UNIVERZA V LJUBLJANI
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje Umetnost ženske seksualne patologije
Petra Leskovar Grum
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje Umetnost ženske seksualne patologije
Mentor: prof. Alen Ožbolt Somentorica: doc. dr. Petja Grafenauer
Ime in priimek avtorice: Petra Leskovar Grum Študentka rednega študija
Vpisna številka: 42160080 Študijski program: Kiparstvo
Ljubljana, junij 2021
Naslov diplomskega dela: Umetnost ženske seksualne patologije Title of the thesis: The art of female sexual pathology
Kiparstvo Sculpture
Ženska Female
Vulva Vulva
Spolnost Sexuality
Spolne disfunkcije Sexual dysfunctions Vaginalna ikonologija Vaginal iconology
Venera Venus
Skulptura Sculpture
Patologija Pathology
Diplomska naloga BA thesis
UDK
73:7.041(043.2)
IZVLEČEK
V svojem diplomskem delu se ukvarjam s spolnimi disfunkcijami in reproduktivnimi travmami žensk. Osredotočila sem se na psihološko raven, kako ženske to doživljajo. V družbi je bila ta tema od nekdaj tabu in dokaj površinsko obravnavana, čeprav je o njej medicinsko veliko napisanega. Danes je nekoliko drugače. Čedalje več je skupnosti, ki posameznicam omogočajo svobodno izražanje in sprejemanje v družbi. Naslonila sem se na umetnice, ki se s to ali podobno temo že ukvarjajo oziroma so se. Kako se sama, kot umetnica, študentka kiparstva, ženska, s tem soočam in na kakšen način to lahko izrazim. Na koncu sem vključila poglavje, kako lahko umetnost pomaga pri reševanju disfunkcij in travm.
ABSTRACT
The bachelor's thesis discusses female sexual dysfunctions and reproductive trauma. It concentrates on the psychological aspect and how women perceive it. In society this topic was a taboo for many years and was not talked about enough, even though there are many medical studies on the topic. Nowadays, there are many groups and
communities that allow women free expression and acceptance in society. In the thesis I point out a few female and male artists who have inspired me and who work with similar topics. Then I write about my works and how I deal with and experience this sexual pathology. The technical and psychological aspects are very important in my works. At the end I mention how art can be of help in this area.
Kazalo vsebine
1 UVOD ... 7
2 SPOLNOST IN SPOLNE DISFUNKCIJE, PATOLOŠKOST ... 9
2.1. SPOLNOST ... 9
2.4. SPOLNE DISFUNKCIJE ... 10
3 SPOLNOST IN SPOLNE DISFUNKCIJE SKOZI UMETNOST ... 12
3.1. POGLEDI NA VULVO V ZGODOVINI UMETNOSTI ... 12
3.2. ŽENSKO TELO IN VAGINA SKOZI MOŠKE OČI ... 14
3.3. VAGINA KOT SIMBOL V UMETNOSTI FEMINIZMA ... 19
4 ZAKAJ VULVA V MOJEM DELU ... 31
4.1. TEHNOLOŠKI OPIS ... 32
4.2. PSIHOLOŠKI PROCES, IDEJA, SPOROČILNOST ... 33
5 ZAKLJUČEK ... 36
6 SEZNAM LITERATURE ... 37
7 REPRODUKCIJE UMETNIŠKEGA DELA AVTORJA DIPLOMSKE NALOGE 40 8 SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA ... 41
1 UVOD
V diplomskem delu bom predstavila svoja umetniška dela, ki sem jih zasnovala na izmenjavi Erasmus+ v Portu na Portugalskem. Izbrana tema me je spremljala že od drugega letnika študija Kiparstva na Akademiji za likovno umetnost. V tem času so nastale grafike, skulpture, risbe, skice, ki so odražale moj miselni proces. Ker me je ta tema tako zaznamovala, sem se odločila o njej tudi pisati. Svoje diplomsko delo začenjam s seksualnostjo na splošno. Nato nadaljujem s splošnim opisom seksualnih disfunkcij žensk. Za tem dodam opis za posamezno motnjo ter psihološke in fiziološke dejavnike, ki vplivajo nanje. Opisala sem kratko zgodovino namena, funkcije in
dojemanja ženskega reproduktivnega sistema in dojemanje same Vulve skozi zgodovino in danes. Izpostavila sem tudi nekatere ženske umetnice, ki se ukvarjajo s temo ženske seksualnosti.
Namen diplomskega dela je opozoriti na žensko seksualnost in seznaniti z
disfunkcijami, ki so vse bolj pogost pojav. Čeprav je tema čedalje bolj prepoznavna, menim, da o njej ne govorimo dovolj. Veliko je že napisano in raziskano, vendar v družbi tema še vedno predstavlja tabu.
Slika 1: Petra Leskovar Grum, Serija grafik, 2019, jedkanice, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
Slika 2: Petra Leskovar Grum, 2019, Jedkanica in akvatinta
Slika 3: Petra Leskovar Grum, 2019, Jedkanica Slika 4: Petra Leskovar Grum, 2019, Jedkanica
2 SPOLNOST IN SPOLNE DISFUNKCIJE, PATOLOŠKOST
Beseda patologija po SSKJ pomeni vedo o boleznih in bolezenskih procesih v organizmu. Pomeni odklon od normalnega, pravilnega stanja.
»patolóški -a -o prid. (ȏ ̣) nanašajoč se na patologe ali patologijo: patološka preiskava, raziskava / patološki oddelek v bolnišnici / patološka anatomija; patološka
fiziologija veda o življenjskih procesih pri bolezenskih ali nenormalnih življenjskih pogojih organizma // bolezenski: patološki pojavi; patološko stanje bolnika se slabša / pri pesniku je opaziti patološka nagnjenja.«1
2.1. SPOLNOST
Spolnost je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1985) definirana z besedami, kot so seks, spolnost, seksualnost. Spolnost je ravnanje, izhajajoče iz spolnega nagona.
Izhaja iz latinske besede koitus in po leksikonu pomeni vse pojave, ki so povezani s spolnostjo oziroma se nanašajo na spolnost.
»kóitus -a m, pojm. (ọ̑) spolno občevanje.«2
O spolnosti lahko sklepamo na podlagi kipov in slik, ki so nastali že pred več kot 10.000 leti. Kasnejši zapisi, skulpture in slike nam dajejo vpogled v tedanjo spolnost (nekaj 5000 let pred našim štetjem), tako imamo jasnejšo predstavo o takratnem spolnem mišljenju, vrednotah in zakonih.
Po Brajši spolnost ni namenjena zgolj užitku, temveč je oblika vzvišenega združevanja in pripomore k človekovi osebni rasti. Tako so mnoge bolezni v današnji družbi odraz nezadovoljene človekove potrebe po zorenju, razvoju in rasti. Spolnost in ljubezen vplivata druga na drugo in sta medsebojno povezani. Brajša (1982: 190) to opiše takole:
1 Patološki, Fran, dostopno na <https://fran.si/iskanje?View=1&Query=patolo%C5%A1ki> (11. 06.
2021).
2 Koitus, Fran, dostopno na <https://fran.si/iskanje?Query=koitus&View=2> (02. 06. 2021).
»Kakovost odnosov med seksualnima partnerjema je premalo sorazmerna s kakovostjo njune seksualnosti.« 3
Pozabljamo, da spolnega zadovoljstva posameznika ne moremo primerjati s statističnimi podatki, ki ocenjujejo vedenje in doživljanje spolnosti drugih ljudi.
