Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje
Oblikovanje interaktivne knjige zgodb Sherlocka Holmesa
Anja Kadunc Ljubljana 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje
Oblikovanje interaktivne knjige zgodb Sherlocka Holmesa
Mentor: doc. Roman Ražman
Ime in priimek avtorice: Anja Kadunc
Študentka rednega študija Vpisna številka: 42180035
Študijski program in smer: Oblikovanje vizualnih komunikacij, Grafično oblikovanje
Ljubljana, julij 2021
Naslov diplomskega dela: Oblikovanje interaktivne knjige zgodb Sherlocka Holmesa Title of the thesis: Designing an interactive book of Sherlock Holmes stories
Vizualne komunikacije Visual communications
Grafično oblikovanje Graphic design
Knjiga Book
Oblikovanje knjige Book design
Sherlock Holmes Sherlock Holmes
Interaktivnost Interactive
Interaktivni elementi Interactive elements
Ilustracija Illustration
Diplomsko delo BA thesis
UDK: 766(043.2)
Izvleček
Za diplomsko delo sem izdelala interaktivno knjigo, v kateri sem zbrala pet zgodb o Sherlocku Holmesu pisatelja Arthurja Conana Doyla.
V teoretičnem delu sem več povedala o avtorju in zgodbah, ki sem jih vključila v knjigo. Opisala sem knjigo, zgodovino in postopek oblikovanja knjige ter interaktivne knjige. Raziskovala sem tudi zgodovino grafičnega oblikovanja, natančneje obdobje 19. stoletja v viktorijanski Angliji, okoliščine, ki so vplivale na razvoj oblikovanja takrat, tehnologije in slog oziroma izgled oblikovanja.
Pri praktičnem delu sem v zgodbah poiskala grafične izdelke, kot so vozovnice, časopisni članki in pisma, s katerimi liki rokujejo. Te izdelke sem nato oblikovala po zgledu oblikovanja konec 19.
stoletja, v knjigo pa sem jih vstavila kot ilustracije ali interaktivne elemente. Zgodbo vizualno poudarijo in bralcu pomagajo prikazati okolje in čas, v katerem se zgodbe odvijajo.
Abstract
For my thesis, I created an interactive book in which I collected five Sherlock Holmes stories by Arthur Conan Doyle.
In the theoretical part, I told more about the author and the stories I included in the book. I described the book, history and process of designing the book and the interactive book.
I also researched the history of graphic design, specifically the 19th century in Victorian England. The circumstances that influenced the development of design at the time, the technologies and the style or look of design.
In the practical work, I looked for graphic products in the stories, such as tickets, newspaper articles and letters that the characters handle.
I then modelled these products on late 19th century design and inserted them into the book as
illustrations or interactive elements. These visually emphasise the story and help the reader to see the setting and the time in which the stories take place.
Kazalo
Uvod 8
1 Knjiga 9
1.1 Oblikovanje knjige 10
2 Interaktivne knjige 13
2.1 Zgodovina interaktivnih knjig 14
3 Sherlock Holmes 17
3.1 Arthur Conan Doyle 17
3.2 Zgodbe o Sherlocku Holmesu 17
3.3 Čas in prostor 18
3.4 Vsebina zgodb 19
4 Grafično oblikovanje v 19. stoletju 23
4.1 Viktorijanski slog 23
4.2 Tisk 24
4.3 Tipografija 27
5 Ciljna skupina in izbira zgodb 30
6 Oblikovanje knjige 31
6.1 Mreža 31
6.2 Besedilo 32
6.3 Naslovnice 34
6.4 Dodelava 35
7 Ilustracije in interaktivni elementi 36
Zaključek 43
Literatura 44
Seznam slikovnega gradiva 45
Priloge Zahvala
Uvod
V diplomskem delu sem želela oblikovati knjigo, ki bi bralcu približala dogajanje v zgodbah s pomočjo interaktivnih elementov. Knjige z zavihki, premikajočimi in pop-up elementi, torej
interaktivne knjige, so pogosto namenjene najmlajšim ali kot pomoč za lažjo vizualizacijo. V romanih za širšo publiko, tudi starejše, pa tak način oblikovanja ni pogost.
V knjigi sem zbrala pet kratkih zgodb Arthurja Conana Doyla, ki sledijo liku Sherlocka Holmesa. Te zgodbe bere široka skupina bralcev, mladi in starejši. Pri oblikovanju sem zato želela izdelati knjigo, ki je vizualno zanimiva in interaktivna, v kateri lahko uživajo vsi bralci. Zgodbe se odvijajo predvsem v viktorijanskem Londonu. Z grafičnim oblikovanjem v slogu tega časa se lahko ustvari atmosfera zgodbe in obenem prikaže okolje, v katerem se liki iz zgodbe gibljejo in živijo. Izdelke, s katerimi v zgodbah liki rokujejo, sem tako oblikovala po vzoru viktorijanskega oblikovanja. Z njimi želim bralcu bolj nazorno prikazati okolje in čas zgodbe. Predmete, kot so vozovnice, pisma, telegrami, časopisni članki in podobno, sem v knjigo vključila kot ilustracijo ali interaktivni element.
V teoretičnem delu diplomske naloge sem najprej definirala knjigo kot objekt, opisala postopek izdelave knjige in raziskala zgodovino interaktivne knjige. Raziskala sem tudi grafično oblikovanje s konca 19. stoletja v Angliji in same zgodbe, ki sem jih vključila v knjigo.
