Diagnostični kriteriji motenj v duševnem razvoju

V Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) so otroci z MDR navedeni kot ena izmed devetih skupin otrok s posebnimi potrebami. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bilo v celotni populaciji okoli 2,5 % ljudi z MDR.

Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (Vovk-Ornik, 2015), ki jih je izdal Zavod za šolstvo Republike Slovenije, MDR opredeljujejo kot nevrološko pogojeno razvojno motnjo, ki nastopi pred dopolnjenim 18. letom starosti in se kaže v pomembno nižjih intelektualnih sposobnostih ter pomembnih odstopanjih prilagoditvenih spretnosti (uporabljen je diagnostični kriteriji AAIDD − American Association of Intellectual an Developmental Disorders).

Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (Vovk-Ornik, 2015) tako povzemajo značilnosti otrok z MDR:

a) Imajo pomembno znižano splošno intelektualno raven ter znižane sposobnosti učenja, sklepanja in reševanja problemskih okoliščin hkrati z znižanimi sposobnostmi abstrakt-nega mišljenja in presojanja (znižane intelektualne sposobnosti morajo biti potrjene vsaj z enim od standardiziranih, individualno apliciranih testov, kjer dosežek pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju odstopa za več kot dve standardni deviaciji od povprečja).

b) Imajo znižane prilagoditvene funkcije oz. spretnosti. Raven prilagoditvenih funkcij se določa glede na otrokovo kronološko starost ter potrdi s pomembnim odstopanjem na vsaj dveh področjih prilagoditvenih funkcij, tj. socialnem, konceptualnem ali prak-tičnem. Prilagoditvene funkcije ocenjujemo s klinično evalvacijo in z individualno apli-ciranimi psihometričnimi testi. Primanjkljaji v prilagoditvenih spretnostih se po-membno odražajo na področjih govora in komunikacije, skrbi zase, samostojnosti, so-cialnih spretnostih, učnih in delovnih zmožnostih, funkcionalnih učnih sposobnostih, sposobnostih praktičnih znanj, skrbi za lastno varnost. Učinkovitost teh funkcij je po-vezana z omejitvami zaradi znižanih splošnih intelektualnih sposobnosti.

Prilagoditvene spretnosti predstavljajo posameznikovo zmožnost za samozadostno in neodvisno življenje. Teh spretnosti smo se naučili, da lahko delujemo v vsakdanjem življenju.

Primeri prilagoditvenih spretnosti, ki jih lahko merimo s standardiziranimi preizkusi, so (Carr in O'Reilly, 2007a, v Kodrič, 2010):

- konceptualne spretnosti (govorno razumevanje in izražanje, branje, pisanje, številski, časovni in denarni koncepti, načrtovanje lastnega vedenja ...);

- socialne spretnosti (vzpostavljanje in vzdrževanje medosebnih odnosov, starosti primerna ra-ven odgovornosti, oblikovanje ustrezne samopodobe, ustrezne socialne spretnosti, kot so razu-mevanje in upoštevanje neformalnih pravil socialne interakcije, ustrezna interpretacija social-nih situacij ...);

- praktične spretnosti (vsakodnevne dejavnosti in skrb zase, samostojnost pri hranjenju, obla-čenju, gibanju, opravljanju toaletnih potreb, skrb za zdravje in dobro počutje, obvladovanje

12

uporabnih veščin, tj. priprava obroka, jemanje zdravil, uporaba telefona, upravljanje z denar-jem, zmožnost potovanja, opravljanje domačih opravil ...).

Pri določanju stopnje MDR naj bi upoštevali oboje: intelektualno raven in raven prilagoditvenih funkcij. Opara (2009) govori o funkcionalnem diagnosticiranju, kjer ugotavljamo, kako posameznik opravlja različne naloge oz. kako funkcionira v okolju.

Glede na stopnjo motnje v duševnem razvoju ločimo osebe z lažjo, zmerno, težjo in težko MDR (Opara, 2009; Vovk-Ornik, 2015):

a) Osebe z lažjo MDR: imajo znižane sposobnosti za učenje in usvajanje splošnih znanj, znižano sposobnost za senzomotorično in miselno skladno delovanje ter znižane spo-sobnosti za načrtovanje, organizacijo, odločanje in izvedbo dejavnosti. Miselni procesi potekajo bolj na konkretni kot na abstraktni ravni, uporabljajo preprostejši jezik in so manj zreli pri presojanju in odzivanju v socialnih okoliščinah. Ob individualnem pri-stopu ter z vsebinskimi, metodičnimi in časovnimi prilagoditvami v učnem procesu lahko dosežejo šolska znanja nižjega izobrazbenega standarda ter se usposobijo za manj zahtevno poklicno delo ter predvidoma samostojno socialno življenje.

b) Osebe z zmerno MDR: v učnem procesu lahko usvojijo osnove branja (osnovnih besed in znakov), pisanja in računanja, na drugih področjih (gibalnih, likovnih, glasbenih) pa so lahko uspešnejši. Pri učenju in poučevanju potrebujejo prilagoditve in konkretna po-nazorila, včasih potrebujejo podporno ali nadomestno komunikacijo. Posebno podporo potrebujejo pri vključevanju v socialno okolje, usposobijo pa se lahko za enostavna, nezahtevna opravila. Potrebujejo podporo in različno stopnjo pomoči.

c) Osebe s težjo MDR: se lahko usposobijo za najenostavnejša opravila, razumejo eno-stavna sporočila in navodila ter se ustrezno odzovejo nanje. Zmorejo sporočati svoje potrebe in želje, včasih s podporno ali nadomestno komunikacijo. Orientirajo se v ožjem okolju, vendar pri tem vedno potrebujejo varstvo in vodenje, tudi pri skrbi zase potrebujejo pomoč drugih. Pogosto imajo težave z gibanjem, ob tem pa še druge raz-vojne motnje in bolezni.

d) Osebe s težko MDR: se lahko usposobijo le za sodelovanje pri posameznih aktivnostih, razumevanje in upoštevanje navodil je zelo omejeno, redko razvijejo osnove govora in sporazumevanja. Omejeno je tudi zaznavanje in odzivanje na zunanje dražljaje. Potre-bujejo stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje, omejeni so v gibanju, večinoma imajo težke dodatne motnje, bolezni in obolenja.

