I. TEORETIČNA IZHODIŠČA
4 IZZIVI IN STISKE DVOJNO IZJEMNIH UČENCEV S SUT/PPPU SKOZI
Širok razpon interesov Širok razpon interesov, a je njihov razvoj
velikokrat oviran zaradi prisotnih primanjkljajev.
Velika osredotočenost na določen interes oziroma strast do zelo specifičnih tem.
Velika osredotočenost na specifičen interes, ki pogosto ni povezan z učno snovjo pri šolskih predmetih.
Dvojno izjemni s SUT/PPPU imajo zaradi opisanih značilnosti posebne potrebe na vseh vzgojno-izobraževalnih področjih: posebne izobraževalne potrebe, posebne potrebe, povezane z organizacijo, posebne potrebe na področju socialne integracije in na področju motorike (Lewis in Doorlag, 1986, v Kavkler in Košak Babuder, 2014).
4 IZZIVI IN STISKE DVOJNO IZJEMNIH UČENCEV S SUT/PPPU SKOZI VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI PROCES
4.1 Težavno prepoznavanje dvojne izjemnosti
Prepoznavanje dvojno izjemnih s SUT/PPPU predstavlja v praksi velik izziv in eno izmed problematičnih področij (Baum idr., 2014). Maker in Whitmore (1985, v Douglass, 2008) menita celo, da so ti učenci v šolskem sistemu najbolj napačno ocenjena, nerazumljena ter pozabljena skupina otrok. Številni namreč ostanejo popolnoma spregledani ali napačno prepoznani.
Za dvojno izjemne učence s SUT/PPPU je zgodnje prepoznavanje dvojne izjemnosti ključnega pomena. Mnogi niso prepoznani vse do obiskovanja srednje šole, ko se zaradi povečanega obsega in težavnosti učne snovi težave jasneje izrazijo. V času osnovnošolskega izobraževanja navadno dosegajo povprečne rezultate in ne kažejo izstopajočih posebnosti, čeprav v resnici delujejo precej pod svojim potencialom (Dole, 2000, v Douglass, 2008). Tako kot nadarjeni se namreč tudi ti učenci naučijo različnih kompenzacijskih strategij s pomočjo svojih visokih sposobnosti, tako da njihova nadarjenost prikrije učne težave (Douglass, 2008). Njihove učne težave zato ne izstopajo, učenci pa niso vključeni v ustrezne programe pomoči (Baum, 1990; Magajna idr., 2008). Prav učne težave so pri teh učencih tiste, ki »dušijo« izkazovanje višjih znanj in znižajo rezultate dosežkov, zaradi česar postane identifikacija dvojne izjemnosti problematična (Douglass, 2008).
Maker in Whitmore (1985, v Douglass, 2008) menita, da je spregledanje znakov intelektualne nadarjenosti ter usmerjanje pozornosti na primanjkljaje glavni vzrok za napačno identifikacijo dvojno izjemnih učencev s SUT/PPPU. Nadarjenost se lahko prikrije s številnimi fizičnimi, psihološkimi, perceptivnimi in socialnimi problemi, ki lahko zahtevajo tudi hospitalizacijo ali dolgotrajnejšo odsotnost od šolskega dogajanja.
Takšne situacije od njih zahtevajo veliko truda in energije, če želijo dosegati rezultate na ravni vrstnikov, čeprav njihov um deluje na precej višji stopnji. Tako razvijejo
20
strategije za doseganje povprečnih dosežkov, nadarjenost pa zaradi primanjkljajev ostane neopažena. Če so primanjkljaji težji in manj obvladljivi s kompenzacijskimi strategijami, se lahko odrasli pri delu z otrokom veliko bolj osredotočijo nanje, potenciale pa prezrejo (Distin, 2006).
Baum in Olenchak (2002, v Douglass, 2008) opozarjata tudi na slabo seznanjenost strokovnih delavcev o obstoju ter vedenjskih značilnostih dvojno izjemnih s SUT/PPPU. Številni po svetu izražajo nestrinjanje glede obstoja komorbidnosti oziroma sopojavnosti nadarjenosti in posebnih potreb, saj zanje predstavljata ta dva pojma popolno nasprotje učnih sposobnosti (Baum, 1990, v Douglass, 2008). Nekateri zmotno verjamejo, da nadarjenost pomeni izjemne dosežke na vseh področjih učnega kurikula in ne le na posameznih (Douglass, 2008). Takšna omejena prepričanja vodijo do neustreznih praks na področju prepoznavanja njihovih posebnih potreb. Tudi Barnes Robinson idr. (2002, v Douglass, 2008) opozarjajo na primanjkovanje ustreznih postopkov prepoznavanja in storitev, ki omogočajo optimalen razvoj teh učencev.