1 Knjiga
Knjiga je objekt, sestavljen iz potiskanih listov, ki so skupaj sešiti ali zlepljeni ter vezani v platnice.1 Knjiga ima več kot 4000 let dolgo zgodovino in je tako ena najstarejših oblik dokumentiranja.2 Najstarejše oblike zapisa se pojavljajo na glinenih tablicah in te so sčasoma zamenjali zvitki iz papirusa. Papirus je podlaga za pisanje, ki so jo začeli Egipčani izdelovati iz rastline Cyperus papyrus.3 Papirusni kodeksi so prav tako začeli nastajati v Egiptu v 2. stoletju, med 4. in 5. stoletjem pa so pergamentni kodeksi povsem nadomestili knjižne zvitke.4 Pergament je podlaga za pisanje, narejena iz živalske kože, ki je omogočala zlaganje brez poškodb in je nadomestila papirus.5
Okoli 200 let pred našim štetjem so na Kitajskem začeli delati papir. Izdelava papirja se je počasi širila in do leta 1000 so ga izdelovali v Bagdadu, leta 1238 pa je bila v Kataloniji ustanovljena prva
evropska papirnica.6
Iz Kitajske se je na Zahod skupaj s papirjem razširil tudi reliefni tisk s pomočjo lesenih plošč. Na začetku se je uporabljal za tisk igralnih kart in odtise svetnikov, kasneje pa tudi za knjige. V leseno ploščo so vrezali celotno stran in jo nato natisnili, nekatere odtise pa so tudi ročno pobarvali. Večina knjig, natisnjenih na ta način, je vsebovala do 50 listov.7
Premične znake so na Kitajskem uporabljali že v 11. stoletju, izdelali so jih iz pečene gline, kositra in lesa, Korejci pa so jih izdelovali iz bakra. Kljub iznajdbi se premične črke pri njih niso uveljavile, saj pismenke predstavljajo zloge ali cele besede in bi za tisk potrebovali več tisoč znakov, kar bi bilo tudi drago opravilo.8
V Evropi je Johannes Gutenberg izdelal kovinske premične črke in tiskarsko prešo ter z njimi natisnil prvo knjigo leta 1455. Premični tisk je omogočal tiskarju, da je s premičnimi črkami postavil besedilo in natisnil več kopij strani, nato pa črke ponovno uporabil.9 Na začetku so se pri oblikovanju tiskanih knjig zgledovali po rokopisih in tudi pisava je posnemala pisavo iz rokopisov.
1 J. Ko. [Janko KOS], Knjiga, v: Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1977, str. 107.
2 Andrew HASLAM, Book design, London 2006, str. 6.
3 Phillip B. MEGGS in Alston W. PURVIS, Meggs’ history of graphic design, Hoboken 201616, str. 14.
4 J. Ko. [Janko KOS], Kodeks, v: Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1977, str. 111.
5 HASLAM 2006, op. 2, str. 6.
6 Prav tam, str. 7.
7MEGGS in PURVIS 2016, op. 3, str. 73–76.
8 Diana CHILDRESS, Johannes Gutenberg and the printing press, Minneapolis 2006, str. 48–50.
9 HASLAM 2006, op. 2, str. 7–8.
Zaradi iznajdbe tiska s premičnimi črkami so lahko hitreje natisnili več kopij, zato so knjige postale prvi množični medij. Nova digitalna tehnologija ni nadomestila tiskanih knjig, je pa knjiga z njo dobila nove oblike, e-knjige in avdio knjige.10
Slika 1 (levo): Neznani avtor, Abbey Bible, okoli 1250–1262.
Slika 2 (desno): Johann Gutenberg, 42-line Bible, 1455.
1.1 Oblikovanje knjige
Knjiga je produkt skupinskega dela in pri njeni izdelavi sodeluje več ljudi. Odvisno od vrste knjige in njene vsebine so v proces vključeni pisatelji, založniki, uredniki, lektorji, oblikovalci, fotografi, ilustratorji, tiskarji, bralci, distributerji in drugi.11 Ko knjigo odpreš, je na začetku naslovna stran, stran z avtorskimi pravicami in kazalo, nato sledi vsebina knjige, na koncu pa se vključijo priloge in
kolofon. Vse skupaj je uvezano v platnico.12 Med oblikovanjem knjige moramo, poleg organizaciji vsebine, pozornost nameniti tudi drugim elementom, kot so format in velikost knjige, izbira tipografije, vezave in materiala, izgled naslovnice in tako dalje.
10 Prav tam, str. 12.
11 Prav tam, str. 13.
12 Ellen LUPTON, Indie publishing: how to design and produce your own book, New York 2008, str. 32.
Format
Knjiga ima lahko navpični, ležeči ali kvadratni format. Definiran je glede na razmerje med višino in širino strani. Pri izbiri formata in velikosti knjige je treba upoštevati namen knjige in izdelavo za čim boljšo izkušnjo med njeno uporabo. Uporabijo se lahko standardne velikosti papirja, kot je A-format, ali pa se format določi s pomočjo zlatega reza, Fibonaccijeve sekvence, modulov in podobno.13 Mreža
Pri postavitvi elementov na strani si lahko pomagamo z mrežo. Oblikovalec se sam odloči, ali jo bo uporabil ali ne. Pomaga pri postavitvi elementov in pri ustvarjanju enotnega videza (na primer za časopise in revije), nekaterim pa je lahko preveč omejujoča in je ne uporabljajo.
Določena širina roba in uporaba mreže baseline, na katero se postavi besedilo, je osnovna mreža, ki jo oblikovalec lahko uporabi. Mreža se lahko s pomočjo diagonal strani nastavi tudi v enakem razmerju strani. Paul Renner je stran razdelil na enote enakih proporcev.14
Slika 3: Enostavna mreža, osnovana na diagonali strani.
Besedilo
Besedilo je lahko postavljeno v enem ali več stolpcih. Širina stolpca nam določi dolžino vrstice, najugodnejša dolžina je 65 znakov na vrstico. V besedilu, kjer ponavadi beremo le del ali odlomek (slovarji in časopisi), so lahko vrstice krajše. Pri romanih, kjer pa beremo celotno besedilo dalj časa, je boljše, če so vrstice daljše in imajo večji razmik med sabo. Za lažje branje daljših besedil se
uporabljajo tudi odstavki, ki se nakažejo z zamikom, izpustitvijo vrstice ali pa s simbolom. Uporabi se lahko leva, desna, sredinska ali obojestranska poravnava. Za daljša besedila (v kulturah, kjer se bere v
13 HASLAM 2006, op. 2, str. 30 in 39.
14 Prav tam, str. 42 in 46.
smeri z leve proti desni) sta najbolj primerna leva ali obojestranska poravnava, pri kateri se lahko uporabi tudi deljenje besed. Pri poravnavi na desno in sredinski poravnavi oko ne more predvideti začetka nove vrstice, zato nista primerni za daljše besedilo. Se pa sredinska poravnava pogosto uporablja za naslovne strani.15
Pisava
Pisava se izbira glede na njeno čitljivost in berljivost, obseg rezov, vsebino knjige, bralce in podobno.
