Izzivi pri soočanju s problematiko medvrstniškega nasilja

Glede na besede strokovnih delavk sklepamo, da delo z otroki, ki so na kakršenkoli način vključeni v problematiko medvrstniškega nasilja, včasih predstavlja velik izziv.

Tudi Verbnik Dobnikar (2002: 46) meni, da je za učitelja oziroma učiteljico ena najtežjih nalog ravno reševanje nasilnih situacij, saj jih ob tem velikokrat spremljajo občutki nemoči, ko ne vedo, kako bi rešili situacijo. Strokovne delavke izpostavijo različne izzive, s katerimi se srečujejo pri svojem delu in jih včasih dojemajo kot težave pri reševanju tovrstne problematike. Enega izmed glavnih izzivov vidijo v tem, da je medvrstniško nasilje včasih težko zaznati, zaradi česar učence in učenke ves čas navajajo na to, da ob pojavu medvrstniškega nasilja o tem obvestijo odgovorno odraslo osebo, ki se bo na to odzvala. Kot pravi SD1: »To ni tožarjenje, ampak je to nujno, da vemo, da lahko potem ukrepamo in rešujemo stvari naprej. Najslabše je, da določeni otroci ne želijo povedati, ker se bojijo, ker jih je strah, in potem pride problem do svetovalne službe, ko je v bistvu že v takšnih razsežnostih, da že zelo zelo težko šola

samostojno rešuje stvari, in moramo potem vključiti še kakšno zunanjo institucijo. Tako da moraj biti tudi učitelji zelo pozorni tudi na hodnikih, kaj se dogaja, pri kom prihaja do kakšnega ali prikritega nasilja, ker največja težava je ravno to prikrito nasilje, ali na družabnih omrežjih, ko nas potem starši obvestijo/opozorijo na to. Ampak ko kateri od učencev oziroma učenk ne želi v šolo ali se samopoškoduje, potem odkrivamo, zakaj je prišlo do tega. To je največja težava, da v bistvu ne moreš ukrepati, če ne veš, kaj se dogaja. Če vemo, potem lahko ukrepamo, seznanimo, smo pozorni itd. Najslabše pa je, da ne veš … da se otrok zapira vase, ne želi povedati, ne doma ne v šoli, potem pa ne moreš reševati stvari.« (SD1_K9) Pomembno je, da se učenci ter učenke zavedajo, da so težave, ki so povezane z medvrstniškim nasiljem, rešljive, da pa je potrebno o tem povedati odrasli osebi, ki mu učenec ali učenka zaupa. S tem se strinja tudi Košir (2013:

89), ki opozori na to, da učenci ponavadi ne iščejo pomoči, ker so ustrahovani in mislijo, da je poročanje o nasilju med vrstniki tožarjenje. Pomembno je torej, da strokovni delavci na šoli učencem ter učenkam jasno predstavijo razliko med poročanjem in tožarjenjem (Košir, 2013: 90). Tožarjenje pomeni nekoga spraviti v težave, se nekomu prikupiti ali iskati pozornot, medtem ko poročanje pomeni zaščiti sebe ali nekoga drugega zaradi strahu in nevarnosti (prav tam). Intervjuvanim strokovnim delavkam izziv predstavlja tudi, kako opremiti otroke z znanjem in spretnostmi, da bodo postali odgovorni posamezniki oziroma posameznice in da se bodo poleg tega zavedali posledic svojih dejanj. »Jaz jim vedno povem, da je prosta izbira in da lahko izberejo plus, lahko izberejo minus, sam če izbereš minus, moraš tudi sam nositi in biti pripravljen na posledice. In res, potem te otroke, karkoli jim naložim, spremljam in jih tedensko sprašujem ali pa povabim k sebi malo na razgovor ali jih vidim kje na hodniku in jih vprašam, če je kaj bolje, kako jim gre, si se umiril, te je še kaj razjezilo. Še vedno sem mnenja, da ima stik z učencem največjo vrednost.« (SD3_K9) Kot že večkrat omenjeno je torej pomembno, da se med učnencem ali učenko in strokovnim delavcem ali delavko vzpostavi odnos, pri katerem otrok občuti, da je odrasli osebi mar zanj in da se ob pojavu težav lahko na nekoga zanese. SD3 meni, da je pomemebno, da učitelji in učiteljice najdejo čas za vzpostvaljanje pristnih medsebojnih odnosov, da pa je to ob današnjem prenatrpanem urniku, tako učiteljev kot tudi otrok, včasih oteženo. Omeni tudi preobsežne učne načrte, zaradi katerih zmanjkuje časa za pogovore z otroki. »Otroke ziritira tudi preveliko šolskih obveznosti,

