Na spoznanje o nosečnosti se ženske odzovejo s številnimi občutki: od sreče, vzne-mirjenja in radosti, pojavita pa se tudi dvom in negotovost. Ženske, ki so doživele SZ, lahko čutijo podobno, v večji meri in pogosteje pa se pridružijo še tesnoba, strah in občutek ranljivosti. Nekatere čutijo, da niso pripravljene na materinstvo;
sprašujejo se o zlorabi in njenem morebitnem vplivu na njihove zmožnosti. Za nekatere nosečnost predstavlja priložnost, da svojo izkušnjo zlorabe presežejo. Pri tem je dobrodošla pomoč in podpora ustreznih strokovnjakov (6).
V obporodnem obdobju je verjetnost, da se bodo aktivirali sprožilci spominov na SZ, povečana (5–7). Tudi če se ženska ne spomni, se spominja njeno telo.
»Poza-biti« dogodek je ena od preživetvenih strategij. Pri nekaterih se šele v nosečnosti ali med porodom prvič obudi spomin na SZ, kajti zaradi njunih značilnosti, ki jih na telesni ravni posameznica ne more nadzirati, je skorajda nemogoče, da bi spomini na SZ ostali »nemi«; občutki v sedanjosti se povežejo s podobnimi ob SZ v preteklosti. Nekatere že okrevajoče s pomočjo psihoterapevtske pomoči v nosečnosti ugotovijo, da bi potrebovale dodatna srečanja, ker novo stanje obuja nekatere druge teme, ki so povezane z zlorabo in pred nosečnostjo niso bile v ospredju.
Za ženske, ki se v nosečnosti prvič soočijo s spomini na zlorabo, je lahko to spoznanje pretresljivo, četudi so morda kaj slutile; še posebej, ker je družbena percepcija nosečnosti povezana s predpostavko, da gre za radostno obdobje. Spo-mini lahko prihajajo na površje kot delčki sestavljanke, in to v nepričakovanih okoliščinah; v sanjah ali v resničnosti, prek različnih senzornih poti (vonj, gib, kraj, podoba, telesni položaj, odnos, ki vzbudi spomin na SZ); na videz nenado-ma in brez logike. Vse to je lahko zelo moteče in stresno.
Ženske z različnimi strategijami skušajo preprečiti »vznike spomina«, tako na pri-mer postanejo pretirano napete in pozorne, ker pričakujejo, da se bo v naslednjem trenutku zgodilo nekaj hudega; kar lahko bistveno oteži nosečniški vsakdan.
V nosečnosti imajo žrtve SZ več zdravstvenih težav, povezanih s predhodnimi vplivi zlorabe na njihovo zdravje (astma, PTSD, depresivnost) in z manj zdravim načinom življenja (različne odvisnosti, motnje hranjenja, večje tveganje za zlora-bo alkohola, tobaka in prepovedanih drog) (5, 8). Spolna zloraba lahko negativno vpliva na to, kako ženska doživlja svoje telo (koliko ga ima rada, ga spoštuje in upošteva, kar sporoča, na primer da je utrujena, ali da jo nekje boli) in kako ga neguje ter skrbi zanj (telesna aktivnost, prehrana). V nosečnosti se dogajajo velike telesne spremembe, ki postanejo vidne tudi navzven; za ženske z izkušnjo SZ je pozornost, ki jo vzbujajo z nosečniškim trebuhom, lahko vir močne stiske, saj se mnoge leta in leta trudijo prikriti telo (8) in njegovo govorico; še posebej, če za-radi SZ čutijo, da jih je telo izdalo (6). Že nosečnost samo je mogoče doživeti kot prekoračitev meja, vzdrževanje slednjega pa je za SZ žensko izjemno pomembno.
Strokovnjaki v obporodni skrbi v dobro žensk z izkušnjo SZ
Nekatere ženske ne želijo govoriti o tem, kar se jim je zgodilo; druge pove-do z besepove-do ali dvema ali veliko več. Nekatere se ne spominjajo, kaj se jim je zgodilo. Dosledno spoštujmo njihovo voljo. Smiselno je, da zdravstveni
strokov-njak (v nadaljevanju ZS) vpraša nosečnico o morebitni izkušnji SZ; pri tem ne pričakujmo opisa dogodka, ne pomilujmo, ne zgražajmo se, ne vsiljujmo vpra-šanj o zlorabi, ne poizvedujmo več kot je nujno potrebno (6). Ključno je, da je vzpostavljen dober stik in da že vnaprej premislimo o odzivu, če bo posameznica spregovorila o spolni zlorabi, na primer: »Zelo mi je žal za to, kar se je zgodilo.
