Pozitivni in negativni dejavniki vpliva na blaginjo družbe

Dejavniki vpliva na blaginjo družbe se delijo na pozitivne in negativne. Negativni dejavniki vpliva lahko zavirajo vzpon blaginje družbe, ali pa celo povzročijo njen padec. Nasprotno temu prispevajo pozitivni dejavniki vpliva k dvigu blaginje. V spodnji preglednici vidimo, kako so avtorji Hardes, Shmitz in Uhly (2002) ter Lachmann (2003) analizirali dejavnike oziroma področja, ki vlivajo na blaginjo (v Wikipedia b. l.h).

Preglednica 1: Dejavniki vpliva na blaginjo družbe

Dejavniki vpliva Pozitivni Negativni Ekološka situacija Čista zrak in voda, malo hrupa,

dostop do naravnih in zelenih Vir: Hardes, Shmitz in Uhly (2002 v Wikipedia b. l.h) in Lachmann (2003 v Wikipedia b. l.h).

Thomas Hobbes je v svoji znameniti knjigi Leviathan²⁸ iz leta 1651 zapisal, da sta stabilnost in varnost dejavnika, ki vplivata na blaginjo človeka. Kadar grozita nevarnost vojne in nemirov, negotovost seže na vsa področja življenja (Hobbes 2006).

Poučno je razmišljanje Ane Arzenšek (povzeto po Mager 2013) o dejavnikih, ki vplivajo na blaginjo: »Niso samo ekonomski razlogi tisti, ki narekujejo stopnjo blagostanja, temveč urejeno družbeno okolje in urejene politične razmere. Državam v blagostanju so skupne demokracija, svoboda tiska in ekonomska svoboda, torej obstoj alternativ, srednji sloj pa je razmeroma širok, saj je razpon med najvišjimi in najnižjimi dohodki majhen. Precejšna egalitarnost vpliva na dobro počutje.«

28 Leviathan v Stari zavezi svetega pisma predstavlja morsko pošast, v Hobbsovem delu pa je ta pošast država.

Šušteršič (2003, 28) v svojem delu Tranzicija kot politično gospodarski cikel opazuje blaginjo skozi gospodarsko situacijo v vidu materialne blaginje preko objektivnih trdih kazalnikov.

Blaginjo na mikroekonomski ravni meri kot vsoto potrošnikove in proizvajalčeve rente. Na makroekonomski ravni pa blaginjo opredeljuje kot namišljeno družbeno funkcijo ciljev oziroma kombinacijo gospodarskih rezultatov (rasti, zaposlenosti, inflacije, enakosti, razdelitve itd.).

Murnova²⁹ (povzeto po Repovž 2011) je leta 2011 na slovenskih statističnih dnevih, kjer so razpravljali o merjenju blaginje, dejala, da se je odnos do blaginje pri nas v zadnjem desetletju spremenil tudi zaradi stališča EU, ki je z lizbonsko strategijo opustila koncept socialnega kapitalizma in ga zamenjala z neoliberalnim. S tekmo med državami in globalnimi multinacionalkami so se dobički hitro povečevali, kupna moč prebivalcev pa ne. Zadnje velja tudi za Slovenijo. Prepad naj bi premostile banke s posojili. Posledica take rasti sta bila finančni in gospodarski zlom z visoko zadolženostjo držav, podjetij in prebivalstva.

V splošnem velja (Rovan, Malešič in Bregar 2009, 71), da je blaginja kompleksen pojem, ki vključuje številne dejavnike. Pomemben element blaginje je življenjski standard, ki ga na primer določata razpoložljivi dohodek³⁰ ter dostop do proizvodov in storitev. Te dejavnike je možno meriti objektivno. Vrednotenje nekaterih drugih, na primer svobode, sreče, varnosti, kakovosti okolja, pa je bolj subjektivno.

O preoblikovanju države blaginje v času globalne ekonomske krize, »ki je razburkala mirno morje politične in ekonomske predvidljivosti«, in njenih političnih vzrokih ter rešitvah, je razpravljal Cvetićanin in zaključil, »da bo za državo blaginje v svetu potreben politični konsenz med levo in desno politiko«. (2010, 31–54)

Na državo blaginje in blaginjo države pa pomembno vpliva socialna kohezija (povezanost) – vključenost oziroma izključenost posameznikov v družbo. Novak (2001, 33) razpravlja o nedorečenosti modela kakovosti življenja z vidika pojmovanja socialne kohezije. Avtorica izpostavlja, da obstajata dva pogleda na socialno kohezijo: mikro (življenje v skupnosti z minimalno socialno povezanostjo) in makro (socialna povezanost z religijo in delitvijo dela³¹).

