Učni predmet spoznavanje okolja

Vse prepogosto dajemo mladim utrgano cvetje, ko bi jih vendar morali učiti, kako naj vzgojijo lastne rože.

(J. Gardner)

M. Ivanuš Grmek, B. Čagran in L. Sadek (2009, str. 48) opredeljujejo učni predmet spoznavanje okolja takole: »Učni predmet spoznavanje okolja predstavlja kontinuiran proces, ki izhaja iz otrokove radovednosti in pomeni razvijanje spretnosti in navad, ki so potrebne za raziskovanje in eksperimentiranje. Pouk spoznavanja okolja mora biti zasnovan tako, da razvijamo otrokovo radovednost in ga usmerjamo v znanstveno razmišljanje.

Učence navajamo na opazovanje, raziskovanje in ustvarjanje občutka za svet okoli sebe.

Učenec tako na osnovi radovednosti razume dejstva v interpretaciji, spoznava zanimivosti in produktivna vprašanja.« Učenci si s svojo aktivnostjo pridobivajo izkušnje in znanja, ki

Učni načrt Spoznavanje okolja (Kolar idr., 2011, str. 4) vzgojno-izobraževalni proces opredeljuje kot »nadaljevanje in usmerjanje spontanega otroškega raziskovanja sveta in odkrivanja prepletenosti ter soodvisnosti v pojavih in procesih v naravnem in družbenem okolju«. Spoznavanje okolja je eden temeljnih nosilcev spoznavnega razvoja v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Združuje procese, postopke in vsebine, s katerimi učenci spoznavajo svet, v katerem živijo. Poleg tega, da je predmet spoznavanje okolja vir informacij, pa učencem tudi pomaga do spoznanj, kako več izvedeti, kako znanje povezati in ga uporabiti (prav tam).

Brez ciljev ni načrtovanja, izvajanja in vrednotenja, zato splošni cilji predmeta spoznavanje okolja izhajajo iz kompetenc kot »kombinacije znanj, spretnosti in odnosov, ki ustrezajo okoliščinam in prispevajo k uspešnemu življenju v družbi znanja« (Kolar idr., 2011, str. 5).

Najpomembnejša splošna cilja predmeta spoznavanje okolja sta razumevanje okolja in razvijanje spoznavnega področja, ki ju dosežemo z aktivnim spoznavanjem okolja. Glavna splošna cilja sta razložena z besedami: »V ožjem smislu je to spoznavanje dejstev, oblikovanje pojmov in povezav, kar vodi v znanje in razumevanje ter uporabo znanja o naravnem in družbenem okolju ter v njem. Širše spoznavno področje vključuje razvijanje procesov, sposobnosti in postopkov, ki omogočajo bogatenje izkušenj, njihovo obdelavo in povezovanje za razvoj kompleksnega mišljenja.« (prav tam, str. 5).

Spoznavanje okolja vključuje med seboj povezana okoljska, gospodarska in družbena vprašanja, s katerimi spodbuja vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj, ki

- vključuje odnos med človekom in naravo ter odnose med ljudmi;

- vodi do razumevanja vsestranske zveze med naravnim, gospodarskim, družbenim in političnim sistemom ter do razumevanja soodvisnosti ljudi, ki živijo v različnih delih sveta;

- skuša dejavno in tvorno reševati zdajšnja in prihodnja okoljska in družbena vprašanja človeka.

Cilj tega je, da se učenci zavedajo zdajšnjih in prihodnjih okoljskih in družbenih vprašanj človeštva ter s tem povezanega ohranjanja naravnega okolja in sonaravnega gospodarjenja z njim (prav tam).

Splošni cilji se povezujejo, dopolnjujejo in poglabljajo s kompetencami za vseživljenjsko učenje, ki so: sporazumevanje v maternem in tujih jezikih, matematična kompetenca v znanosti in tehnologiji, digitalna pismenost, učenje učenja, socialne in državljanske kompetence, samoiniciativnosti in podjetnosti, kulturna zavest in izražanje (prav tam).

V okviru izobraževanja za vseživljenjsko učenje veliko prispeva smiselno medpredmetno povezan pouk, ki omogoča celostno obravnavo vsebin. Poleg povezovanja z drugimi predmeti vključuje tudi teme oziroma vsebine in cilje za trajnostni razvoj, kot so (Kolar idr., 2011, str. 29):

- državljanska kultura (čas, skupnosti);

- informacijsko-komunikacijska tehnologija;

- knjižnično informacijsko znanje (čas, skupnosti, odnosi);

- okoljska vzgoja (prostor, snovi, živa bitja, skupnosti, promet);

- vzgoja za zdravje (človek, jaz);

- poklicna orientacija (skupnosti);

- vzgoja potrošnika (skupnosti);

- prometna vzgoja (promet, čas).

Medpredmetno povezovanje vključuje tudi kulturno vzgojo in ozavešča za gospodarnejše ravnanje s časom. Kulturna vzgoja kot sestavni del vseh predmetov je temelj za posameznikov ustvarjalni pristop do kulturnega, estetskega in etičnega z namenom bogatenja kulturne zavesti in izražanja. Sooblikuje človekovo kulturno zavest in izražanje, omogoča spoznavanje kulture lastnega naroda, spodbuja spoštljiv odnos do drugih kultur in na splošno prispeva k celovitemu razvoju vsakega posameznika (prav tam).

