Generalizirana anksiozna motnja
Gre za stalno in nenadzorovano zaskrbljenost, ki je ovira v vsakdanjem življenju. Sre-dnja starost ob začetku je 30 let (5). Prevalenca pri ženskah (6 %) je večja kot pri moških (3 %). Pri ženskah se pogosteje kaže s telesnimi težavami (utrujenost, mišična napetost, gastrointestinalni simptomi), pogostejše so komorbidne razpoloženjske motnje, pri moš-kih pa uporaba psihoaktivnih snovi.
V perinatalnem obdobju se redko pojavi na novo. Ženske z anamnezo generalizirane an-ksiozne motnje (GAM) bodo v tem obdobju bolj verjetno doživele relaps, tiste s štirimi ali več epizodami imajo veliko tveganje za relaps v nosečnosti (32). Prevalenca GAM v nosečnosti je med 8,5 in 10,5 % in je višja kot v splošni populaciji (1,2 do 6,4 %) (32, 33). Po porodu je prav tako višja kot v splošni populaciji in znaša od 0 do 10,8 % (34, 35, 36). V perinatalnem obdobju je premalo prepoznana in obravnavana, ker jo je takrat težje diagnosticirati, težko je namreč razlikovati normalne skrbi od patoloških. Telesne simptome GAM (utrujenost, razdražljivost, napetost, težave s koncentracijo, nespečnost) lahko zamenjamo za nosečniške težave, predvsem v prvem trimesečju prve nosečnosti (37). Če se simptomi ponavljajo in nosečnici jemljejo veliko časa, če so intruzivni in nekoliko iracionalni, jo lahko zelo ovirajo. Najpogostejše teme perinatalne zaskrbljenosti so dobrobit ploda, dobrobit matere, bolezen partnerja in smrt staršev (34). GAM v noseč-nosti je napovedni dejavnik za depresijo še 2 leti po porodu (38).
Panična motnja
Glavna značilnost so nenadni kratki izbruhi hude tesnobe in strahu, ki jih spremlja inten-ziven stresni telesni odziv 'boj ali beg'. Ves čas je prisotna skrb zaradi ponovnega napada ali njegovih posledic. Pri ženskah je vsaj dvakrat pogostejša kot pri moških (39). Srednja starost ob začetku motnje je 23 let (5), življenjska prevalenca v splošni populaciji znaša 1 do 2 %, v nosečnosti od 0,2 do 5,2 %, v tretjem trimesečju okoli 2,5 % (40). V nosečnosti so najbolj ranljive ženske z osebnostno motnjo iz skupine C, kjer prevladujeta tesnoba in strah (obsesivno-kompulzivna, pasivno-agresivna in odvisna osebnostna motnja). Ob anamnezi katerekoli anksiozne ali razpoloženjske motnje je tveganje za pojav panične motnje v nosečnosti še večje (41).
V celotnem obporodnem obdobju 3 do 11 % žensk s panično motnjo doživi prvi panični napad (42), te imajo večje tveganje za relaps v naslednjih nosečnostih (43). Pri večini se izraženost simptomov že obstoječe panične motnje v nosečnosti ne spremeni. Tiste s težjim potekom, ki med nosečnostjo ne prejemajo preprečevalnega zdravljenja, ima-jo veliko tveganje za relaps po porodu (44). Pri polovici sočasno poteka še depresivna epizoda, ali pa posamezni simptomi depresije (45). Komorbidno depresijo napovedujejo anksioznost ali depresija v anamnezi in pomanjkanje opore v družini. Panična motnja poveča tveganje za poporodno depresijo (46). Novorojenčki žensk s panično motnjo se lahko rodijo prezgodaj in lahko imajo prenizko težo za gestacijsko starost (47).
Fobije
Fobije so ponavljajoči se pretirani ali nerazumni psihološki ali vegetativni simptomi anksioznosti ob pričakovani in dejanski izpostavljenosti objektu ali okoliščinam, ki se jih oseba boji, kar vodi k izogibanju. Srednja starost ob začetku motnje je 15–17 let, z izjemo tokofobije (5). Življenjska prevalenca pri ženskah (12–27 %) je okoli dvakrat večja kot pri moških (6–12 %), ženske imajo običajno več fobij pred živalmi in okoljem (42, 48).
Tokofobija je grozljiv strah pred porodom in napovednik poporodne depresije (49).
