RAZLIČNE STRATEGIJE VARČEVANJA Z ENERGIJO A. Odpravljanje vzorca “VSE ALI NIČ“

Gre za strategijo, pri kateri spodbujamo bolnike, da pridobijo realen občutek za ravnotežje med aktivnostjo in počitkom. Klinično opazovanje nekaterih bolnikov je namreč privedlo do spoznanja, da bolniki pogosto padejo v vzorce prekomerne aktivnosti, kadar imajo dober dan. Temu sledi nekaj dnevni občutek izčrpanosti in popolne nezmožnosti za običajne dnevne aktivnosti. Sicer je razumljivo, da si bolniki želijo opraviti čim več, v dneh ko se počutijo dobro, saj so takrat tudi bolj iznajdljivi. Vendar jih njihovo neposredno silno zadovoljstvo ob teh dosežkih, prepogosto potiska preko meja lastne zmogljivosti. Temu sledi izčrpanost, občutek razočaranja in popolna izguba energije. Tak vzorec obnašanja opisujemo kot "vse ali nič" in je eden izmed najpogostejših pri bolnikih s KOPB (Howard et al., 2010).

M.Jeruc Tanšek: Strategije varčevanja z energijo za bolnike s KOPB

Vzorec »vse ali nič« moramo še skrbneje preprečevati, kadar gre za neizogibne in dalj časa trajajoče dogodke, ki se jim je težko izogniti (družinski dogodki (poroka), potovanja ali nekatere neodložljive obveznosti bolnika). Prekomerno izkoriščanje energije na ta način, je lahko zelo neučinkovito in potencialno nevarno zaradi možnega poslabšanje bolezni.

Bolniki morajo tako sami priti do spoznanja, da je dolgoročno za njihovo delovanje bolje, da naredijo nekoliko manj na dober dan (in ob tem niso več popolnoma izčrpani), z namenom da bodo lahko naredil nekaj več na potencialno slabši dan. Ko bolniki to strategijo sprejmejo v svoj življenjski slog, spoznajo njene izjemne koristi. Za lažjo demonstracijo vzorca »vse ali nič« je bolnikom uporabna tudi analogija z elastičnim trakom (če trak preveč raztegnemo, ga bomo postopno obrabili do te mere, da se bo strgal) (Howard et al., 2010).

B. Sodelovanje v dnevnih aktivnostih

Za tiste bolnike, ki imajo pretežno sedeči način življenja v navadi že dlje časa, so strategije varčevanje z energijo še vedno usmerjene v uravnoteženje med telesno dejavnostjo in počitkom, vendar gre v večji meri za spodbujanje v bolj aktivno sodelovanje, natančneje telesno dejavnost. Spodbujanje pozitivnih sprememb, ki se bodo odrazile na vedenju neaktivnega bolnika, zdravstvenim delavcem pogosto predstavljajo velik izziv. Nujno je, da začnemo s pojasnitvijo bolniku in svojcem, zakaj je kakšna koli redna telesna dejavnost ključnega pomena za vzpostavitev boljšega nadzora nad dihanjem in težko sapo.

Bolniki za vztrajanje pri tej strategiji, potrebujejo tudi razumevanje in podporo okolice ter lastno pozitivno motivacijo, željo za spremembo. Strategijo je zelo preprosto vključiti v različne dnevne rutinske dejavnosti. Ko bolnik odnese smeti, naj se sprehodi po vrtu. Če bolnik zaradi oslabelosti uporablja invalidski voziček, naj ob izletu s sorodniki, nekaj časa hodi ob vozičku, namesto da bi se stalno vozil (McCracken, Samuel, 2007).

C. Prilagoditev aktivnosti

Določeno oteženo dejavnost razčlenimo na njene sestavne dele in poskušamo poenostaviti njene komponente, z namenom večje varčnosti z energijo. Gre za poglobljeno delo delovnega terapevta, katerega poudarek je povezati vzorec dejavnosti, s pomenom in namenom te dejavnosti ter vplivom bolezni na bolnikovo sposobnost izvedbe dejavnosti.

