I. TEORETIČNA IZHODIŠČA
1 NADARJENI UČENCI
I. TEORETIČNA IZHODIŠČA
1 NADARJENI UČENCI
1.1 Opredelitev nadarjenosti
Čeprav je bila prva znanstvena študija o izvoru in razvoju genialnosti objavljena že leta 1869 (Galton, 1869), se strokovnjakom do danes še ni uspelo uskladiti glede definicije nadarjenosti ter metodologije odkrivanja nadarjenih (Žagar, 2012). Mnenja strokovnjakov pa so soglasna v splošnem opisu nadarjenosti, in sicer da so nadarjeni otroci tisti, ki v določenem pogledu »prekašajo« primerjalno skupino enako starih otrok (prav tam).
Tradicionalna definicija nadarjenosti je bila oblikovana na splošni inteligentnosti, izmerjena na testih inteligentnosti. Znana je Termanova definicija, ki mejo postavlja pri inteligenčnem količniku 135, izmerjenim s Stanford-Binetovim testom. Izmerjen IQ je bil tako edini kriterij za definiranje nadarjenosti, čemur pa sodobnejša stroka nasprotuje. Menijo namreč, da je definiranje nadarjenosti zgolj na osnovi izmerjenega IQ-ja »omejena«, saj ne upošteva nadarjenih na specifičnih področjih, ustvarjalnih in umetniško nadarjenih, zapostavlja pa tudi nadarjene posameznike, ki izhajajo iz manj spodbudnega ter kulturno drugačnega okolja. Pojem »nadarjenost« danes velja za mnogo bolj kompleksen pojav kot pred nekaj desetletji (Žagar, 2012).
Ameriški psiholog Renzulli (1978, v Žagar, 2012) predstavlja nadarjenost kot interaktivni produkt nadpovprečnih intelektualnih sposobnosti, ustvarjalnosti in motivacije. Meni, da vsaka komponenta modela posebej še ne pomeni nadarjenosti, kombinacija vseh treh pa predstavlja pravo nadarjenost. Kasneje so strokovnjaki Renzullijev model izpopolnili s socialnimi dejavniki (družina, vrstniki, šola, kultura), s čimer so poudarili, da razvoj nadarjenosti ni pogojen samo z osebnostjo posameznika, temveč tudi z vplivi okolja (Žagar, 2012). Na razvoj nadarjenosti pa navsezadnje vplivajo še genetski in biološki dejavniki, kot so neustrezna prehrana v otroštvu, nevrološke poškodbe ter bolezni metabolizma (prav tam).
Strokovnjaki ne dvomijo o obstoju več vrst nadarjenosti (Žagar, 2012), še danes pa med raziskovalci ni soglasja o številčnosti in tipih nadarjenosti. Iz različnih klasifikacij priznanih strokovnjakov pa lahko izluščimo glavne vrste nadarjenosti (prav tam):
– intelektualna nadarjenost, ki se kaže v sposobnostih ali dosežkih na različnih akademskih področjih;
– psihomotorična nadarjenost, ki se kaže na področjih, kjer gre za telesno spretnost (npr. v plesu, športu);
3
– umetniška nadarjenost, ki se kaže na dramskem, glasbenem ali likovnem področju;
– socialna nadarjenost, ki vključuje posameznikovo sposobnost v odnosu do drugih, empatičnost in ustrezno odzivanje na odzive ljudi.
