UNIVERZA V LJUBLJANI
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje Strahomer (animirani video)
Aljaž Rendla
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje Strahomer (animirani video)
Mentor: prof. Eduard Čehovin Somentor: asist. Damir Birsa Ime in priimek avtorja: Aljaž Rendla
Študent rednega študija Vpisna številka: 42130183
Študijski program in smer: Oblikovanje vizualnih komunikacij, Interaktivno oblikovanje
Ljubljana, maj 2021
Naslov diplomskega dela: Strahomer (animirani video) Title of thesis: Strahomer (animated video)
Vizualne komunikacije Visual communications
Interaktivno oblikovanje Interactive design
Animirani video Animated video
Animacija Animation
Zgodovinski pregled animiranega filma Historical overview of animated film Mejniki v animaciji Millestones of the animation
Vzhodna Evropa Eastern Europe
Strahomer Strahomer
Diplomska naloga BA thesis
UDK: 791.228(043.2)
Izvleček
Diplomsko nalogo sem strukturiral v tri dele. V prvih dveh delih predstavim
zgodovinski razvoj animacije, in sicer najprej predstavim glavne mejnike v razvoju animacije z globalnega vidika, nato v prostoru, ki mu tudi Slovenija regionalno pripada. Predstavim razvoj animacije v vzhodnoevropskem prostoru, vključno z zgodovinskim razvojem animacije v Sloveniji. V tretjem delu pa predstavim proces priprave praktičnega izdelka ̶ animirani video Strahomer.
Zgodovinski pregled tako obsega predstavitev predhodnic animacije, kot so optične igrače, pregled mejnikov oziroma dosežkov v razvoju animacije vse od pojava Mačka Felixa, najpomembnejšega lika ameriške animacije pred pojavom Miki Miške in prototipa živalskega junaka, do ameriškega filmskega in televizijskega producenta in showmana, pionirja risanih filmov in ustvarjalca risanih likov Walta Disneyja. Pregled obravnava pojav zgodnje
televizijske animacije in limitirane animacije, pojav animiranih risanih serij, narejenih izključno za medij televizije, japonsko različico animacije anime, pojav animiranih risanih filmov za odrasle in vidnejša dela animacije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
V drugem delu na kratko orišem razvoj animacije na Poljskem, Madžarskem, Hrvaškem, na Češkem in v Sloveniji. V tretjem pa govorim o scenariju animiranega videa Strahomer, predstavim glavni lik in simboliko nastopajočih likov ter izseke nastalega animiranega videa. Predstavim potek ustvarjanja praktičnega izdelka − avtorski animirani video Strahomer. S pripovedjo vse od ideje, scenarija, glasbe oz. zvočne podlage,
uporabljenih tehnik animiranja in programov do glavnega in stranskih likov ter njihovih simbolnih pomenov, popeljem skozi celoten potek ustvarjanja videa.
Abstract
My diploma consists of three parts. In the first two parts, I present the historical development of animation, first presenting the main milestones in the development of animation from a global perspective, as well as the development of animation in Eastern Europe, including Slovenia. In the third, I present my animated video Strahomer. The historical review includes a presentation of animation predecessors, such as optical toys, an overview of milestones or achievements in the development of animation, from the appearance of Felix the Cat, the most important character in American animation before the appearance of Mickey Mouse and the prototype of the animal hero, to the American film and television producer, showman and cartoonist, Walt Disney. I also present the emergence of early television animation and limited animation, the emergence of animated cartoons made exclusively for the medium of television, the Japanese version of anime animation, the emergence of adult animated cartoons to more prominent works of animation in the 1990s. In the second part, I briefly outline the development of animation in Poland, Hungary, Croatia, the Czech Republic and Slovenia. In the third part, I talk about the script for the animated video Strahomer, present the main character and the symbolism of the characters and excerpts from the resulting animated video. I go into detail of process of creating an animation. With a narrative from ideas, scripts, music or the soundtrack, the animation techniques and programs used, to the main and side characters and their symbolic meanings.
Vsebina
1 UVOD ... 7
2 Animacija ... 9
2.1 Kratek zgodovinski pregled razvoja animacije z najpomembnejšimi mejniki ... 10
2.1.1 Predhodniki animacije ... 10
2.1.2 Pomembni mejniki animacije ... 15
3 Razvoj animacije v vzhodnoevropskem prostoru ... 29
3.1 Poljska ... 29
3.2 Češka... 31
3.3 Slovenija ... 33
3.4 Hrvaška ... 37
3.5 Madžarska ... 39
4 Strahomer (animirani video) ... 42
4.1 Tehnika ... 42
4.2 Sinopsis ... 42
4.3 Zvok ... 43
4.4 Principi animiranja, uporabljena tehnika in programi... 43
4.5 Simbolika nastopajočih likov ... 52
4.5.1 Pes ... 53
4.5.2 Lovec ... 54
5 Zaključek ... 55
6 Literatura ... 56
7 SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA ... 58
1 UVOD
Ker živi zanimanje za animiranje v meni odkar pomnim, pri izbiri teme diplomskega dela ni bilo veliko pomišljanja. Fenomen gibajoče se ribe me fascinira že od malega, zato sem se pri diplomski nalogi odločil za izdelavo animiranega videa. Kot vsi otroci, sem tudi sam rad gledal risanke. Še posebej nekatere so se mi močno vtisnile v spomin. Da bi videl, kako pride do gibanja, sem si kot otrok risanke na video kasetah ogledoval z upočasnjevanjem. Tako sem videl vsako sličico posebej. S prvim računalnikom sem dobil tudi program za animiranje Flash, ki ga še danes uporabljam. Za uporabo je preprost in učinkovit.
Lahko rečem, da so risanke, ki so se usidrale vame, vplivale na izoblikovanje mojega stila risanja in animiranja. Nekako v tem kontekstu sem se odločil raziskati razvoj animacije v zgodovinski perspektivi z globalnega in regionalnega vidika. Nekateri mejniki so mi bili že dobro poznani, spoznal pa sem tudi še nove. Raziskal sem torej zgodovinski razvoj animacije.
Izpostavil sem le glavne mejnike v razvoju animacije in se posvetil tudi raziskavi razvoja animacije v prostoru, ki mu Slovenija geografsko pripada. Nanj pa se navezuje tudi v zgodovinskem pogledu. V oris animacije vzhodnoevropskega prostora, sem vključil tudi kratek pregled razvoja animacije na domačih tleh, v Sloveniji. V tretjem delu pa predstavim proces priprave praktičnega izdelka ̶ animirani video Strahomer. Njegov nastanek pa terja pojasnilo.
Pri ustvarjanju animacij imam pogosto težavo s kohezivno zgodbo, ki ima rep in glavo. To pomeni, da imam v naboru nešteto krajših nepovezanih sekvenc, ki sem jih začel, a ne končal.
Ko sem se moral odločiti o temi diplomske naloge in praktičnem izdelku, sem prišel na idejo, da bi že obstoječe zametke animacij lahko uporabil za vizualizacijo skladbe Strahomer. Ideja za vizualizacijo te skladbe je namreč nastala v kontekstu nastajanja projekta-ustvarjanja avtorske CD plošče skupaj z mojim očetom, Alešem Rendlo, z naslovom Sanjarije. Avtor večine od 10 skladb, z izjemo dveh, ki sta moje delo, tudi skladbe Strahomer, je moj oče. Kot izvajalec − klarinetist pa sam sodelujem pri večini skladb. Glasba, kot tudi skladba Strahomer, vzbuja različna občutja, čustva in razpoloženja, in v povezavi s tem se mi je zazdelo, da lahko z domišljenim načinom povezovanja že obstoječih zasnov animacij in z dodatkom morebitnih novih dosežem vizualizacijo občutij in hkrati presežem svojo težavo kako sestaviti zgodbo.
Predpostavil sem, da je animirani video lahko učinkovito orodje za vizualizacijo skladbe. Zato sem se ob predpostavki, da je glasba lahko ključni povezovalni element, odločil na glasbeno podlago združiti in povezati nekaj teh zametkov animacij in ustvariti vizualno podobo glasbe−animirani video.
Za tematsko izhodišče video animacije Strahomer sem vzel, kot sem že omenil, skladbo z istoimenskim naslovom. Skladba se imenuje po resničnem kraju, kamor smo v mojem otroštvu pogosto zahajali z družino. Tja se še vedno rad vračam. Gre za idilično pokrajino z reko, jezerom, ki vabi s svojo skrivnostnostjo in mistiko. V prenesenem pomenu samo ime kraja lahko zastavlja vprašanja. Glavni lik animiranega videa Vladko potuje po resničnih in namišljenih pokrajinah, v prostoru in času se sooča z različnimi občutji in s pomočjo spominov na idilično pokrajino uspešno premaga vse strahove.