Učitelji si lahko napačno razlagajo tudi njihove vedenjske značilnosti. Pogosto jih ocenjujejo kot najbolj moteče in miselno odsotne učence, ki nedosledno opravljajo šolske ter domače naloge in se skušajo izogibati šolskemu delu, tudi s pritoževanjem nad glavoboli ter trebušnimi težavami, zaradi velike občutljivosti pa pogosto doživljajo izbruhe jeze, razočaranja, žalosti (Baum in Owen, 1988, v Douglass, 2008). Poleg učnih težav dvojno izjemni učenci s SUT/PPPU izkazujejo tudi tipične znake nadarjenosti, kot so na primer pogosto postavljanje vprašanj učitelju, visoka produktivnost in intenzivnost delovanja, ki pa jih strokovni delavci šole ne povezujejo z nadarjenostjo, temveč z ADHD ter s SUT/PPPU (Douglass, 2008). Baum (1990) opozarja še na problematiko nerazumevanja, zakaj kljub nadarjenosti ne zmorejo doseči pričakovanega uspeha. Prepričana je, da bi učencem, pa tudi njihovim staršem in učiteljem, identifikacija primanjkljajev pomagala bolje razumeti, strokovnjaki pa bi jih lahko opremili s strategijami učenja ter kompenzacijskimi tehnikami za lažje soočanje z dvojno izjemnostjo.
Hitro in ustrezno identifikacijo dvojno izjemnih s SUT/PPPU otežuje tudi njihov razvojni zaostanek na socialno-čustvenem področju, ki naj bi bil kar dve do tri leta za socialnočustvenim razvojem sovrstnikov (Douglass, 2008).
Trail (2011) opozarja, da s spregledanjem posebnih potreb dvojno izjemnih učencev s SUT/PPPU tvegamo na razvoj velikih čustvenih in socialnih težav (Kavkler in Košak Babuder, 2014).
Brody in Mills (1997, v Douglass, 2008) ugotavljata, da je iskanje tipičnega vzorca ter definiranje meril za učinkovito prepoznavo dvojno izjemnih učencev s SUT/PPPU najverjetneje nesmisel. Ključno vlogo pri ustreznem in hitrem prepoznavanju dvojno izjemnih učencev s SUT/PPPU igrajo starši, ki pogosto prvi opazijo neskladje sposobnosti, kasneje pa jih lahko z opazovanjem v razredu ter s primerjanjem z vrstniki, prepoznajo tudi učitelji (Kavkler in Košak Babuder, 2014). Poročanja učiteljev
21
in drugih svetovalcev o opaženih nasprotujočih si sposobnostih otrok pa ostajajo bistvena za začetek identifikacijskega postopka dvojne izjemnosti (Silverman, 1989, v Douglass, 2008).
Baum idr. (2014) pa ugotavljajo, da je uspešna identifikacija dvojno izjemnih s SUT/PPPU najbolj odvisna od seznanjenosti učiteljev o vedenjskih značilnostih dvojno izjemnih s SUT/PPPU, zato izpostavljajo pomembnost izobraževanja šolskega strokovnega kadra o tovrstni skupini učencev.
Kavkler in Košak Babuder (2014) poudarjata, da je za ustrezno specialno-pedagoško obravnavo dvojno izjemnih s SUT/PPPU pomembna dobro izvedena diagnostična ocena njihovih primanjkljajev ter močnih področij, saj na njej temeljijo vsi programi in specifične oblike pomoči.
4.2 Pogostost čustvenih stisk in njihovo neupoštevanje
Številni strokovnjaki, med njimi tudi Bahr idr. (2017, v Lep, 2019), pri delu z dvojno izjemnimi s SUT/PPPU opažajo podvrženost k razvoju anksioznih motenj, zaradi neprestanega doživljanja obremenjujočih situacij.