Leta 1978 je ameriški kongres sprejel definicijo nadarjenih, iz katere izhaja tudi slovenski Koncept dela z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli (Žagar idr., 1999, str. 4): »Nadarjeni ali talentirani učenci so tisti otroci in mladostniki, ki so bodisi na predšolski stopnji, v osnovni bodisi srednji šoli pokazali visoke dosežke ali potenciale na intelektualnem, ustvarjalnem, specifičnem učnem področju, vodstvenem ali umetniškem področju ter ki poleg rednega šolskega programa potrebujejo posebej prilagojene programe in aktivnosti.« Pomembno je, da med nadarjene ali talentirane lahko prištevamo tako učence z dejanskimi visokimi dosežki, kot tudi učence s potencialnimi zmožnostmi za takšne dosežke na katerem koli od naslednjih posameznih področjih ali v kombinaciji: splošna intelektualna sposobnost, specifične šolske zmožnosti, kreativno ali produktivno mišljenje, sposobnosti vodenja in sposobnosti za vizualne ter izvajalske umetnosti.
V Zakonu o osnovni šoli (ZOsn-H, 2011) so nadarjeni učenci opredeljeni kot učenci, ki izkazujejo visoko nadpovprečne sposobnosti mišljenja ali izjemne dosežke na posameznih učnih področjih, v umetnosti ali športu, ki pa od leta 2011 ne sodijo več v skupino učencev s posebnimi potrebami, temveč so obravnavani kot samostojna skupina učencev.
1.2 Značilnosti nadarjenih učencev
Nadarjeni učenci imajo izrazite nekatere lastnosti, ki jih težje najdemo pri drugih učencih (Galbraith, 1992):
- so vztrajni in želijo poskušati;
- so vedoželjni in veliko sprašujejo; - imajo smisel za humor;
- razmišljajo logično in iščejo smiselnost;
- so odprti za ideje;
- radi počnejo nove in zanimive stvari, dolgočasi jih rutina; - zlahka in hitro se učijo; - so občutljivi do drugih.
V dokumentu Koncept dela z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli (Žagar idr., 1999) so značilnosti nadarjenih urejene po naslednjih področjih:
- Učno-storilnostno področje: široka razgledanost, bogato besedišče, hitro branje, motorična spretnost in vzdržljivost, visoka učna uspešnost, spretnost v umetniških dejavnostih, kot je glasba, ples, risanje ter dramatizacija.
4
- Miselno-spoznavno področje: razvito divergentno in logično razmišljanje, nenavadna domišljija, dober spomin, nenavadna domišljija, natančnost opazovanja, smisel za humor.
- Socialno-čustveno področje: občutek za pravičnost, nekonformizem, vodstvene sposobnosti, sposobnost vplivanja na druge, empatičnost, smisel za organizacijo, neodvisnost in samostojnost.
- Motivacijsko področje: visoke želje in potreba po doseganju odličnosti, raznoliki ter močno izraženi interesi, vztrajnost pri reševanju nalog, visoka storilnostna motivacija, uživanje v dosežkih in radovednost.
V dokumentu Koncept dela z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli (Žagar idr., 1999) je poudarjeno, da nihče od učencev ne pooseblja vseh zgoraj navedenih značilnosti in da več naštetih lastnosti, ki se kažejo pri učencu, pomeni večjo možnost za obstoj nadarjenosti.
Vendar tudi skupina nadarjenih učencev ne velja za homogeno. Betts in Neihart (2010, v Žagar, 2012) sta ustvarila klasifikacijo nadarjenih otrok ter mladostnikov glede na njihove značilnosti. Identificirala sta 6 temeljnih profilov doživljanja in stališč nadarjenih, predstavljanih v spodnji Preglednici 1.
Preglednica 1: Temeljni profili doživljanja in stališč nadarjenih
PROFIL ZNAČILNOSTI NADARJENIH GLEDE NA PROFIL Uspešni
nadarjeni
Samozadovoljni, samokritični, odvisni, željni potrditev in učnih uspehov, negotovi glede prihodnosti, zunanje motivirani, imajo pozitivno učno samopodobo, strah pred neuspehom ter realen pogled na inteligentnost.
Kreativni nadarjeni
Visoko kreativni, energični, pravični, notranje motivirani, a pretirano občutljivi, psihološko ranljivi, negotovi v socialnih vlogah, pogosto zdolgočaseni in frustrirani, nestrpni ter uporniški.