2 Animacija
Animacija je umetnost ustvarjanja neživih predmetov na način, da se zdi, kot da se premikajo. Beseda animácija izhaja iz latinskega glagola animare v pomenu obuditi v življenje. Gre za iluzijo gibanja, ki se jo doseže s hitrim prikazovanjem sličic. Običajno se posname 24 ali 12 sličic na sekundo, kar pomeni, da človeški vid ne zmore razločiti posameznih sličic. Pri animaciji oziroma animiranemu filmu gre za oživljanje risb, lutk, kolažev, predmetov in drugih živih ali neživih stvari, posnetih v tehniki sličica za sličico s filmsko kamero ali fotoaparatom. Lahko pa tudi s pomočjo računalnika in z minimalno frekvenco sosledja dvanajstih sličic na sekundo. Še pred odkritjem filma v 18. stoletju so znanstveniki namreč kot napako v vidu človeka odkrili vztrajnost vida, na kateri temelji tehnični razvoj filma. Človeško oko/vid namreč zamuja z zaznavo svetlobnega signala, zaradi česar si svetlobne dražljaje zapomni še nekaj časa potem, ko jih ni več. Dovolj hitro
prikazovanje sekvence mirujočih slik ustvarja tako pri gledalcu iluzijo gibanja. Glavni tipi animacije so risba na celuloidnih folijah, animacija lutk in predmetov ter računalniška animacija. Računalniška animacija je podzvrst računalniškega oblikovanja, pri čemer uporablja računalniške tehnike.1
Zgodovina animacije sega daleč nazaj v čas pred razvoj kinematografije. Ljudje so poskušali upodobiti gibanje že v obdobju paleolitika. Za prvega animatorja v zgodovini pa velja Pigmalion, kipar iz grške in rimske mitologije. Žensko figuro je izdelal tako popolno, da se je vanjo zaljubil. Zato je prosil Venero, da jo oživi. Nekaj te čarobnosti, skrivnostnosti ima tudi sodobna filmska animacija.2
1Animacija, Wikipedija, prosta enciklopedija, dostopno na < https://sl.wikipedia.org/wiki/Animacija > (15. 11.
2020).
2 Animation, Britannica, dostopno na < https://www.britannica.com/art/animation > (16. 11. 2020).
2.1 Kratek zgodovinski pregled razvoja animacije z najpomembnejšimi mejniki 2.1.1 Predhodniki animacije
Predhodnice filma in animacije so optične igrače. Meja med filmom in animacijo pred iznajdbo kinematografa ni bila natančno določena, saj so bile sličice na optičnih igračah bodisi fotografije gibanja bodisi risbe.
Senčne lutke in okoli leta 1659 lanterna magica − čarobna svetilka začnejo kot rezultat manipulacije z ročno ali manjšo mehaniko ponujati priljubljene predstave s projiciranimi premikajočimi se slikami na zaslonu.
2.1.1.1 Senčne lutke
Pri senčnih lutkah gre za gibljive figure, igro senc na zaslonu, ki jih spremljajo zvoki in glasba. Figure/lutke, izrezane iz bivolje kože, so bile pogosto zelo umetelno izdelane in so imele kompleksno izdelan mehanizem. Zgodovina senčnih lutk ni povsem jasna, a zdi se, da izvirajo iz Azije, in sicer da segajo v 1. tisočletje pr. n. št. Veliko popularnost so dosegle v času kitajske dinastije Tang (618−907). V 18. stoletju so dosegle Zahod in postale priljubljena zabava na prelomu 18. v 19. stoletje. Znamenite so bile zlasti projekcije v kavarni Le Chat Noir v Parizu.3
3 Špela MAJER, Primerjava značilnosti animacije Flip Book in animiranega GIF na praktičnih primerih, diplomsko delo, Maribor 2012, str. 6.
Slika 1: Wayang kulit, najstarejša oblika senčnih lutk, Indonezija
2.1.1.2 Čarobna svetilka (lanterna magica)
Lanterno magico (lat.), ki je zgodnja vrsta projektorjev slik, je leta 1659 izumil Christian Huygens. Uporabljala je podobe – slike, odtise ali fotografije – običajno na prozornih steklenih ploščah z eno ali več lečami in vir svetlobe.
Lanterna magica je kot najbolj dolgotrajna, iznajdljiva in najbolj umetniška od vseh materinskih idej pred rojstvom kina tri stoletja ponujala mirne in animirane umetniške slike bolj zahtevnemu občinstvu in se širila po svetu z neverjetno hitrostjo. V 19. stoletju, ko je bila na vrhuncu svoje slave, je izginila.4
Večina teh naprav ni projicirala slik in ogledala si jih je lahko samo ena oseba ali nekaj oseb hkrati. Veljale so za optične igrače in ne naprave za zabavno industrijo večjega obsega.
2.1.1.3 Taumatrop
Najpreprostejša ročno izdelana animacija je taumatrop, ki jo je izumil angleški
zdravnik John Ayrton Paris leta 1825. Za izdelavo je potreboval le okrogli trši papir (karton) z dvema luknjama na levi in desni strani, kamor je privezal vrvico. Na eno stran papirja je
4 Giannalberto BENDAZZI, Animation: a world history, Volume 1. Foundations ─ The golden age, New York
2017, str. 19.
narisal papagaja, na drugo pa kletko. S hitrim rotiranjem vrvic je ustvaril občutek, da je papagaj v kletki.5
2.1.1.4 Phénakisticope (1833)
Fénakisticope (bolj znan po napačnem črkovanju fenakistiskop) je bil ena prvih komercialno uspešnih naprav za animacijo, ki je uporabljala hitro zaporedje slik.
Fenakistoskop, predilni kartonski disk, je ustvarjal iluzijo gibanja z gledanjem v ogledalu.
Slike so bile enakomerno razporejene okoli diska, z majhnimi pravokotnimi
odprtinami na robu. Animacijo si je bilo mogoče ogledati skozi reže vrtečega se diska pred ogledalom. Izumil ga je leta 1832 Belgijec Joseph Plateau in skoraj istočasno Avstrijec Simon von Stampfer. Fénakisticope je bil uspešen kot igrača in novost. V enem letu so objavili veliko sklopov stroboskopskih plošč po Evropi. Stroboskopski disk (bolj znan kot fenakiskop) je predstavil stroboskopska načela sodobne animacije, ki so desetletja pozneje postala osnova za kinematografijo.
2.1.1.5 Zoetrope (1833/1866)
Bolj ali manj istočasno, a neodvisno od Plateauja, je avstrijski matematik Simon von Stampfer julija 1833 prišel na idejo, da bi stroboskopska načela uporabil v cilindru. Predstavil je osupljivo podoben stroboskop ali stroboskopski disk. Naslednje leto, leta 1834, je William George Horner izumil zoetrop, vrtljivi boben, obložen s trakom slik, ki jih je bilo mogoče spremeniti. Zoetrope je bil sestavljen iz cilindra z navpičnimi režami, na notranji površini valja pa iz niza zaporednih slik. Ko se valj vrti, uporabnik opazuje skozi reže. S skeniranjem rež se slike preprosto ne zabrišejo, uporabnik pa opazi hitro zaporedje slik, kar ustvari iluzijo gibanja.6
Prvi, ki mu je uspelo ustvariti resnično gibljive slike, je bil Émile Reynaud. Risane risbe je projiciral na trak s pomočjo praksinoskopa− animacijske naprave, ki je bila naslednica zoetropa. Praksinoskop se od zoetropa razlikuje po tem, da namesto vidnih rež uporablja krog z ogledali, postavljenimi tako, da so odsevi slik med vrtenjem kolesa videti bolj ali manj nepremični.
5 Miha SITAR, 2D animacija in produkcija animiranega filma Dihaj z mano, diplomsko delo, Nova Gorica 2013, str. 18.
6 BENDAZZI 2017, op. 4, str. 13.
2.1.1.6 Optično gledališče (Théâtre Optique)
Charles-Émile Reynaud je leta 1876 načelo delovanja zoetropa prilagodil obliki, ki jo je mogoče bilo projicirati pred gledališkim občinstvom. Zgradil je napravo praksinoskop, ki je bila pravzaprav sijajna izboljšava že obstoječega zoetropa. Patentiral jo je leta 1977. Kasneje je odprl delavnico in začel izdelovati napravo v velikih količinah in jo prodajati kot otroško igračo po vsej Evropi. Ker se ni želel vrniti v anonimnost, je projekcijski praksinoskop preoblikoval. Upal je, da naprava za družinsko zabavo postane naprava za zabavo večjega števila občinstva. Ko je praksinoskop nekajkrat preoblikoval, je ta res postal, kar si je
izumitelj želel. Razvil ga je v optični teater s prozornimi ročno poslikanimi barvitimi slikami v dolgem perforiranem traku, navitem med dvema kolescema. Patentiral ga je decembra 1888.
Poleg tega, da je postal prvi podjetnik, ki se je ukvarjal z animacijo, je bil tudi umetnik, ki je s čudovito ročno poslikanimi celuloidnimi trakovi, ki jih je sistem zrcal prenesel na gledališko platno, dal animiranim junakom toplino in osebnost. Štiri leta po prvi eksperimentalni predstavi je podpisal pogodbo z zelo znanim muzejem voščenih lutk Grévin v Parizu. Od 28.
oktobra 1892 do marca 1900 je Reynaud predvajal več kot 12.800 predstav več kot 500.000 obiskovalcem v muzeju Grévin v Parizu.7
Slika 2: Théâtre Optique, 1892. Končna izdelava naprave, ki je uporabljala dolge trakove s stotinami pripovednih slik.
