Opis načrta raziskave
Raziskavo smo izvajali po naslednjih korakih:
1. podatki, pridobljeni iz izračuna LEGATUM: INDEX PROSPERITY 2011, (večina podatkov se nanaša na leto 2010 - priloga 1a);
2. priprava podatkov za analizo;
3. s hierarhično Cluster analizo (Wardovo metodo) skupnega indeksa blaginje smo z dendogramom ugotovili, da se blaginja naravno deli na dve, tri, pet, šest in osem skupin;
4. s Two Step Cluster analizo smo s preizkusom in z načrtom, da najdemo čim večje število skupin, ugotovili, da je glede na vrednost skupnega indeksa in podindeksov blaginje najboljša porazdelitev držav na 5 skupin. Skupine držav smo poimenovali: 1 – ekstremno revne države; 2 – revne države; 3 – povprečne države; 4 – dobre države; 5 – bogate države.
Za določitev optimalnega števila skupin, ki najbolj jasno loči 8 podindeksov blaginje (gospodarstvo, podjetništvo, vodenje in upravljanje države, izobrazba, zdravje, varnost, osebne svoboščine in socialni kapital), smo izvedli preizkus ANOVE. Z metodo preizkusa ANOVA smo dokazali, da je 5 skupin tistih, ki najbolj jasno ločijo 8 podindeksov. Z metodo ANOVA smo dobili povprečne vrednosti vsake od 5 skupin. Povprečne vrednosti smo uporabili kot inicialne centroide pri nadaljnji analizi. Nehierarhične cluster metode zahtevajo vnaprej predpostavljeno število skupin. Imamo dve možnosti: da nam SPSS program sam določi centroide, ali pa jih postavimo sami. Odločili smo se za inicialne centroide (neke vrste povprečnih vrednosti), ki nam jih je dala metoda ANOVA, in jih uporabili kot osnovo pri metodi nehierarhične cluster analize k-means. Inicialnih clusterjev ni možno določiti preko okenskih ukazov, ampak samo preko SYNTAX editorja z ukaznimi stavki.
Legatum Institut iz Londona skupaj s sodelavci in vrhunski znanstveniki inštituta MIT so na podlagi dolgoletnih raziskav in na podlagi podatkov, ki so bili pridobljeni od 12 raziskovalnih institucij (glej prilogo 1b), določili, da bodo blaginjo držav sveta analizirali na 8 področjih (gospodarstvo, podjetništvo, vodenje in upravljanje države, izobrazba, zdravje, varnost, osebne svoboščine in socialni kapital). Vsako od teh področji (podindeksov blaginje) je sestavljeno iz različnih komponent, te pa iz različnih spremenljivk, ki na koncu predstavljajo glavne komponente. Takih glavnih komponent je 22, vanje pa je vključeno 89 spremenljivk.
S k-means cluster metodo smo končne centroide uporabili kot osnovo za oceno od 1 do 5 na vseh 33 faktorjih (komponentah). Tako smo dobili prikaz in uvrstitev za vsako od 110 držav na vsaki od 33 komponent, ki sestavljajo blaginjo. Ustvarili smo prikaz primerjalne ocene držav z grafom pajkove mreže.
Diskriminantna analiza potrebuje vnaprej določeno število skupin. Mi smo uporabili 5 skupin, ki smo jih dobili z metodo dvostopenjske cluster analize. Diskriminantna analiza nam daje
več podatkov kot je samo ocena in uvrstitev držav od 1 do 5. Omogoča nam popolno primerjavo vseh komponent blaginje po njeni moči. Omogoča nam, da dejansko spoznamo, zaradi katerega vzroka (faktorja) so države res revne oziroma res bogate. V tabeli Fischerjeve linearne diskriminantne funkcije vidimo natančno primerjavo vseh komponent blaginje po 5 skupinah držav.
Če smo pri PCA (Principal Component Analayis) analizi za prikaz povprečij uporabili združevanje faktorjev z metodo uteženega povprečja, tega za diskriminantno analizo ne smemo narediti. Faktorje pustimo take, kot nam jih je dala PCA analiza. V nekaterih primerih smo morali nekatere faktorje razbiti do osnovnih spremenljivk. Te spremenljivke moramo standardizirati, ker so tudi faktorji po svoji naravi standardizirane spremenljivke. S PCA-analizo smo naredili redukcijo spremenljivk.
Devetinosemdeset (89) spremenljivk smo zmanjšali tako, da smo dobili 22 novih glavnih komponent (faktorjev), ki so dobri predstavniki teh spremenljivk. Pri redukciji smo upoštevali osnovno zamisel združevanja, tako kot jo je priporočil Legatum Institut (2012) s sodelavci MIT-a, kar se je pokazalo za odlično začetno rešitev. Prvotna razdelitev na 22 reduciranih komponent nam je služila za začetek analize, vendar smo ugotovili, da te komponente povzročajo težave pri analizi. Zato smo se odločili, da znova napravimo strogo analizo PCA (Principal Component Analayis), in glede na rezultate dobili 33 komponent, od katerih 7 spremenljivk nastopa samostojno, 26 pa kot rezultat linearnih kombinacij.
