Vsak, četudi skromen načrt je boljši kot nenačrtovano delo . (Pregovor)
Medpredmetno povezovanje uresničujemo z navpičnim in vodoravnim povezovanjem znanj,
celovitega spoznavanja učne stvarnosti. Pri tem učenci uporabljajo različne spretnosti in znanja. Posamezne predmete povezujejo transfer učnih postopkov, vsebin, podatkov, pojmov, zakonitosti, miselnih spretnosti, čustev, stališč, komunikacije itn. (Sicher Kafol, 2015). Za kakovostno uresničevanje medpredmetnega povezovanja je nujno potrebno skrbno in premišljeno načrtovanje. Povezave uporabimo, ko v njih prepoznamo smiselnost in ustrezne razloge. Ker se kaže vedno večja potreba po uvajanju medpredmetnega povezovanja, Učna načrta za glasbeno umetnost (2011) in spoznavanje okolja (2011) ponujata konkretne napotke in predloge, kako medpremetne povezave načrtovati in izvajati.
Vse to je učitelju le v pomoč, saj V. Štemberger (2007) pravi, da univerzalnih predlogov ni smiselno pripravljati, ker je načrtovanje in izvajanje medpredmetnih povezav v veliki meri odvisno od učitelja, njegove kreativnosti, pogojev za delo, kolektiva in vodstva šole.
Posamezni modeli naj bodo le vodilo in pripomoček za načrtovanje in izvajanje.
Medpredmetne povezave je smotrno izvajati, ko za to obstajajo razlogi in ustrezne možnosti in ko je tako povezovanje smiselno.
Učni načrt za glasbeno umetnost(2011) navaja načrtovanje medpredmetnega povezovanja na različnih ravneh: na ravni vsebin in pojmov ter na ravni procesov in ciljev učenja (sposobnosti, spretnosti in znanja). Učni načrt za spoznavanje okolja(2011) kot splošni cilj navaja spoznavanje dejstev, oblikovanje pojmov in povezav ter razvijanje procesov, sposobnosti in postopkov. To vodi v razvoj kompleksnega mišljenja (pridobivanje znanj, njihovo razumevanje in uporaba).
1.1.1 Povezovanje na ravni vsebin in pojmov
Medpredmetno povezovanje na ravni vsebin in pojmov izhaja iz povezovanja učnih vsebin različnih učnih predmetov v pojme, in to z namenom, da se vzpostavi transfer miselnih strategij. Pri povezovanju vsebin gre za obravnavo izbranih tem pri različnih predmetih, in sicer v okviru projektnega dela oz. timskega poučevanja. Različni avtorji (Skribe Dimec in Umek, 1994; Sicherl Kafol, 2001) opozarjajo, da le povezovanje učne snovi ne zagotavlja uspešne povezave med predmeti. Ta način namreč ni v skladu s sodobnimi kurikularnimi strategijami, ki bolj kot k učni vsebini težijo k procesom in ciljem učenja. Učna snov namreč ni zadosten temelj za medpredmetno povezovanje, saj ne ustreza sodobnim pedagoškim
snovi še ne zagotavlja uspešnega medpredmetnega principa pouka, zlasti če pri tem zanemarimo specifike posameznih specialnih didaktik« (Sicherl Kafol, 2002, str. 53). Zato naj bodo povezave učnih vsebin smiselne ter naj upoštevajo cilje in specialnodidaktične smernice posameznih predmetov.
Raven pojmov medpredmetnega povezovanja vključuje obravnavo ključnih pojmov iz različnih predmetnih perspektiv z namenom doseči bolj kakovostno razumevanje pojmov in transfera znanja. Na tej podlagi lahko potekata ustvarjalno reševanje problemov pri različnih predmetnih področjih in spodbujanje višjih ravni miselnih spretnosti (Erikson, 1995; povz.
po: Sicherl Kafol, 2007). Medpredmetno povezovanje je tako usmerjeno v usvajanje pojmov, ki jih učenci lahko uporabljajo pri različnih predmetih in – kar je še pomembnejše – v življenju.
Učni načrt za glasbeno umetnost (2011, str. 27) navaja medpredmetne povezave glasbene umetnosti in spoznavanja okolja za prvo triletje na ravni vsebin in pojmov: kulturni prazniki, zvok, zvočila, zvoki okolja, ljudski plesi in običaji, celota in deli celote, sedanjost-preteklost, različno-enako, hoja, tek, skok. Vučnem načrtu za spoznavanje okolja(2011, str. 2728) so podani primeri povezav v okviru nekaterih tematskih sklopov: čas (izvajanje – ljudska pesem, ples, glasbila), snovi (ustvarjanje – izdelava otroških glasbil), skupnosti (glasbena prireditev).
1.1.2 Povezovanje na ravni procesov in ciljev
Pri povezovanju na ravni procesov in ciljev učenja gre za obravnavo različnih procesnih znanj in spretnosti pri različnih predmetih. »Procesi učenja potekajo v interakciji čustveno-socialnega, telesno-gibalnega in spoznavnega področja razvoja. Načrtovanje procesov učenja, procesnih znanj in spretnosti na vseh področjih je predpogoj za učinkovit učni razvoj in predstavlja izhodišče medpredmetnih povezav.« (Sicherl Kafol, 2008, str. 8–9). Glasbeni cilji poučevanja in učenja so opredeljeni na ravni kognitivnega področja s kategorijami znanje, razumevanje, uporaba, analiza, sinteza, vrednotenje (Bloom, 1956; Anderson idr., 2001; povz. po: Sicherl Kafol, 2015); na ravni afektivnega področja s kategorijami sprejemanje, reagiranje, usvajanje vrednot, organiziranost vrednot, razvoj celovitega značaja(Krathwohl idr., 1964; povz. po Sicherl Kafol, 2015) in na ravni psihomotiričnega
področja s kategorijamiveliki gibi, drobni gibi, nebesedno sporočanje, govorne spretnosti (Kibler idr., 1970; povz. po Sicherl Kafol, 2015).