7 Prav tam, str. 16.
S pojavom kinematografa bratov Lumiére leta 1895 je zanimanje za Reynaudovo animacijo upadlo. Ker je delal na obrtniški način, je zaostal za časom. Projekcije optičnega teatra so predvajali do leta 1900. Animacija je znova postala aktualna leta 1906, ko je J. Stuart
Blacktone naredil Smešne izraze zabavnih obrazov (Humorous Phases of Funny Faces). Šlo je za postopno dorisovanje faz gibanja s kredo na tablo: na tabli se je izrisal obraz, ki se je nato spačil. Smešni izrazi zabavnih obrazov so bili prvi primer animiranja sličice za sličico (ang.
frame by frame). Prvi pripovedni animirani film je bil Mali Nemo (Little Nemo, 1911) ameriškega umetnika Winsorja McCaya. V risanki nastopa nekaj rahlo grotesknih, komičnih likov, ki si med seboj nagajajo. Film Mali Nemo vključuje približno sedem minut igranega uvoda, v katerem McCay predstavi, koliko sličic je potreboval za tri minute animacije. Hkrati se je razvijala tudi tehnika piksilacije (animiranje fotografiranih predmetov in/ali ljudi). Prvi znani film te vrste je Zakleti hotel (The Haunted Hotel, 1907) J. Stuarta Blacktona.8
Slika 3: Optično gledališče
8 Igor PRASSEL, Animirani film skozi prostor in čas, Šola filma, dostopno na <
http://www.solafilma.si/upload/filemanager/vsebina-objav/Prassel_Animirani_film_skozi_prostor_in_cas.pdf >
(20. 11. 2020).
2.1.1.7 Standard picture film
Animacija se je po uvedbi Lumièrejevega kinematografa prilagodila filmski industriji.
Zgodnji fantazijski filmi Georgesa Mélièsa (med letoma 1896 in 1913) so se občasno približali animaciji s poslikanimi rekviziti ali naslikanimi bitji, ki so jih premikali pred naslikanimi ozadji (večinoma z žicami), in ročnim barvanjem filma.9
Animirani film je predvsem v ZDA razmeroma hitro postal zelo priljubljen. To je privedlo do tega, da so večji ameriški filmski studii začeli z redno produkcijo risank, ki jih je več animatorjev začelo serijsko izdelovati v produkcijski verigi. V dvajsetih letih 20. stoletja je producentka madžarskega porekla Margaret Winkler Mintz producirala animirane filme iz serije Mut in Jeff (Mutt and Jeff, 1916–1926), Disneyjeve prve poskuse in dela bratov Fischer.
2.1.2 Pomembni mejniki animacije 2.1.2.1 Maček Feliks (Felix the Cat)
Slika 4: Maček Felix (Felix the Cat), 1919, najpomembnejši lik ameriške animacije pred pojavom Miki Miške
Leta 1919 je ljubitelj risanja in kina Otto Messmer z osnovnim znanjem risarske obrti iz Studia Pat Sullivan ustvaril Mačka Felixa. Pat Sullivan, vodja studia, je prevzel vse zasluge za Felixa, kar je bila običajna praksa že v začetku studijske animacije. Mačka Felixa je
distribuiral Paramount Studios in pritegnil veliko občinstva. Felix the Cat je bil
9 BENDAZZI 2017, op. 4, str. 33.
najpomembnejši lik ameriške animacije pred pojavom Miki Miške in prototip živalskega junaka. Postal je eden najbolj priznanih risanih likov v zgodovini filma. Felix the Cat je bila prva risanka, ki se je tržila z igračami in podobnim blagom.10
Pravi preboj v studijskem sistemu animacije pa je naredil Walt E. Disney.
Prvi preživeli celovečerni animacijski film Pustolovščine princa Achmeda iz leta 1926 je nastal z uporabo silhuetne animacije, ki jo je ustvarila nemška ilustratorka, režiserka Lottee Reiniger.
Slika 5: Charlotte «Lotte« Reiniger, režiserka in pionirka silhuetne animacije
Slika 6: Pustolovščine princa Achmeda
Leta 1930 je v Nemčiji izšla prva igrana lutkovna animacija − stop motion, in sicer Zgodba o lisici. Kmalu zatem, 1937, je Walt Disney izpopolnil ročno narisano animacijo (Snow White and the Seven Dwarfs).
10 Prav tam, str. 45.
2.1.2.2 Walt E. Disney
16. oktobra 1923 sta Walt Disney, danes znan kot ameriški filmski in televizijski producent in showman, pionir risanih filmov in ustvarjalec risanih likov, in njegov brat Roy v Hollywoodu v Kaliforniji ustanovila risarski studio Disney Brothers. Studio, ki je danes znan pod imenom Walt Disney Company, je imel velik vpliv na zabavno industrijo in je zdaj eno največjih medijskih podjetij na svetu.
Že od malih nog nadarjeni umetnik Walt Disney je risal risanke za različne
publikacije in se zanimal za cel animation, kot jo je delal za Kansas City Film Ad Company.
Po vrnitvi v Ameriko, v Kansas City, iz Francije, kjer je bil prostovoljec Rdečega križa 1.
svetovne vojne, je spoznal nadarjenega grafičnega umetnika, s katerim sta skupaj delala pri studiu Pesmen-Rubin Commercial Art Studio, Uba Iwerksa. Sam je bil inventiven in podjeten, Ub pa je bil rojeni animator.
Leta 1921 je Walt ustanovil Laugh-O-Gram Film studio (1921−1923). Najel je Iwerksa in druge obetavne umetnike in začel producirati zgodbe, kot so Pepelka in Obuti maček, pripovedovane v komičnem tonu. Produciral je tudi pilotne filme za nove serije, denimo Alico v čudežni deželi. Pričakovano svetlo kariero je prekinila insolventnost distributerja Pictorial clubs iz Tennesseeja. Po bankrotu njegovega studia Laugh-O-Gram oktobra 1923 se je Walt preselil v Los Angeles z namenom, da se bo posvetil kinematografiji.
Na srečo se je v tem času izkazalo, da bo Alica v čudežni deželi z distributerko iz New Yorka Margaret J. Winkler postala uspeh. Oddala je naročilo za nadaljevanje serije. V partnerstvu z bratom Royem, ki je ostal njegov doživljenjski poslovni svetovalec, se je animator odločil nadaljevati delo sam. Serijo, ki temelji na ideji živega otroka v svetu animiranih slik, je nadaljeval štiri leta. Za njeno produkcijo je Disney v dvajsetih letih ustanovil produkcijsko hišo, ki je producirala igrano-animirane serije z Alico, prepričal Virginio Davis, igralko, ki je prva igrala vlogo Alice, in nekaj sodelavcev, med njimi Uba Iwerksa, da so se mu pridružili v Hollywoodu.11
Po uspehu komedije Alice in serije, ki temelji na liku z imenom Oswald Srečni zajec, je Disney začel ustvarjati svojo najbolj prepoznavno stvaritev. Leta 1927 je Ub Iwerks narisal lik Miki Miške (Mickey Mouse), Disney mu je dal osebnost in njegova žena ime. Leta 1928 so ga s kratkim animiranim filmom Steamboat Willie v črno-beli tehniki predstavili svetu. S
11 Prav tam, str. 51.
Steamboat Williejem se je začelo tudi zvočno obdobje animacije. Miki Miška je spremenila zgodovino animacije in zgodovino filma ter se zapisala v svetovno zgodovino. Disneyjev studio je spremenila v globalno tržno znamko in postala najbolj prepoznavna risanka v zgodovini. Velikanski uspeh Miki Miške je napovedal začetek zlatega obdobja ameriške animacije, ki je trajalo do začetka šestdesetih let 20. stoletja.
Slika 7: Disneyjev Steamboat Willie, kjer se pojavi Mickey Mouse – Miki Miška, 1928
Kot producent je Disney postavil temelje tudi za t. i. studijski način animiranja.
Priljubljenost kratkih spotov Miki Miške je Disneyja prepričala, da bi lahko uspel s
celovečernim filmom. Leta 1934 so začeli delati na projektu, t. i. »Disneyjevi norosti«, saj je zahteval več kot 300 animatorjev, umetnikov in pomočnikov. Množica odličnih animatorjev je v studiih prerisovala vsak po en kader risanke. Okoli božiča leta 1937 je Sneguljčica in sedem palčkov (Snow White and the Seven Dwarfs) doživela debi in kmalu postala hit.
Sneguljčici so kmalu sledili še drugi celovečerni animirani filmi: Ostržek (Pinocchio, 1940), Slonček Dumbo (Dumbo, 1941), Fantazije (Phantasies, 1939–1946), Saludos Amigos (1943).
Ta zadnji je bil šesti Disneyjev animirani film in tretji igrani animirani film ter prvi, ki je upodobil Racmana Jako (Donalda Ducka) in Goofyja. Leta 1953 so predstavili že 14.
animirani film, Petra Pana. Pri njegovem nastanku je zadnjič sodelovalo vseh devet
animatorjev, t. i. devet Disneyjevih mož.12 Ta format so kmalu začeli uporabljati tudi drugi studii.
Od takrat je družba Walt Disney ustvarila na desetine prelomnih in odmevnih filmov.
Razvila se je v holding za vse vrste medijev in zabave, vse od leta 1955 je odpirala tematske parke – denimo Disneyland po vsem svetu in pridobila na desetine podjetij v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in na začetku tretjega tisočletja. Disney je zdaj lastnik ABC, ESPN, Pixar, Marvel Studios in Lucasfilma.