Pogosto v družbi prevladuje miselnost, da je kvantiteta boljša od kvalitete. Pri posamezniku, najbolj pa mladih, to sproži pritisk. Tako nam to lahko prej prestavlja problem kot pa sproščeni užitek. Pogostost spolnega odnosa ni nujno sorazmerna z uspešnostjo. Po Brajši (1982: 130) ni pomembno, kako te stvari počnemo, važno je, da jih počnemo kot ljudje, ki svojega partnerja sprejmemo celovito ali pa samo delno, in to našo spolnost loči od živalske: »Ni pomembno, kako te stvari počnemo, veliko
pomembneje je, ali jih počnemo kot ljudje, ali pri tem priznavamo partnerja kot človeka, kot celovitega človeka, ali ga potrebujemo vsega ali pa le njegov del.«4
Primarne biološke funkcije ženskih reproduktivnih organov so tvorba in prenos jajčeca ter ustvarjanje dobrega hranilnega okolja z dozorevanjem oplojenega jajčeca in razvoj fetusa. Ženski reproduktivni sistem sestavljajo jajcevod, maternica, nožnica ter zunanja ženska spolovila, presredek, mišice medeničnega dna, medenica.
Ženska spolna funkcija vsebuje fiziološke, psihološke in medosebne komponente, ki so medsebojno zelo povezane. Normalni spolni odziv je pri ženskah odvisen od
posameznice, njenih življenjskih izkušenj ter socialno-kulturnih vplivov družbe.
2.4. SPOLNE DISFUNKCIJE
Za seksualno disfunkcijo je značilna motnja v procesu seksualnega odzivanja ali bolečina, ki je povezana s spolnim odnosom. Motnja je torej zmanjšanje ali odsotnost zanimanja, fantaziranja, razmišljanja o spolnosti. Pojavi se med ciklom spolnega odziva in posamezniku preprečuje zadovoljstvo. Najskrajnejša oblika disfunkcije je spolna averzija.
3 Pavao BRAJŠA, Človek, spolnost, zakon: psihodinamika odnosov, seksualnosti in zakona, Ljubljana 1982, str. 190.
4Prav tam, str. 130.
Spolna disfunkcija je lahko vseživljenjska ali pridobljena, splošna ali situacijska, psihogena ali pa je njena pojavnost odvisna od različnih dejavnikov (American
Psychiatric Association, 2000). Spolna disfunkcija je povezana z negativnimi spolnimi izkušnjami ter slabim telesnim in/ali čustvenem zdravju.
V preglednem znanstvenem članku Spolne motnje in njihova obravnava po načelu spolne medicine dr. med. Gabrijela Simetinger navaja tri motnje spolnega vzburjenja pri ženskah: motnjo genitalnega spolnega vzburjenja, ki je nezadostno ali odsotno, motnjo subjektivnega spolnega vzburjenja, pri katerem je zmanjšana ali odsotna spolna
stimulacija, ter kombinirano motnjo genitalnega in subjektivnega vzburjenja. Med druge motnje spolnega vzburjenja spadajo tudi motnja trajajočega genitalnega vzburjenja, motnja orgazma ter bolečina pri spolnem odnosu (disparevnija ali vaginizem).
Opredelila bom posamezne spolne disfunkcije. Pomanjkanje ali izguba spolne želje je zmanjšanje ali odsotnost občutkov spolnega vzburjenja, pri kateri so vaginalna vlažnost ali drugi znaki fizičnega spolnega odziva prisotni. Seksualna averzija je odpor in aktivno izogibanje genitalnega seksualnega stika s seksualnim partnerjem. Prisoten je tudi strah, gnus ali zaskrbljenost, ki je lahko tako intenzivna, da lahko posamezniku povzroči ekstremno psihološko stisko. Motnja seksualnega vzburjenja je nenehen ali nezmožen odziv nabreklosti ali vlažnosti vulve. Motnja orgazma je izostanek, zmanjšana intenziteta ali zapoznel orgazem ne glede na vrsto spolne stimulacije.
Disparevnija je trajajoča ali ponavljajoča se bolečina pri poskusu ali v penetraciji.
Vaginizem je trajajoča ali ponavljajoča se bolečina pri vaginalni penetraciji penisa, prsta ali katerega koli drugega predmeta. Pri tej motnji so prisotni še nehoteno krčenje mišic medeničnega dna, izogibanje penetraciji ter vnaprej pričakovan fobični strah pred bolečino, kar vodi v izogibanje kakršnim koli spolnim dejavnostim.
3 SPOLNOST IN SPOLNE DISFUNKCIJE SKOZI UMETNOST
Spolne disfunkcije so bile prisotne od nekdaj. Skozi zgodovino je bila ženska
seksualnost kdaj sprejeta, kdaj ekstremno zatrta. Šele s seksualno revolucijo oziroma feministično umetnostjo, predvsem v zahodnih kulturah, kjer so umetnice in umetniki uporabljali ravno to vulgarno materijo (dlake, izločke, vonjave, prikazovanje gnusa, seksualnost), se je rodila ponovna zavednost. Vulva je del ženskega reproduktivnega sistema in vhod v notranjost. Pravzaprav vhod v svet razvoja, reprodukcije, kreacije, po drugi strani pa za nekatere ženske predstavlja vhod v notranjost, ki v fizičnem ali pa imaginarnem stiku s predmetom postane boleča. Zato bom najprej opisala vulvo, ki zame predstavlja vhod v svet, kjer se fizično dotika z našo duševnostjo.
3.1. POGLEDI NA VULVO V ZGODOVINI UMETNOSTI
Ženska figura in ženska vloga sta prisotni že od paleolitskih časov. Majhne figurice z ženskimi atributi so poimenovane Venere. Najstarejša ohranjena naj bi bila
Willendorfska Venera, nastala 28.000 in 25.000 let pred našim štetjem. Točnega namena sicer ne vemo, iz poudarjenih reproduktivnih organov pa raziskovalci sklepajo, da se je uporabljala pri obredih in predstavlja boginjo plodnosti.
Najbolj kontroverzna je antična figura Baubo, ki se v grški mitologiji pojavlja ob Demetri, boginji plodnosti, v fazi njenega globokega žalovanja, ko tava in išče svojo hčer Perzefono, ki jo je ugrabil Hades. Zaradi njene nespodobne geste bi jo lahko pomensko uvrstili med figure preporoda. V 20. stoletju bi jo idejno uvrstili kot izvor ženske kreativnosti, za figuro, ki motivira žensko produkcijo. Baubo v mitologiji pred Demetro izpostavi lastno naravo. Tisto, kar bi moralo ostati skrito, nevidno, je sedaj razgaljeno in to ne pomeni samo golega telesa. Sladžana Mitrović v knjigi Užitek in
nelagodje; ženska podoba in seksualno 20. stoletja piše, da razkrita ženska pred drugo žensko v sodobni interpretaciji pomeni izvor ženske kreativnosti in njenega pogleda.5
Baubo naj bi bila intimno povezana tudi z mističnimi rituali, ki so jih razvile sredozemske agrarne kulture. Te nočne rituale naj bi po pričevanjih Herodota in Epidavra izvajale ženske. Ženski organ vzpostavlja simbolično vez med ženskami in zapisuje njihovo identiteto že od prvih podob boginj do današnje vizualne umetnosti. V vagini lahko vidimo povezavo hči-mati-prvotna boginja.6
V zgodovini je bil ženski organ vedno povezan s plodnostjo, rojstvom, obnavljanjem življenja, z druge perspektive pa je interpretiran še kot zastavek ali izvor ženske
kreativnosti, ustvarjalnosti. Tako številne ženske umetnice 20. stoletja svoje ideje, lastno stvaritev metaforično črpajo iz Baube, ki simbolno pomeni rojevanje, telesno
spočenjanje.
Za čas rimskega imperija je ženski spolni organ veljal za penis, ki je obrnjen v notranjost. Verjeli so, da imajo ženske in moški enak spolni organ. V svojih zapisih zdravnik in raziskovalec Galen vulvo označi za nepopolno formo penisa. Šele v času renesanse so nastali prvi zapisi ter skice o človeških organih in tudi vulvi.7 Vulva je imela v zahodni civilizaciji vedno neko negativno konotacijo. Večkrat je bil prisoten strah pred ženskim telesom, zlasti njeno odprtino. Kakršen koli izcedek, sluz in vlažnost so povezani z odporom in gnusom. Predstavlja zbirno mesto umazanij, strupov in nečistoče, ker tu potekajo mnogi biološki procesi, kot so oplojevanja, razmnoževanje, rojevanje, razkrajanje. Sveti Avguštin je z znanim izrekom: »Med blatom in urinom smo rojeni« dovolj nazorno orisal kulturne predstave.8 Ženske in njihove genitalije so že od Evine in Pandorine grešnosti zaznamovane z naravno neposlušnostjo, nezmernostjo, neobvladljivostjo. To naj bi človeka popeljalo v telesni in duševni propad, ne nazadnje
5 Slađana MITROVIĆ, Užitek in nelagodje; ženska podoba in seksualno 20. stoletja, Ljubljana 2015, str.
101–104.