Doživljanje čustvenih stisk se lahko začne že ob vstopu v šolo. Takrat se od vseh učencev pričakuje pridobitev osnovnih šolskih znanj in spretnosti, ki zahtevajo sposobnosti, ki jih dvojno izjemni s SUT/PPPU, zaradi učnih primanjkljajev, nimajo usvojenih. Pričakujejo se tudi starosti primerne socialne veščine, s katerimi imajo mnogi dvojno izjemni s SUT/PPPU težave (Higgins in Nielsen, 2005).
Dvojno izjemni učenci s SUT/PPPU imajo pogosto težave s samozavestjo in samopodobo, saj so njihovi cilji velikokrat nerealno visoki, ob neuspehih pa so do sebe zelo kritični (Lupart, 1989; Baum, 1990; Conover, 1996, v Stewart, 2003). Tako kot drugi učenci si tudi oni ne želijo priznati zaznanega neuspeha, zato skušajo učne težave prikriti. Takšna dejanja lahko izzovejo izbruhe frustracij v obliki neprimernega vedenja (Dix in Schafer, 1996, v Stewart, 2003). Svoje visoke miselne sposobnosti lahko izkoristijo tudi v negativne namene ter za obrambo, in sicer z motečim izražanjem dolgočasja ter kritičnosti do šole ali učiteljev, s preusmerjanjem pozornosti na zanimivejše teme, z ustvarjalnim izmikanjem šolskim dolžnostim ali absolutnim zavračanjem dejavnosti, ki zahtevajo veščine, s katerimi imajo težave. Nekateri igrajo vlogo razrednega klovna, nekateri pa prevzamejo vlogo pasivnega in zasanjanega učenca (Baum, 1990; Scott, 1993, v Stewart, 2003). Nekateri dvojno izjemni s SUT/PPPU pa stisk ne izrazijo z neprimernim vedenjem, temveč jih samodestruktivno zadržujejo v sebi. Notranje stiske se lahko navzven izrazijo v obliki hudih prehranjevalnih motenj, celo s samomorilskimi težnjami (Distin, 2006).
22
Tudi Baum (1990) opozarja na posledice občutljivosti ob šolskih neuspehih, saj jih učenci posplošijo na vsa področja delovanja, kar privede do splošnega občutka nesposobnosti in nizkega samonadzora nad življenjem. Negativne izobraževalne izkušnje tako ostajajo konstanten problem dvojno izjemnih s SUT/PPPU.
Strop in Goldman (2011) navajata nekatere čustvene težave dvojno izjemnih s SUT/PPPU, ki lahko močno vplivajo na njihove izobraževalne dosežke:
- Jeza: dvojno izjemni učenci s SUT/PPPU imajo pogosto visoka pričakovanja in potrebo po uspešnosti. Zaradi učnih primanjkljajev so za višje cilje prisiljeni delati težje in dlje kot njihovi vrstniki, mnogokrat pa trud ni dovolj. Frustracije in zamere ob spodletelih poskusih lahko privedejo do globoke jeze do obiskovanja šole, šolskega dela ter ljudi, ki imajo do njega visoka pričakovanja.
- Strah pred neuspehom: dvojno izjemni učenci s SUT/PPPU, ki se niso naučili kompenzacijskih strategij na področju primanjkljajev in doživljajo učne spodrsljaje, lahko razvijejo pričakovanje neuspeha ter posledično strah pred neuspehom. Le-ta se skozi dejavnost kaže kot jeza, raztresenost in/ali kot popolno oziroma delno izogibanje dejavnosti.
- Težnja po občutku kontrole: zgoraj omenjena čustva, strahovi in pričakovanja se največkrat dojemajo negativno, zato se jih v prvi vrsti želijo izogniti tudi dvojno izjemni s SUT/PPPU. Eden izmed načinov izogibanja je nadzor nad situacijami, ki ga dvojno izjemni učenci s SUT/PPPU pogosto razvijejo. Tako bo učenec, ki sovraži branje, prosil za izhod na stranišče, tik preden bo prišel na vrsto za branje ali pa bo učenec, ki ga moti pisanje v hrupnem razredu, hlinil bolezen na dan preizkusa znanja, da bo lahko sedel v mirni pisarni.
- Negativna samopodoba: učni neuspehi s seboj prinašajo občutek nesposobnosti, nižjo pripravljenost ponovnega tveganja in odpor do nalog, ki so povezane s primanjkljaji, kar lahko negativno vpliva na učno samopodobo. Neustrezni odzivi učiteljev, staršev in vrstnikov na učenčeve strahove ter čustvene izpade lahko povzročijo nadaljnje nižanje samozavesti.