29 Ana Murn je ekonomistka v vladnem uradu za makroekonomske analize in razvoj.

30 Ferkova (2007, 19) razpoložljivi dohodek opredeli kot »največjo vrednost, ki jo lahko gospodinjstva potrošijo za dobrine in storitve v nekem obračunskem obdobju, ne da bi za to morali zmanjšati gotovino, prodati finančno ali nefinančno premoženje ali se zadolžiti (povečati obveznosti).

Razpoložljivi dohodek v sistemu nacionalnih računov je primerljiv s splošnim razumevanjem dohodka v ekonomski teoriji – tu je dohodek opredeljen kot največja vrednost, ki jo lahko gospodinjstva potrošijo, ne da bi pri tem zmanjšala svoje realno neto premoženje«.

31 Novakova (2001, 33) se tu sklicuje na Durkheimov pogled na socialno kohezijo, ki izhaja iz naraščajoče delitve dela, pri procesih dela pa postajamo ljudje vse bolj medsebojno odvisni.

Opaschowski³² (povzeto po Wenkel 2012) na podlagi lastne analize ugotovlja, »…da v kriznem času ljudje zaznavajo blaginjo predvsem skozi varnost in lastno preživetje,« in da

»kdor živi brezskrbno in varno, živi v blaginji.«

Maridal (2010, vii–viii) ugotavlja, da imajo kulturni dejavniki relativno majhno vlogo pri opredelitvi vzrokov blaginje; pri ustvarjanju blaginje pa je njihova vloga pomembnejša, hkrati pa so kulturni dejavniki pomembni tudi za gospodarsko blaginjo.

Farid in Lazarus (2008, 1053–1065) sta proučevala subjektivno blaginjo v bogatih in revnih državah. Naredila sta raziskavo v islamskem svetu. Raziskovala sta pomen religije in demokratičnosti družbe na blaginjo. Pri raziskavi pa sta se opirala na številne raziskovalce (Diener in Seligman (2004); Fattah in Batterfield (2006); Michelle, Koestner in Chua (2007);

Dorn, Fischer, Kirchgassner in Sousa-Pouza (2007); v Farid in Lazarus 2008, 1053–1065):

1. Diener in Seligman (2004) sta dokazala, da imajo religiozni ljudje večjo blaginjo kot neverni in da versko prepričanje poveča življenjsko odpornost ljudi, saj zmanjša stres in s tem poveča subjektivno blaginjo.

2. Fattah in Batterfield (2006) sta raziskovala islamski svet in zaključila, da ta svet ni kompatibilen z idejo prostega trga in s konceptom modernega demokratičnega vodenja države. V islamskem svetu sta identificirala tri skupine: tradicionaliste, moderniste in sekulariste. Tradicionalisti menijo, da moderna država ni združljiva s konceptom demokracije. Modernisti verjamejo v združljivost med islamom in moderno demokratično državo. Sekularisti pa menijo, da islam (religija) ne sme biti povezan s kakršnokoli obliko vladavine.

3. Michelle, Koestner in Chua (2007) so postavili domnevo, da so ljudje v demokratičnih državah bolj zadovoljni, kot v manj demokratičnih državah.

4. Dorn, Fischer, Kirchgassner in Sousa-Pouza (2007) so opravili analizo osemindvajsetih (28) držav in zaključili, da obstaja pozitivni odnos med demokracijo in subjektivnim dobrim počutjem, razen v državah, kjer sta vodenje in demokracija povezana z religijo.

Farid in Lazarus (2008, 1053–1065) sta glede na proučeno literaturo in prakso zaključila, da svobodni trg in demokracija nimata mesta v islamskih državah zaradi moči elit, ki imajo lastne interese, povezane s političnim, gospodarskim in socialnim upravljanjem države.

Spremembe v svetu, ki so hitre, pa sprožajo socialne probleme med ljudmi, tudi njihovo vključenost in izključenost iz družbe.

32 Horst Opaschowski je ekonomski analitik iz Hamburga, ki je izdelal lasten model merjenja in Indeks nacionalne blaginje.

Abbott in Wallace (2012) sta razvili »Social Quality Model« za raziskavo, povezano z gospodarsko blaginjo desetih vzhodnoevropskih držav. Z njim ocenjujeta štiri različne dejavnike, ki vplivajo na kakovost življenja in s tem na blaginjo. Prvi dejavnik: ekonomska varnost, kar pomeni, da imamo na voljo materialne vire za dostojno življenje; drugi dejavnik:

socialna vključenost, kar pomeni dostop do institucij in infrastrukture; tretji dejavnik: socialna kohezija, kar pomeni dostop do potrebne socialne strukture in sprejemanje skupnih vrednot in norm; in četrti dejavnik: moč, kar pomeni, da ljudje čutijo sposobnost do prevzemanja nadzora nad svojim življenjem in da imajo potrebno znanje, sposobnosti in pogoje za izobraževanje.