6 Prav tam.
7 Erika ENGELHAUPT, The surprisingly, very brief history of the vagina, Healthline, 07. 08. 2019, dostopno na <https://www.healthline.com/health/vagina-history#We-still-speak-about-the-vagina-in- inaccurate,-misleading-ways> (25. 05. 2021).
8 MITROVIĆ 2015, op. 5, str. 106.
pa tudi v smrt oziroma pekel. Ženske genitalije so dobile konotacijo straniščne školjke, zlasti v času množične prostitucije, ko je razsajal sifilis (danes npr. aids). Elizabetinski pamfletist Thomas Nashe v 16. stoletju takole povzema antična in srednjeveška
zaničevanja do ženskega telesa: »Le kaj ste, če ne kloake in greznice za požiranje umazanije.«9
Do gnusa in sramu pride tudi zaradi vonjav, ki so lahko včasih zelo močne. V jonski kulturi je bil simbol ribe povezan z vulvo. Ovalna oblika z ostrima robovoma je po njihovem mnenju predstavljala simbol smrdečih genitalij. Prav tako se je tudi veliko boginj, kot so Afrodita, Isa, Freja itd., pojavljalo v poenostavljeni podobi ribe. Zanimivo je, da se podoba ribe pojavi v krščanstvu kot simbol božje združitve z Marijo. Iz tega sledi interpretacija, da je Jezus Kristus ravno zato upodobljen kot riba. V sodobnih zahodnih družbah je telesni vonj izbrisan oziroma zabrisan z različnimi dišavnimi pripravki in parfumi. Po drugi strani pa Freud v svojih zapisih Nelagodje v kulturi razmišlja: ˝Pri tem spomnimo, da je vodilno čutilo pri živali (tudi ko gre za spolnost) vonj, ki pa pri človeku izginja. Dokler kot čuti prevladuje vonj (okus), dlake,
ekstrementi in celotna površina telesa, tudi kri, učinkujejo spolno vzdražljivo.˝10
3.2. ŽENSKO TELO IN VAGINA SKOZI MOŠKE OČI
Žensko telo, torej tudi vulva, je bilo skozi moške oči obravnavano drugače. Rembrandt, Manet, Duchamp itd. so bili vsi vezani na upodabljanje ženskega golega telesa. Najbolj znane kontroverzne akte so naslikali prav moški umetniki. Eden izmed dobrih primerov, kako moški vidijo žensko telo, je Rebrandtova Danaja, najprej naslikana leta 1636, kasneje pa prenovljena okoli leta 1640. Naslikana je precej realistično, nič kaj dosti idealizirano, npr. kot lahko vidimo pri Botticelliju ali Rubensu. V njej prepoznamo vsakdanjo žensko. Rembrandt izpostavi njeno mladost in ujetost s prezenco jokajočega kupida in ženske, ki nosi ključe. Tu svetloba ne izpostavi nasilja, ampak svobodo oziroma osvoboditev.
9 Prav tam, str. 108.
10 Prav tam, str. 110.
Delo znanega slikarja Gustava Courbeta Izvor sveta (The origin of the world) močno razburi takratno javnost. Naslikano žensko telo deluje zelo senzibilno, čutno, hkrati pa nam lahko neposredna izpostavitev genitalij odvrača pogled vstran. Naslikana je bila leta 1866. Linda Nochlin v knjigi Courbet podrobno opiše Izvor sveta. Delo je bilo interpretirano in kopirano že velikokrat. Akt repetitivnega iskanja originala Linda interpretira kot realnost same ženske. Konstantno iskanje bi lahko razumeli kot
prodiranje. Glavni subjekt slike je ženski spolni organ. Prepovedana tema razglabljanja in največji užitek moškega poželenja. Za tisti čas pa popolnoma prikrit, potlačen ali izrinjen iz klasične scene. Prvi Izvori umetnosti so datirani že okoli leta 33.000 pred našim štetjem. Gre za primitivne podobe vulv, ki so jih naslikali moški v jamah južne Francije. Courbet v delu predstavlja sliko v sliki, ne gre toliko za gol model ali materinsko muzo, saj je podobo naslikal kot pokrajino. V delu prepoznamo skrbno izvedbo, natančnost ter nežnost. Telo je lepo, po drugi strani pa predstavljeno kot kos mesa ali subjekt poželenja. Courbetovo delo tako ponovno prikaže dejstvo, da gre za neskončno ponovljivo poželenje, original, ki ga ni moč najti.11
Slika 5: Gustave Courbet, Izvor sveta (The origin of the world), 1866, olje na platnu, 46 x 55 cm, Musee d'Orsay, Pariz.
11 Linda NOCHLIN, Courbet, New York 2007, str. 145–152.
V 17. stoletju akti niso bili tako priljubljeni kot npr. v 19. stoletju. Kontroverznost je bila v modernizmu oboževana. Tematika golega telesa je bila za takratne umetnike eden izmed prvih izborov. Eduardo Manet je upodobil Olimpijo leta 1863. Tako kot
Rembrandt se je tudi on navduševal nad Tizianom. Zgledoval se je po Tizianovi Urbinski Veneri. Pri sliki Olimpija je razvidno, da gre za prostitutko. Slika je takratno javnost šokirala zaradi metode slikanja in snovi. Telo je naslikano neposredno, gladko, spominja na telo otroka. Tizianova dela pa so naslikana veličastno, s prefinjenostjo.
Picassove Avignonske gospodične so še en kontroverzen primer, kako so prikazana ženska telesa. Tu ne moremo govoriti o lepoti in idealu.
Picassove gospodične so čisto nasprotje klasičnemu aktu, kjer je poudarek na lepoti celega telesa. S svojimi iznakaženimi obrazi oziroma masko, ostrimi robovi prej žalijo, kot pa privabljajo gledalca. Gre za popoln odstop od Manetove Olimpije, sploh pa od tradicionalnega akta. V svetu moderne umetnosti ni bil na dobrem glasu. S svojimi deli je bil na neki način vulgaren, kar ga je kasneje popeljalo v prepoznavnost in slavo.
Duchampovo delo Akt, ki se spušča po stopnicah (Nu descendant un escalier, 1912), prikazuje telo, ki ni niti žensko, ne moško, niti ne moremo govoriti o tradicionalnem aktu. Duchamp z originalnim naslovom, kjer je samostalnik moškega spola, figuri ne da jasnega spola. Neposreden prevod naslova je lahko tako tudi Gol moški, ki se spušča po stopnicah, vendar večina samoumevno dojema figuro kot žensko.12
Linda Nochlin v eseju Why have there been no great women artists? (1971) izpostavi dejstvo, da pogosto, ko opazujemo »velike« umetnike, že sprejmemo omejen pogled na to, kar je mogočno oziroma veliko ter sprejmemo vsa dejstva, ki jih pripisujemo zraven.
