4.1 Prikaz nekaterih alternativnih kazalcev za merjenje blaginje
Human Development Index (HDI)47 – indeks človekovega razvoja je primerjalna analiza držav sveta, ki primerja pričakovano življenjsko dobo, pismenost, izobraževanje in življenjski standard. Ta indeks je bil razvit leta 1990 na željo gospodarstvenikov in Organizacije združenih narodov. Razvila sta ga znana ekonomista Mahbub ul Haq in Amartya Sen. Vsako leto OZN v okviru programa človekovega razvoja izdela poročilo. V desetih letih so dvakrat izboljšali metodologijo, ki zajema del koncepta človekovega razvoja, saj je nemogoče vsa vitalna področja, ki predstavljajo človekov razvoj, zajeti v eni sami meri.
The Life Quality Index je bil v zgodnjih devetdesetih letih razvit na inštitutu za raziskovanje tveganj na Univerzi v Waterlooju. Je sestavljen socialni kazalnik blaginje ljudi, ki odraža pričakovano trajanje življenja, povezanega z dobrim zdravjem in izboljšano kakovostjo življenja, povezanega z dostopom do dohodka.
Legatum Prosperity Indeks je letna razvrstitev 110 držav. Razvil ga je londonski inštitut Legatum ob pomoči MIT univerze, statistično pa je bil obdelan na univerzi Oxford. Trenutno je najbolj razvit in bogat indeks blaginje. V indeks so vključeni materialno bogastvo, gospodarska rast, osebna blaginja in kakovost življenja. Temelji na 89 različnih spremenljivkah, ki so razdeljene na osem podpodročij: gospodarska osnova, demokratičnost institucij, zdravstveni sistem, upravljanje z državo, socialni kapital, podjetništvo in inovacije, izobraževanje, varnost in osebne svoboščine.
The Physical Quality of Life Index je merilo blaginje, ki ga je razvil sociolog David Morris v 70. letih prejšnjega stoletja. Predstavlja sestavljen kazalec, s katerim se med državami primerja osnovna pismenost, umrljivost dojenčkov in pričakovana življenjska doba.
47 HDI (Hanžek idr. 2001, 23) sestavljajo trije indikatorji: zdravje, izobrazba in življenjski standard.
Prvi kazalec določa pričakovana dolžina življenja, kazalec izobrazbe pa sestavljata stopnja pismenosti (dve tretjini) in bruto vpisni količnik osnovnega, srednjega in visokega izobraževanja. Življenjski standard pa določa bruto domači proizvod po kupni moči. Vsak od teh kazalcev je standardiziran tako, da sta določena spodnja in zgornja meja (minimum in maksimum) in izračunan posamezni indeks po formuli:
Za izračunavanje indeksa BDP pa se od leta 1999 uporabljajo logaritmi teh vrednosti. Torej:
Human Poverty Index (človeški indeks revščine HPI-1 in HPI-2)48 kaže na življenjski standard v posameznih državah sveta. Razvili so ga v Organizaciji združenih narodov (OZN).
Indeks vrednoti revščino na podlagi naslednjih spremenljivk: dolgo in zdravo življenje, znanje in dostojen življenjski standard za države v razvoju ter socialna izključenost za države v razvoju in za izbrane države OECD, za katere izdelajo poročilo (Human Development Report).
OECD's Better Life Index. Maja 2011 je OECD objavila na svoji spletni strani www.betterlifeindex.com skupino indikatorjev t. i. indeks boljšega življenja, ki jih je oblikovala v sodelovanju z nacionalnimi statističnimi uradi držav članic. S to interaktivno storitvijo lahko državljani preučujejo trenutno stanje kakovosti življenja in blaginje v svoji domači državi in primerjajo podatke z ostalimi državami.49
Indeks zajema celoten opis kakovosti življenja za države članice OECD s podatki o uspešnosti 20 posameznih indikatorjev, ki so združeni v 11 različnih dimenzij blaginje. Te je OECD določila po priporočilih Komisije za merjenje ekonomske uspešnosti in socialnega napredka, in sicer v smislu materialnih življenjskih pogojev (stanovanje, dohodek, zaposlenost) in kakovosti življenja (vključenost v družbo, izobrazba, okolje, upravljanje države, zdravje, zadovoljstvo z življenjem, varnost in usklajenost poklicnega in zasebnega življenja) (Pavletič 2011, 30–31).