6.1 Raziskovalna metodologija in merjenje blaginje
Merjenje blaginje je zaradi kompleksnosti, subjektivnosti in nepredmetnosti konceptualno in metodološko zahtevna naloga, pri kateri ni rutinskih rešitev (Rovan, Malešič in Bregar 2009, 71). Številni avtorji so si zastavili nalogo, kako razvrstiti države pri merjenju blaginje. Mandič (2008, 8) povzema po Kvistu61 (2003) in Castlesu (2002), da se povečuje potreba po razvrščanju držav v skupine. Pri tem se zaradi vse številčnejših in obsežnejših podatkovnih baz odpirajo številna vprašanja. Zaradi majhnega števila enot pri analizah se soočamo z metodološkimi težavami. Mandičeva nato ugotavlja, da so primerjalne študije praviloma vključevale manj kot trideset držav, torej število, ki je za kvantitativne empirične analize večinoma premajhno, za kvalitativne primerjave pa preveliko. Nato pa izpostavi, da pri obravnavi režimov blaginje prevladuje deduktivni pristop, ki v izhodišče postavi abstrakten idealnotipsko določen režim blaginje, nato pa se v ustrezno skupino držav uvrstijo tiste, za katere se sklepa, da so mu dovolj podobne (Mandič 2008, 18).
Blaginjo so poizkušali meriti in razvrščati na različne načine. V svetu države blaginje je pogosto uporabljena tipologija Esping-Andersena (1990), ki države razvršča v skupine po
61 Primarni vir ni naveden.
režimih države blaginje. Esping-Andersen (1990, 27–28) ugotovlja, da glede na obliko izvajanja politike v zahodnem svetu in v Evropi obstajajo trije režimi države blaginje:
liberalni (ZDA, Kanada, Avstralija), konservativni (Avstrija, Francija, Nemčija, Italija) in socialdemokratski (Finska, Švedska, Norveška, Danska). Iz tega je razvidna tudi ohlapna geografska razvrščenost držav po modelih režima blaginje. Tako liberalni režim blaginje pripada anglosaškemu zahodnemu svetu, konservativni kontinentalni Evropi in socialdemokratski nordijskim državam. Mandič (2008, 11) sklepa, da se Esping-Andersenov pristop osredotoča na državo, njene institucije in politiko: v izhodišče svoje tipologije je avtor postavil programe države blaginje in njihovo razmerje do trga. Nato pa (prav tam, 14–15) na podlagi raziskav in opozoril več avtorjev ugotovi, kako pomembno je vprašanje izbora konkretnih blaginjskih programov za empirično analizo in razvrščanje držav v režime blaginje in da se po Castelsu (2002) odpira tudi dilema, koliko je ena sama razvrstitev sploh smiselna in možna. Odgovor in možno rešitev na zastavljeni vprašanji je po Mandičevi našel Joachim Vogel, ki se je osredotočil na institucionalno konfiguracijo proizvodnje blaginje. Analiziral je, kako v proizvodnji blaginje součinkujejo trije ključni tvorci: trg dela, država blaginje in družina. /…/ V pojasnjevalnem modelu, kako so trije tvorci blaginje medsebojno povezani, pripiše Vogel najpomembnejšo vlogo trgu dela, saj slabo delovanje trga izčrpava tako državo blaginje kot tudi družino; to dvoje pa vidi kot dva alternativna korektiva. /…/ Delovanje trga dela je meril s kazalci, kot so stopnja vključenosti v izobraževanje, stopnja zaposlenosti med mladimi, ženskami in starejšimi, dohodki in drugo. Delovanje države blaginje je meril z velikostjo državnih izdatkov za socialno varnost, manjšanjem dohodkovne neenakosti ter z navzočnostjo politike zaposlovanja in družinske politike. Delovanje družine kot blaginjske institucije pa je identificiral in meril z rodnostjo, časom odhoda iz stanovanja staršev, vstopom v partnerstvo ter velikostjo in strukturo gospodinjstev. Po tem vzorcu je 15 držav EU razvrstil v tri skupine: v nordijsko skupino (Švedska, Danska, Finska in Norveška), južno skupino (Grčija, Italija, Španija in Portugalska) in osrednjo evropsko skupino (Nemčija, Francija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Velika Britanija in Irska).62
Zanimivo za našo raziskavo je, da je Vogel razširil Esping-Andersenov model režima blaginje z vidika izvajanja in oblike politike države blaginje z uvedbo dejavnika družine in trga dela.
Vendar pri merjenju upošteva samo trde materialne dejavnike (imeti), zanemarja pa subjektivne mehke dejavnike (biti, ljubiti), ki smo jih v našo raziskavo vključili mi. Prav tako pa v središče postavlja trg dela, mi pa človeka, posameznika, vključenega v skupnost, s katero merimo relativno kolektivno blaginjo ljudi po državah sveta.
62 Več o režimih blaginje in opisih posameznih modelov države blaginje v delu Srne Mandič (2008).
Slika 3: Področja in podpodročja, ki sestavljajo Legatumov indeks blaginje