Tako sprejmemo tudi golo žensko telo, ki je pravilno postavljeno na platno, vendar le, če je ženska prava, naslikana na pravi način in v pravem kontekstu. Akt mora biti spoštovan po Duchampovih besedah. Tu se pojavi vprašanje, kaj je razlika med spoštljivim aktom in nespoštljivim aktom ter glede na koga je ta akt spoštljiv oziroma nespoštljiv. Skozi zgodovino je bila tema ženskega telesa idealna podlaga za
eksperimentiranje, slavljenje in kontroverznost, podlaga, s katero so se gibanja
12 Allison GELLER, Why history's greatest male artists depended on female nudes, A womaen's thing, 11.
01. 2021, dostopno na <https://awomensthing.org/blog/art-history-female-nudes/> (11. 05. 2021).
začenjala, prepletala in končevala. V današnjem svetu hipersenzitivne politične
korektnosti je težje naslikati golo telo, ki bi bilo le stilski odraz. Danes nas v umetnosti in splošno samo golo telo ne navdušuje več tako močno. Delo mora imeti nekaj več, da se dotakne naše senzibilnosti. Veličina, če govorimo o ženski in umetnosti, ne more biti merjena z načinom upodobitve, ampak že s samim načinom slikanja oziroma
umetnikovega kreiranja. Mora imeti neko idejo in sporočilnost. 13
Eden izmed bolj prepoznavnih umetnikov, ki se ukvarja s problematiko ženskih in moških genitalij in njihovim sprejemanjem v današnji družbi, je britanski umetnik Jamie McCartney (1975). Izpostavlja ženske in moške negotovosti z lastnim telesom.
Leta 2008 je ustvaril delo Veliki zid vagin (The great wall of vagina), pri katerem je odlil 400 ženskih genitalij. Ženske, stare od 18 do 78 let, so pri projektu sodelovale
prostovoljno, saj je umetnik želel, da sodelovanje pride iz lastne želje. Umetnik sam pravi, da je s podobami vulv izpostavil problematiko, s katero se ženske vsak dan srečujejo. Za mnoge ženske je izgled lastnega spolnega organa izvor anksioznosti. Vse več je plastičnih in rekonstruktivnih operacij, ki preobrazijo naravno danost v nekaj
»popolnega«. Ne gre samo za popoln obraz ali telo, vse bolj je pomembno tudi, kaj je
»tam spodaj« in z lepotnimi posegi lahko to zlahka spremenimo. Vagina po umetnikovih besedah postane novo mesto sramovanja, na katerem se lahko veliko zasluži. Vsak odlitek na steni je drugačen, vsak s svojimi napakami, saj tudi genitalije nikoli niso iste.
Nekatere so večje, druge manjše, bolj debele, tanjše itd. Tako je z delom skušal pomiriti anksioznost žensk in javnosti pokazati, da niti ena ni popolna. Pri tem delu ne gre za erotično umetnost ali pornografijo, čeprav je za prejšnja dela navdih črpal tudi iz pornografije.14
13 Prav tam.
14 Cait MUNRO, Meet Jamie McCartney, the artist who wants to cast vaginas in every country in the world, Artnet news, 2015, dostopno na < https://news.artnet.com/market/jamie-mccartney-vagina- sculptures-321901> (23. 05. 2021).
Slika 6: Jamie McCartney, Veliki zid vagin (The great wall of vagina), 2008.
Čeprav so ženske genitalije skozi moške oči obravnavane drugače, vseeno menim, da umetniki v njih vseeno vidijo izvor, kreativnost in lepoto.
3.3. VAGINA KOT SIMBOL V UMETNOSTI FEMINIZMA
Vaginalne forme so se v umetnosti, predvsem umetnosti 20. stoletja, simbolno prikazovale kot predmet nerazumljene, neuslišane, nezadovoljene ženske izraznosti.
Umetnice se izražajo skozi svoje telo in na ta način iščejo svojo lastno identiteto, ženskost, imaginarnost ter senzibilnost. Teme se največkrat nanašajo na rekonstrukcijo tradicionalnih vlog, rojevanje, vzgojo otrok, menstruacijo, materinstvo, spreminjanje ženskega telesa, erotizma. V zgodovini je imela vulva negativno konotacijo, zato bom v naslednjih odstavkih izpostavila umetnice, ki so v njej videle moč ženske seksualnosti, duhovnosti in življenje. Vagina postane simbol ženstvenosti, odprtosti, svobode, sprejemanja in dovzetnosti.
Georgia O’Keffee (1887–1986), še ena ameriška umetnica, je svojo fascinacijo nad rožami izražala z velikimi upodobitvami teh. Čas njenega življenja je bil še čas moške dominantnosti, na to je bila tudi večkrat opozorjena pri svojem umetniškem delovanju.
Moški so bili v tem času vodilni in obravnavani drugače. V svojem času se je težko prebijala na umetniško sceno. To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj se je kasneje začela oblačiti v, za tisti čas, bolj moška oblačila.
Pri seriji slik Rdeča Kana (Red Canna paintings) je upodabljala velike cvetove, pri nekaterih tudi njihovo notranjost. Njena dela so ravno zaradi teh povečav velikokrat povezana ali obravnavana z ženskimi genitalijami. Prav tako pa lahko to sklepamo tudi zaradi moževe objave kontroverznih fotografij, na katerih je umetnica gola fotografirana pred balkonskimi vrati. Slađana Mitrović o umetničinem raziskovanju: ˝Umetnica je intenzivno raziskovala odprtine, gubanja, mesena prepletanja, plastenje in plastičnost listov, kar je postalo prototip globoko fokusiranega ženskega občutenja.˝15 Rože so simbolno povezane z materinstvom, nežnostjo, krhkostjo, ljubeznijo in seksualnostjo.
Umetničine slike rož nasprotujejo tradicionalnemu skritemu simbolizmu, kot ga najdemo pri flamskih realistih v petnajstem stoletju. Pri umetničinih slikah pa takoj zaznamo povezavo med cvetjem in ženskimi genitalijami. Tu gre predvsem za to, da sta besedi skoraj izmenljivi. Cvetja ne uporablja kot metafore, temveč je enakovredno vulvi. Sorodnost najdemo v morfološki podobnosti med fizično strukturo cvetja in strukturo ženskih genitalij. Linda Nochlin v knjigi Super realism piše o dilemi, ki nastaja med (moško) kladivom in (žensko) pahljačo.
15MITROVIĆ 2015, op. 5, str. 96.
Slika 7: Georgia O’Keeffe, Red Canna, 1924, olje na platnu, 73,7 cm x 45,7 cm, zbiratelj A.
Alfred Taubman
Japonska umetnica Shigeko Kubota (1937–2015) je bila del japonske avantgarde. Na Japonskem njena umetnost ni bila dobro sprejeta, zato se je pridružila umetniškemu gibanju Fluxus v New Yorku. Z njimi je sodelovala pri newyorških dogodkih v
šestdesetih in v sedemdesetih začela z inovativno video umetnostjo. Shigeko je ustvarila posebno občutljiva video dela, z več medijskimi instalacijami in video skulpturami. V svojih delih je združevala osebno in tehnološko. Pri tem je podobe in predmete iz narave vsakdanjega življenja in umetnosti obdelovala z različnimi elektronskimi tehnikami. Tako so nastali videi, v katerih zaznamo zgodovinske in kulturne reference ter močan priokus ženske senzibilnosti.16
Leta 1965 je pred občinstvom izvedla performans Slikanje z vagino (Vagina painting, 1965). V čepečem položaju s čopičem v mednožju je slikala na tla na velike površine belega papirja. Rdeče sledi čopiča spominjajo na madeže menstrualne krvi. Čopič, sicer pritrjen na spodnje perilo, je dajal občutek, kot da izvira neposredno iz nožnice, zato je bil v tistem času odziv javnosti še posebej odklonilen.
16 Video art foundation, Shigeko Kubota video art foundationt, dostopno na
<http://www.shigekokubotavideoartfoundation.org/> (19. 05. 2021).
Slika 8: Shigeko Kubota, Slikanje z vagino (Vagina painting), 1965, performance, Cinemateque, New York
Judy Chicago (1939) je znana feministična umetnica. Zanimajo jo teme, ki so povezane z žensko vlogo v družbi. Ukvarja se s telesom, njegovimi funkcijami, materinstvom, rojstvom itd. Vse to umetnica z lastnim oziroma ženskim pogledom izrazi skozi svoja dela. Feminizem ji predstavlja način in pravico do popolne izraznosti sebe. V delu Smoke jo pogosto označujejo kot paleolitsko boginjo, ki poplesava sredi barvnega oblaka, ki prihaja iz dimnih bomb. Simbolno gre za posvečenje in širjenje ženskosti v univerzum.