Studijski način animiranja so po vzoru Disneyja začeli v tridesetih letih uporabljati tudi vsi ostali veliki studii. Mesečno so producirali risane serije in vsak večji studio je imel svojo risano zvezdo. Metro-Goldwyn-Mayer (MGM) je imel Toma in Jerryja, Warner Bros Looney Toons, Columbia Petra Detla idr.13
2.1.2.3 Zgodnja televizijska animacija
Aprila 1938, ko je bilo v ZDA približno 50 televizijskih sprejemnikov, je televizijska postaja NBC predvajala osemminutno nizkoproračunsko risanko Willie the Worm. Ustvaril jo je nekdanji zaposleni v Disneyju Chad Grothkopf predvsem z izrezi in v manjšem delu s cel animation.
Eden prvih filmov, pri katerem so uporabili cel animacijo – postopek, pri katerem so posamezni elementi scene risani na prozorne celuloidne liste in ne na papir, s čimer so
odpravili potrebo po več risbah ozadij in mirujočih predmetov, je bil Potop ladje Lusitania (1918) Winsorja McCaya.14
Po upadanju risank v kinematografskih hišah so se nekateri studii zaprli, spet drugi so bili na novo ustanovljeni ali pa so se reorganizirali posebej za produkcijo televizijskih serij.
Njihova glavna skrb so postali celovečerni filmi. Do leta 1950 je bilo v ZDA 6 milijonov televizijskih sprejemnikov, kar je pomenilo, da jih je gledalo 26 milijonov ljudi. Ni bilo težko prepoznati, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Iskalec poti Walt Disney je vstopil v nov svet, ko je televizijski postaji NBC 3. maja 1939 dal na predogled kratek film o bratrancu racmana Jaka (Donalda Ducka), ki ga je teta Fanny poslala na obisk. Serija, ki je temeljila na
požrešnem gosaku Gusu, sicer ni bila nikakršna mojstrovina.
12 List of American theatrical animated feature films (2020-present), Wikipedia, The Free Encyclopedia, dostopno na < https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_American_theatrical_animated_feature_films. > (1. 1.
2021).
13 PRASSEL, op. 8.
14 Animation, op. 2.
Slika 8: Pravljica o dveh mačkah, 1942
Po letu 1955 je filmska industrija vse bolj slabela, naraščal pa je televizijski trg, ki je strankam v njihove dnevne sobe prinašal vse več junakov, kot so: Bugs Bunny, Betty Boop, Popeye, Mighty Mouse … Osnovni recept za animirane oddaje v petdesetih letih je bil: odrasli gostitelj ali narisan junak, ki mu je posodil glas igralec. Čeprav je Walt Disney od sredine petdesetih let že imel lastno produkcijo, namenjeno otrokom, so gledališke risanke še vedno bile namenjene mlajšemu občinstvu. Televizijska animacija je morala počakati na serijo o Simpsonovih, da je dosegla tudi odraslo občinstvo.15 Predhodnik za televizijo izdelanih risank je animirana risana televizijska serija Crusader Rabbit. Duhovni oče nove televizijske
animacije je Jay Ward, ki je bil izkušen animator in ustanovitelj Television Arts Productions leta 1948. Skupaj s prijateljem iz otroštva, ustvarjalcem risank Alexom Andersonom je
recikliral enega od njunih likov in ga postavil za glavnega junaka serije, producirane izključno za medij televizije: Crusader Rabbit. Pustolovščine glodavca so predvajali v letih 1949−1951.
Čeprav ni bila uspešnica, je pustila sledove. Družba je bila razpuščena, Ward pa je pozabil na televizijsko animacijo. Leta 1958 se je ponovno pojavil. V partnerstvu z UPA je ustanovil Jay Ward Productions. Leta 1959 so prvič predvajali Rockyja in njegove prijatelje (Rocky and His Friends), televizijsko animacijo, ki je spremenila televizijski slog v humor absurda in satiro
15 Giannalberto BENDAZZI, Animation: a world history, Volume 2. The birth of a style−the three markets, New York 2017, str. 23.
odraslih.16 Kasneje je zaslovel in obogatel z Rocky and Bullwinkle, the Adventures of Hoppity Hopper in drugimi.17
Slika 9: Naslovna kartica prve animirane serije Crusader Rabbit, producirane izključno za televizijo
V zlati dobi ameriške animacije so novi studii tekmovali s tistimi, ki so preživeli čase nemega filma. Tako kot so bile smešne živali še vedno stalnica, je bila tudi glasba še vedno pomemben element, a je pogosto zaradi Disneyjevega melodramatičnega pripovedovanja zgodb ali divjega humorja, denimo v Looney Tunes in drugih risankah, izgubila svojo glavno odrsko privlačnost.
Liki, ki so utemeljili animirane televizijske serije kot pravilo, pa so bili: Huckleberry Hound, Quck-Draw McGraaw in Yogi Bear studia Hanna in Barbera med letoma 1958 in 1963.18 William Hanna in Joseph Barbera sta po uspehu svojega prvega filma (dogodivščine mačka Toma in miške Jerry), ki je močno vplival na njuni karieri kar petnajst let in osvojil sedem oscarjev, ustanovila v petdesetih letih najbolj giganstko družbo animiranih televizijskih serij na svetu. Njuna začetna televizijska animacija je bila leta sinonim za primitivne tehnike in neprevidno pisanje.
2.1.2.4 Hanna - Barbera in limitirana animacija
Animacija je zamudna in draga. Da bi zmanjšali in pocenili proces nastajanja animacije, so uporabili različne načine, kot je uporaba cikličnih animacij, zrcalnih slik,
simetričnih risb in drugih načinov, da bi si prihranili delo. Na splošno je pristop napredoval od zgodnjih produkcij, v katerih je bil vsak kader risan ročno, neodvisno drug od drugega, do bolj omejene animacije, ki je iste risbe uporabljala na različne načine.
16 Animation, op. 2.
17 BENDAZZI 2017, op. 15, str. 23.
18 Prav tam.
Eden prvih studiev, ki je uporabljal koncept omejene animacije (Limmited Animation), je bil Hanna Barbera. Hanna-Barbera Cartoons, Inc., je bil ameriški animacijski studio in produkcijsko podjetje, ki sta ga leta 1957 ustanovila William Hanna in Joseph Barbera, ustvarjalca Toma in Jerryja (1940−1955). Preden sta Hanna in Barbera leta 1939 postala ustvarjalni tim, sta že dve leti delala pri studiu MGM − v tridesetih letih 20. stoletja
najpomembnejši filmski družbi, kjer sta se tudi usposobila za animiranje.19 Ko sta zapustila MGM studio in ustanovila svojega, sta razpolagala z omejenimi sredstvi. Zato sta začela producirati nizkoproračunske serije za televizijo. Če so pri MGM za sedemminutnega Toma in Jerryja porabili 35.000 dolarjev, sta za svojih 5 minut epizod The Ruff and Reddy Show namenila samo 3000 dolarjev. Zaradi omejenih sredstev sta uporabila t. i omejeno animacijo.
Oblikovanje likov so poenostavili, ozadja in animacijske cikle (sprehode, tek itd.) pa so redno reciklirali. Liki so bili pogosto razdeljeni na nekaj nivojev, tako da so bili animirani le tisti deli telesa, ki jih je bilo treba v določenem trenutku premakniti (tj. usta, roka, glava), preostali del slike pa je bil statičen. To je omogočilo, da so 10-minutno animacijo izdelali namesto z 26.000 risbami, kot je bilo do tedaj običajno, le s 1200 risbami.
Slika 10: Yogi Bear
19 Prav tam, str. 127.
2.1.2.5 Šestdeseta leta: na malih zaslonih
Ameriške animirane televizijske serije so temeljile na likih, ki so se za priljubljene izkazali že v drugih medijih. Združena ameriška produkcija (United Productions of America – UPA) je na podlagi stripov v letih 1961−1962 ustvarila oddajo Dick Tracy Show. Med letoma 1962 in 1989 je nastalo nekaj izvirnih likov. Večinoma pa je šlo za priredbe DC Comics. Prvo animirano serijo Kremenčkovi (Flintstones, 1960), ki je posnemala priljubljeno tv oddajo v živo, so predvajali v času največje gledanosti kot program za družino in ne samo za otroke.
Bila je situacijska komedija, ki je izpeljala humor iz anahronizmov sodobne družbe v prazgodovini. Postala je animirana serija z najdaljšim stažem. Tri desetletja kasneje jo je presegla serija Simpsonovi. The Jetsons (1962−1963, 1985, 1987) je bila še ena situacijska komedija, postavljena v prihodnost tehnologij in vesolje. V sobotnem jutranjem otroškem programu je postala takoj priljubljena. Naslednja velika serija je bil Scooby-Doo, Where Are You! (1969−1970), njene zvezde so bile nemška doga in štirje preiskovalci, katerih policijske grozljivo-komične pustolovščine je olajševala pasja brezupna strahopetnost. Velik uspeh studia Hanna-Barbera je bil The Yogi Bear Show (1961−1962), medved Yogi s kravato in s klobukom na glavi iz narodnega parka Jellystone, ki ga je vedno spremljal njegov mali prijatelj medved Boo-Boo. Medved Yogi se je prvič pojavil kot del The Huckleberry Hound Showa, a so serije z Yogijem kmalu zahtevale svoje življenje in občinstvo. Leta 1964 je nastal tudi celovečerni film Hey There, It's Yogi Bear. Kasneje so sledile še druge serije Scooby- Doo.20
2.1.2.6 Ameriška gledališka animacija v šestdesetih letih
Januarja 1961 so v gledališču Florida predvajali 17. animirani film Walta Disneyja 101 Dalmatinec. Bil je prvi animirani film, pri katerem so uporabili postopek kserografije
(=fotokopiranja risb). S tem so si delo olajšali, saj so odpravili postopek, povezan s črnilom.