Cilj te strategije varčevanja z energijo za bolnike s KOPB, predstavlja sposobnost boljšega obvladovanja spremenjenih razmer njihovega notranjega kot tudi zunanjega okolja. Z razčlenitvijo določene dejavnosti in njeno poenostavitvijo (v kolikor je to mogoče), na nekoliko drugačen način pomagamo bolnikom ohraniti njihovo neodvisnost. Večina bolnikov kot najslabši čas v dnevu, opredeljuje jutra, zato uvedba nekaterih usmerjenih, manjših sprememb (umivanje v sedečem položaju, uporaba stola med tuširanjem, sedenje na stolu z oporo na rokah, namestitev in uporaba ročnega ventilatorja (na kopalniški polici) ali odpiranje okna med ščetkanjem zob), lahko predstavlja zelo koristne nasvete, ki pomagajo

uravnavati težko sapo med sicer samoumevnimi dnevnimi aktivnostmi. Težave se postopno odrazijo tudi pri najbolj osnovnih dejavnostih, kot je na primer priprava obroka hrane. Bolnik pogosto še ima zadostno količino energijo, da surovine hrane zbere, opere in jih nareže, vendar pa zaradi utrujenosti, teh ne zmore več skuhati in pripraviti do konca. V tem primeru se je potrebno o nastali situaciji najprej pogovoriti z bolnikom in (v kolikor privoli) ob sodelovanju družine pripraviti ustrezen načrt pomoči bolniku (Howard et al., 2010).

Ustrezna uporaba različnih pripomočkov za lažje izvajanje dnevnih aktivnosti je lahko zelo spodbudna, saj nudi samostojnost pri določenih dejavnostih in pomembno pripomore k varčevanju z energijo. Lahko pa bolniku s KOPB predstavlja velik negativni stres. Pri tem je izrednega pomena ustrezna priprava bolnika, da pripomočke in posledično napredovanje svoje bolezni razume in tudi sprejme (McCracken, Samuel, 2007).

D. Uravnavanje tempa dnevnih aktivnosti

Ker gre za spremembe v vedenju in življenjskem slogu, sprejetja strategije ne moremo pričakovati čez noč. Pomembno je, da bolniki najdejo svoj lasten smisel, zakaj se za to strategijo odločijo. Upočasnitev tempa hoje je v prvi vrsti sicer res potrebna zaradi težke sape, a če ob tem lahko iskreno uživajo v razgledu ali okolici, bodo verjetno bistveno lažje tudi sedli na klop ali stol. Pri tem je potrebno dodatno izobraziti in pripraviti še družinske člane, da lažje sprejmejo, da bo bolnik določene dnevne aktivnosti izvajal dlje časa. Pomembno je, da tako bolnik kot tudi svojci razumejo, da je bolje če dejavnost bolnik počasi opravi do konca, kot če bi pri tem hitel in posledično dejavnosti ne bi zmogel dokončati zaradi izčrpanosti (McCracken, Samuel, 2007).

E. Postavitev prednostnih nalog

Pomembno je, da ugotovimo, katere dejavnosti predstavljajo prednostne naloge za bolnike s KOPB, saj bodo to tiste, ki jih želijo ohraniti čim dlje. Pogosto je zato koristno prositi bolnika, da pripravi seznam njegovih običajnih dnevnih aktivnosti, nato pa naj vsako izmed njih oceni z oceno od 1 do 3 glede pomembnosti in prednosti (3-nizka, 2-srednja in 1-visoka prioriteta). Druga podobna naloga so lahko ovojnice različnih velikosti (vedno manjša), v katere bolnik odlaga fižolčke (vsak predstavlja eno izmed dnevnih aktivnosti, ki jih ima rad in so mu pomembne). Vedno manjša ovojnica pa predstavlja vedno hujšo težko sapo ter s tem napredovanje bolezni. Na ta način se bolnik lažje osredotoči v razmišljanje o tem, kako želi uporabiti svojo energijo (iz vidika pomembnosti določene dejavnosti) in ne več samo v količino opravljenih dnevnih aktivnosti (Booth et al., 2011).

F. Postavitev realnih ciljev

Ko smo z bolniki postavili njihove prednostne naloge, sledi postavitev realističnih ciljev. V kolikor zastavljeni cilj ni realno dosegljiv, bolnika ne zavajamo, temveč z njim ponovno temeljito preučimo prednostne naloge. Določimo tudi časovni okvir, v katerem bomo zastavljeni cilj dosegli. Usmerimo se v doseganje enega cilja hkrati.

M.Jeruc Tanšek: Strategije varčevanja z energijo za bolnike s KOPB

G. Načrtovanje

Ko govorimo o načrtovanju, ne govorimo zgolj o načrtovanju bolnikovega časa, temveč tudi njegovega ožjega in širšega okolja. Tako pogosto bolnikom svetujemo načrtovanje dejavnosti v naprej, v kolikor so te predvidene (obisk restavracije, pregled pri zdravniku...). Načrtovanja bolnikovega ožjega prostora se lotimo previdno, saj gre za intimno okolje bolnika, v katerem se običajno počuti najbolj varno in ga tudi težje spreminja. Vsi bolniki seveda niso motivirani za načrtovanje svojega življenja, vendar gre za uporabno strategijo, s katero preprečujemo prevelike energetske izgube bolnika. Z nekaj vztrajnosti in časa, strategija lahko postane del bolnikovega vedenja (Effing et al., 2009).