Dobro je izbrati pisavo, ki vsebuje več rezov (navadno, krepko, ležečo …), saj nam pomagajo pri vzpostavitvi hierarhije besedila.
Vsaka pisava ima določeno x-višino, H-višino in razmik med vrsticami. Te mere se med različnimi pisavami razlikujejo, tudi če so postavljene v enakih velikostih, na primer 10 pt. Velikost pisave se zato določi glede na odnos besedila do drugih elementov in razmerja med njenimi merami. V knjigah, daljših besedilih so velikosti navadno med 8,5 pt in 10 pt.16 Pisave imajo tudi različne karakteristične lastnosti in z izbiro pravih pisav lahko enostavno prikažemo določeno zgodovinsko obdobje.
Slika 4 (levo): Primer serifne pisave iz 18. stoletja.
Slika 5 (desno): Primer sans serifne pisave iz 20. stoletja.
15 Prav tam, str. 71–77.
16 Prav tam, str. 86–92.
2 Interaktivne knjige
Za interaktivnost je značilna aktivna udeležba uporabnika.17 V tem primeru to pomeni, da bralec med branjem sodeluje pri razkrivanju zgodbe.
Med interaktivne knjige spadajo premikajoče in pop-up knjige. Z zgibanjem papirja na posebne načine se v knjigi ustvari tridimenzionalnost in doda gibanje,18 interaktivnost pa z različnimi zavihki, pop-up ilustracijami in papirnimi mehanizmi, ki se premikajo. Uporaba interaktivnih elementov z namenom zabave je značilna za otroške knjige. Uporabljajo se tudi v strokovnih gradivih za lažjo vizualizacijo (na primer knjige o anatomiji).
Premikajoče knjige imajo mehanizme, kot so zavihki, jezički in kolesni diagrami, v pop-up knjigah pa se zaradi zgibanega papirja ilustracije dvignejo, skočijo ali razpotegnejo, ko se stran razpre.19
Slika 6: Interaktivni elementi iz knjige Peter Pan oblikovalskega studia MinaLima.
17 Interaktivnost, Slovar slovenskega knjižnega jezika, dostopno na <https://fran.si/iskanje?View=1&Query=interaktivnost> (15. 5. 2021).
18 Paper engineering: fold, pull, pop and turn, Smithsonian Libraries, str. 4, dostopno na <https://library.si.edu/digital- library/exhibition/paper-engineering> (13. 6. 2021).
19 Prav tam.
2.1 Zgodovina interaktivnih knjig
Pop-up in premikajoče se knjige so se pojavile že pred skoraj 800 leti. Premikajoče knjige so začeli izdelovati v srednjeveških samostanih in na začetku so bile namenjene odraslim. V prvih tovrstnih knjigah so ilustrirani kolesni diagrami pomagali pri izračunavanju položajev zvezd, astroloških znamenj, cerkvenih koledarjev in podobno. Kasnejša iznajdba tiska s premičnimi črkami leta 1450 je, z rastjo publikacij iz znanstvenih ved, omogočila izdelavo izrednih kolesnih diagramov (npr.
Astronomicum caesareum, Peter Apian, 1540).20
Slika 7: Peter Apian, Astronomicum caesareum, 1540.
V 16. stoletju so zaradi napredka knjige postale še bolj dostopne. Premične in pop-up knjige so se uporabljale za prikaz vizualno kompleksnih sistemov, sploh v medicini, matematiki in tehnologiji. Kot primer: v knjigi The human body Davida Pelhama iz leta 1983 je bila z več zavihki prikazana pljučna votlina. S pomočjo interaktivnih knjig je učna izkušnja učinkovitejša, interaktivna in zapomnljiva.21
20 Prav tam, str. 5–6.
21 Prav tam, str. 6–7.
Slika 8: David Pelham, The Human Body, 1983.
V 18. stoletju so spoznali, da je otroštvo pomemben čas življenja, in na trg so prišle knjige, namenjene izobraževanju otrok. Učile so religijo, lepo vedenje, abecedo in štetje. William Grimaldi je s sinom izdelal serijo knjig z zavihki, ki so učile bonton. A suit of armour for youth iz leta 1824 je na primer govorila o vrlinah gentlemanstva.22
Čeprav so se interaktivne knjige uporabljale v izobraževalne namene, jih je bila večina izdelanih za zabavo. Martin Engelbrecht je v 18. stoletju začel s papirnatimi kartami, iz katerih so bile izrezane ilustracije, izdelovati tridimenzionalne prizore oziroma peep-shows. Karte je v določenih intervalih postavil eno za drugo in ustvaril sceno, ki je imela močno perspektivo. Ti prizori so dali navdih za izdelavo tunnel books (knjige, zložene cikcak ).23
Slika 9: Prizor, ki prikazuje notranjost suke, Martin Engelbrecht, 1730.
22 Prav tam, str. 8.
23 Prav tam, str. 12.
V 19. stoletju so začele izhajati otroške pustolovske in fantazijske knjige, ki so kasneje postale tudi premikajoče ali pop-up knjige. S. Louis Giraud in Theodore Brown sta skupaj izdelala tako, ki se samodejno razpre in postane tridimenzionalna samostoječa podoba. Enaki mehanizmi se pojavijo v Giraudovi knjigi Animal life in fact, fancy and fun okoli leta 1930.24
Slika 10: S. Louis Giraud in Theodore Brown, Animal life in fact, fancy and fun, okoli 1930.
Kasnejši razvoj množičnih medijev in popularne kulture je vplival tudi na interaktivne knjige. V tridesetih letih 20. stoletja je izšla serij pop-up knjig, ki so jih navdihnili stripi, kot je Terry and the Pirates in “Shipwrecked” leta 1935. Kasneje so prišle tudi podobne knjige, v katerih so se pojavljali televizijski in filmski liki.25
Slika 11: Milton Caniff, Terry and the Pirates in “Shipwrecked”, 1935.