Čeprav Walt Disney razmeroma skicoznega videza osebno ni cenil, pa to ni motilo ne kritikov ne občinstva. Film, narejen v tradicionalni animaciji, katerega proizvodni stroški so bili omejeni, je postal še ena Disneyjeva uspešnica.21
Film Meč v kamnu (Sword in the Stone), ki so ga posneli leta 1963 in je bil finančno uspešen, pa je čez čas postal ena najmanj znanih Disneyjevih stvaritev. Igrano-animirani film
20 Prav tam, str. 107.
21 List of American theatrical animated feature films, op. 12.
Mary Poppins, ki je nastal leto pozneje, 1964, pa je prejel 23 nominacij za oskarja, vključno za najboljši film. Postal je velika uspešnica.
Svoj prvi celovečerni animirani film Tisoč in ena noč (Arabian Nights) je leta 1959 naredil studio UPA za Columbia Pictures. Leta 1962 pa že drugi animirani film, Gay Purr-ee, tokrat prvič za Warner Bros. Pictures. Čeprav so ga kritiki dobro sprejeli, pa ni imel
finančnega uspeha in je bil zadnji celovečerni film, ki ga je studio posnel. Leta 1961 je na ameriških tleh nastal prvi anime Magic Boy za Metro-Goldwyn-Meyer studio.22
2.1.2.7 Anime
Animé je beseda, ki izhaja iz besede »animacija«. Japonci jo uporabljajo za vse
animirane risbe, ne glede na državo izvora. Drugod jo zvečine uporabljajo le za poimenovanje japonske animacije.
Glavna razlika med japonsko in zahodno animacijo je v tem, da je anime namenjen tako odraslim kot otrokom. Na Zahodu pa je animacija pogosto namenjena le otrokom.
Zgodovina japonskega anime sega vse do začetka animacije po vsem svetu. Med prvimi, ki so leta 1917 začeli animirati, je bil Seitaro Kitayama. Takrat se je animacija večinoma uporabljala v okviru protiameriške propagande. Po letu 1945 so na Japonce, ki so postali drugi največji proizvajalci animacije, močno vplivale ZDA.
Začetno osnovo za zvezo med animacijo in televizijo na Japonskem je dal zakon o radiodifuziji. Ta je glede tv-programov določil, da morajo radiodifuzne postaje z dovoljenjem za predvajanje posebnih programov (izobraževalni, kulturni in informativno-zabavni) te predvajati uravnoteženo. Ameriško serijo Flintstones studia Hanna & Barbera so predvajali od leta 1961. Naslednji korak je naredil Tezuka Osamu, ki je na začetku šestdesetih let že užival ugled visoko spoštovanega avtorja stripov (mangaka, jap.). Velja za očeta sodobnega mange- stripa. Leta 1961 je ustanovil produkcijsko družbo, ki se je od leta 1962 imenovala Mushi Productions. Lotil se je animacije, ki je bila po duhu drugačna in eksperimentalna. Šlo je za tv-serijo polurnih zgodb, ki so jih predvajali enkrat tedensko. Osamu Tezuka je izbral Tetsuwan Atom, manga-strip, ki je uspešno izhajal od leta 1952. Osrednji lik je bil robot fanta, obdarjen s super močmi in živahen ter melanholičen v svoji želji, da bi bil človek.
Tetsuwan Atom so prvič v črno-beli tehniki predvajali 1. januarja 1963. Še istega leta so ga pod naslovom Astro Boy predvajali v ZDA. Po tem imenom je postal popularen na Zahodu.
22 Prav tam.
Slika 11: Astro Boy, 1963, kot se je na Zahodu uveljavil Tetsuwan Atom
Tezuka Osamu je bil tako umetnik mange-stripa kot animator. Poleg tega je poskusil skoraj vse možne oblike ustvarjalnega izražanja in dela v animaciji, in to v vsakem delu procesa. Velja za enega od očetov japonske animacije in ima temeljno vlogo pri ustvarjanju avtorskih produkcij. Na Japonskem velja za živo legendo. Njegova očaranost s kinom se je začela zgodaj. Privlačili so ga filmi Charlieja Chaplina in animacije Fleischerja in Disneyja.23 Njegova Mushi produkcija je bila tudi prva, ki je leta 1965 uvedla barvno animirano serijo Cesar iz džungle, na Zahodu znan kot Kimba, beli lev. Za eno od mojstrovin Tezuke velja srednje dolg animiran film Tenrankai no e (Slike z razstave, 1966), za katerega je prejel nagrado ofuji. Začne se s pogledom na slikarsko razstavo v galeriji. Predstavi satirične potrete devetih »junakov« sodobnosti: novinarja, vrtnarja umetne krajine, plastičnega kirurga,
podjetnika, beatnika, boksarja, televizijsko zvezdo, zen duhovnika in vojaka. Vsak potret je naredil v drugačnem slogu risanja in animiranja, vse pa poenoti glasba Modesta Musorgskega.
Kot že v predhodnih kratkih filmih, se tudi tu jasno kažeta vpliv in duh Zagrebške šole, hkrati pa je ostal zvest svojemu humorju.24
23 BENDAZZI 2017, op. 15, str. 336−338.
24 Prav tam, str. 340.
Od druge polovice šestdesetih let so se širili tipi vse od »gag mange«, postavljene v vsakdanjost, do razcveta duhov, kot je Gegege no Kitarō leta 1968. Serija, katere protagonist je pripadal družini pošasti. Diferenciacija žanrov je uvedla serijo maho shojo (čudežno deklico) − Mahotsukai Sally (Čarovnico Sally, 1966), majhno deklico s čarobno močjo. Bila je prva japonska animirana serija z žensko glavno vlogo.25 Serija Sazae-san, 1969, pa je postala tako uspešna, da velja za najdalj časa, več kot 45 let, predvajano oddajo v Guinnessovi svetovni knjigi rekordov.
Tako kot je saga Vojne zvezd Georgea Lucasa po vsem svetu zaznamovala svet zabave s trženjem blaga in z nastankom fandoma kot fenomena (subkultura, ki pripada skupnosti oboževalcev), se je tudi na Japonskem pojavilo nekaj podobnega. V soseskah, kot je Akihabara v Tokiu, tako uspeva koncept otaku − med ljudmi živi zanimanje za anime in mango (strip). Akihabara poleg tega velja za mesto vseh ljubiteljev japonskega animéja.
V osemdesetih letih je japonski anime zahvaljujoč novi generaciji režiserjev doživel vizualno kakovostno prenovo. Preboj na tem področju je nedvomno naredil Hayao Miyazaki, ki je leta 1985 ustanovil Studio Ghibli. (Kabushiki gaisha sutajio Jiburi). Njegove filme so predvajali po vsem svetu in prejeli so številne nagrade, tako na Japonskem kot v
mednarodnem prostoru, med drugim leta 2003 tudi oskarja za najboljši animirani film za film Spirited Away (Sen to Chihiro no kamikakushi).
2.1.2.8 Animacija za odrasle: Ralph Bakshi
V sedemdesetih letih je Ralph Bakshi, leta 1938 v rusko-judovski družini rojeni Palestinec, ki je migriral v New York, kjer je odraščal kot problematični najstnik in študiral risanje na Visoki šoli za industrijske umetnosti na Manhattnu, začel z neodvisnimi, odraslim namenjenimi produkcijami. S tem je vzpostavil alternativo običajni animaciji. Po diplomi ga je televizijski risarski studio CBS Terrytoons najel za animatorja, ga nato povišal v režiserja in sčasoma v studijskega nadzornega režiserja. Kasneje se je pridružil Paramountu, vse dokler ga niso Easy Rider in stripi Roberta Crumba, ki so prikazovali podzemlje (underground),
spodbudili k ustvarjanju animiranega kina za odrasle.26
Bakshi je v svoje filme prinesel izkušnjo uličnega življenja, in sicer v geto soseskah New Yorka. Čeprav v njegovih filmih nastopajo junaki, ki bi jih po videzu lahko umestili v Disneyjevo produkcijo, pa so filmi vsebinsko vulgarni, polni seksa, drog in nasilja. Prikazuje
25 Prav tam, str. 346.
26 Prav tam, str. 105.
pekel na Zemlji in satirično upodablja črnce, Žide in Italijane. Tako so Bakshijeve stvaritve videti kot norčevanje iz Disneyjevega arhetipa.