H. Ohranjanje primerne drže

Strategije varčevanja z energijo v smislu ohranjanja primerne drže in sprostitveni položaji so zelo pomembni, saj pomagajo olajšati težko sapo in izboljšajo predihanost pljuč. Prav tako dobra drža tudi odraža samozavest in pozitivno samopodobo. Fizioterapevtske tehnike doseganja primerne drže so kompleksne in vedno individualno usmerjene (Paz-Diaz et al., 2007).

I. Spanje

Kadar pri bolniku prihaja do motenj spanja, je potrebno vedno najprej opredeliti vzroke zanje. V kolikor gre za lažje obvladljive vzroke (pogosto uriniranje, blaga anksioznost), bolnikom lahko svetujemo preproste rešitve (uporaba račke, ustrezni klimatski prostori, pogovor z zdravnikom glede uporabe blagih zdravil) ter predlagamo izvajanje preprostih sprostitvenih tehnik pred spanjem in omejimo dnevni dremež na čas, ki ne sme biti daljši od pol ure (Booth et al., 2014).

J. Učinkovitost počitka

Počitek pa ni nujno vedno samo dremež. Bolnike spodbujamo, da si izberejo zanje najbolj učinkovit počitek. Za nekatere so to: ročna dela, branje knjig, reševanje križank, sprostitev. Namen počitka je nadzor nad stresom in anksioznostjo ter čas za sprostitev telesa in razuma. Zato v tem času ni priporočljivo reševati pomembnih dilem in težav. V kolikor je to mogoče, je najbolj priporočljiv seveda počitek na svežem zraku (Howard et al., 2010).

SKLEP

Na podlagi opisanih strategij varčevanja z energijo, zaključujemo da gre sicer za skupek majhnih, a pomembnih sprememb navad, vedenja in življenjskega sloga bolnikov s KOPB. Bistvenega pomena je bolnikom približati njim primerne strategije in z njimi vztrajati pri izvajanju. Pri tem moramo biti zdravstveni delavci zelo previdni, nevsiljivi in potrpežljivi. Ko strategije postanejo del njihovega vedenja in življenjskega sloga, bodo bolniki opazili, da z manj vložene energije opravijo več dnevnih aktivnosti.

ZAKLJUČEK

1. Strategije varčevanja z energijo zahtevajo bolnikovo spremembo vedenja, kar je bolnikom občasno lahko težko sprejeti ter doseči.

2. Razumevanje bolnikovega življenjskega sloga pred boleznijo, je ključnega pomena, da lahko zanj izberemo najprimernejšo strategijo.

3. Varčevanje z energijo predstavlja spretnost ohranjanja ravnotežja med telesno dejavnostjo/dnevno aktivnostjo in počitkom

4. Namen strategij varčevanja z energijo je optimizirati dejavnosti glede na količino bolnikove energije.

5. Strategije varčevanja z energijo so pomemben del bolnikovega samonadzora nad dihanjem in morebitno težko sapo.

Literatura

Booth S, Moffat C, Burkin J, Galbraith S, Bausewein C. Nonpharmacological interventions for breathlessness. Curr Opin Support Palliat Care. 2011; 5(2): 77–86.

Booth, S, Burkin J, Moffat C, Spathis A. Managing breathlessness in clinical practice.

London. Springer- Verlag; 2014: 129-139.

Effing T, Monninkhof EEM, van der Valk PP, Zielhuis GGA, Walters EH, van der Palen JJ, Zwerink M. Self-management education for patients with chronic obstructive pulmonary disease (Review). The Cochrane Collaboration. Issue 4; 2009: CD002990.

Howard C, Dupont S, Haselden B, Lynch J, Wills P. The effectiveness of a group cognitive behavioural breathlessness intervention on health status, mood and hospital admission in elderly patients with chronic obstructive pulmonary disease. Psychol Health Med; 2010: 15(4): 371–85.

McCracken LM, Samuel VM. The role of avoidance, pacing and other activity patterns in chronic pain. Pain. 2007; 130(1–2): 119–25.

Payne C, Wiffen PJ, Martin S. Interventions for fatigue and weight loss in adults with advanced progressive illness (Review). The Cochrane Collaboration. Issue 8; 2012:

CD008427.

Paz-Diaz H, de Oca MM, Lopez JM, Celli BR. Pulmonary rehabilitation improves depression, anxiety, dyspnea and health status in patients with COPD. Am J Phys Med Rehabil. 2007; 86(1):30–6.

Rochester CL, Voghiatzis I, Holland AE, et al. An official American Thoracic Society/European Respiratory Society policy statement: enhancing implementation, use, and delivery of pulmonary rehabilitation. Am J Respir Crit Care Med. 2015;

192(11): 1373-86.