno, da primer medvrstniškega nasilja vključuje povzročitelja nasilja, žrtev in pa tudi opazovalce, ki so nasilje želeli gledati. Razredničarka izpostavi skrb za učenčevo A impulzivno reagiranje, saj v afektu besa ne sliši in ne upošteva nikogar. Hkrati pa jo skrbi tudi vedenje učenca B, ki kasneje ne pokaže nobenega obžalovanja. Njuno dejanje opredeli kot najtežjo kršitev, za katero je ukrep po pravilih šolskega reda izrek vzgojnega opomina. Razredničarka izvede tudi pogovor s starši obeh učenecev in ravnateljico in jih seznani z dejstvom, da se bo, v kolikor se dogodek ponovi, obvestilo zunanje institucije, dečkoma pa izrekel naslednji vzgojni opomin. Ob pregledu osebnih map učenca A in učenca B ugotovimo, da imata oba čustvene in vedenjske težave, ki se pri učencu A pojavljajo v hujši obliki kot pri učencu B. Strokovne delavke povedo, da je pri učencu A sicer možno zaznati velik napredek skozi leta, saj mu je že od drugega razreda dalje nudena DSP. Na podlagi odločbe o usmeritvi v vzgojno-izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo učencu A pripada DSP v obsegu petih šolskih ur na teden, od tega se ena ura izvaja kot svetovalna storitev; dve uri kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, ki jo izvaja psiholog, ter dve uri specialni in rehabilitacijski pedagog. Strokovne delavke med drugim predlagajo, da po končanem pouku učenca A pred šolo počaka eden izmed njegovih staršev, saj se strinjajo, da stalna prisotnost odrasle osebe na dečka dobro vpliva. V letošnjem šolskem letu vse do zgoraj omenjenega dogodka pri učencu A sicer ni bilo zaznanega nasilnega vedenja. V individualiziranem vzgojnem načrtu, ki se pripravi ob sprejetem vzgojnem opominu, so za oba učenca navedeni podobni vzgojni ukrepi, in sicer:

• osebni svetovalni pogovor razredničarke z učencema (skupaj in posebej);

• osebni svetovalni pogovor obeh učencev s ŠSS o neprimernem vedenju v šoli;

• osebni svetovalni pogovori s starši o odklonih na vedenjskem področju in glede zastavljenjih ciljev, ki se nanašajo na želeno obnašanje učencev v šoli.

Razredničarka z učencema najprej spregovori o poznavanju in razumevanju norm, pravil ter vrednot skupnosti, pri čemer opozori tudi na to, kako pomemebno je, da se znamo v določeni situaciji primerno odzvati. S pomočjo različnih socialnih iger učenca spoznavata, da je za delovanje v skupini potrebno medsebojno spoštovanje in hkrati sprejemanje odgovornosti za svoja ravnanja. Svetovalni pogovor s ŠSS se pri obeh učencih osredotoča na čustveno odzivanje učencev v posameznih situacijah z drugimi otroki. To pomeni, da se učenca s šolsko svetovalno delavko učita spretnosti prepoznavanja in obvladovanja svojih čustev, krepita pozitivno samopodobo, ob čemer pa se posebna pozornost posveča tudi empatiji kot načinu za lažje razumevanje in sprejemanje ostalih otrok okoli njiju. Šolska svetovalna delavka zastavljene naloge dosega tako, da se z učencema pogovarja o situacijah, ki se jima dogajajo vsakodnevno. Vsako situacijo, ki posameznega učenca pretrese, je potrebno prevetriti z različnih zornih kotov vseh udeležencev in pri tem analizirati čustva. Pomembno je namreč ravno to, da se otroka privede do tega, da zna ubesediti svoja čustva in ob tem prisluhniti tudi čustvom drugih otrok oziroma ljudi. Svetovalni delavki so v pomoč različni učni pripomočki, kot so razpoloženjske kartice, knjige za mlade, razni filmčki.

Razredničarka, šolska svetovalna služba in starši obeh učencev s skupnimi močmi postavijo jasne in realne cilje glede obnašanja učencev v šoli. DSP v individualnem vzgojnem načrtu za oba učenca obsega tudi trening socialnih veščin, ki pa je podoben opisu iz prejšnjega primera.

PRIMER 4

Opis PRIMERA 4: OBJAVA ŽALJIVE VSEBINE NA SPLETU O UČENKI C S STRANI UČENCA A IN UČENCA B (9. RAZRED)

Učnec A je pri dejavnosti na tehničnem dnevu brskal po spletnih straneh na šolskem računalniku, ki je bil v tehniški učilnici. Pri tem je bil odprt instagram profil sošolke C in dostop do urejanja teh vsebin. Priložnost je izkoristil in na profil dopisal žaljive in neprimerne izjave. Sam sicer sedaj trdi, da je vsebino nameraval pobrisati, ampak ga je pri tem prehitel sošolec B in napisano besedilo objavil. To ne zmanjšuje odgovornosti

učenca A ali učenca B. Čeprav besedila ni napisal učenec B, je pripomogel k objavi neprimernega besedila in je torej sokriv.

Ukrepi, ki so bili ob dogodku sprejeti:

• pogovor razredničarke z obema učencema skupaj in posebej;

• pogovor ravnateljice z obema učencema posebej;

• pogovor razredničarke s starši obeh učencev;

• izrek vzgojnega opomina za oba učenca.

UGOTOVITVE:

Razredničarka se po dejanju z obema učencema najprej pogovori. Na začetku pogovora jo učenec A skuša prepričati, da se dogodek ni zgodil in da na instagram profilu ni bilo nič objavljeno. Razredničarka meni, da jo učenec A zavaja in se laže. V šolo so tako klicani starši obeh učencev, s katerimi se razredničarka pogovori ločeno, poleg tega pa pogovor z učencem A in učenecem B izvede tudi ravnateljica. Glede na to, da so bili izvedeni vsi postopki (pogovor z učencema, pogovor s starši) in ker gre za težjo kršitev, razredničarka predlaga za oba učenca izrek vzgojnega opomina. Po posvetu s ŠSS se razredničarka odloči, da bo v okviru razredne ure s pomočjo učenca A, učenca B in učenke C pripravila delavnico o varni uporabi interneta, ki pa jo bodo vodili vsi trije omenjeni učenci. Na vprašanje, zakaj ukrep vključuje tudi učenko C, razredničarka odgovori, da ji le-ta sigurno ne bo škodil in da se bo pri tem tudi sama naučila, kako škodljiva je lahko nepremišljena raba interneta. Mnogi strokovnjaki (Olweus, 1995;

Pušnik, 1999; Zabukovec Kerin, 2002; Pečjak, 2014) pišejo o tem, da so dečki pogosteje vpleteni v primere medvrstniškega nasilja kakor deklice. A predvsem, kadar govorimo o fizični obliki medvrstniškega nasilja. Tudi sama s pomočjo omenjenih štirih primerov medvrstniškega nasilja na izbrani osnovni šoli ugotavljam, da je le v enega izmed njih neposredno vpeta tudi učenka, a tudi v tem primeru ne gre za fizično obliko nasilja.

Fizično nasilje pri učencih se, kot že povedano, povezuje s spolno zaznamovano ideologijo, na podlagi katere lahko govorimo o učenju socialnih vlog, ki so torej vezane

Fizično nasilje pri učencih se, kot že povedano, povezuje s spolno zaznamovano ideologijo, na podlagi katere lahko govorimo o učenju socialnih vlog, ki so torej vezane

In document Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja (Strani 104-114)