Neuspešni nadarjeni
Željni socialne vključenosti, negotovi v nadzoru svojih čustev, ambivalentni glede dosežkov, doživljajo konfliktnost in negotovost, občutke negotovosti, pritiska ter krivde, nekatera svoja vedenja doživljajo kot izdajstvo njihove socialne skupine in so manj občutljivi zase.
Dvojno/večkratno izjemni
Učno nebogljeni, plašni, izgubljeni, pogosto jezni in frustrirani, imajo negativno samopodobo ter motnje razpoloženja.
Pripravljeni tvegati
Pogosto maščevalni, jezni in depresivni, uporniški ter manipulativni, nemotivirani, imajo negativno samopodobo, nerealna pričakovanja in občutek nesprejetosti oziroma nerazumljenosti.
5
Avtonomni nadarjeni
Učno uspešni, notranje motivirani, samozavestni, željni samostojnosti in uveljavljanja, optimistični, tolerantni ter spoštljivi, sprejemajo same sebe in sprejemajo napake, iz katerih se učijo.
Posebna podskupina nadarjenih učencev pa so nadarjeni učenci, ki so učno neuspešni. Dokument Koncept dela z nadarjenimi učenci v osnovni šoli (Žagar idr., 1999) opredeljuje nekaj tipičnih značilnosti neuspešnih nadarjenih učencev, zaradi katerih je ovirano šolsko delo:
- nezainteresiranost za šolo in udeležbo v šolskih dogajanjih, - težave s samopodobo, pomanjkanje samozaupanja,
- težave s pozornostjo, - hiperaktivnost,
- čustveno-socialna nezrelost,
- nesposobnost tvornega delovanja pri skupinskem delu, - strah pred ocenjevanjem,
- nezmožnost motiviranja učenca z običajnimi spodbudami (z dobrimi ocenami, nagrajevanjem pridnosti, s pohvalami učiteljev itd.).
1.3 Obravnava nadarjenih učencev na slovenskih šolah
Postopek odkrivanja nadarjenih temelji na Renzullijevem trikrožnem modelu nadarjenosti. Zaradi predpostavke, da so posamezniki lahko nadarjeni na različnih področjih, se pričakovan odstotek nadarjenih v populaciji giblje med 15–20 % (Juriševič, 2009).
Tudi na področju odkrivanja nadarjenih prihaja do strokovnih nesoglasij. Razhajajo se v prepričanosti o najustreznejših metodah in postopkih odkrivanja, čeprav z nobeno posamično metodo ni mogoče popolnoma veljavno napovedati nadarjenosti. Največja strokovna poenotenost je v ustreznosti rabe testov inteligentnosti. Individualni testi inteligentnosti so najboljši posamični napovedovalci učne nadarjenosti, vendar je testiranje zamudno in drago. Tako se veliko pogosteje uporabljajo skupinski testi inteligentnosti, ki so primerni za »screening«, oziroma presejanje optimalno nadarjenih učencev, čeprav so manj poglobljeni in zanesljivi. Priporočena je tudi izvedba testov ustvarjalnosti, saj lahko z njimi izmerimo tudi sposobnosti divergentnega mišljenja, ki jih s tradicionalnimi testi inteligentnosti zatajimo. Poleg rezultatov testiranj je pri odkrivanju nadarjenosti treba upoštevati še veliko drugih informacij, kot so učenčev šolski uspeh, oceno staršev, učenčevo samooceno nadarjenosti, učenčeve šolske izdelke in aktivnosti (Žagar, 2012).
6
V slovenskih šolah poteka odkrivanje nadarjenih učencev na treh stopnjah (Žagar, 2012):
1. evidentiranje, 2. identifikacija,
3. seznanitev staršev in pridobitev mnenja o nadarjenosti.
