Področje predšolske vzgoje ureja Zakon o vrtcih (ZVrt, 1996) skupaj z drugimi podzakonskimi predpisi in pravilniki, ki zajemajo tudi določila za OPP. 8. člen omenjenega zakona opredeljuje naslednje skupine otrok s posebnimi potrebami: »Otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci z govornimi motnjami, gibalno ovirani otroci ter otroci z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov za predšolske otroke z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe.«1
1 Razlika v opredelitvi posameznih skupin OPP med omenjenim zakonom in ZUOPP-1 je posledica posodabljanja zakonodaje: ZUOPP-1 se je v vmesnem času prenovil, ZVrt-UPB2 pa ostaja enak. V ZUOPP-1 je dodana nova skupina otrok z avtističnimi motnjami, prišlo pa je tudi do preimenovanja otrok z motnjami vedenja in osebnosti (otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami).
5
Strokovno podlago za delo v vrtcih in izvajanje programa določa nacionalni dokument Kurikulum za vrtce (1999) z dodatki:
Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke (2006),
Navodila h Kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami (2003),
Dodatek h Kurikulu za vrtce za otroke Romov (2002) in
Dodatek h Kurikulu za delo na dvojezičnih področjih (2002).
»Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki je namenjen vzgojiteljem, pomočnikom vzgojitelja, ravnateljem, svetovalnim delavcem; je dokument, ki ob rabi strokovne literature omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu, ki se na ravni izvedbenega kurikula razvija in spreminja, pri tem pa upošteva neposredno odzivanje otrok v oddelku, organizacijo življenja v vrtcu, vpetost vrtca v širše okolje.« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 4.)
Cilji kurikula za vrtce so naslednji (Kurikulum za vrtce, str. 4):
- Bolj odprt in fleksibilen kurikulum v različnih programih za predšolske otroke,
- pestrejša in raznovrstnejša ponudba na vseh področjih dejavnosti predšolske vzgoje v vrtcih,
- bolj uravnotežena ponudba različnih področij in dejavnosti predšolske vzgoje v vrtcih, ki hkrati ne onemogoča poglobljenosti na določenih področjih,
- večje omogočanje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino, - oblikovanje pogojev za večje izražanje in ozaveščanje skupinskih razlik (nediskriminatornost glede na spol, socialno in kulturno poreklo, svetovni nazor, narodno pripadnost, telesno in duševno konstitucijo),
- večje upoštevanje in spoštovanje zasebnosti ter intimnosti otrok,
- dvig kakovosti medosebnih interakcij med otroki ter med otroki in odraslimi v vrtcu, - rekonceptualizacija in reorganizacija časa v vrtcu,
- rekonceptualizacija in reorganizacija prostora in opreme v vrtcu,
- večja avtonomnost in strokovna odgovornost vrtcev in njihovih strokovnih delavcev, - povečanje vloge evalvacije (kritičnega vrednotenja) pri načrtovanju življenja in dela v
vrtcu,
- izboljšanje informiranja in sodelovanja s straši.
Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo
OPP, ki so usmerjeni v program, se glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje lahko prilagodi organizacija in način izvajanja programa za predšolske otroke ter zagotovi dodatna strokovna pomoč (ZUOPP-1, 2011, 7. člen).
Najpogosteje so v ta program vključeni otroci z lažjimi, pa tudi nekateri otroci z zmernimi motnjami v duševnem razvoju (Kurikulum za vrtce, 1999). Po ZUOPP-1 predšolsko vzgojo po programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo izvajajo vrtci, pri čemer se upošteva Kurikulum za vrtce skupaj z Navodili h Kurikulu za vrtce s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (ZUOPP-1, 2011).
6 Prilagojeni program
»Prilagojeni program za predšolske otroke je namenjen otrokom z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju in otrokom, ki imajo poleg omenjenih še druge dodatne motnje. Namenjen je tudi gluhim in naglušnim otrokom, slepim in slabovidnim otrokom, gibalno oviranim otrokom in otrokom z govorno-jezikovnimi motnjami, ki imajo najtežje oblike primanjkljajev, ovir oziroma motenj, in ki za odpravljanje oz. korekcijo le-teh potrebujejo prilagojen program.« (Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke, 2006, str. 4.)
Izvajalci predšolske vzgoje po prilagojenih programih za predšolske otroke so vrtci v razvojnih oddelkih, vrtci (oz. enote vrtcev), ki so organizirani za izvajanje teh programov, ter zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1, 2011).
Določeni normativ v oddelku s prilagojenim programom predšolske vzgoje glede na odredbo o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti iz predšolske vzgoje je od 3 do 6 otrok (RS 75/05).
V Sloveniji je glede na podatke s Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) v šol. letu 2013/2014 delovalo 48 oddelkov s prilagojenim programom, od tega 11 v okviru zavodov, drugi pa so delovali v javnih vrtcih. Vanje je bilo leta 2014 skupno vključenih 249 otrok.
Statističnih podatkov za leto 2014-15 nismo dobili.
7
3 OD SEGREGACIJE DO INTEGRACIJE IN INKLUZIJE
V preteklosti je bil sistem izobraževanja tipično dvotirni: temeljil je na predpostavki, da drugačni otroci potrebujejo drugačno šolo. O primernosti takšne segregacije, ki je sprožala diskriminacijo in stigmatizacijo, so se po letu 1975 začeli porajati vse večji dvomi. Pojavila sta se koncepta integracije in inkluzije. Cilj integracije je bil vključevanje OPP v izobraževanje in v splošnem v normalno okolje, postmodernistična filozofija pa je nato predstavila in utemeljila pojem inkluzije z idejo »šole za vse«: skupne šole, v kateri se izobražujejo vsi, tudi otroci z motnjami v razvoju (Opara idr., 2010).
V strokovni literaturi lahko zasledimo različne izraze, s katerimi se označuje vključevanje OPP v redne vzgojno-izobraževalne ustanove. M. Kavkler (2008) navaja, da veliko avtorjev pojma integracija in inkluzija navaja kot sinonima, da pa številni poudarjajo pomembne razlike v njunem pomenu, kakovosti dela in praktičnem izvajanju. Mnogi avtorji (Kavkler, 2008; Marentič Požarnik, 2008; Lesar, 2008 idr.) kot razliko opredeljujejo »smer«
prilagajanja. Šućur (1997, v Demšar Pečak, 2000) izpostavlja, da integracija pomeni enosmerno prilagajanje manjših skupin družbi, inkluzija pa zahteva dvosmerno prilagajanje in s tem spremembe tako pri manjšini kot pri večini. Medtem ko se v procesu integracije pričakuje, da se bo otrok prilagodil okolju, v katerega vstopa, inkluzija zagovarja prilagajanje okolja otrokovim zmožnostim in posebnim potrebam (Marentič Požarnik, 2008).
Tudi Resman (2003) navaja, da med strokovnjaki ni enotnega stališča o tem, kaj je integracija in kaj inkluzija ter kako sta procesa povezana. Razliko pa v kratkem označi takole: »Menim, da bi bila najkrajša, najpreprostejša in zato najohlapnejša označitev, da je integracija bolj organizacijski ukrep, medtem ko je inkluzija pedagoški, socialni in psihološki proces
vključevanja kakorkoli izključenih otrok in otrok s posebnimi potrebami v običajne razmere VIZ2-dela.« (Resman, 2003, str. 68.)