Leta 1972 je posnel svoj prvi igrani celovečerni film Maček Fritz (Fritz the Cat), ki ga je produciral Steve Krantz. Zasnovan pa je bil po stripu Roberta Crumba. Bil je prvi animirani film, ki mu je Ameriško filmsko združenje podelilo oceno X. Velja za najbolj uspešno
neodvisno risanko vseh časov. Leta 1973 mu je sledil prav tako finančno uspešen Heavy Traffic, medtem ko je bil Coonskin iz leta 1975 manj prepričljiv in manj uspešen.27
Z namerno vključitvijo preklinjanja, pornografskih elementov in uživanja mamil, zlasti konoplje, je izzval konzervativnejše kritike. Bakshi pripada ogromnemu številu manjšinskih umetnikov New Yorka, ki so v sedemdesetih letih izkušnjo svojega uličnega življenja prenesli v svet zabave. Člani animacijske industrije so mu očitali, da film ni primeren za nobeno demografsko skupino, saj koncept animacije za odrasle v tistem času ni bil splošno razumljen.
2.1.2.9 Devetdeseta leta
Leta 1989 je televizijska animacija s prvencem filma Simpsonovi (The Simpsons) postala dom mrzlega družbenega komentarja ali naravnega absurda, ki je bil preveč agresiven za realizem v živo. Velik uspeh Simpsonovih (The Simpsons) in kabelske televizijske oddaje The Ren & Stimpy Show v devetdesetih letih sta spodbudila nastanek bolj izvirnih in
razmeroma drznih serij, kot so South Park (od 1997), King of the Hill (1997−2010), Family Guy (od 1999) in Futurama (1999−2003).
TV-oddaja The Ren & Stimpy Show (1991−1995) Johna Kricfalusija, ki so jo predstavili kot otroško risanko, je bila nekaj časa najbolj priljubljena. Zaradi svojega črnega humorja, spolnih namigov, šal za odrasle in šokiranja je bila tudi zelo kontroverzna.
27 Prav tam.
Slika 12: Ren and Stimpty Show
1. oktobra 1992 je luč sveta uzrl ameriški celodnevni kanal ̶ Cartoon Network. Bil je prvi program, namenjen izključno predvajanju risank. Kmalu je dobil prve mednarodne različice. Sprva so bile na programu klasične risanke iz zadnjih katalogov Warner Bros, MGM studia, Fleischer/Famous in Hanna-Barbera.
S prvencem Mikea Judgeja (Beavis in Butt-Head) leta 1993 na MTV je kabelski kanal rockovske glasbe odkril, da lahko risanke premikajo meje cenzure na način, kot je tv- produkcija v živo ni zmogla. Trey Parker in Matt Stone sta leta 1997 predstavila South Park − serijo, ki se je osredotočala na zmedene otroke, odraščajoče na ameriškem Srednjem zahodu.
Bila je izvedena v ravnem izrezanem animacijskem slogu, ki bi bila leta 1906 videti kot primitivna.
Med letoma 1996 in 2003 so nastale nove izvirne serije: Dexter's Laboratory (1996−2003), Johnny Bravo (1997−2004), Cow and chicken (1997−1999), I am Weasle (1997−2000), The Powerpuff Girls (1998−2005) in Ed, Edd n Eddy (1999−2009).
Slika 13: Dexter
3 Razvoj animacije v vzhodnoevropskem prostoru
Kljub temu da je razvoj animacije v Vzhodni Evropi ovirala 2. svetovna vojna, pa so do šestdesetih let zlasti Poljska, Madžarska in Romunija postale vodilne v svetovnem merilu na tem področju.
3.1 Poljska
Poljaki za začetek svoje animacije postavljajo film Flirt Stolčkov Feliksa Kiczkowskega, ki je nastal leta 1917. Za prva pomembna poljska animatorja veljata
Włodzimierz Haupe in Halina Bielinskasta. Janosik leta 1954 je bil njun prvi animirani film.
Pri Spremembi straže leta 1956 pa sta za animacijo škatlic vžigalic uporabila stop-akcijski trik. S skupnimi napori sta Jan Lenica in Walerian Borowczyk v šestdesetih letih 20. stoletja predvidela mračne teme in trende absurda poljske šole. S samostojnima uspešnima karierama sta pripomogla k zagonu industrije. Že do začetka šestdesetih let je nastalo 120 animiranih filmov. Poljska animacija je kasneje postala še bolj raznovrstna, njen zagon pa se je upočasnil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je politični položaj ohromil celotno kulturno- umetniško področje. Vodilni animatorji poljske animacije druge polovice 20. stoletja so bili Miroslaw Kijowicz, Daniel Szczechura, in Stefan Schabenbeck.28 Vsa animacija se je odvijala v dveh studiih: Filmskem studiu eksperimentalne risanke in studiu SeMaFor. Po zgledu sovjetskega modela je bila animacija na Poljskem prežeta s propagando in ljudskimi zgodbami, ki so utrjevale idejo socializma in nacionalizma. Sčasoma je pridobila svoj unikaten videz oziroma tehniko, ki je bila dobro prepoznavna.29
Slika 14: Brata Lolek in Bolek
28 Animation, op. 2.
29 Mojca URŠIČ, Socializem in risanke - diplomsko delo, Ljubljana 2009, str. 40.
Priljubljena otroška klasika sta bila Bolek in Lolek, ki so ju v angleško govorečem svetu poznali pod naslovom Jim in Jam ali Bennie in Lennie. Lolek in Bolek sta eden
najuspešnejših televizijskih izvoznih izdelkov Poljske in svetovno slavo sta prinesla tudi kraju Bielsko Biali. V tamkajšnjem studiu za animirane filme na jugozahodu Poljske sta nastala leta 1963. Zgodba govori o dveh bratih, ki sta se odpravila dogodivščinam naproti. Lolek in Bolek sta v risani seriji in filmih med drugim navduševala s svojimi potovanji po svetu.Ko so bile meje za Poljake zaprte, sta Lolek in Bolek potovala po svetu, spoznavala zanimive ljudi in kraje, pogosto pa sta se kot prava brata skregala. Risano serijo so predvajali v več kot 80 državah, lika pa sta prepoznavna po vsem svetu. Ker so ustvarjalci želeli ugoditi tudi
deklicam, je od leta 1973 Loleka in Boleka na njunih dogodivščinah v 30 epizodah spremljala prijateljica Tola. Do leta 1986 so pripravili 150 kratkih epizod in posneli dva animirana filma.
Serija Lolek in Bolek je prestala tudi strogo cenzuro iranskih medijev po islamski revoluciji leta 1979. Ustvarili so ju Leszek Lorek, Alfred Ledwig in Władysław Nehrebecki leta 1962 kot serijo stripov. Navdih za nastanek likov sta bila sinova poljskega režiserja risank
Władysława Nehrebeckiga Jan in Roman, ki sta bila takrat stara 12 in deset let. Trojica je dala poljskemu animacijskemu studiu Filmów Rysunkowyc pravice, da so njihove like prilagodili za televizijsko serijo. Serija se je začela leta 1964. Prva epizoda je prejela nagrado.30
Priljubljena sta bila tako na Zahodu kot Vzhodu. Postala sta simbol razdeljenosti in povezanosti hkrati ter simbol hrepenenja po svetu onstran političnih meja.31
Za primer nepozabnega lutkovnega animiranega filma oziroma otroške risanke velja tudi Medvedek Uhec, ki je nastal leta 1975. Gre za lik prijaznega medvedka, ki v uvodni špici najprej zapoje pesmico, preden se zvečer odpravi v posteljo. Nato pove otrokom zgodbico iz svojega življenja ali o tem, kaj se je njemu in njegovim prijateljem tisti dan zanimivega zgodilo. Zgodbe vsebujejo veliko prijateljske pomoči in vrednote ter nauke, ki so dovolj jasni za razumevanje.32
30 Risana junaka Lolek in Bolek praznujeta abrahama (video), Dnevnik, dostopno na
<https://www.dnevnik.si/1042612540 > (5. 4. 2021).
31 Lolek in Bolek sta dočakala abrahama, Delo, dostopno na < https://old.delo.si/prosti-cas/kult/lolek-in-bolek- sta-docakala-abrahama.html > (5. 4. 2021).
32 URŠIČ 2009, op. 29, str. 52.
Slika 15: Medvedek Uhec
3.2 Češka
Češka animacija ima tradicijo že skoraj sto let in češki animatorji veljajo za pionirje filmske animacije. Začela se je v dvajsetih letih 20. stoletja. Zlato dobo pa je češka animacija doživljala od petdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Znani češki animatorji so Jiří Trnka, Karel Zeman, Břetislav Pojar, Jan Švankmajer, Vera Neubauer in Jiří Barta. Zadnji trije so pripadali drugi generaciji animatorjev. Uporabljali so cutout (izrez) animacijo,
animacijo lutk in animacijo gline. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in usposobljenih 3D animatorjev so 3D animacijo redko uporabljali, kar je po letu 1989 privedlo do upadanja češke animacije. Češka animacija pa z novo generacijo animatorjev doživlja preporod.
Do leta 1945 se je češka animacija osredotočala na oglaševanje izdelkov, a obstajali so tudi že eksperimentalni filmi, kot je Myšlenka hledající světlo (Misel, ki išče svetlobo).