- Strah pred uspehi: občutek navdušenja po uspešnem reševanju težje naloge je pri dvojno izjemnih s SUT/PPPU pogosto kratkotrajen. Pri naslednji nalogi ga namreč kmalu zamenja občutek tesnobe in strah, da ne bo zmožen uspeha ponoviti. Učenčevo anksioznost lahko povečajo pozitivne povratne informacije učiteljev in staršev, saj jih lahko dojema kot pritisk. Takšne izkušnje lahko povzročijo globok strah pred neuspehom.
Vespi in Yewchuk (1992) sta v svoji raziskavi ugotovili, da se ti učenci pogosto soočajo z občutkom tesnobe ter s frustracijami pri učnem delu, ki so posledica neskladnosti njihovih potencialov in učnih dosežkov. Ti negativni občutki pri učencih velikokrat povzročijo rabo neustreznih učnih pristopov, kot so hitenje ali celo izogibanje nalogam.
23
Raziskovalki sta zabeležili tudi nekatere izrazite značilnosti dvojno izjemnih s SUT/PPPU, med katerimi izstopata močan strah pred neuspehi in labilna samopodoba, kar je po njunem mnenju posledica notranjih konfliktov med visoko postavljenimi pričakovanji ter nepričakovano nižjimi dosežki. Ponavljajoči neuspehi lahko močno oslabijo pozitivno samopodobo in privedejo do naučene nemoči.
Doživljanje samega sebe in razvoj pozitivne samopodobe dvojno izjemnih s SUT/PPPU pa je odvisen od njihove učne uspešnosti. Dosegali jo bodo takrat, ko bodo imeli poleg vloženega osebnega truda zagotovljene vse pogoje in priložnosti za učenje strategij, ki jim bodo z vključevanjem močnih področij pomagale premagovati učne težave (Kavkler in Košak Babuder, 2014; Stewart, 2003). Če njihove potrebe po razvijanju potencialov niso uresničene, lahko postanejo uporniki šolskega sistema,
»bojevanje« pa se lahko konča tudi z opustitvijo šolanja (Stewart, 2003).
4.3 Socialna izključenost in občutek nerazumljenosti
Tudi socialne težave v šoli in družini prispevajo k manjši samozavesti ter nizkemu samospoštovanju (Mendaglio, 1993; Piirto, 1994, v Stewart, 2003). Ti učenci se namreč pogosto čutijo drugačne, čudne in nesprejete. Lahko prepoznajo unikatnost svojih idej ali opazijo, da so te podobne zamislim nadarjenih, čeprav so učne spretnosti daleč za to skupino. Ravno nasprotno pa se lahko iščejo v skupini učencev z učnovedenjskimi težavami, ki jih soočajo s podobnimi izzivi, vendar se zaradi izstopajoče ustvarjalnosti, smisla za humor ali izjemnega besedišča z njimi vseeno ne morejo poistovetiti. Zaradi opisanega je treba spodbujati povezanost dvojno izjemnih učencev s SUT/PPPU med seboj in z učenci, ki izkazujejo nadarjenost na podobnih področjih. Pri sklepanju novih prijateljstev jih dodatno ovira težava z branjem govorice telesa drugih ljudi. Velikokrat se lažje povežejo z odraslo osebo, s katero se pogovarjajo na ravni odraslih (Mendaglio, 1993; Piirto, 1994, v Stewart, 2003).
O izraziti razdvojenosti na socialnem področju sta poročali Vespi in Yewchuk (1992), saj so dvojno izjemni s SUT/PPPU v njuni raziskavi izkazovali veliko pozitivnih socialnih veščin, ki pa jih niso znali vedno izkoristiti.
V eni izmed raziskav (Schiff idr., 1981) se je skupina dvojno izjemnih s SUT/PPPU izkazala za rizično, kljub prisotnim talentom in (nad)povprečni uspešnosti na posameznih področjih. Poročali so, da so pogosto nesrečni zaradi občutka drugačnosti, nepripadnosti in osamljenosti, dojemajo se za nemočne, neumne ter nesposobne. Številni doživljajo stiske pri predmetu športne vzgoje, kjer se od njih zahtevajo dobro razvite motorične spretnosti in aktivno sodelovanje v moštvenih igrah.