B. D. Jurišić (Motnje v duševnem razvoju, b. d.) navaja še pet izhodišč, ki naj bi jih upoštevali pri diagnosticiranju MDR:

1. Pri ocenjevanju omejitev v delovanju posameznika moramo upoštevati njegovo kulturno okolje in vrstnike.

2. Pri oceni je treba upoštevati tudi kulturno in jezikovno raznolikost, različnost v komunika-ciji, dejavnike, ki izhajajo iz stanja oz. delovanja čutil, gibanja in vedenja.

3. Pri vsakem posamezniku so vedno hkrati omejitve, pa tudi močna področja, ki jih je treba upoštevati.

4. Opis omejitev ali šibkosti in močnih področij je pomemben zato, da bi lahko razvili potreben sistem pomoči.

13

5. Z ustrezno obliko pomoči se v daljšem časovnem obdobju življenjsko delovanje oseb z mot-njo v duševnem razvoju na splošno izboljša.

Pri diagnosticiranju MDR so v uporabi različni kriteriji in klasifikacije, tudi strokovna terminologija se razlikuje in pogosto spreminja, tudi iz upravičene želje, da se odnos do oseb s posebnimi potrebami in samo pojmovanje posebnih potreb spremeni.

"Namen ocenjevanja oseb z motnjo v duševnem razvoju je zagotovitev ustrezne podpore, namenjene posameznikovemu razvoju, izobraževanju, razvijanju interesov in dobremu počutju. Usmeritev otroka v ustrezen izobraževalni program mora temeljiti na ocenjeni ravni njegovih trenutnih sposobnosti po posameznih razvojnih področjih. Ocena njegovih prilagoditvenih spretnosti je pri tem ključnega pomena za oblikovanje individualizirane obravnave posameznika." (Kodrič, 2010, str. 14)

Intenzivnost in narava podpore se lahko razlikujeta, podporo pa lahko nudijo različne osebe (starši, prijatelji, učitelji ...), ustanove ali društva. Podporo lahko zagotavljamo na različnih področjih: na področju dejavnosti, katere so namenjene pridobivanju izkušenj na posameznih razvojnih področjih, na področju učenja in izobraževanja, na področju dejavnosti doma ali dejavnosti v skupnosti, zaposlitvene dejavnosti, dejavnosti, povezane z zdravjem in varnostjo, dejavnosti, namenjene spodbujanju ustreznih vedenjskih vzorcev, družabne dejavnosti, zaščita, zagovorništvo. Model zagotavljanja podpore naj bi temeljil na oceni posameznikovih specifičnih potreb in naj bi bil namenjen zagotavljanju strategij in dejavnosti, ki optimizirajo funkcioniranje, pri tem pa je treba upoštevati spreminjanje posameznikovih potreb in okoliščin v različnih razvojnih obdobjih. Zagotavljanje podpore pozitivno vpliva na posameznikovo osebno funkcioniranje, povečuje njegove zmožnosti samostojnega odločanja in izboljšuje njegovo počutje. Na družbeni ravni vodi k inkluziji oseb z MDR (Kodrič, 2010).

Nekaj primerjav kriterijev in klasifikacij sta zbrala Carr in O'Reilly (2007a, v Kodrič, 2010).

Tabela 1: Diagnostični kriteriji in klasifikacije motenj v duševnem razvoju (Carr in O'Reilly, 2007a, v Kodrič, 2010) MKB – 10 skupino), ki se kažejo na najmanj dveh od naslednjih področij:

1 Od leta 2013 je sicer že v uporabi posodobljena oblika kriterijev – DSM V, kjer je izraz »mental retardation« − mentalna retardacija, zamenjal izraz »intellectual disability − intellectual developmental disoreder« − intel-ektualna razvojna motnja ("Intellectual disability", b. d.).

14

samo navodila, funkcionalne akademske veščine, delo, prosti čas, zdravje, varnost;

- začetek pred 18. letom.

- izvirajo iz obdobja pred 18. letom.

Stopnje - Blaga duševna manjrazvitost: IQ med 50 in 69, mentalna starost od 9 do 12 let pri odraslih, otroci imajo lahko težave v šoli, večina odraslih je zmožna opravljati delo, vzdrževati dobre socialne odnose in prispevati k skupnosti.

- Zmerna duševna manjrazvitost: IQ med 35 in 49, mentalna starost od 6 do 9 let pri odraslih, večina otrok pomembno zaostaja v razvoju, a se je zmožna naučiti določene stopnje neodvisnosti pri skrbi zase in usvojiti nekatere komunikacijske in akademske veščine, odrasli potrebujejo različno stopnjo podpore pri življenju v skupnosti.

- Huda duševna manjrazvitost: IQ med 20 in 34, mentalna starost od 3 do 6 let pri odraslih, verjetna potreba po stalni podpori.

- Globoka duševna manjrazvitost: IQ pod 20, mentalna starost manj kot 3 leta pri odraslih, pomembne omejitve

- Huda mentalna retardacija: IQ je med 20−25 do 35−40.

- Globoka mentalna retardacija: IQ je manj kot 20−25.

Zgornja meja nižjih intelektualnih sposobnosti je IQ v razponu od 70 do 75.