Pedagogi so mnenja (Kolar idr., 2011), da medpredmetno povezovanje, v večji meri omogoča celostno obravnavo vsebin, kar učencem učinkoviteje približa svet in predstavlja dobro pripravo za vseživljenjsko učenje. Prav tako menijo, da je potrebno medpredmetno povezovanje prepustiti učiteljem, ki naj ga izvajajo po lastni presoji. Povezujejo naj tiste cilje in vsebine različnih predmetov, za katere vedo, da so smiselne in učinkovite. Pri tem pa opozarjajo, naj bomo pri povezovanju previdni: »Če vsebine spoznavanja okolja pomenijo tematski okvir za povezovanje, so seveda v ospredju cilji tega predmeta. Šele nato

okolja ne bo zašel iz naravoslovnih ali družboslovnih voda in razvodenel v medpredmetni zmešnjavi.« (prav tam, str. 27).

Na področju naravoslovja so poudarjene strategije izkustvenega, raziskovalnega in projektnega pouka. (Hus idr., 2005; povz. po: Ivanuš Grmek, Čagran in Sadek, 2009).

Projektni pouk bom v nadaljevanju podrobneje predstavila, še posebej z vidika medpredmetnega povezovanja.

2 PROJEKTNO UČNO DELO

Znanje, pridobljeno pri takih učnih urah, ki terjajo stalno aktivnost in razumevanje učne snovi, je dobro uskladiščeno.

(V. M. Falatov)

Medpredmetno povezovanje glasbene umetnosti in spoznavanja okolja sem načrtovala kot projektni teden, zato bom v nadaljevanju predstavila osnovne značilnosti projektnega dela.

V Velikem slovarju tujk (Tavzes idr., 2002, str. 930) je projekt opisan kot »sestavljen, zaokrožen in celovit načrt za izvedbo česa, ki ga je potrebno izpolniti v določenem času ob (načeloma) usklajenem delovanju več ljudi«. Izvedbo projekta je mogoče ponazoriti v treh korakih (Novak, 2009, str. 12):

1. korak: OBLIKOVANJE POBUDE IN KONČNEGA CILJA (Kaj? Zakaj?) 2. korak: NAČRTOVANJE IZVEDBE (Kako?)

3. korak: URESNIČITEV CILJA (Produkt)

Pri projektu je končni cilj jasen in stvaren, jasno morajo biti razčlenjeni tudi delni cilji in postopek izvedbe. Projekt je končan, ko je postavljeni cilj dosežen (Novak, 2009).

Zagovorniki projektnega pouka menijo, da bi moral vsaj del pouka potekati po »metodah, ki bi omogočale izkustveno, aktivno, konstruktivno in inovativno učenje, učenje za reševanje življenjsko pomembnih vprašanj« (Pukl, 1994, str. 17). Vse to pa združuje projektno učno delo, saj, kot pravi H. Novak (1990), temelji na izkustvenem učenju, spodbuja učence k aktivnemu učenju in pogojuje kooperativne odnose med učiteljem in učencem. V dosedanji vzgojno-izobraževalni sistem prinaša dve pomembni spremembi: razvija demokratičen

tako velik vpliv na znanje in interes učencev, omogoča kakovostno poučevanje in učenje, osredotočeno je na učenca, temelji na izkustvenem učenju, kjer učenci s samostojnim raziskovanjem aktivno pridobivajo nova znanja.

Pedagogi projektno učno delo opredeljujejo kot odprti didaktični sistem oziroma proces, ki se odvija in poteka preko določenih vsebin, organizacijskih oblik, učnih metod in tehnik k postavljenim ciljem. Po H. Novak (Novak, Žužej, Glogovec, 2009) je za projektno delo značilen metodični postopek, pri katerem se učenci učijo razmišljati in delati projektno. Po njenih besedah se z izvajanjem projektnega dela udeleženci učijo strategij učenja, s katerimi bogatijo znanje in izkušnje, odkrivajo in razvijajo svoje sposobnosti, spretnosti in domišljijo ter različne problemske situacije. Projektni pouk omogoča, da učenci in učitelji skupaj spoznavajo zaokroženo, navadno interdisciplinarno učno temo, imenovano projekt.

Projektno učno delo je eden od načinov dela, ki prispeva h kvalitetnejšemu delu šole in celotnemu življenju. Od splošnega projekta se projektno učno delo razlikuje po tem, da koncu projektnega dela sledi evalvacija, kar pomeni, da se delo konča šele z analizo in oceno celostne izvedbe in poteka projekta. Izvedba projektnega učnega dela torej poteka v štirih korakih (Novak, 2009, str. 13):

1. korak: oblikovanje pobude in končnega cilja, 2. korak: načrtovanje izvedbe,

3. korak: uresničitev cilja, 4. korak: evalvacija izvedbe.