Leta 1974 je postavila instalacijo Večerna zabava (The dinner party, 1979). Portrete pomembnih žensk skozi zgodovino nadomeščajo vulvarne podobe iz keramike.
Devetintrideset form je razporejenih na trikotno postavljeno mizo, in sicer je na vsako mizo postavljenih trinajst. Ena sama postavitev je sestavljena iz keramične vulve oziroma krožnika, pobarvanega po tradicionalni kitajski tehniki, vezenega prta ter zlatega keliha in pribora. Krožniki so izdelani za vsako žensko posebej in v formi, ki jo najbolj odraža. Umetnica motiva ni iskala le v podobah vulv, temveč tudi v podobah metuljev. Delo je bilo pri prvi postavitvi kritizirano in označeno za ˝pornografsko keramiko˝, umetničin komentar na to pa je: ˝Okoli leta 1979 sem bila globoko prevzeta nad poskusi združitve metuljevih podob z vulvarnimi ali vaginalnimi formami, ne zato, da bi zreducirala ženske za njihove spolne dele (kot so namigovali nekateri kratkovidni kritiki), temveč sem hotela iz te forme narediti splošno resnico; s transformiranjem fizično določenih karakteristik ženske v estetsko in metafizično raziskavo tistega, kar naj bi ženska pomenila – zgodovinsko, izkustveno in filozofsko. Poleg tega sem hotela izzivati falične oblike naše družbe, ki so tako pogoste, da jih nihče več ne opazi.˝17
17Judy CHICAGO, The dinner party: from creation to preservation, London 2007, str. 15.
Carolee Schneemann (1939–2019) je ena prvih umetnic, ki je svoje lastno telo vključila v materialni teren. V feminističnih delih se ukvarja s problematiko jezika, nacionalnosti, telesa, spola in ženske seksualnosti. Odmaknila se je od moške newyorške slikarske scene, ki so se navezovali predvsem na tradicije in tabuje v umetnosti ter na telo v družbi, in se podala v performans. Njen fokus je bil usmerjen predvsem v seksualno ekspresivnost, svobodo in ne v preganjanje in zatiranje žensk.18 Njen najbolj znan performans Notranji Svitek (Interior scroll) iz leta 1975 lahko razumemo kot dolgoletno raziskovanje vulve oziroma ˝vulvarnih prostorov¨. Na ta način zanika negativno
ontologijo, pripisano ženskemu spolu, ter izpostavi vulvo kot vhod v kozmično maternico, izvor ženske kreativnosti in življenjske energije. 19
V instalaciji Morfologija vulve (Vulva’s morphia), nastali med letoma 1981 in 1995, Schneemannova postavi 36 podob oziroma slik. Sestavljajo jih fotografije, risbe, fotografije prazgodovinskih poslikav, gravure, prav tako pa tudi besedila, nanašajoča se na ženski spolni organ. V tem delu raziskuje zgodovinske in biološke vidike organa ter povezave in primerjave s Freudovimi in Lacanovimi idejami. Ugotavlja, da je z
18 Grace HODLAND, An interview with Carolee Schneemann, The Believer, 01. 04. 2020, dostopno na
<https://believermag.com/an-interview-with-carolee-schneemann/> (25. 05. 2021).
19MITROVIĆ 2015, op. 5, str. 98.
Slika 9: Judy Chicago, Večerna zabava (The dinner party), 1974–1979, keramika, porcelan tekstil, prostorska postavitev, 1463 x 1463 cm, Brooklyn Museum
biološkega vidika vulva le sestavek iz beljakovin in hormonov. Ironična analiza prikazuje, da organ še vedno ni dojet kot posamezni osebek, soočen s predsodki in negativnimi pripisi ter njegova 'usoda' še ni dokončno določena.20
Hannah Wilke (1940–1993), ameriška umetnica, ki je svoja dela ustvarjala na temo fe- minizma. Njeno prvo delo iz terakote, nastalo v šestdesetih, je ključno za nadaljnje ustvarjanje. Večina skulptur je narejena iz terakote, porcelana ter barvane in glazirane keramike. V sedemdesetih je začela eksperimentirati z lateksom, kasneje pa se je začela ukvarjati z lastnim telesom, performansom ter video umetnostjo.
Za svoja keramična dela pravi, da so kot delci narave oziroma nova vrsta osebkov.
Obstajajo, tako kot obstajajo in živijo školjke. 21
20Karin SEIFTER, Hannah Wilke sweet sixteen 1978, VAGINA MUSEUM, 2013, dostopno na
<http://www.vaginamuseum.at/KUNSTundKULTUR/feministart-wilke2> (13. 08. 2020).
21Hannah WILKE, Sculpture in ceramics, latex and bronze, and sculpture intsallations, Hannah Wilke,, dostopno na <http://www.hannahwilke.com/id2.html> (13. 08. 2020).
Slika 10: Carolee Schneemann, Morfologija vulve (Vulva’s morphia), 1981–1995, stenska instalacija, slike, risbe, fotografije, besedilo, 152,4 x 243,84, posamezna ploščica 21,59 x 27,94, besedilo 147,32 x 5,08, P.P.O.W., New York
Delo Sladka šestnajsta leta (Sweet sixteen) prikazuje 16 keramičnih skulptur, ki so med seboj različne. Razstavljene se bile v seriji ali posamezno. Posamezni deli so kot
izpostavljeni fragmenti, ločeni od ženskega telesa. Njen namen je bil postaviti nasprotje vseprisotnim moškim prikazom ženskih genitalij. Že s prvo skulpturo, ki jo je naredila, je ženske genitalije osvobodila negativnih konotacij in jih povzdignila na višjo
pozitivno raven ter jih prikazala kot univerzalen simbol. Umetnica je ena izmed prvih, še pred Judy Chicago, ki se je izražala s pozitivnim vizualnim govorom na temo genitalij. V odgovor Freudovi ideji o ženskem zavidanju penisa je naredila skulpturo Zavist vulve (Vulva envy), s katero je želela ženske osvoboditi podrejenosti. S
provokativnim naslovom je predpostavila, da Freud zavida ženskam, vulvi ter prsim.22
22 SEIFTER 2013, op. 20.
Slika 11: Hannah Wilke, Brez naslova (Untiteled), c. Late 1960s, Terracotta skulptura, 13,3 x 10,2 x 7,4 cm, Hanna Wilke Collection & Archive, Los Angeles
Ana Mendieta (1948–1985) je bila kubansko ameriška kiparka, performerka ter video- umetnica, ki sta jo prav tako kot mene zanimala žensko telo ter narava. Prepoznavna je predvsem po delih Silhueta (Silueta series), ki so nastala med letoma 1973 in 1978.
Njena selitev s Kube v Ameriko pri dvanajstih letih jo je močno zaznamovala. Sama pravi, da so njena dela, kjer raziskuje povezavo lastnega telesa in narave, odraz ali rezultat prisilne odcepitve od svojega doma. Tako kot pri delih Silhueta (Silueta, 1973–
1978) je to njen način, kako se povezati z njenimi koreninami in z naravo postati eno. 23 Njeno zlivanje s pokrajino ne postane samo označevanje, temveč tudi vrnitev k materi in ritualni poklon univerzi oziroma boginji zemlje. Površina Zemlje ji je omogočala popolno in svobodno izražanje na področju odnosa med telesom in naravo. Pogosto jo povezujejo s feminističnim gibanjem. Za oznake, ki jih je Mendieta pustila v naravi med izvajanjem performansa, bi lahko rekli, da z nami manipulirajo, saj zabrišejo njeno identiteto. V njih ne prepoznamo, ali gre za moško ali žensko telo, vemo le, da gre za telo, ki se je zlilo z naravo in ob umiku pustilo sled. Umetnica je popolnoma sprejela ženstvenost in mistiko v svojih delih in jo tudi priznava. V delih lahko zaznamo njeno strast do ritualov, saj so že nekakšna manifestacija obreda. Prikazujejo večni cikel življenja, smrti, materinstva, rojstva in obnove. Življenje jo je pripeljalo do tega, da jo
23Ana Mendieta, Artnet, dostopno na <http://www.artnet.com/artists/ana-mendieta/> (18. 5. 2021).