24 Prav tam, str. 14.
25 Prav tam, str. 15.
3 Sherlock Holmes
3.1 Arthur Conan Doyle
Pisatelj sir Arthur Ignatius Conan Doyle se je rodil v Edinburghu 22. maja 1859. Pri devetih letih so premožnejši člani družine ponudili, da plačajo njegovo šolanje v jezuitski internatski šoli. Po sedmih letih v Lancashiru se je še eno leto izobraževal v Avstriji in se nato vrnil domov v Edinburgh. Kasneje je študiral medicino na edinburški univerzi ter leta 1881 prejel diplomo iz medicine in magisterij iz kirurgije. Leta 1885 je dokončal še doktorat in prejel naziv doktor medicine.
Med študijem je Doyle spoznal profesorja dr. Josepha Bella, ki ga je navdihnil pri stvarjenju Sherlocka Holmesa. Bralci so lahko Holmesa prvič spoznali v zgodbi Študija v škrlatnem (A Study in Scarlet), ki je bila prvič objavljena leta 1887 v Beeton’s Christmas Annual. Zgodbe, ki so sledile Holmesu, pa je Arthur Conan Doyle pisal vse do leta 1926.
Po Doylovem mnenju je uspeh Sherlocka Holmesa povsem zasenčil vrednost njegovih drugih del.
Med drugim je pisal tudi zgodovinsko fikcijo, na primer Bela družba (The White Company), in stvarno literaturo, kot so vojaški zapisi Velika burska vojna (The Great Boer War).
Imel je pet otrok, dva s prvo ženo Louiso Hawkins, s katero se je poročil leta 1885, po njeni smrti pa se je leta 1907 poročil z Jean Leckie, s katero je imel še tri otroke. V letu 1902 je bil za svoje delo v drugi burski vojni in južnoafriški bolnišnici povzdignjen v viteški stan. Umrl je 7. julija 1930 v Crowboroughu.26
3.2 Zgodbe o Sherlocku Holmesu
Zgodba Študija v škrlatnem (A Study in Scarlet) je bila prvič objavljena leta 1887 v Beeton’s Christmas Annual. V njej je Arthur Conan Doyle prvič predstavil detektiva Sherlocka Holmesa.
Holmes je izredno pronicljiv lik, ki si pri reševanju primerov pomaga z izjemnim logičnim
sklepanjem. Te karakteristike je navdihnil profesor dr. Joseph Bell, ki je bil mojster diagnostičnega sklepanja. V prostem času med primeri detektiva večkrat popade depresija, med katero velikokrat kadi pipo, uživa kokain in igra violino.
Holmes ima sedem let starejšega brata Mycrofta, ki je javni uslužbenec, o preostali družini pa ne vemo veliko. Pove le, da so bili njegovi predniki podeželski gospodje, in trdi, da je njegov stari oče umetnik
26 Phillip K. WILSON, Arthur Conan Doyle, Encyclopedia Britannica, dostopno na <https://www.britannica.com/biography/Arthur-Conan-
Doyle> (24. 5. 2021).
Horace Vernet. S svojim prijateljem in pomočnikom dr. Watsonom živi na naslovu 221B Baker Street.
Po svoji poroki se dr. Watson odseli, ampak se po ženini smrti priseli nazaj. Okoli leta 1904 se Holmes, po več letih dela kot detektiv, upokoji in preseli v Sussex Downs.
Arthur Conan Doyle je napisal kar štiri romane in 56 kratkih zgodb, ki sledijo Sherlocku Holmesu.27
Slika 12: Naslovnica revije Beeton’s Christmas Annual leta 1887.
3.3 Čas in prostor
Zgodbe so časovno postavljene v viktorijansko in edvardijansko obdobje, na konec 19. in začetek 20.
stoletja. Večina zgodb se odvija v Londonu, kjer Holmes živi, ampak ga nekateri primeri popeljejo tudi izven mesta.
William Stuart Baring-Gould, strokovnjak za Sherlocka Holmesa, je poskusil vse zgodbe oziroma dogodke postaviti v kronološko zaporedje. Po njegovih zapisih se Holmesov prvi primer, Gloria Scott (The Adventure of Gloria Scott), odvija leta 1874 in zadnji primer, Zadnji priklon (His last bow), leta 1914.28
27 Sherlock Holmes, Arthur Conan Doyle: The official site of the sir Arthur Conan Doyle literary estate, dostopno na
<https://www.arthurconandoyle.com/sherlockholmes.html> (24. 5. 2021).
28 A chronology of Sherlock Holmes by William S. Baring-Gould, Diogenes Club, dostopno na <http://www.diogenes-
club.com/hoybaringgould.htm> (24. 5. 2021).
3.4 Vsebina zgodb
V knjigo sem vključila pet zgodb iz zbirke Pustolovščine Sherlocka Holmesa (The Adventures of Sherlock Holmes). Zbirka je bila prvič izdana leta 1892. V njej je zbranih prvih dvanajst kratkih zgodb, ki jih je Doyle objavljal v mesečniku The Strand Magazine v letih 1891 in 1892.
V knjigi so zbrane Škandal na Češkem, Liga rdečelascev, Primer: Identiteta, Skrivnost doline Boscombe, Pet pomarančnih pešk, Mož z zavihano ustnico, Modri granat, Progasti trak, Inženirjev palec, Plemeniti samec, Smaragdni diadem in Krvave bukve.
Slika 13: The Strand Magazine, julij 1891.
Slika 14: The Adventures of Sherlock Holmes, 1892.
Škandal na Češkem (A Scandal in Bohemia)
To je prva kratka zgodba, ki jo je Doyle objavil v reviji The Strand Magazine julija 1891. Po Baring- Gouldovi kronologiji se primer odvija od 20. do 22. maja leta 1887.29
Češki kralj je imel pred zaroko s princeso Skandinavije razmerje z Ireno Adler, ki ima shranjena njegova pisma in skupno fotografijo. Irena kralju grozi, da bo pisma in fotografijo poslala njegovi zaročenki na dan, ko bo njuna zaroka postala javna. Po nekaj neuspelih poskusih v iskanju fotografije in pisem kralj najame Sherlocka Holmesa. Sprva Holmes Ireni le sledi in jo opazuje, pri čemer postane tudi priča na njeni poroki. Kasneje s pomočjo dr. Watsona Ireno zavede, da mu nenamerno izda lokacijo fotografije in pisem. Naslednje jutro se Holmes in Watson s kraljem vrneta na njen dom, kjer izvejo, da je prejšnji večer z možem odpotovala. Na mestu fotografije in kraljevih pisem je pustila
29 Prav tam.
pismo za Sherlocka, v katerem obrazloži, da bo fotografijo obdržala, ampak je zdaj, ko je poročena, ne namerava več poslati kraljevi zaročenki.