Ženska se lahko izogiba zanositvi, želi predčasno dokončati zaželeno nosečnost ali zah-teva carski rez pri naslednjih nosečnostih. Primarna je pri ženskah, ki še niso bile noseče, sekundarna je posledica travmatske porodne izkušnje v prejšnji nosečnosti. Njena preva-lenca znaša med 3 in 5 % (50), v metaanalizi leta 2017 so jo ocenili na 14 % in zaznali njeno naraščanje od leta 2000 dalje (51). V raziskavi med slovenskimi nosečnicami (90
% prvih nosečnosti) so ugotovili patološki strah pred porodom pri 1,6 % udeleženk (52).
Pri 25 % je bil strah pred porodom hud do zelo hud, pri 75 % majhen do zmeren. Najbolj
so se bale epiziotomije, izgube nadzora nad situacijo in bolečin. Ugotovili so tudi pove-zavo med željo po carskem rezu in tokofobijo. V literaturi je opisan primer uspešnega zdravljenja tokofobije s fluoksetinom (53).
V nosečnosti so lahko prisotne še emetofobija (strah pred bruhanjem), hematofobija (strah pred krvjo) in tripanofobija (strah pred injekcijskimi iglami) (3). Pri socialni fobiji se v določenih družabnih situacijah pojavljajo simptomi anksioznosti, ki osebo popol-noma ohromijo, zato se tem situacijam izogiba. V nosečnosti se izraženost simptomov običajno zmanjša, po porodu se povrne na raven pred nosečnostjo (54). Njena prisotnost v nosečnosti je napovedni dejavnik za depresijo 10 mesecev po porodu (55).
Posttravmatska stresna motnja
Posttravmatska stresna motnja (PTSM) je težja duševna motnja in po novi ameriški kla-sifikaciji duševnih motenj DSM-5 (angl. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) ne sodi več v sklop anksioznih motenj. Gre za odložen ali podaljšan odziv na izreden, grozeč katastrofalen dogodek ali situacijo (kratkotrajno ali dolgotrajno), ki bi pri skoraj vsakomur povzročila pervazivno stisko. Značilno je nehoteno podoživljanje delov dogodka s simptomi povečane avtonomne vzdražnosti, izogibanje in emocional-na otopelost (56). Najpogostejša vzroka zanjo sta telesni in spolni emocional-napad (57). PTSM v obporodnem obdobju sprožijo travmatične izkušnje v nosečnosti, med porodom ali dogodki pred zanositvijo. Pogosto jo spremlja depresija (58). Prevalenca po porodu se giblje med 1 in 2 %, v državah z višjimi dohodki ima več žensk podpražne simptome (59), v državah s srednjimi in nižjimi dohodki pa jih več izpolnjuje kriterije za diagnozo (5,9 % v Nigeriji) (60).
Najmočnejši napovedniki PTSM v obporodnem obdobju so subjektivna stiska med poro-dom in porodniško urgentno stanje, srednje hudi zapleti pri novorojenčku ter anksioznost ali depresija v nosečnosti, nizka stopnja opore med porodom, predhodna psihološka trav-ma, travmatski porod in spolna zloraba. Psihosocialni dejavniki tveganja za PTSM so število porodov, nenačrtovana nosečnost in nizek socialno-ekonomski status, dejavniki tveganja v času poroda pa trajanje poroda, epiziotomija in raztrganine presredka (61).
Francoska raziskava PTSM po porodu (62) je pokazala, da ta leto dni po vaginalnem porodu v populaciji z manjšim tveganjem ni redka. Vse kriterije za diagnozo je izpolnje-vala vsaka 40. ženska, vsaka 20. pa skoraj vse. Pomembna dejavnika tveganja sta bila predhodni splav in anemija po porodu. Prevalenca je bila višja pri ženskah, ki so 2. dan po porodu poročale o zelo neprijetnih spominih nanj. S preprostim presejalnim vpra-šanjem: »Kakšni so danes vaši spomini na porod?« so identificirali ženske z največjim tveganjem za PTSM že drugi dan po porodu. Ženskam koristi, da spregovorijo o porodu,
še posebno, če je bil travmatski. Zaenkrat pa ni dokazov, da bi bile visoko strukturirane intervence t.i. ‘debriefinga’ učinkovite (63). Otroci mater s PTSM imajo povečano tve-ganje za težave pri regulaciji čustev (64).