4.2 Področja kakovosti življenja, ki so upoštevana v nekaterih mednarodnih indeksih kakovosti življenja
Vesan in Bizzotto (2011) sta pripravila primerjavo alternativnih kazalcev in indeksov, ki merijo blaginjo (glej preglednico 4). Iz primerjave je razvidno, da so v vseh indeksih vključeni zdravstvo, izobrazba in življenjska doba. Vidimo tudi, da je najbolj celovit Legatum
48 Zanimivo magistrsko delo na temo Globalizacija in revščina je opravil na mariborski Ekonomsko -poslovni fakulteti Herman Vabič, ki se je v nalogi med drugim ukvarjal tudi z indeksi revščine. Vabič (2010, 41–42) zapiše, »da je HPI-1 namenjen za merjenje revščine v državah v razvoju in se pri merjenju osredotoča na tri dimenzije prikrajšanja: ranljivost za zgodnjo smrt – meri verjetnost ne dočakati življenjske dobe 40 let; izključenost iz sveta znanja in komunikacije, kot je npr. verjetnost nepismenosti pri odraslih; pomanjkljiv dostop do ustrezne gospodarske preskrbe – merimo z netehtanim povprečjem dveh indikatorjev, kot sta delež populacije, ki nima dostopa do pitne vode, in delež otrok, ki so pod svojo težo glede na svojo starost. HPI-2 je namenjen za merjenje revščine v razvitih državah, zato so tudi pogoji merjenja zastavljeni višje. Dodana je dimenzija socialna izključenost. Osredotoča se na naslednje dimenzije in prikrajšanja: ranljivost za zgodnjo smrt – meri verjetnost ne dočakati življenjske dobe 60 let; izključenost iz sveta znanja in komunikacije – meri se odstotek ljudi med 16 in 65 letom, ki nimajo funkcionalnega znanja; pomanjkljiv dostop do ustrezne gospodarske preskrbe – meri se odstotek ljudi z nizkim dohodkom manj kot 50 % mediane prihodka prilagojene na gospodinjstvo; socialna izključenost – merjena z dolgoročno brezposelnostjo, delež populacije, ki je bila brezposelna najmanj 12 mesecev«.
49 Odlično diplomsko delo na temo OECD-jev indeks boljšega življenja je opravila na mariborski Ekonomsko - poslovni fakulteti Alja Pavletič (2011).
Prosperity indeks, saj zajema osem področji, ki vplivajo na kakovost življenja in s tem na blaginjo.
Preglednica 4: Področja kakovosti življenja in mednarodni indeksi kakovosti življenja Human Življenjska doba Zdravo življenje Življenjska doba Dolgo in zdravo
življenje
Izobrazba Izobrazba Pismenost Znanje
Socialni kapital
Eden od pomembnih razvojnih modelov družbe je model trajnostnega razvoja. Model prinaša pozitiven odnos celotne družbe do okolja, ki zadovoljuje sedanje potrebe, ne da bi s tem ogrozili možnosti prihodnih generacij. Trajnostni razvoj je najširše prikazan v poročilu iz leta 1987 »Naša skupna prihodnost« ali Brundtlandino poročilo, ki ga je objavila Svetovna
Toplišek (2011, 86) pa opozarja, da je »trajnostni razvoj v današnji mednarodni skupnosti prepoznan kot pomemben in prizadevanja vreden cilj« in dodaja – v razmislek opozorila Bakerja in drugih (1997, 12), »da je naravno okolje videno v pomenu njegove uporabnosti ekonomskemu sistemu znotraj današnje prevladujoče ekonomske paradigme zelo zaskrbljujoče. Trajnostni razvoj tako postane samo sinonim za trajnostno rast, kjer je v svoji najbolj surovi obliki razvoj izmerjen na podlagi rasti bruto domačega proizvoda (BDP).
Takšen ekonomski pristop je v glavnem usmerjen v nenehno proizvodnjo, ki ne upošteva posledic za okolje. Toplišek (2011, 86) nadaljuje, »da je vključevanje gospodarske rasti in trajnostnega razvoja v enoten koncept trajnostne rasti le nekakšen poskus navideznega reševanja problema.« Toplišek predstavi tri alternativne kazalnike, po katerih je mogoče meriti trajnostni razvoj. To so po Toplišku (2011, 86):
1. »Index of Sustainable Economic Welfare (ISEW) upošteva preko BDP dejavnike, kot so razdelitev prihodka, neplačana hišna opravila, javni izdatki za zdravstvo, izobrazba, onesnaženost okolja, poraba naravnih virov in stroški globalnih sprememb. ISEW je bil nadgrajen v Genuine Progress Indicator (GPI)«.
2. »Genuine Progress Indicator53 povezuje rast BDP z okoljskimi dejavniki in socialnimi neenakostmi. Za številne industrijske države je za pretekla desetletja negativen.
3. »Economic Diversification Index meri gospodarske moči neke države z deležem industrije v BDP, številom zaposlenih v industriji, porabo elektrike na prebivalca in izvozno usmerjenostjo gospodarstva«.
K drugim alternativnim kazalnikom blaginje dodajamo še Happy Planet Index (HPI).
4.4 Pojem neenakosti in kazalci, ki kažejo na neenakost razdelitve dohodka in premoženja
Ostaja več vrst neenakosti, a se zdi, da je dohodkovna neenakost ena od ključnih, ki vplivajo na posameznika in njegova dejanja.