Skrivnost doline Boscombe (The Boscombe Valley Mystery)
Zgodba je bila objavljena v reviji oktobra 1891, po Baring-Gouldovi kronologiji pa se odvija 8. in 9.
junija 1889.30
Holmes povabi Watsona, da se mu pridruži pri reševanju umora Charlesa McCarthyja v dolini Boscombe. McCarthy je s sinom živel kot podnajemnik na posesti Johna Turnerja, s katerim sta se poznala iz Avstralije. Za McCarthyjev umor je osumljen njegov sin James. Na dan umora so priče videle Charlesa McCarthyja hoditi proti ribniku, sledil mu je sin James, s katerim sta se ob ribniku prepirala. James trdi, da je po prepiru odšel, a se vrnil, ko je slišal krik in ob ribniku našel umirajočega očeta. Holmes je po pogovoru z Jamesom prepričan, da se je Charles ob ribniku sestal z nekom drugim in je James nedolžen. V pogovoru z Johnom Turnerjem mu Turner prizna krivdo in pove celotno zgodbo, kako ga je McCarthy poznal že iz Avstralije ter ga začel izsiljevati, ko je prišel v Anglijo.
Turner podpiše priznanje, ki ga Holmes namerava uporabiti le, če bo nujno potrebno za oprostitev Jamesa.
Pet pomarančnih pešk (The Adventure of the Five Orange Pips)
Zgodba je bila prvič objavljena v reviji novembra 1891, po Baring-Gouldovi kronologiji pa se odvija 29. in 30. septembra 1887.31
Do Holmesa pride mlad moški John Openshaw, ki mu pove zgodbo o svojem stricu, očetu in pismih s pomarančnimi peškami. John je živel pri stricu Eliasu, ki je kot mlad živel v Ameriki in se nato vrnil v Anglijo. Nekega dne je Elias prejel pismo, v katerem je bilo pet pomarančnih pešk in podpis K. K. K.
Po tem se njegovo obnašanje spremeni, deluje prestrašen in vedno več pije. Neko jutro ga po pivskem večeru najdejo mrtvega, utopljenega v mlaki. Eliasovo premoženje podeduje Johnov oče Joseph. Po enem letu, ko se je Joseph preselil na podedovano posestvo, prejme enako pismo. V ovojnici so bile pomarančne peške, navodilo, da se papirji položijo na sončno uro ter podpis K. K. K. Čez nekaj dni Johnovega očeta najdejo mrtvega v jašku. Josephovo smrt označijo kot nesrečo. Skoraj tri leta po očetovi smrti tudi John prejme pismo z enako vsebino, zato pride iskat Sherlockovo pomoč. Holmes mu naroči, da se vrne domov in list iz stričevega dnevnika, ki ga je našel v kaminu, skupaj z ovojnico postavi na sončno uro. Holmes predvideva, da je bil Elias v Ameriki povezan s skupino Kukluksklan, ki ima za svoj simbol pomarančne peške. Kljub temu je prepozen, saj je John »utonil« v reki med vračanjem domov. Sherlock na koncu izsledi, da so morilci na ladji proti Ameriki, kjer bi bili aretirani, če ne bi ladja med potjo potonila.
30 Prav tam.
31 Prav tam.
Plemeniti samec (The Adventure of the Noble Bachelor)
Zgodba je bila objavljena v reviji aprila 1892, po Baring-Gouldovi kronologiji pa se odvija 8. oktobra 1886.32
Plemič lord St. Simon se je poročil s Hatty Doran, hčerko ameriškega premožneža. Ko Hatty po poroki izgine, lord St. Simon poišče pomoč pri Holmesu. S Hatty Doran se je spoznal že leto prej v San Franciscu in se z njo ponovno srečal, ko je prišla v London. Čez nekaj časa sta se zaročila in se poročila. Med poroko je bila dobrega razpoloženja, dokler ji ni šopek padel na tla. Ko ji je moški v cerkvi šopek pobral in ji ga podal, je postala razdražljiva. Kasneje se je med poročnim zajtrkom opravičila in odšla od mize, potem pa so jo nazadnje videli v Hyde parku. Policija je v jezeru našla njena poročna oblačila in prstan, v obleki pa sporočilo, napisano na zadnjo stran računa za hotel.
Holmes povabi lorda St. Simona na večerjo, kjer je izvedel, kaj se zgodilo. Hatty Doran se je pred leti v Ameriki na skrivaj poročila s Francisom Hayem Moultonom. Po njuni poroki je šel Moulton iskat bogastvo, a naj bi bil med delom ubit. Ker je verjela, da je Francis mrtev, je ustregla očetovi želji in se poročila z lordom St. Simonom. Med poroko pa je Francisa zagledala v cerkvi, zato je pred njim spustila šopek, on ga je pobral in ji skupaj s šopkom podal sporočilo. S pomočjo sporočila je Holmesu uspelo najti par in ju prepričati, da prideta na večerjo, kjer je lahko Hatty lordu St. Simonu vse
razložila.