Nastalo je tudi nekaj otroških filmov, ki pa so bili povečini krajši od 10 minut. Korenine češke lutkovne animacije segajo v sredino štiridesetih let, ko sta lutkovna gledališka
operaterja Eduard Hofman in Jiří Trnka ustanovila šolo poetične animacije Bratři v triku. Po drugi svetovni vojni je v okviru podržavljanja češkoslovaške filmske industrije in filmov Jiříja Trnke doživela razcvet. Mednarodno prepoznavna je postala leta 1946, ko je film Zvířátka a petrovští Jiříja Trnke osvojil nagrado na Cannskem filmskem festivalu. Animirane filme so producirali v Ateljeju filmskih trikov (AFIT). Kasneje sta iz njega nastala Studio za lutkovne filme in Studio barvnih filmov bratov v triku. Jiří Trnka je bil del lutkovnega filmskega studia. Konec štiridesetih let je bil eden najbolj produktivnih animatorjev na svetu in njegovi
v petdesetih letih nastali filmi, kot so Princ Bayaya, Stare češke legende in Sen kresne noči, so mu prinesli vzdevek Walt Disney Vzhodne Evrope. Njegov zadnji film Roka je bil razglašen za peto najboljšo animacijo v zgodovini.33 Pomembni figuri Studia bratov v triku sta bila Zdeněk Miler, ki je ustvaril risani lik Krtka, in JosefKábrt, ki je delal koprodukcijski film Fantastični planet. Zdeněk Miler se je po letu 1948, ko je debitiral s slavnim
Milijonarjem, ki je ukradel sonce, začel specializirati za otroški film. Leta 1957 je predstavil ljubkega krtka v filmu Kako je krtek dobil hlače. Črn kot krt, s široko odprtimi očmi in
majhnim rdečim noskom je krtek takoj postal zvezda gledaliških serij in različnih televizijskih serij. Bil je in ostal ena redkih trajnih mednarodnih ikon animacije, ustvarjene v Vzhodni Evropi.34
Slika 16: Krtek
Gre za serijo večinoma nemega filma, v katerem pa glavni lik uporablja zvoke, ki spominjajo na govor (ne gre za besede, temveč bolj za stokanje in vzdihe). Uporablja tudi besede, kot so mama, halo in podobno). Sprva je Krtek tudi govoril. Glas mu je posodila Milerjeva hči. Ker pa je avtor želel, da bi Krtka vsi po svetu razumeli, se je odločil, da lik ne bo govoril, ampak bo samo izražal svoja občutja z mimiko.35 Glavni lik je kljub preprosti dvodimenzionalnosti narisan tako, da se prepoznajo resnične lastnosti krta. Vsi liki imajo narisano obrazno mimiko z jasno izraženim trenutnim razpoloženjem. Glavni junak Krtek je žival, ki živi pod zemljo in vstopa v zgodbo, na površje skozi krtino. Nastopajo tudi druge
33 Czech animation, Wikipedia, dostopno na < https://en.wikipedia.org/wiki/Czech_animation > (6. 1. 2021).
34 BENDAZZI 2017, op. 15, str. 255.
35 Krtek, Wikipedija, prosta enciklopedija, dostopno na < https://sl.wikipedia.org/wiki/Krtek > (5. 4. 2021).
živali, ki krtku pomagajo pri njegovih dogodivščinah ali pa on njim. Glavni junak Krtek je iznajdljiv, poln domislic in nikoli ne odreče pomoči posameznikom in skupnosti. Je zelo pozitiven. Živi na travniku in kadarkoli skupnost zaide v težave, Krtek že hiti na pomoč. Kot vrednota je poudarjena solidarnost. Risanka se osredotoča na skupnost in ne toliko na zgodbe o posameznikih v težavah.36
3.3 Slovenija
Zgodovina slovenskega animiranega filma je povezana z delom posameznih avtorjev in avtoric. Profesionalni začetki animiranega filma v petdesetih letih prejšnjega stoletja so temeljili izključno na lutkovnem animiranem filmu. Med letoma 1952 in 1968 so na lutkovnem oddelku Triglav filma ustvarili 26 animiranih lutkovnih filmov. Triglav film je namreč leta 1959 ustanovil poseben lutkovni oddelek, ki je poskrbel za redno in načrtno produkcijo. Z generacijo režiserjev animiranih filmov, kot so Mile de Gleria (1927–1969), Zvone Sintič (1912–1980) in Črt Škodlar (1934–), ki so začeli ustvarjati konec petdesetih let, in pozneje Dušan Povh (1921–2000) in Janez Menart (1929–2004), so bili postavljeni temelji za razvoj slovenskega animiranega filma. Kazalo je celo, da se bo začela »ljubljanska šola lutkovne animacije« vse bolj profesionalizirati. Zaradi odsotnosti jasne razvojne vizije
vodstva Triglav filma glede lutkovnega filma in postopne integracije v Viba film pa je pri nas zvrst animiranega lutkovnega filma za dalj časa zamrla. V produkciji podjetja Viba film, ki je bilo ustanovljeno leta 1955 kot podružnica Udruženja filmskih umetnika Srbije (UFUS), sta že leta 1957 nastala dva lutkovna animirana filma – namenski lutkovni film Dinar na dinar Zvoneta Sintiča in Otok Saša Dobrila. Prvi slovenski profesionalni animirani film, prvenec 7 na en mah, pa je s polprofesionalno ekipo sodelavcev, minimalnimi sredstvi in amatersko tehniko uspel dokončati leta 1952 Saša Dobrila (1922–1992) po vrnitvi iz Prage, ko se je lotil izdelave scenarija, lutk in scene.
Kasneje je Viba film opustil produkcijo lutkovnih animiranih filmov in se usmeril predvsem v risane animirane filme. Risani animirani film pod okriljem Viba filma je bil organiziran samo občasno, saj med slovenskimi avtorji ni bilo veliko interesa in znanja za težko delo klasičnega animiranja na celuloidno folijo. Redna produkcija ni pravzaprav nikoli stekla.
Prve animirane filme je ustvaril Miki Muster, klasik slovenskega stripa in animiranega filma, ki je zaslovel kot avtor Zvitorepca, najbolj popularnega slovenskega
36 URŠIČ 2009, op. 29, str. 50, 51.
stripa. Mustra je navdihoval Walt Disney, svoj slog pa je pilil ob animiranju televizijskih reklam. Prvi lik, ki ga je poskusno animiral, je bil Zvitorepec. Na začetku šestdesetih let pa je za Viba film ustvaril tri animirane mojstrovine: Puščico (1960), Kurirja Nejčka (1961) in Zimsko zgodbo (1962).
Risani film Puščica je barvni film in ima ploskovito abstrahirano ozadje, figure so poenostavljene in se okorno gibljejo po prostoru. Prevladujejo temne barve, predvsem odtenki modre. Kurir Nejček se odlikuje po odlični animaciji, risba in barve so zlite v celoto. Ozadje, pokrajina in gozd so detajlno izrisani in mnogih barv. Več kadrov je daljših, figure pa se zgledujejo po slogu Walta Disneyja. V nasprotju z realističnim ozadjem so naslikane ploskovno. Tudi v Zimski zgodbi Muster sledi disneyjevskemu slogu.
Slika 17: Puščica
Leta 1973 je postal animator risanih serij pri Bavaria filmu v Münchnu, sredi
sedemdesetih let pa je začel sodelovati z argentinskim karikaturistom Guillermom Mordillem.
V sodelovanju z njim je nastala serija štiristotih do enominutnih risanih filmov v skupni dolžini 300 minut. Muster je sodeloval kot avtor scenarijev, animacije, kopiranja in slikanja ozadij, barvali in snemali pa so drugi. V Nemčiji je sodeloval tudi pri seriji animiranih filmov o pustolovščinah nemškega Sherlocka Holmesa Nicka Knattertona (1977) in seriji Oma bitte kommen (1977–1978).37
Med eksperimentalnimi filmi so občudovali filma Črta Škodlarja: Jutro, jezero in večer v Annecyju (1965) in Sintetični humor (1967). Z njima je v takratno slovensko
37 PRASSEL, op. 8.
animatorsko sceno vnesel revolucionarni pristop in avtorsko svežino. Pripisuje se jima zgodovinski pomen.
Film Jutro, jezero in večer v Annecyju (1965) velja za prvi pravi eksperimentalni film, s katerim je Škodlar vizualiziral svojo drugo veliko ljubezen – glasbo. Animacija je očarljiva predvsem zaradi neverjetne subtilnosti, s katero je Škodlar vsak ton predstavil s kombinacijo različnih likov, barv in oblik. Ti se spreminjajo tako ubrano in harmonično, kot orkester izvaja skladbo. Poskušal je doseči sinhronizacijo med glasbo in dogajanjem na platnu. Ustvaril je eksperiment z glasbo – poskus prevajanja glasbe v jezik vizualnih podob.
Sintetični humor (1967) je Škodlarjev drugi eksperimentalni film, s katerim je pri gledalcih želel izzvati smeh. To je poskušal doseči s pomočjo komičnih situacij, v katerih glavno vlogo igrajo barviti abstraktni liki.
Za mejnik sodobnega avtorskega animiranega filma pri nas bi lahko vzeli leto 1975, ko je Koni Steinbacher (1940) za Viba film posnel film Študent in zanj začel prejemati pomembne nagrade na domačih in mednarodnih festivalih animiranega filma.
