DEJAVNOST 18: »ZMAGOVALEC, PORAŽENEC«

7.18.1 Opis dejavnosti

Pri tej igri želim, da otroci občutijo tekmovalnost, o kateri smo govorili v prejšnji dejavnosti pri zgodbah o dveh ovnih in oslih, prav tako pa tudi sodelovanje. Ugotavljamo razlike med prvim in drugim delom dejavnosti ter naše počutje ob obeh. V prvem delu otroci sedijo v krogu in vsakemu damo nekaj delov tangrama, ki ga morajo sestaviti. Povem jim, da imajo za sestavljanje na voljo tri minute in da bomo gledali na uro. Kdor konča prvi, naj se oglasi. Vmes stopnjujem napetost s tem, da povem, koliko časa še imajo. Počakamo, da vsi dokončajo. V drugem delu damo vse dele tangrama na sredino kroga in jih premešamo. Vsak otrok izbere en delček, nato pa začnejo sestavljati. Pri tem ni omejitve časa in lahko si pomagajo med seboj, k čemur jih tudi spodbujam. Namerno želim ustvariti situacijo, da izbere več otrok košček iste

100 barve, da se morajo dogovarjati, kdo bo katerega sestavil. Po koncu obeh dejavnosti se z otroki pogovorim o njihovih občutkih med tekmovanjem ter med preteklimi dejavnostmi, ko smo poudarjali sodelovanje. Pri tem želim izpostaviti pomembnost sodelovanja za doseganje uspehov.

7.18.2 Opažanja izvajalke 7.18.2.1 Celotna skupina

Otrokom sem na začetku povedala, da se bomo šli dve kratki igri. Pokazala sem jim sestavljen tangram, na katerem je bil narisan srček. Povedala sem jim, da morajo sestaviti tako sliko. Tako sem se odločila, ker sva z vzgojiteljico predvidevali, da bo to najprimerneje za njihovo starost in zmožnosti. Tangram je bil iz štirih delov, ki so jih morali smiselno sestaviti. Vsak je dobil svoje delčke, nato pa sem jim povedala, da je to tekmovanje. Čas bo omejen na tri minute in kdor konča, mora dvigniti roko ter povedati, da je končal. Takoj sem začutila napetost nekaterih otrok, ki so nestrpno pričakovali, kdaj se bo čas začel odštevati. Otrok, pri katerem opažam visoko mero perfekcionizma, zato sem ga pri današnji dejavnosti tudi bolj opazovala, je bil zelo nervozen. On in še eden nista želela pomagati drugim, tudi ob spodbudi ne. Če bi ju še bolj spodbujala, bi najbrž pomagala, samoiniciativno pa nista. V pogovoru sta bila sicer zelo trdno prepričana, da je potrebno drugim pomagati. Čeprav sem večkrat prej opažala, da tudi onadva drugim pomagata, pri tej dejavnosti ni bilo tako. K temu ju je najbrž spodbudilo predhodno tekmovalno vzdušje. Ko je začel čas odštevati, so se otroci hitro lotili dela, se trudili sestaviti tangram in opazovali, kako daleč je že uspelo drugim. Čutili sta se njihova obremenjenost s časom in želja čimprej končati svojo nalogo. Nekaj otrok je hitro dvignilo roko, ob tem pa se je nestrpnost tistih, ki še niso dokončali, še povečala. Do sedaj se nismo šli tekmovalnih iger, le sodelovalne, zato otroci tega niso bili vajeni. Ko je čas potekel, niso imeli vsi sestavljenih svojih tangramov in ob tem sem opazila nekaj razočaranja. Eden izmed njih je pogledoval v tla in ni želel, da ga izpostavljamo, ko je nekaj otrok omenilo njegov neuspeh. Tega seveda nismo poudarjali, otrokom sem povedala, da ni pomembno, kdo ni končal, zato smo se raje pogovorili, kaj lahko naredimo. Otroci so predlagali, da pomagamo. Najbrž so ob dejavnostih pridobili mišljenje, kako pomembna sta medsebojno sodelovanje in pomoč. Otroci so sicer bili že pred našimi dejavnostmi tako naravnani, sedaj pa se je to le še krepilo. Njihov predlog, da bi si med seboj pomagali, je bila odlična iztočnica za naslednjo dejavnost. Po tem, ko je vsak izbral en delček iz sredine, so morali vsi sestaviti svoj tangram, pri čemer so si lahko pomagali. Problem