Slika 12: Hannah Wilke, Sweet sixteen, 1978, 16 barvanih keramičnih skulptur, vsaka: 6,3 x 14 x 8,9 cm, podlaga: 10,2 x 81,3 x 81,3 cm, Hanna Wilke Collection & Archive, Los Angeles
nekateri označujejo kot zaveznico oziroma zagovornico ljudi, ki so odrinjeni in
potisnjeni na stran zaradi rasizma, seksizma ali izvora. Njena strast je izvirala predvsem iz želje po sprejemanju družbe kot ene utripajoče celote namesto sveta nepovezanih individualcev.
V delih Silhueta (Silueta series 1973–1978) je Mendieta izvajala svoja dela oziroma sledi sebe v odsotnosti publike. Spremljal jo je le njen učitelj in ljubimec Hans Breder, ki je proces tudi dokumentiral. V svoje obrise/sledi je polagala različne materiale, kot so rože, kamenje, kri in poganjki, ter to združila z zanimanjem za rituale in žensko
senzibilnostjo.
S tem je skušala izraziti pomembnost življenjskega cikla in mogočnosti narave. Sledi so fotografirane od zgoraj in zelo blizu, tako da je viden le majhen del okolice. Leta 1977 je v Corroboree gallery of new concepts, University of Iowi, pripravila razstavo 27 majhnih fotografij, ki so bile brez okvirja pripete na desko. Fotografije so ključne za njena in situ dela, saj ta niso večna. Susan Sontag je o njih zapisala, da niso le slike, ki prikazujejo resnično/pravo podobo, temveč so tudi sledi, ki so izvzete iz resničnega, tako kot stopinja ali posmrtna maska. Lahko bi rekli, da fotografije postanejo sledi Mendietinega telesa. Poleg fotografij so nastali tudi videi in montaže, iz katerih je razviden proces ustvarjanja.24
Slika 13: Ana Mendieta, Serija Silhuet (Silueta series), 1973–1978, Land art
24 Anna MCNAY, Ana Mendieta; photography, film, and the silueta series, Photomonitor, oktober 2013, dostopno na <https://photomonitor.co.uk/essay/photography-film-and-the-silueta-series/> (17. 05. 2021).
Jenny Saville (1970) je angleška umetnica, ki v polje interesa postavlja predvsem telesa v sodobni družbi. V njenih upodobitvah teles se prelivata klasična figuralika ter
moderna abstrakcija. Že kot otrok se je navduševala nad klasičnimi, renesančnimi deli, predvsem pa deli Tiziana in Tintoretta. Leta 1994 je tudi sama dobila priložnost, da opazuje Newyorškega plastičnega kirurga pri delu. To jo je vodilo v nadaljnje raziskovanje telesa. Opazovala je trupla ter njihovo obdukcijo v mrtvašnicah,
proučevala živali in meso, klasične in renesančne skulpture, matere z otroki, transspolne osebe ter drugo. Nazorno opazovanje človeškega mesa se kaže v njenem načinu
slikanja. Bogati nanosi rožnato rdeče oljne barve spominjajo na meso, vsak posamezni nanos pa ima svoj gib oziroma življenje. Platna velikega formata dajejo figuram še dodatno živost.
Umetnica je na neki način prerodila sodobno figuralno slikarstvo s preizkušanjem mej žanra in postavljanjem vprašanj o družbenem pogledu na telo in njegov potencial v njej.
V njenih delih lahko zaznamo njeno poznavanje zgodovinskega in kulturnega pristopa do telesa; od antike do hinduizma, renesančnih risb in slik, do umetnikov modernizma, kot so Henri Matisse, Pablo Picasso, Willem de Kooning. Zaznali bi lahko tudi
Ticianovo Venero iz Urbina (1532), Rubensovo Snemanje s križa (1612), Manetovo Olimpijo (1863) ter obraze in telesa iz sodobnih časopisov in revij. Sama pravi, da ne mara živih modelov in da veliko raje slika po fotografijah. Te so izvzete iz raznih patoloških knjig, reprodukcij del Velazqueza, Sargenta, De Kooninga ter fotografij opeklin, modric in drugih poškodb, pornografske fotografije, slike s strani Transsexual women’s resources, itd.
Umetnica je bila navdušena nad dejstvom, da so bile ženske enačene z gledanostjo.
Njeni prvi akti, kjer je prikazala lastno telo, zavračajo klasični pristop do ženskega akta oziroma splošnega prepričanja, kaj ženske so in morajo biti. Ne privlačijo, temveč prevzamejo s svojo težo in velikostjo.25
V delu Meseni odsev (Rflective flesh, 2002–2003) umetnica izpostavi svoje lastno telo na agresivno seksualen, celo vulgaren način. Ravno ta izpostavitev sebe, predvsem pa
25Linda NOCHLIN, Bathers, body, beauty: the visceral eye, Massachusetts 2006, str. 235.
nazoren prizor spolnega organa, daje sliki intenziven emocionalen in političen naboj.
Umetnostna zgodovinarka Linda Nochlin v knjigi Bathers, Bodies, Beauty pri analizi v delu odkriva nekatere podobnosti s Picassovimi Avignonskimi gospodičnami,
Cezanovimi Kopalkami (Bathers 1898–1905) ter printi s spletne strani Transsexual women’s resources. Slika predstavlja izziv, ne samo celotni zgodovini akta, temveč splošnemu pogledu na golo žensko telo. Tako je po Lindinih besedah golo žensko telo zaznano kot užitek, ki se vedno prilagaja volji umetnika oziroma moške figure. V Reflective flesh pa umetnica obrne scenarij, saj svoj lasten akt naslika sama. Slika nas lahko takoj spomni na Coubetov škandalozen Izvor sveta. Tu lahko spet zaznamo boj s klasičnim aktom, ki je ponavadi manjšega formata, naslikan z moškim pogledom na model, ženske pa so predstavljene kot kos (užitnega) mesa.
Saville se v tem in novejših delih pomika v neznan teritorij. Inspiracijo in material za
˝gradnjo˝ svojih modelov pridobiva iz različnih izvorov. Fotografije modric, pornografije, umorjenih ter iznakaženih teles, vse to umetnica združi v svoja dela oziroma sodobne akte, ki so refleksija današnjega časa.
Slika 14: Jenny Saville, Meseni odsev (Reflective flesh), 2002–2003, olje na platnu, 305,1 x 244 cm, Courtesy gagosian gallery, New York
4 ZAKAJ VULVA V MOJEM DELU
Namen dela je opozoriti na disfunkcije ženske seksualnosti. Čeprav se s tem soočata oba spola, so večkrat prizadete ženske. Po statističnih podatkih kar 60 % žensk in 40 % moških.26 Ker se s tem soočam sama in me tema zanima, sem se odločila, da moram o tem tudi pisati. Končno formo sem izoblikovala na podlagi skic in več poskusov. Eden izmed razlogov je tudi , da je imela vulva večji del zgodovine negativno konotacijo. S seksualno revolucijo v šestdesetih letih dvajsetega stoletja so ženske umetnice
izpostavile kontroverzno temo ali tabu in s tem opozorile javnost na nekatere napake sistema. S temo, lastnim telesom ter vulvarnimi formami so bile neposredne, po mojem mnenju ravno zato tako prodorne v svetu umetnosti. Z delom sem želela prikazati ter opozoriti javnost na temo disfunkcij oziroma seksualnih motenj, ki so vse bolj prisotne v družbi, vendar premalokrat izpostavljene in obravnavane v javnosti.
Gledalec najprej zazna, prepozna tri forme, seznani se z obliko in dobi prve asociacije.
S svojimi deli želim vzbuditi takojšnjo prepoznavnost vulvarne oblike. Tri forme so si med seboj oblikovno in velikostno različne, hkrati pa tudi podobne. Lahko jih
obravnavamo posamezno ali pa kot celoto, združitev v nekaj večjega. Vulve imajo tudi velik simbolni pomen. Že njihova postavitev lahko gledalca spomni na prazgodovinske prikaze ženskih genitalij.