Krvave bukve (The Adventure of the Copper Beeches)
Zgodba je bila objavljena v reviji junija 1892, po Baring-Gouldovi kronologiji pa se odvija od 5. do 20. aprila 1889.33
Violeta Hunter pride do Sherlocka po nasvet o položaju za guvernanto. Prek agencije za guvernante je prejela nenavadno ponudbo za službo. Gospod Jephro Rucastle ji za skrb enega otroka ponuja
neobičajno visoko plačilo, poleg tega želi, da upošteva nekaj nenavadnih zahtev, kot so nošenje obleke v točno določeni barvi, sedeti, kamor jo posede, in mora si postriči lase. Službo je sprejela, ampak se še vedno počuti nelagodno. Holmes ji zatrdi, da ji bo pomagal, če bo potrebovala pomoč. Čez dva tedna prejme telegram, v katerem ga Violeta prosi za srečanje naslednji dan. Z Watsonom se odpeljeta v Winchester, kjer jima guvernanta razloži, kaj se zgodilo. V hiši živi gospod Rucastle s svojo ženo in njunim sinom, z njimi sta tudi služabnika gospod in gospa Toller. Rucastlova hči Alice iz prvega zakona naj bi živela v Filadelfiji. V hiši je tudi zaklenjena soba, ki jo gospod Rucastle večkrat obišče, ampak Violeti prepove vstop. Tretji dan gospod Rucastle Violeti naroči, da obleče modro obleko, in jo posede pred veliko okno v dnevni sobi. Približno eno uro jo gospod Rucastle zabava, nato pa jo pusti, da se vrne k delu. To se večkrat ponovi, dokler ni prepričana, da se za njenim hrbtom zunaj hiše nekaj
32 Prav tam.
33 Prav tam.
dogaja. Naslednjič s pomočjo majhnega ogledala pogleda za sabo in pred hišo vidi moškega, ki gleda vanjo. Gospa Rucastle je videla, kaj se je zgodilo, in od takrat je nista več prosila, da sedi pred oknom.
Holmes pove, da je bila Violeta najeta, da se izdaja za Alice, ki pa je najverjetneje zaprta v sobi, v katero Violeta ne sme vstopiti. Ko družina tisti večer odide, Violeta zaklene gospo Toller v klet, gospod Toller pa je še vedno pijan in spi. Holmes in dr. Watson vlomita v zaprto sobo, a je prazna.
Gospod Fowler in Alice sta se želela poročiti, kar bi pomenilo, da bi Rucastle izgubil hčerin denar.
Zato je zaprl Alice in najel Violeto, da se je izdajala zanjo. Fowlerju pa je s pomočjo gospe Toller uspelo rešiti Alice in z njo pobegniti.
4 Grafično oblikovanje v 19. stoletju
V Angliji je med letoma 1760 in 1840 potekala industrijska revolucija in z njo so prišli tehnološki napredek in spremembe v družbi.
Parni stroj, ki ga je izumil James Watt na začetku industrijske revolucije, ter elektrika in motorji na gorivo, ki so prišli v poznem 19. stoletju, so omogočali razvoj tovarn s strojno proizvodnjo. Mesta so se začela hitro širiti, saj so ljudje začeli zapuščati podeželje in prihajali v mesto iskat zaposlitev v tovarnah.
Industrializacija je prinesla tudi delitev dela. Pred njo je bil obrtnik del celotnega procesa (od ideje, izbire materialov in do končne izdelave), kasneje pa se je delo razdelilo na bolj specifična področja.
Ljudje so se začeli vedno bolj nagibati k materializmu, kar je še spodbudilo tehnološke napredke in masovno proizvodnjo. Pri tem je tudi grafika dobila pomembno vlogo v trženju proizvodov, ki so postajali cenejši in dostopnejši.
Tudi v tisku je tehnološki napredek znižal stroške in povečal produkcijo. Zaradi tega so vizualne komunikacije postale bolj dosegljive, kar je pripeljalo dobo množične komunikacije. Narava vizualnih informacij se je močno spremenila in grafično oblikovanje je dobilo nove funkcije. Tudi za tipografijo je bilo 19. stoletje pomembno obdobje novih črkovnih vrst.34
4.1 Viktorijanski slog
Obdobje med letoma 1837 in 1901 se imenuje viktorijanska doba po kraljici Viktoriji, ki je v tem času vladala Angliji. Viktorijanski slog se je kot odziv na industrializacijo začel v Angliji in se razširil v Ameriko in velik del Evrope.
Zgodnji viktorijanski slog je temeljil predvsem na iskanju navdiha v gotski arhitekturi in umetnosti. Po Veliki razstavi leta 1851 se je raba okrasja, ki je bilo osnovano na zgodovinski obliki, še povečala.
Viktorijanci so radi razkazovali materialne dobrine in z okrasjem dokazovali svoj status, zanje je simboliziral udoben slog življenja.
Tudi v oblikovanju je bila značilna pretirana ornamentika z vzorci in dekorativnimi okvirji in pa uporaba več črkovnih vrst različnih velikosti in rezov, s katerimi je tiskar izkoristil celotno površino. V šestdesetih letih 19. stoletja so na področju komercialne umetnosti začeli delovati izučeni obrtniki in umetniki, ki so oblikovali bolj vizualno privlačne in dovršene izdelke.35
34 MEGGS in PURVIS 2016, op. 3, str. 151.
35 Steven HELLER, Graphic style: from Victorian to post-modern, New York 1988, str. 15.
Konec stoletja pa je zaznamovalo gibanje Arts and Crafts, ki je želelo ponovno vzpostaviti določene estetske standarde. William Morris, eden glavnih umetnikov tega gibanja, je spodbujal uporabo preprostejših oblik, barv in okrasnih ozadij. Tudi to gibanje se je zgledovalo po zgodovinskih slogih za dekoracijo, toda okrasje zanje ni nadomestilo oblikovanja, ampak le izboljšalo osnovno obliko.36
Slika 15 (levo): Wakeham and Son, Plakat, 1885.
Slika 16 (desno): William Morris, News from Nowhere, 1892.