oni bi imeli več prostega časa. V bistvu je včasih lahko začaran krog, ampak sama še vedno menim, da so pomembni odnosi učitelj–učenec, odnosi učiteljev med sabo, šola–

učenec, starš–šola … Če so tu dobri odnosi, mislim, da se vse da rešiti.« (SD3_K9) Izziv pri delu in predvsem doživljanje občutka nemoči je tudi zavedanje, da na določene dejavnike medvrstniškega nasilja pedagoški delavci ter delavke nimajo vpliva, saj le-ti presegajo dogajanje in razmere na šoli. Eden izmed teh dejavnikov je družinsko okolje otrok. Največji izziv v povezavi s tem dejavnikom (sodelovanje šole s starši) pri svojem delu doživlja SD4. »To je največji izziv, ja (sodelovanje s starši), jaz včasih rečem, da bi bilo potrebno narediti tudi šolo za starše, čeprav ne vem, kam bi vse to potem umestili.

Pa tega ne mislim na grd način, ampak bolj to, da bi vsak starš dojel, da delamo samo in izključno v dobro otroka, ker samo s skupnimi močmi bomo lahko naredili takšne otroke, odgovorne in samostojne osebe, ki bodo enkrat peljali naš svet naprej. In največji izziv je vedno to, da bi v nekem pozitivnem in konstruktivnem duhu delali skupaj s starši za otroka, s katerim smo vsak pol dneva in je to nujno potrebno.«

(SD4_K9) Za dober sodelovalni in zaupen odnos je pomemebno, da se pri delu z otroki starši počutijo kot enakovreden partner šoli, meni T. Verbnik Dobnikar (2002). Poleg tega je pomemebno, da se tudi starši na šoli počutijo varne in sprejete, saj bodo tako hitreje pripravljeni sodelovati s šolo, ko se bodo pri otroku pojavile težave, pri čemer je ključnega pomena, da tudi starši zmorejo prepoznati otrokovo stisko ali spremembe v njegovem vedenju in ob tem ukrepajo (prav tam).

Delo na področju medvrstniškega nasilja strokovnim delavkam prinaša tudi nekaj izzivov. Kot največji izziv pri svojem delu tako izpostavljajo zaznavanje medvrstniškega nasilja. Le-tega je namreč včasih težko zaznati, zlasti kadar je medvrstniško nasilje prisotno v virtualnem okolju, do katerega imajo strokovne delavke omejen dostop, mladi pa so ravno pri uporabi sodobne tehnologije najbolj vešči. Ob tem se strokovne delavke zavedajo, da je za uspešno reševanje omenjene problematike najprej potrebno vzpostaviti zaupne odnose z otroki in mladostniki oziroma mladostnicami, ki posledično omogočajo, da se otroci počutijo dovolj varno, da svojo stisko delijo z odraslimi. Nenazadnje pa je izziv torej tudi sodelovanje s starši, brez katerega ne moremo pričakovati pozitivnih sprememb pri otrokovem vedenju. V povezavi s tem

strokovne delavke včasih občutijo nemoč, saj na določene dejavnike, kot je denimo družinsko okolje otroka, nimajo vpliva in preprosto ne morejo pomagati.