Simbolika števil se je skozi zgodovino zelo spreminjala. Že število dve v veliki večini kultur pomeni množico, torej naj bi to pomenilo, da je vsesplošno število tri množica.
Trojnost pomeni tudi napredek, razvoj, zapletenost, odpiranje in, najpomembneje, svobodo zunaj dvojnosti. Trojino zaznavamo kot nebo, zemljo, vodo; preteklost, sedanjost, prihodnost; rojstvo, življenje, smrt itd. Tri Vulve tako predstavljajo množico ter s tem opozarjajo na množico ljudi, ki so jih disfunkcije na kakršen koli način
26 E. BORKO in V. GAVRIĆ-LOVRENC, Motnje menstruacijskega ciklusa, v: Ginekologija 3. (ur. E.
Borko in I. Takač), Ruslica, Maribor, 2008, str. 87–97.
doletele. Doletijo lahko vsakogar, ne glede na spol, starost, raso, kulturo itd. Grki so število tri dojemali kot celovitost, ki vsebuje začetek, sredino in konec.27
Še ena simbolna povezava je z vhodom ali vrati. Vulva je vhod v notranjost, v
dobesednem in prenesenem pomenu besede. Predstavlja vhod v telo, v maternico, tja, kjer so rojstvo, življenje ter na koncu smrt. Rojstvo lahko simbolno pomeni stvaritev, v dobesednem pomenu pa razvoj osebka. Maternica je vir življenja, kreativnosti, se pravi ženske življenjske, seksualne in kreativne energije. Seveda pa nič ne traja večno, zato je menopavza prispodoba za smrt. Takrat se cikel zaključi, življenje in kreativnost pa počasi usihata.
V nadaljevanju se bom osredotočila na opis dela Vulve. Opisala bom tudi tehnološki in psihološki proces.
4.1. TEHNOLOŠKI OPIS
Pri skulpturah sem uporabila samo eno vrsto materiala, in sicer belo šamotno glino. Za model sem uporabila balon, stiropor in časopisni papir. Napihnjen balon, z dvema stiropornima stožcema na vsaki strani, sem oblekla v časopisni papir. Z razvaljano glino sem nato oblekla celoten model. Modelirka z ostrim robom mi je pomagala pri ravnanju in glajenju površine. Na model sem nato položila časopisni papir ter ga prekrila s folijo.
Po tridnevnem sušenju sem izrezala odprtino in odstranila model. Nato sem začela z glajenjem in nazadnje poliranjem zunanje površine, ki je trajalo skoraj dva tedna.
Uporabila sem železno žlico in kamen. Pri tem postopku je pomembno, da se glajenje in sušenje izvajata enakomerno, saj le tako lahko dobimo učinek spolirane površine. Čas sušenja je za posamezno skulpturo trajal skoraj mesec dni. Zadostna količina šamota v glini mi je omogočila, da so bile žgane na 1280 °C. Zunanja površina se je obarvala v svetlo rjavo barvo s temnimi lisami, ki jih je povzročil stik z železom.
27Grace GLUECK, Art view; The triptych lives on in modern variations, The New York Times, 1. julija 1984, str. 23, dostopno na <https://www.nytimes.com/1984/07/01/arts/art-view-the-triptych-lives-on-in- modern-variations.html> (14. 08. 2020).
4.2. PSIHOLOŠKI PROCES, IDEJA, SPOROČILNOST
Študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje mi je omogočil, da sem začela globlje razmišljati o sebi. S samospoznavanjem pride na dan veliko neznanega in neodkritega. Moja podzavest me je pripeljala do faze, kjer so nastala dela v povezavi s seksualnostjo. Sprva se nisem ozirala na to temo, ob koncu drugega letnika pa me je tema začela vedno bolj zanimati. Nikoli se nisem identificirala s feministično
umetnostjo, čeprav je vtis, ki ga lahko razberemo iz mojih del, verjetno drugačen. Prav tako pa sem od nekdaj gojila veliko zanimanje za biologijo, bolj natančno za botaniko in biologijo človeka. Kot cvet rože ženski spolni organ zaživi in v najstniških letih sproži rekreativni proces. Dekleta, stara od 12 do 16 let, postanejo spolno zrela, takrat naj bi bila tudi na vrhuncu svoje moči ter energije. Ta je lahko zavrta s psihološkimi in biološkimi dejavniki.
Pri mojem delu, ki je avtobiografsko, gre predvsem za psihološke procese v glavi, ki se fizično odražajo na telesu. Z raziskovanjem teme sem omogočila lasten miselni preboj
Slika 15: Petra Leskovar Grum, Forma I., proces I., 2019, bela šamotna glina
Slika 16: Petra Leskovar Grum, Forma I, proces II., 2019, bela šamotna glina
in s tem ugotovila, da so psihološki faktorji še kako povezani s fizičnimi občutki. Ne smemo pozabiti, da se vsak posameznik s seksualno motnjo ukvarja in jo doživlja na svoj način. Z delom sem hotela spodbuditi takojšnjo prepoznavnost. Oblika del tako takoj spomni na vsesplošno že znano formo. Vulvo velikokrat povezujemo z nežnostjo, čutnostjo, rojevanjem, izvorom kreativnosti, območjem, ki je polno življenjske energije.
Tri Vulve ne uprizarjajo samo moje osebne izkušnje, ampak splošno ženske, ki se na kakršen koli način, se pravi na psihološki in/ali fizični ravni, povežejo z mojo idejo.
Ovalna oblika dopušča možnost prostora, odprtina pa predstavlja vhod.
Slika 18: Petra Leskovar Grum, Forma III.
Proces III., 2019, sušena in polirana bela šamotna glina
Slika 17 Petra Leskovar Grum, Forma I., proces III., 2019, sušena in polirana bela šamotna glina
Slika 19: Petra Leskovar Grum, Forma III. proces IV., 2019, žgana bela šamotna glina na 1280 °C
Slika 20: Petra Leskovar Grum, Forma II., proces IV., 2019, žgana bela šamotna glina na 1280 °C
5 ZAKLJUČEK
Zanimali sta me tako biološka kot tudi simbolna komponenta. Ob pisanju, predvsem pa raziskovanju in ustvarjanju skozi študij, sem se vedno znova v mislih ujela na vulvarne podobe. Upodobljenih podob ženskih genitalij je ogromno. V diplomskem delu izbrane umetnice in so vsak na svoj način prikazovali ženske genitalije in se lotevali teme seksualnosti, oblika ter tema pa sta bili vendarle skupni vsem. Vulva mi je predstavljala skrivnostni svet, vhod v nepoznano, podobe pa strašne ali pa celo grde. Globlje
raziskovanje je prineslo nove poglede, ne samo bolj pozitivno gledanje na organ, ampak tudi sprejemanje sebe. Z deli sem se želela odmakniti od negativnih konotacij in Vulve prikazati v pozitivni luči. Predstavljajo nekaj lepega, naravnega. Skozi delo bi seznanila ter sporočila družbi, naj bo do sebe in v odnosih z drugimi bolj sočutna, sploh pa z osebami, s katerimi je v intimnem odnosu. Z izpostavljanjem teme seksualnosti, vulve in disfunkcij bi rada ljudem, ki se s takšnimi problemi ukvarjajo, sporočila, da niso sami. Delo Vulve je avtobiografsko, nastalo iz mojih misli, idej in doživljanj, ko pa ga razstavim, je prepuščeno okolici ter posamezniku. Gledalcu pustim možnost lastne interpretacije in dojemanja dela. Čeprav na delo gledam kot na proces in razvoj ter na neki način samopomoč, si lahko vsak posameznik ob pogledu nanj sam ustvari sliko in svojo zgodbo.
Delo je zasnovano na podlagi skic in modela iz papirja (fr. tehnika Papier-Mache).
Skulpture Vulve so tehnično končane. Sama ideja se še spreminja, razvija in še ni končna. Je odraz iz dela mojega življenja, ki še ni končan in tudi ne vem, če kdaj bo.