Niste edini. Ni vaša krivda. Najbrž je bila za vas to huda izkušnja; nič nenavad-nega ne bi bilo, če bi bili jezni, prestrašeni, osramočeni.« in »Pomembno je, da ste povedali. Prosim, premisliva, kaj potrebujete in kako vam lahko pri tem pomagam.«
Za žensko z izkušnjo SZ zagotovimo čustveno in fizično varno okolje tako, da ustvarimo vzdušje odprtosti, kjer ni naglice, vzemimo si dovolj časa za pogovor, aktivno poslušajmo; pozorni bodimo na svoj jezik: pretirana domačnost, pokro-viteljstvo, ukazovanje ali avtoritativni glas lahko sproži spomine na zlorabo.
Bodimo pozorni na potrebe ženske glede golote, izpostavljenosti telesnih delov pogledu ali nadzoru; z besedami in vzdušjem, ki ga ustvarimo, ji sporočajmo, da je varna, podprta, da delujemo v smeri krepitve njene moči in sposobnosti za bližajoči se porod; spoštujmo in upoštevajmo njene občutke (6, 9).
Vprašajmo žensko, kaj potrebuje, šele nato predlagajmo, skupaj z njo raziskuj-mo in načrtujraziskuj-mo. V poraziskuj-moč so osnovne informacije o zlorabi, kako je vplivala na posameznico, kje v procesu okrevanja je, kaj meni o morebitnem vplivu na nosečnost, porod, materinstvo, kateri so njeni strahovi in upanja glede poroda, katere so najpomembnejše potrebe, za katere bi lahko poskrbeli strokovnjaki ali bližnji pri porodu in po njem, ter kdo od bližnjih ji lahko pomaga pri zadovolje-vanju potreb sedaj in v prihodnje (9, 10).
Strategije preživetja in skrb ter nega v nosečnosti
Žrtve SZ se lahko vedejo tako, da je težko sočustvovati z njimi ali jih razumeti.
Kot strategije preživetja so izoblikovale določene navade ali odvisnosti, kot so raba prepovedanih drog, zloraba zdravil, morda se tvegano vedejo v spolnem življenju, morda imajo motnje prehranjevanja ali se samopoškodujejo (6, 9). Da bi jih lahko celovito podprli, je smiselno, da uvidimo notranjo logiko tovrstnega obnašanja, ki jim pomaga preživeti, namesto da bi jih razumeli kot namerno ško-dovanje sebi ali razvijajočemu se otroku.
Od strokovnjakov posameznica potrebuje verodostojne informacije o načinih za zmanjševanje izpostavljenosti sebe in otroka škodljivim učinkom tveganih
ve-denj. Ob tem je treba spoštovati njeno svobodo odločanja in moči za spremembe.
Tako je dobro, da premislimo z njo, kakšne poti bi lahko ubrala za zmanjšanje uživanja alkohola in zmanjšanja rabe tobačnih izdelkov; pomagamo ji lahko pri raziskovanju različnih možnosti in potrdimo vsak napredek v zniževanju škode za otroka in sebe.
Veliko žensk želi ohraniti nadzor tako glede postopkov in posegov kot tudi nad lastnim vedenjem (11). Smiselno se je posvetiti osebnim sprožilcem, ki obudijo spomin na SZ; njihovo prepoznavanje je pomembno, da bi posameznica vedela, kaj se dogaja, in da bi lahko povezala vzrok in učinek ter se ustrezno prilagodila (6). Spodbujajmo jo k vzpostavitvi stika s telesom in k aktivnemu ukvarjanju z njim (obisk bazena, ples, masaža; tudi masaža presredka), naučimo jo telesnih vaj, priporočljivih za čas nosečnosti in porod. Nekatere že normalne spremem-be izredno bremenijo, aktivno poslušajmo, ko govori o svojih skrspremem-beh v zvezi z nosečnostjo, porodom in materinstvom (11). Druge se distancirajo od telesa, in zanje je težavno upoštevanje navodil na primer o štetju otrokovih gibov ali zna-kov poroda (11).