4.2 Tisk
Tiskarske preše, ki so se uporabljale pred industrijsko revolucijo, so bile še zmeraj zelo podobne Gutenbergovi ročni tiskarski preši. Z industrializacijo so les zamenjali s kovino, kar je povečalo učinkovitost in pritisk tiskarske preše. Leta 1800 je Charles Stanhope izdelal prešo, ki je bila v celoti narejena iz litega železa. Potrebovala je le desetino sile za tisk in je lahko natisnila dvakrat večjo stran kot pa lesena tiskarska preša.37
Tiskarski postopek je postal hitrejši, ko je Friedrich Koenig izdelal tiskarsko prešo, ki jo je poganjal parni stroj. Do leta 1814 je lahko izdelal več kot 1.000 odtisov v eni uri in tiskal na obe strani. Leta 1833 je Richard Hoe izumil rotacijsko stiskalnico, ki je lahko natisnila veliko več kopij na dan kot Koenigova preša, skupaj s trakovi papirja pa je omogočila masovno proizvodnjo.38
Do sredine 19. stoletja so bile preše že zmogljivejše, hitrejše in so lahko natisnile več kot 25.000 kopij na uro. Kljub temu pa je bil proces stavljenja besedila še zmeraj dolg, saj je še zmeraj v celoti potekal
36 Steven HELLER, Graphic style: from Victorian to post-modern, New York 1988, str. 31.
37 Prav tam, str. 158.
38 Gavin AMBROSE in Paul A. HARRIS, The fundamentals of graphic design, Lausanne 2009, str. 28.
na roke. Veliko ljudi je poskusilo izdelati stroj, ki bi besedilo lahko stavil mehansko, ampak je to uspelo šele Ottmarju Merghentalerju leta 1886 s strojem Linotype. Z Linotypom je operater besedilo vnesel s pomočjo tipkovnice, stroj pa je matrice posameznih znakov samodejno razporedil v vrstico.
Ta vrstica matric se je nato s stopljenim svincem ulila kot en kos, ki se je zatem uporabil za tisk.39 Periodične publikacije so se z Linotypom še bolj razširile in dosegle še več ljudi, saj je stroj omogočal hitrejšo proizvodnjo in cenejše izdelke.40
Slika 17: Ottmar Merghentaler, stroj Linotype, 1886.
Poleg tiska s tiskarsko prešo so se razvijali tudi drugi elementi iz tiskarskega procesa, kot so črkovne vrste, materiali in tehnike. Kljub temu so bili tiskarji omejeni z zmožnostmi tiskarske preše in skromnim naborom črkovnih vrst.
Več svobode pri oblikovanju je dovolila litografija. Ker je bila omejena samo s površino kamna in domišljijo umetnika, je omogočala tisk kakršnihkoli črkovnih vrst, uporabo široke barvne palete in bolj ilustrativen pristop k oblikovanju. Aloys Senefelder, ki je želel poceniti tisk svojih del, je
preizkušal več različnih metod in nato med letoma 1796 in 1798 iznašel litografijo – grafično tehniko, ki odtisne risbo s kamnite plošče. Motiv se najprej s pisalom na oljni osnovi nariše na ploščat kamen, ki se nato namoči z vodo. Ker je pisalo mastno, se voda prime samo na neporisane dele. Zatem se
39 Prav tam, str. 28.
40 MEGGS in PURVIS 2016, op. 3, str. 160–161.
kamen premaže s črnilom na oljni osnovi, ki pa se veže samo na motiv, narisan z mastnim pisalom, in se nato odtisne na papir.
Kromolitografija, ki jo je patentiral Godefroy Engelmann leta 1837, je omogočala barvni tisk. Motiv je z več kamni, en kamen za vsako barvo, v registru odtisnil eno barvo za drugo.41
Leta 1846 je Richard Hoe v Ameriki izpopolnil rotacijsko litografsko prešo, ki je lahko tiskala šestkrat hitreje kot litografske stiskalnice tistega časa, zaradi česar je litografija postala še večja konkurenca tisku s tiskarsko prešo.
Slika 18: Plakat za rotacijsko litografsko prešo Richarda Hoa, 1870.
S kromolitografijo so lahko tiskali barvne reprodukcije umetniških del, ilustracije za knjige in revije, oglaševalsko grafiko, plakate in podobno. Ameriški litograf Louis Prang je bil eden od začetnikov tiska prazničnih voščilnic in za posamezen motiv je uporabil tudi do štirideset kamnov. Poleg voščilnic je natisnil tudi ogromno albumskih kartic, ki so jih ljudje v tem času radi zbirali, okoli leta 1870 pa so se razvile v oglaševalske kartice oziroma vizitke.42
Do konca 19. stoletja se je kromolitografija umaknila fotograviranju, procesu, ki je za izdelavo tiskarske plošče uporabil fotografske tehnike.43
41 Prav tam, str. 173.
42 Prav tam, str. 173–175.
43 AMBROSE in HARRIS 2009, op. 36, str. 28.
Slika 19: Louis Prang, Božična voščilnica, 1876.
4.3 Tipografija
Giambattista Bodoni in Firmin Didot sta na začetku 19. stoletja začela oblikovati pisave po zgledu Johna Baskervilla, ki je v 18. stoletju izdeloval ostre pisave z močnim kontrastom. Nova oblika črk z navpično osjo, ostrim kontrastom in ploščatimi serifi ni bila v skladu s tradicijo tipografije in je pripeljala čas eksperimentiranja pri oblikovanju črk.44
Slika 20 (levo): Pisava Bodoni.
Slika 21 (desno): Pisava Didot.
44 Ellen LUPTON, Thinking with type: a critical guide for designers, writers, editors and students, New York 20102, str. 17 in 23.
Tipografija je z industrializacijo in začetkom množične komunikacije dobila tudi nove funkcije podajanja informacij, predvsem v oglaševanju. Črke so postale večje, krepkejše, dobile so iluzijo perspektive in serifi nove oblike. Na razvoj tipografije je vplivala tudi litografija. Ker so se z litografijo lahko natisnile kakršnekoli črkovne vrste, so tudi tiskarji začeli širiti svoj nabor pisav za tiskarske preše z novimi črkovnimi vrstami.45
Začetku oblikovanja velikih in krepkih črk lahko sledimo v vzorčni knjigi Thomasa Cotterella iz leta 1765, prvo pisavo fat face pa od leta 1803 pripisujemo njegovemu učencu Robertu Thornu. Pisave fat face so prepoznavne po velikem kontrastu in še odebeljenih debelih potezah.46
Slika 22: Primer pisave fat face, Robert Thorne, 1821.