Nenehno norčevanje in izločevanje s strani vrstnikov mnogim dvojno izjemnim s SUT/PPPU povzroča veliko jezo ter maščevalnost. Tudi Pavia idr. (2018) so s svojo raziskavo opozorile na problematiko izvajanja nasilja nad dvojno izjemnimi s
24
SUT/PPPU. Vseh 8 intervjuvanih učencev je namreč povedalo, da so bili v času šolanja žrtve psihičnega nasilja, ki se je izražalo v obliki posmehovanja, klicanja z žaljivimi vzdevki, izsiljevanja, ustrahovanja, ignoriranja in socialne izolacije, pri nekaterih se je psihično nasilje stopnjevalo tudi v fizično obliko. Zbadanja so doživljali bodisi zaradi svojih učnih težav in neuspehov v šoli bodisi zaradi izkazovanja svoje nadarjenosti ob nenavadnih idejah, bujni domišljiji ter izjemnih rezultatih na določenih področjih znanja.
Vsi udeleženi so poročali tudi o konfliktih z učitelji, zaradi katerih so se nekateri v šoli počutili ranljive in nepodprte. Poročali so o prepirljivosti in ignoriranju učiteljev, izpostavljanju učnih slabosti pred razredom, podcenjevanju njihovih sposobnosti ter osredotočenosti na njihova šibka področja. Raziskovalke menijo, da so ti skrb vzbujajoči rezultati raziskave posledica ukoreninjene kulture, ki odobrava nasilje in ne sprejema izstopajočih družbenih skupin, obenem pa izpostavijo problematiko nezavednosti obstoja ter posledic nasilja nad dvojno izjemnimi učenci.
4.4 Neustrezen vzgojno-izobraževalni pristop pri poučevanju dvojno izjemnih s SUT/PPPU
Kavkler in Košak Babuder (2014) opozarjata na neustreznost klasičnih pristopov pri poučevanju dvojno izjemnih s SUT/PPPU. Strokovni delavci so pogosto usmerjeni v zmanjševanje in kompenzacijo primanjkljajev, pri tem pa pozabljajo na pomembnost razvijanja nadarjenosti ali talentov.
Dvojno izjemnim učencem s SUT/PPPU je največkrat nudeno veliko pomoči v obliki dopolnilnega pouka in učenja podpornih strategij za premagovanje primanjkljajev, nizki dosežki pa jih uvrščajo v skupino učencev z nižjimi sposobnostmi (Montgomery, 2009).
Takšno okolje je zanje frustrirajoče, saj ne dobijo dovolj priložnosti za izkazovanje in razvoj visokih sposobnosti. Zaradi dolgčasa in številnih frustracij pri pouku postanejo
»razredni ujetniki«, kar lahko privede tudi do težav s samopodobo ter hujših vedenjskih in čustvenih težav.
Tudi Rosner (1985) opozarja, da šolski sistem pozablja na njihove visoko nadpovprečne sposobnosti in jih prevečkrat zadržuje na nizki ravni delovanja.
Običajna, a neustrezna vzgojna praksa je, da se neuspešnim učencem prepovedo dejavnosti, ki jih imajo najraje, dokler se uspešnost v šoli ne izboljša. Omejevanje priložnosti preprečuje razcvet učenčevih močnih področij, kar posledično ovira izbiro poklicne kariere, kjer bi lahko uspeli. Takšne ukrepe Rosner (1985) označi za izsiljevanje, ki je ena izmed oblik psihičnega nasilja nad otroki.
Položaj dvojno izjemnih učencev s SUT/PPPU v šoli dodatno poslabša neusposobljenost šolskih strokovnih delavcev pri prepoznavanju in uresničevanju učenčevih potreb (Rosner, 1985) ter potreba po razvijanju dvojnih potreb, ki terja mnogo organizacijskih, kadrovskih in finančnih zapletov (Montgomery, 2009).
25
»Dlje časa, ko učenci niso prepoznani kot dvojno izjemni in dlje časa, ko njihove specifične učne potrebe niso ustrezno podprte, več čustvenih težav imajo, več je težav v socialnem funkcioniranju ter z obvladovanjem anksioznosti, morda se spopadajo celo z depresijo ali s čustvenimi in z vedenjskimi težavami« (Lep, 2019, str. 165).