Pomemben mejnik v slovenskem avtorskem animiranem filmu se je zgodil leta 1984, ko je Zvonko Čoh za svoj avtorski prvenec Poljubi mehka me radirka dobil nagrado za najboljši film na prestižnem zagrebškem festivalu Animafest. Kot prvi avtor animiranega filma je prejel tudi glavno zlato nagrado Metoda Badjure na nacionalnem filmskem festivalu, takrat še Tednu domačega filma v Celju. Film Poljubi mehka me radirka je v celoti risan s svinčnikom na papir, kjer se zvrsti veliko različnih figur, ki spreminjajo obliko
(metamorfoze). Nenaraven in živahen način gibanja daje filmu komičen ton. Nova
kombinacija figurativne risbe, postavljene v klasičen likovni prostor in nadrealističnih vsebin, ki nastanejo s pomočjo metafor in asociacij, zamenja klasične junake animiranih filmov z gibi konstruiranih in oživljenih figur. Klasični, a sveži in iskrivi avtorski slog Čoha uvršča v sam vrh svetovne animacije.
Pri uveljavljanju animiranega filma pri nas posebno mesto zavzema celovečerni animirani film Socializacija bika? (1998) avtorjev Zvonka Čoha (1956) in Milana Eriča (1956). Čoh se po študiju slikarstva posveča ilustraciji za mladinski tisk in otroški literaturi.
Milan Erič pa je po končani slikarski specialki postal redni profesor na ALUO. Avtorja sta leta 1999 za celovečerni risani film Socializacija bika? prejela nagrado Prešernovega sklada.
Prvi slovenski celovečerni animirani film je nastajal skoraj deset let, pri čemer sta se ukvarjala z zgodbo, »ki jo je zapisalo življenje, zgodbo o zagnanosti, naivnosti, sebičnosti,
maščevalnosti, lažeh, mleku, jušnih kockah in ne nazadnje tudi o ljubezni«, kakor sta avtorja zapisala v promocijskem materialu. Film je na nek način postal kulten že pred premierno
projekcijo, saj sta avtorja med dolgo trajajočim procesom nastajanja Socializacije bika?
dokončala kratki risani film Poskušaj migati dvakrat (1986), ki je vključeval elemente iz celovečerca. Kot vsi njuni filmi je tudi ta nastal brez vnaprejšnjega zgodborisa.38
V zadnjih letih smo kljub težavnim pogojem za produkcijo animiranega filma priča preporodu slovenskih avtorskih animiranih filmov. Skladno s tehnološko revolucijo so ustvarjalci začeli ustvarjati tudi s pomočjo računalnika. Dušan Kastelic, svobodni grafični oblikovalec, ilustrator, programer računalniških iger, avtor stripov in filmski animator, je s svojim animiranim videospotom Perkmandeljc, nastalim 2002, za skupino Orlek pokazal zavidljivo znanje 3D računalniške animacije. S filmom po pesmi primorskega gledališčnika in šansonjerja Iztoka Mlakarja Čikorja an' kafe (2008) pa je postavil standarde računalniške animacije še na višjo raven.
V generaciji sodobnih slovenskih avtorjev sta najbolj prepoznavna Špela Čadež in Kolja Saksida. Špela Čadež se v animaciji najraje izraža z lutkami. Na zemljevid mednarodne prepoznavnosti sta jo umestila njen samostojni avtorski prvenec Boles (2013) in Nočna ptica (2016), narejena v tehniki kolaža pod multiplan kamero. Tudi Saksida se je specializiral za lutkovno animacijo, in sicer za otroško občinstvo. Med letoma 2003 in 2005 je razvil stop- motion lutkovno animirano serijo Koyaa, ki jo je kasneje s filmoma Koyaa – Lajf je čist odbit (2011) in Koyaa – Roža (2013) nadaljeval. Pri izdelavi lutk je sodeloval slavni poljski studio Semafor. Saksida se posveča tudi izobraževanju in organiziranju delavnic animiranega filma za otroke in mlade.39
Slika 18: Koyaa
38 Prav tam.
39 Prav tam.
3.4 Hrvaška
Na področju vzhodnoevropskega prostora je na področju animacije zaradi izstopanja in kakovosti skoraj nemogoče spregledati Hrvaško. Znana je po Zagrebški šoli animiranega filma, ki jo delimo na dve obdobji: prvo obdobje (1957−1964) in čas potem, ko je šola ostala brez vodilnih predstavnikov. V prvem obdobju (1957−1964) so prevladovali naslednji avtorji:
Vukotić, Mimica in Kristl. V tem obdobju je Zagrebška šola legitimirala svoj slog limitirane animacije z izrazito težnjo po avantgardni grafični in slikovni tehniki (kot so kolaži in asemblaži). Umetniki se niso več ukvarjali s kratkimi zgodbami karikiranih likov, temveč s tesnobo, nekomunikativnostjo in zlom. Filmi, ki so sprožali smeh, so še vedno obstajali.
Zagrebški filmi so prerasli v boleče tarnanje nad grozotami obstoja. To je postalo blagovna znamka šole. Skupen navdih je izviral iz skupne izkušnje, kljub različnim umetniškim osebnostim.40 Leta 1963 je namreč Kristl emigriral v Nemčijo, politično aktivnega Vukotića pa je bilo redko videti v umetniškem svetu; Mimica se je vrnil k režiji, Kostelac pa k
oglaševalski karieri. Rešitev za ta problem je bila promocija veteranov, ki so v petdesetih sodelovali z mojstri, kot tudi v iskanju novih talentov.
Drugo obdobje Zagrebške šole označuje umetniška kinematografija in nagnjenost ustvarjalcev k pisanju, režiranju in risanju lastnih filmov. Zagrebški slog je prevladal in bil zlahka prepoznaven. Po navedbah Ranka Munitića je šlo za slog, ki se je izogibal skupnega in si prizadeval za individualnost znotraj enotne formule na podlagi individualnih razlik.
Zagrebški animatorji so priznali, da so figurativne rešitve neponovljive zunaj sistema vrednot vsakega umetnika. Spodbujen z novo generacijo je Zagrebški film pridobil ugled kot ena največjih umetniških sil v svetu animacije. Ni zanemarjal gospodarskih interesov in podpiral je mednarodne pogodbe za produkcijo serij (kot je dobro poznana serija o Profesorju
Balthazarju), oglaševalske naloge in sporazume z lokalnimi televizijskimi postajami za produkcijo mini filmov. Profesor Balthazar je izumitelj z belo brado, ki vedno najde domiselno rešitev za težave svojih prijateljev. Je pozitiven lik, katerega primarni nalogi sta skrb in pomoč skupnosti oziroma posameznikom. Prvič se je pojavil v kratkem filmu Izumitelj cipela, 1967, Zlatka Grgića. Smešen, sproščen, pošten, iskren, predan skupnosti, lepo
oblikovan in v barvah je bil med najboljšimi kadarkoli narejenimi televizijskimi serijami. Med filmskimi ustvarjalci so bili Zlatko Grgić, Boris Kolar, Ante Zaninović, Zlatko Bourek in glasbenik Tomica Simović.41
40 BENDAZZI 2017, op. 15, str. 70.
41 Prav tam, str. 262.
Slika 19: Profesor Balthazar
V naslednjih desetletjih je hrvaška šola ohranjala svojo pozicijo, sramežljivo obnavljala svoje vrste, a v osemdesetih let prejšnjega stoletja začela bledeti. Kljub temu se zaradi svojega vpliva in dela potujočega režiserja animacije Branka Ranitovića, rojenega leta 1925 v Rovinju, širi v druga mesta nekdanje Jugoslavije, kot so Ljubljana, Sarajevo, Beograd in Skopje – ko z novimi avtorji in filmi vzbuja mednarodno pozornost.42
Hrvaški studio za animirani film Zagreb film je bil ustanovljen leta 1953. Ustvarjalci Zagreb filma so najprej ustvarjali propagandne filme, kasneje so se začeli ukvarjati s kratkimi animiranimi filmi.
Zagrebška šola animacije je bila na področju nekdanje Jugoslavije daleč najuspešnejša in je rodila vrsto svetovno priznanih avtorjev, med njimi Zlatka Boureka, Vatroslava Mimico, Dušana Vukotića, Nedeljka Dragića, Vladimira Kristla, Zlatka Grgića, Zdenka Gašparovića in druge.43Najbolj znani animatorji po mnenju nekaterih pa so bili Nikola Kostelac (1920–1999), Zlatko Grgić (1931–1988), Boris Kolar (1933) in seveda Dušan Vukotić (1927–1998). Ta je leta 1962 za risani film Surogat (1961) prejel oskarja. Gre za animirani lik na peščeni plaži v rumenem barvnem koloritu. To je bil prvi oskar za
animacijo, ki ga je dobil neameriški avtor. Zlatko Grgić je oče enega komercialno najbolj priljubljenih likov Zagreb filma profesorja Balthazarja, ki s svojimi izumi vsakokrat na
42 Prav tam.
43 Izgubljene barve animiranih klasik Zagreb filma, Kinoteka, dostopno na <
http://www.kinoteka.si/si/542/527/Izgubljene_barve_animiranih_klasik_Zagreb_filma.aspx > (4. 4. 2021).