Učni načrt za glasbeno umetnost (2011, str. 26–27) navaja naslednje medpredmetne povezave glasbene umetnosti za prvo triletje na ravni učnih procesov in ciljev (sposobnosti, spretnosti in znanj) za posamezno področje razvoja:
- poimenovanje, prepoznavanje, primerjanje, ponazarjanje, razlikovanje, razvrščanje, urejanje, povezovanje, uporabljanje, analiziranje, sintetiziranje, konkretiziranje, vrednotenje, samostojno učenje, metakognicija (učenje učenja, samoevalvacija, samorefleksija …), problemsko in ustvarjalno mišljenje …;
- sprejemanje, opazovanje, sodelovanje, upoštevanje, udeleževanje, zagovarjanje, zavzemanje, primerjanje, opredeljevanje, usklajevanje, medosebno komuniciranje, pozorno poslušanje, sodelovalno učenje, samozaupanje, pozornost, vrednotenje, samostojno učenje, samoiniciativnost, samospoštovanje …;
- zavedanje telesa, gibalna sproščenost, orientacija v prostoru, gibalne sposobnosti (koordinacija, ravnotežje, moč, gibljivost), gibalna komunikacija, ustvarjanje, izraznost, občutljivost in vrednotenje, groba in fina motorika, jasna izreka, širjenje besedišča, oblikovanje glasov in besed, koordinacija besed in kretenj, grafomotorične spretnosti, nebesedna komunikacija …
Pomemben cilj predmeta spoznavanje okolja je organizacija pouka, kar pomeni ustvarjanje pogojev in priložnosti, ki bodo omogočali razvijanje sposobnosti (spretnosti, postopkov):
primerjanje, razvrščanje, urejanje, merjenje, zapisovanje podatkov, napovedovanje, sklepanje, eksperimentiranje ter sporočanje. Ob tem naj bi se razvila učenčeva občutljivost za dogajanja v naravnem in družbenem okolju, ki vodi v premišljeno ravnanje tako v medosebnih kot družbenih odnosih, v razvijanje strpnosti do drugačnih in upoštevanje načela enakosti med spoloma (Kolar idr., 2011, str. 5). Poleg spoznavnih ciljev pa s predlaganimi metodami in oblikami dela uresničujemo tudi širše cilje pouka, ki so v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju predvsem (prav tam, str. 5):
- družbeni (komunikacija, odnosi med učenci in učiteljem);
- motivacijski (radovednost);
- razvijanje delovnih navad (kako se učiti);
- ustvarjalnost, samopobude (eksperimentiranje, delo z gradivi);
- gibalni (ročne spretnosti, varnost pri delu);
- čustveni (pozitivna samopodoba, odnos do narave).
B. Sicherl Kafol (2002, 2007, 2008, 2015) navaja, da je procesno-ciljni model načrtovanja usmerjen v vzgojno-izobraževalni proces. Tak vzgojno-izobraževalni proces ni le sredstvo za doseganje učnih ciljev, ampak se osredotoča na razvoj otrokovih osebnostnih in učnih potencialov na vseh področjih razvoja. S kompleksnimi oblikami poučevanja in učenja, ki spodbujajo razumevanje, povezovanje, uporabo znanj, reševanje problemov, razvoj tranfera in učnih spretnosti, razvijajo kritične, avtonomne in ustvarjalne osebnosti.
S tem, ko v ospredje postavljamo učni proces, in ne le učnih ciljev, dosegamo novo kvaliteto učnociljnega načrtovanja. Z ustreznimi procesi in cilji medpredmetnega povezovanja pri učencih razvijamo intuitivnost, imaginacijo, miselne strategije, učno samostojnost, problemsko in ustvarjalno mišljenje, kritično vrednotenje itd. na kognitivnem področju, samozaupanje, pozornost, sproščenost in pozitiven odnos do učenja, ponotranjenje vrednot, odnose z drugimi, interakcijsko učenje itd. na afektivnem področju ter zavedanje telesa, gibalno sproščenost, orientacijo v prostoru, gibalne sposobnosti (koordinacija, ravnotežje, moč, gibljivost), gibalno komunikacijo, gibalno ustvarjanje, gibalno izraznost, gibalno občutljivost, vrednotenje itd. na psihomotoričnem področju. V procesih učenja in poučevanja je pomembna dejavna učenčeva vloga in dvosmerna komunikacija med učiteljem in učencem. (Sicherl Kafol, 2007, 2008, 2015).
Pomembnost kakovostnega načrtovanja povzemam z besedami B. Sicherl Kafol (2008, str.
9): »Povezovanje bo kakovostno, kolikor bo smiselno vključevalo vsebine, procese, znanja, spretnosti itd., ki spodbujajo učenje z različnih zornih kotov posameznih predmetnih področij. Na tej podlagi nastaja transfer znanj in spretnosti, ki omogoča razvijanje sistemskega mišljenja in mrežo znanj za ustvarjalno reševanje učnih in življenjskih okoliščin (vseživljenjsko učenje).«
1.2 MEDPREDMETNO POVEZOVANJE UČNIH PREDMETOV GLASBENE