Košak (2012, 22) izpostavlja, da »več neenakosti dokazano pomeni tudi več kriminala, ker ljudje iščejo alternativne načine preživetja; manjšo socialno kohezijo, ker je ljudi revščine sram in se umikajo iz družbe; ter manj zdravo življenje.«
Kolenko (2003, 1) ugotavlja: »Denar sicer ne prinese nujno sreče, vendar je lahko njegovo pomanjkanje vir mnogih tegob. Poleg tega se zdi, da je dohodek pomembna spremenljivka pri
53 Kazalnik se imenuje tudi kazalnik resničnega razvoja, kajti odpravlja napake, ki jih vsebuje kazalnik BDP. Ker upošteva škodo, ki jo neka ekonomska dejavnost, ki sicer prispeva k skupnemu dobremu (h gospodarski rasti), s tem povzroča. Na primer, ko merimo GPI, upoštevamo plus, ki ga prinaša proizvodnja cigaret ali alkohola; potem pa mu je treba za resničen prikaz razvoja odšteti stroške zdravljenja, socialne stroške razpadlih družin, stroške izpadlih delovnih ur zaradi bolniških odsotnosti itd.
določanju življenjskega standarda ljudi in je tesno povezan s posameznikovim položajem v družbi. Ne nazadnje so podatki o dohodkih dokaj lahko dostopni in predstavljajo zelo otipljivo količino.«
Richard Wilkinson in Kate Pickett (povzeto po Štefančič 2013, 23) z vseh vidikov pokažeta, da sta »strta družba« in »strta ekonomija« posledici naraščanja ekonomske neenakosti.
Meritve kažejo, da »blaginja in srečnost z gospodarsko rastjo ne rasteta več, ampak se v vedno bogatejših deželah preobilja dolgoročno krepijo anksioznost, depresivnost in številni drugi družbeni problemi«, z »boleznimi preobilja vred«, pa tudi »nadaljnje bogatenje nič več ne podaljšuje življenja njihovih prebivalcev«, saj »poprečni življenjski standard k zdravju prispeva vedno manj«.
Eden vodilnih strokovnjakov na področju dohodkovne in globalne neenakosti je Branko Milanović54 (2010). V svojem delu Bogataši in siromaki – kratka in neobičajna zgodovina globalne neenakosti55 se ukvarja s tremi nivoji analize razlik v bogastvu in globalni neenakosti. Analizira globalno neenakost in razliko v bogastvu znotraj ene države, med državami in med posamezniki ter jih zgodovinsko primerja.
4.5 Merila in kazalci neenakosti
Theil-Index (merilo entropije). Theil je leta 1967 izpeljal svojo mero neenakosti, ki temelji na teoriji informacij. Kasneje pa je ugotovil, da je koncept entropije dobro orodje za izpeljavo mere neenakosti. Namesto n dogodkov imamo zdaj n prejemnikov dohodka. Verjetnost dogodka /…/ pa izraža delež dohodka posameznika v celotnem dohodku (Kolenko 2003, 14).56
Gini-koeficient meri obseg razdelitve dohodkov ali izdatkov med posamezniki ali gospodinjstvi. Prikazuje odklon od popolnoma enake porazdelitve. Lorenzova krivulja prikazuje kumulativne odstotke in se začne pri najrevnejšem posamezniku oziroma gospodinjstvu. Ginijev koeficient meri prostor med Lorenzovo krivuljo in hipotetično črto, ki ponazarja absolutno enakost. Vrednost Ginijevega koeficienta 0 pomeni, da vsi prejemajo
54 Prof. dr. Branko Milanović je vodilni analitik v Svetovni banki in odličen poznavalec koncepta neenakosti in revščine v svetu. Ukvarja se s konceptom merjenja revščine s pomočjo trdih objektivnih kazalnikov. Metodološko se ukvarja z dinamično analizo časovnih vrst in njihovo povezavo s posameznimi dejavniki (nezaposlenost, redistribucija dohodkov, revščina itd.). Njegov zorni pogled na revščino in neenakost je analiziran s prerazporeditvijo dohodkov, pariteto kupne moči, z BDP in Ginijevim koeficientom.
55 Naslov izvirnega dela je The Haves and the Have-Nots: A Brief and Idiosyncratic History of Global Inequality, 2010, Basic Books, New York. Knjiga je bila leta 2012 prevedena v srbščino. Bogataši i siromasi – Kratka i neobična istorija globalne nejednakosti.
56 Podrobneje se z merami splošne entropije, Theilovem indeksu in ostalimi merami neenakosti lahko seznanite v diplomskem delu Aleša Kolenka Dekompozicija mer neenakosti.
enak dohodek (popolna enakost), Ginijev koeficient 1.0 pa popolno neenakost (Hanžek idr.
2001, 101).
Engelov zakon pomeni, da se z rastočim dohodkom zniža delež izdatkov za življenjske potrebščine – Engelov koeficient označuje delež prihodkov, ki so porabljeni za prehrano.
Nižji Engelov koeficient (manjši delež izdatkov za živila) kaže potem na visoko blaginjo.
Prednost tega kazalca blaginje je, da upošteva lokalne cene.
Big-Mac-Index navaja, kako dolgo mora človek v povprečju delati v neki državi ali mestu, da lahko kupi Big Mac.
Merilo porabe kalorij na osebo je uporabno pri ugotavljanju blaginje zlasti za države v razvoju.