101 je nastal, ko sta dva otroka izbrala delček enake barve. Nekaj otrok me je vprašalo, kaj narediti, in rekla sem jim, da sodelujejo le z otroki v skupini. Nekaj otrok je skušalo sestaviti tangram, čeprav niso imeli vseh delčkov. Neka deklica je rekla drugi: »Daj mi rdečo, da sestavim.« Druga ji najprej ni dala svojega delčka, nato pa sta se pogledovali in se je slednja vdala, tako je sama ostala brez, prva pa je sestavila dva tangrama. Ko sem pogledala, ali ima vsak otrok enega, sem videla, da ga ena deklica nima, druga pa dva, zato sem ju vprašala, kaj bosta glede tega storili.

Deklica je deklici brez tangrama enega lepo odstopila in obe sta bili ob tem zadovoljni.

Nekaterim otrokom sestavljanje ni šlo dobro od rok, vendar so jim drugi pomagali. K Dečku B je drug deček lepo pristopil in mu nudil pomoč, prav tako ostali otroci. Eden pa ni želel sprejeti pomoči, čeprav mu jo je nekdo ponudil. Proti koncu, ko mu nikakor ni uspelo, jo je sprejel, ob tem pa sta bila oba vesela in zadovoljna. Med otroki se je pokazalo sodelovanje in pomoč. Ni bilo potrebnih veliko spodbud, k čemur so zagotovo pripomogle dosedanje sodelovalne igre.

Po koncu dejavnosti smo se o tem še pogovorili. Otroci so povedali, da so bili živčni, ker niso uspeli sestaviti in je tekel čas. Večini je bila bolj všeč druga dejavnost, kjer so sodelovali.

Zanimivo je bilo, kako so otroci tudi pri tekmovalnem delu kazali naravnanost k sodelovanju, saj so hoteli pomagati drugim, pri sodelovalnem delu pa sploh. Opazila sem visoko mero sodelovanja med njimi, k čemur jih še dodatno spodbujajo skupne sodelovalne igre. Prav tako so bili v tekmovalnem delu nekateri bolj, drugi manj tekmovalni. Otroci, ki jim ni uspelo sestaviti, so rekli, da so bili ob tem žalostni, ko pa so dobili pomoč, so bili veseli. Teh otrok nisem izpostavljala, ampak sem vprašala, kaj mislijo, kako so se tisti, ki jim ni uspelo, ob tem počutili. Ti otroci so nato začeli sami govoriti o tem. Ena deklica je rekla: »Med seboj si pomagamo, da nismo žalostni.« Na vprašanje, zakaj si sploh pomagamo, je nekdo dal odlično iztočnico za povezavo z našimi beležnicami uspehov iz ene od prejšnjih dejavnosti. Povedal je, da si pomagamo, da nam nekaj uspe, saj nam potem lahko vsem uspe, kar smo si zadali. Otroci so povedali, da smo uspehe pri tej dejavnosti doživeli ravno zato, ker smo si pomagali. Nekdo je komentiral: »Lahko smo dobri prijatelji, ker si pomagamo.« Otroci so razumeli bistvo naše razprave in doživljali sodelovanje med nami kot nekaj prijetnega za vse.

7.18.2.2 Slabše sprejeti otroci

Deček A je v obeh dejavnostih sodeloval brez večjih težav. Nekajkrat je med mojim podajanjem navodil pozornost preusmerjal nase in skušal motiti druge otroke, vendar se niso pustili, saj so bili zelo osredotočeni na dejavnost. Ko je bil na začetku nemiren, sem ga prosila, da razdeli koščke tangrama, kar je dobro vplivalo na to, da je ostal zbran, poleg tega pa se je počutil

102 zadovoljno, ker mi je pomagal. V prvem delu se je trudil sestaviti svoj tangram, vendar mu ni uspelo. Pri njem nisem opazila neprijetnih občutkov, ker ni dokončal. V drugem delu dejavnosti se je ukvarjal le s svojim tangramom, saj mu ga ni uspelo sestaviti. Nekemu otroku je rekel:

»Pomagaj mi.« In ta otrok mu je pomagal. Spletla sta prijetno interakcijo, zato sta bila oba zadovoljna. Pri pogovoru najbrž ni popolnoma razumel bistva, ker tudi ni zmogel zbrano poslušati. Pri govorjenju sem ga spodbujala z vprašanji in dokler je govoril, je sodeloval. Potem mu je pozornost spet uhajala, ampak mu je uspelo zdržati do konca.