Menim, da se bo v prihodnje tema oziroma ideja mojih del še vedno dotikala.
6 SEZNAM LITERATURE
BRAJŠA, Pavao, Človek, spolnost, zakon: psihodinamika odnosov, seksualnosti in zakona, Ljubljana 1982.
CHADWICK, Whitney, Mirrow images, women, surrealism, and self-representation, Massachusetts 1998.
CHICAGO, Judy, The dinner party, New York 1996.
—, The dinner party: from creation to preservation, London 2007.
ENGELHAUPT, Erika, The surprisingly, very brief history of the vagina, Healthline, 7.
8. 2019, dostopno na <https://www.healthline.com/health/vagina-history#We-still- speak-about-the-vagina-in-inaccurate,-misleading-ways> (25. 05. 2021).
Ginekologija 3, (ur. E. Borko in I. Takač), Ruslica, Maribor, 2008.
GELLER, Allison, Why history's greatest male artists depended on female nudes, A women's thing, 11. januar 2021, dostopno na <https://awomensthing.org/blog/art- history-female-nudes/> (22. 05. 2021).
GLUECK, Grace, Art view, The triptych lives on in modern variations, The New York Times, 1. julija 1984, str. 23, dostopno na
<https://www.nytimes.com/1984/07/01/arts/art-view-the-triptych-lives-on-in-modern- variations.html> (14. 08. 2020).
HADLAND, Grace, An interview with Carolee Schneemann, The Believer, 1. 4. 2020., dostopno na <https://believermag.com/an-interview-with-carolee-schneemann/> (25.
05. 2021).
Koitus, Fran, dostopno na <https://fran.si/iskanje?Query=koitus&View=2> (02. 06.
2021).
MCNAY, Anna, Ana Mendieta: photography, film an the silueta series, Photomonitor, oktober 2013, dostopno na <https://photomonitor.co.uk/essay/photography-film-and- the-silueta-series/> (17. 05. 2021).
MITROVIČ, Slađana, Užitek in nelagodje; ženska podoba in seksualno 20. stoletja, Ljubljana 2015.
MUNRO, Cait, Meet Jamie McCartney, the artist who wants to cast vaginas in every country in the world, Artnews, avgust 2015, dostopno na
<https://news.artnet.com/market/jamie-mccartney-vagina-sculptures-321901> (23. 05.
2021).
NOCHLIN, Linda, Bathers, body, beauty: the visceral eye, Massachusetts 2006.
—, Courbet, New York 2007.
O'KEEFFE, Georgia, The viking press, New York 1976.
Patološki, Fran, dostopno na
<https://fran.si/iskanje?View=1&Query=patolo%C5%A1ki> (11. 06. 2021).
SEIFTER, Karin, Hannah Wilke sweet sixteen 1978, VAGINA MUSEUM, 2013, dostopno na <http://www.vaginamuseum.at/KUNSTundKULTUR/feministart-wilke2>
(13. 08. 2020).
—, Carolee Schneemann; Vulva's morphia 1981–1995, VAGINA MUSEUM, 2013, dostopno na <http://www.vaginamuseum.at/KUNSTundKULTUR/feministart- schneemann2> (13. 08. 2020).
SUTHELAND, H., Annin in Linda NOCHLIN, Women artists: 1550–1950, New York 1976.
Video art foundation, Shigeko Kubota video art foundation, dostopno na
<http://www.shigekokubotavideoartfoundation.org/> (19. 05. 2021).
WILKE, Hannah, Sculpture in cermics; latex and bronze and sculpture installations, Hannah Wilke collection & archive, dostopno na
<http://www.hannahwilke.com/id2.html> (13. 08. 2020).
7 REPRODUKCIJE UMETNIŠKEGA DELA AVTORJA DIPLOMSKE NALOGE
Slika 21: Petra Leskovar Grum, Forma I., II., III.
2019, žgana bela šamotna glina na 1280 °C
Slika 22: Petra Leskovar Grum, Forma I., II., III.
2019, žgana bela šamotna glina na 1280 °C
Slika 25: Petra Leskovar Grum, Forma I., 2019, žgana bela šamotna glina na 1280 °C
Slika 23: Petra Leskovar Grum, Forma III., 2019, žgana bela šamotna glina na 1280 °C Slika 24: Petra Leskovar Grum,
Forma II., 2019, žgana bela šamotna glina na 1280 °C
8 SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA
Slika 1, 2, 3, 4 Petra Leskovar Grum, (osebni arhiv, 2019/2020).
Slika 5 Gustave Courbet, The origin of the world, 1866, Musee d'Orsay, Paris, (pridobljeno s < https://www.musee-orsay.fr/en/collections/works-in-
focus/search/commentaire.html?no_cache=1&zoom=1&tx_damzoom_pi1%5BshowUid
%5D=2406> [24. 05. 2021].
Slika 6 Jamie McCartney, The great wall of vagina, 2008, Courtesy of the artist
(pridobljeno s <https://news.artnet.com/app/news-upload/2015/08/Panel-1.jpg> [23. 05.
2021]).
Slika 7 Shigeko Kubota, Vagina painting, Art review, 28. julij 2015, (pridobljeno s <
https://artreview.com/news-28-july-2015-shigeko-kubota-19372015/> [19. 05. 2021]).
Slika 8 Judy Chicago, The dinner party, Brooklyn Museum, Brooklyn Museum; Gift of the Elizabeth A. Sackler foundation, 2002.10. Judy Chicago. (Photo: Donald Woodman) (pridobljeno s <https://www.brooklynmuseum.org/exhibitions/dinner_party> [19. 05.
2021]).
Slika 9 Georgia O'Keeffe, Red Canna, (pridobljeno s
<https://www.georgiaokeeffe.net/images/paintings/red-canna.jpg> [19. 05. 2021]).
Slika 10 Hannah Wilke, Untiteled, Alison Jaques gallery , Marsie, Emanuelle, Damon and Andrew Scharlatt, Hannah Wilke collection & archive, Los Angeles. Licensed by VAGA at Artist’s Rights Society (ARS), New York, DACs, London (pridobljeno s
<https://www.alisonjacquesgallery.com/exhibitions/90/works/artworks10629/> [19. 05.
2021]).
Slika 11 Hannah Wilke, Sweet sixteen, Alison Jaques gallery, Marsie, Emanuelle, Damon and Andrew Scharlatt, Hannah Wilke collection & archive, Los Angeles.
Licensed by VAGA at Artist’s Rights Society (ARS), New York, DACs, London (pridobljeno s
<https://www.alisonjacquesgallery.com/exhibitions/108/works/artworks11787/> [19. 05.
2021]).
Slika 12 Carolee Schneemann, Vulva's morphia, Carolee Schneemann, 2013 and licensed for use by Bildrecht, Dunaj 2013
Photo: Susan Alzner (pridobljeno s
<http://www.vaginamuseum.at/KUNSTundKULTUR/feministart-schneemann2> [19.
05. 2021]).
Slika 13 Ana Mendieta (pridobljeno s
<https://inresearchofthereal.tumblr.com/image/84705455312> [19. 05. 2021]).
Slika 14 Jenny Saville, Reflective flesh, Gaugasian gallery, New York, (pridobljeno s
<https://www.wikiart.org/en/jenny-saville/reflective-flesh-2003> [19. 05. 2021]).
Slika 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25 Petra Leskovar Grum, (osebni arhiv, 2019/2020).
ZAHVALA
Ob tej priložnosti se zahvaljujem svojemu mentorju praktičnega dela, prof. Alenu Ožboltu, za koristne usmeritve in komentarje celoten čas študija. Prav tako se zahvalju- jem somentorici dela, doc. dr. Petji Grafenauer, za komentarje in usmeritve, ki so mi po- magali pri pisanju diplomskega dela.
Zahvalila bi se tudi prof. Samuelu Joaquim Moreira da Silvi za podporo in razvoj ideje diplomskega dela v času študija na Portugalskem ter prof. Susani Piteira pri tehnični iz- vedbi del.