Na prvi stopnji se na podlagi kriterijev evidentiranja izbere širša skupina potencialno nadarjenih učencev. Upoštevajo se naslednji kriteriji: učni uspeh, dosežki na specifičnih področjih, učiteljevo mnenje, udeležba in rezultati na tekmovanjih, interesi ter hobiji in mnenje šolske svetovalne službe. V skupino evidentiranih padejo učenci, ki zadovoljijo vsaj enega izmed naštetih šestih kriterijev. Sledi identifikacija nadarjenosti z ocenjevalnimi lestvicami za učitelje, s testom inteligentnosti in testi ustvarjalnosti. Ocena učiteljev je še posebej pomembna pri odkrivanju učencev z nadarjenostjo na specifičnih področjih in učencev, ki jih številni razlogi ovirajo, pri izkazovanju nadarjenosti (npr. socialno ter kulturno prikrajšani, hiperaktivni učenci, učenci s specifičnimi učnimi težavami). Ko se postopek identifikacije nadarjenih konča, šola starše obvesti, da je njihov otrok v šoli prepoznan kot nadarjen. Šola pridobi še starševsko mnenje o otrokovi nadarjenosti. Dokončno odločitev o nadarjenosti učencev sprejme tim oddelčnih učiteljev, šolska svetovalna služba in koordinator za nadarjene.
Pri odkrivanju nadarjenih v razredu Žagar (2012) pripisuje pomembno vlogo ravno učiteljem, saj imajo ti možnost večletnega opazovanja in spoznavanja njihovega delovanja v realni situaciji med procesom izobraževanja. Obenem pa opozarja na možnost učiteljevih napak, kot je subjektivnost pri ocenjevanju učencev.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (ZOsn-H, 2011) določa, da mora šola nadarjenim učencem zagotavljati ustrezne pogoje za vzgojo ter izobraževanje s prilagojenimi vsebinami, z metodami in oblikami dela, z omogočeno vključitvijo v dodatni pouk, v individualno ter skupinsko pomoč in v druge oblike dela.
Večina evropskih držav nadarjenim učencem skozi izobraževanje nudi individualizacijo, svetovanje, različne oblike diferenciacije, ponuja raznolike izbirne, posebne in dodatne (obogatitvene) programe, ponekod je omogočena tudi akceleracija, oziroma prehajanje med razredi. Specializiranega in enotnega modela izobraževanja nadarjenih učencev v Sloveniji še ni. Priprava posebnih programov za nadarjene učence temelji na učni diferenciaciji, individualizaciji in obogatitvenih šolskih ter zunajšolskih programih (Kukanja Gabrijelčič, 2015).
Raziskava, opravljena v šolskem letu 2009/2010, na 98 slovenskih osnovnih šolah, ugotavlja, da so najpogosteje izvedene dejavnosti, oblike in prilagoditve za nadarjene učence notranja diferenciacija oziroma individualna zadolžitev učencev, dodatni pouk, interesne dejavnosti ter širok nabor izbirnih predmetov. Za najredkeje uporabljene pa
7
so se izkazali vzporedni programi, možnost hitrejšega napredovanja in vključevanje v raziskovalne tabore za nadarjene ter talentirane učence (Bezić in Deutch, 2011).
Pri izdelavi posebnih programov za nadarjene je treba paziti na upoštevanje naslednjih pogojev (George, 1997, v Žagar idr., 1999):
- da izbrana metoda dovolj poudarja razvijanje višjih miselnih procesov in konceptov;
- da je metoda dovolj fleksibilna in odprta, da otroku omogoča lasten tempo razvoja;
- da zagotavlja učno okolje, ki daje otroku hkrati čustveno varnost in intelektualne izzive;
- da izbrana metoda ne bi otroka odtujila od vrstnikov ali škodljivo vplivala na nadaljnje učenje, ki bi lahko zaradi ponavljajočih se vzorcev pripeljala do dolgočasja;
- da izbrana metoda daje prednost procesu po meri otroka.