Deček B se je zelo trudil sestaviti svoj tangram, vendar mu ni uspelo. V tekmovalnem delu mu je eden izmed otrok skušal pomagati, ampak je vedel, da med seboj tekmujejo in si ne pomagajo.

V drugem delu se je deček poleg njega sam javil, da mu želi pomagati in je sprejel pomoč.

Govoril mu je: »Poglej, tako daš in tako.« Na koncu je sestavil tangram ob pomoči. Ob tem sta se oba dobro počutila – otrok B, ker je opravil nalogo, drugi otrok pa, ker mu je pri tem pomagal.

Pri pogovoru sem imela občutek, da otrok ne razume popolnoma, o čem govorimo, vendar je pomembno, da je sodeloval pri dejavnosti in mu je uspelo. Nekajkrat sem mu stvari tudi dodatno razložila, da je lažje sodeloval. Bil je zadovoljen.

Deklica C je v današnji dejavnosti sodelovala brez večjih zadržkov. Pri sestavljanju tangrama je bila uspešna, vendar ni povedala, da je končala. To sem morala opaziti sama. Ni se želela izpostavljati, čeprav je bilo rečeno, da povedo, ko končajo. Vmes je tudi nek drug otrok rekel:

»Ona je končala.« V prvem delu dejavnosti nisem opazila prevelike napetosti, v drugem pa ni zelo sodelovala z ostalimi, ker je tangram že sestavila. Tudi ni pomagala drugemu, ker nikogar pomoči potrebnega ni bilo v njeni bližini. Je pa pogledala k otroku, ki je sedel poleg nje in sta opazovala tangram drug drugega. Pri pogovoru je bila nekoliko bolj zadržana, zato je tudi nisem preveč izpostavljala. Pomagala mi je deliti delčke tangrama, pri čemer se je dobro počutila.

Deklica D ni bila prisotna v vrtcu.

7.18.3 Opažanja vzgojiteljice 7.18.3.1 Celotna skupina

Vsi otroci so želeli sodelovati v dejavnosti. Bili so napeti, ko se je začel odštevati čas in vsi so se trudili končati prvi. V drugem delu dejavnosti ni bilo napetosti, saj so si med seboj tudi pomagali. Nekateri samoiniciativno niso pomagali drugim, dva tudi ob spodbudi ne. Večina

103 otrok je pomagala ostalim, med seboj pa so sodelovali in si priskočili na pomoč. Pri pogovoru so se vsi strinjali, da si je potrebno pomagati in tako skupaj doseči uspehe.

7.18.3.2 Slabše sprejeti otroci

Deček A je sodeloval, čeprav je potreboval nekaj dodatne spodbude in opozorilo, ko je motil ostale otroke. Trudil se je sestaviti tangram in bil zadovoljen, ko mu je ob pomoči uspelo.

Dečku B sestavljanje tangrama ni šlo dobro od rok. Ko mu je v drugem delu dejavnosti nekdo priskočil na pomoč, sta bila oba zadovoljna. Sodeloval je in razumel kaj počne, pri sestavljanju se je trudil.

Deklica C ni bila preveč zadržana in je sodelovala. Sestavila je svoj tangram, pri tem pa ni potrebovala pomoči in tudi sama ni pomagala nikomur drugemu. Bila je zadovoljna in ni bilo videti, da ji ne bi bilo do sodelovanja.

Deklica D ni bila prisotna v vrtcu.

Slika 21: Tangrami 1 (Vir: Lastni arhiv fotografij)

104 Slika 22: Tangrami 2

(Vir: Lastni arhiv fotografij)