Priljubljene so postale v zgodnjem 19. stoletju in so bile prve črkovne vrste, ki so se uporabljale v oglaševanju. Proti koncu stoletja se je njihova uporaba zmanjšala, a so okoli leta 1920 ponovno postale priljubljene v Ameriki in Nemčiji.47
Leta 1815 je Vincent Figgins v knjigi z vzorci pisav med drugim predstavil tudi črkovne vrste s krepkimi, pravokotnimi serifi in enakomerno težo črke. Te pisave s slab serifi so dobile ime Egyptian, verjetno zaradi zanimanja za egipčansko kulturo v tem času. V vzorčniku je Figgins predstavil tudi pisave v toskanskem slogu, ki so imele podaljšane, ukrivljene in okrasne serife, ter pisave z iluzijo globine, ki se je nakazala na različne načine.48
45 MEGGS in PURVIS 2016, op. 3, str. 152.
46 Prav tam, str. 152.
47 Martin SOLOMON, The art of typography: an introduction to Typo.icon.ography, New York 19942, str.69.
48 MEGGS in PURVIS 2016, op. 3, str. 153.
Slika 23 (levo): Primer pisave Egyptian, Vincent Figgins, 1840.
Slika 24 (desno): Primer pisave z iluzijo globine, Vincent Figgins, 1815.
Prvo sans serifno pisavo je oblikoval William Caslon IV., ki jo je najverjetneje izdelal po zgledu črkovne vrste brez serifov Egyptian, in jo uporabil v vzorčni knjigi leta 1816. Sprva se sans serifne pisave niso uporabljale pogosto, razen kot podnapisi ali opisi poleg krepkejših in bolj priljubljenih pisav. Okoli leta 1830 pa so tudi drugi začeli oblikovati nove sans serifne pisave. Vsak oblikovalec je stil poimenoval drugače, dokler ni leta 1832 Vincent Figgins svoj primer zapečatil z imenom sans serif, ki se je tudi obdržalo.49
Slika 25: Prva sans serifna pisava, ki jo je oblikoval William Caslon IV., 1816.
49 Prav tam, str. 155.
5 Ciljna skupina in izbira zgodb
Knjiga je namenjena starostni skupini od 15. leta naprej. Zgodbe o Sherlocku Holmesu lahko berejo vsi od 11. leta naprej, ampak ker sem v knjigo vključila zgodbe v izvirnem (angleškem) jeziku, bi bile za najmlajše lahko prezahtevne. Interaktivne knjige so ponavadi namenjene otrokom, zato sem želela to knjigo posvetiti tudi starejšim.
Zgodbe sem izbirala iz prve zbirke The Adventures of Sherlock Holmes, v kateri je zbranih prvih dvanajst kratkih zgodb Arthurja Conana Doyla. Izbrala sem pet zgodb, v katerih sem zasledila zanimive tiskane predmete, ki bi lahko zgodbo vizualno obogatili. V vsako zgodbo sem vključila najmanj tri ilustracije in vsaj ena od njih je interaktivni element.
6 Oblikovanje knjige
Po izbiri zgodb sem določila izdelke za ilustriranje in ilustracije, ki bodo postale interaktivni element.
Med izdelavo ilustracij sem začela oblikovati tudi knjigo.
Najprej sem določila pokončni A5-format, ki meri 148 × 210 mm, in postavila osnovno mrežo in mrežo za medvrstični razmik. Nato sem vstavila besedilo s prostorom za ilustracije in interaktivne elemente.
Pri oblikovanju knjige sem želela vključiti tudi začetek zgodb o Sherlocku Holmesu. Vse zgodbe so bile najprej posamezno objavljene v reviji The Strand Magazine. Okrasni detajl iz revije sem uporabila za izdelavo vzorca, ki ga uporabim na naslovnici, in za preostale okraske znotraj knjige. Poleg tega ima vsaka zgodba notranjo naslovnico, na kateri sta vpisana mesec in leto prve objave.
6.1 Mreža
Pri postavitvi besedila in drugih elementov sem si pomagala z mrežo. Besedilno polje je od zgornjega roba oddaljeno 22 mm, od spodnjega 20 mm, zunanjega 24 mm in od notranjega roba 33 mm. Ker se zaradi vezave strani ne morejo do konca razpreti, je notranji rob najširši.
Slika 26: Master stran knjige z mrežo.
Znotraj robov je postavljeno besedilo v okvirju velikosti 91 × 168 mm. Besedilo se poravna tudi na baseline mrežo oziroma mrežo za medvrstični razmik s stopnjo 14 pt. Na začetku vsake zgodbe se besedilo zamakne za 35,5 mm navzdol. V zgornjem robu se nahajajo številke strani, ki so zamaknjene na zunanji rob, ime avtorja na levi in naslov zgodbe na desni strani. Na straneh brez tekočega besedila se glava ne uporabi.
Na vodili, ki sta 12 mm oddaljena od zunanjega in notranjega roba, se poravnajo vse ilustracije in interaktivni elementi, ki so široki 115 mm.
Slika 27: Začetna stran zgodbe.
6.2 Besedilo
Za tekoče besedilo sem uporabila serifno pisavo Crimson Pro v velikosti 10 pt in 14 pt medvrstičnega razmika. Postavljeno je znotraj robov v okvir 91 × 168 mm in poravnano na mrežo za medvrstični razmik. Za naslove pa sem uporabila Roboto, sans serifno pisavo z enakomerno težo v velikosti 26 pt.
Slika 28: Pisavi Crimson Pro (levo) in Roboto (desno).
Crimson Pro je jasna in klasična serifna pisava, oblikovana po zgledu črkovne vrste Garamond.
Tovrstne old style serifne pisave so se ponovno začele uporabljati ob koncu 19. stoletja. Poleg tega je pisava primerna za daljša besedila v knjigah. Kot kontrast serifni pisavi v besedilu sem za naslove uporabila pisavo Roboto. To je preprosta in nevtralna sans serifna pisava z majhnim kontrastom v teži poteze, spada med neogroteskne črkovne vrste.
Vsaka zgodba se začne z inicialko, tej pa sledijo tri besede, zapisane v malih kapitelkah. Uporabila sem obojestransko poravnavo brez deljenja besed, s preskokom vrstice se besedilo razdeli na odlomke.
Velikost besedila in velikost medvrstičnega razmika bralcu omogočata lažje branje, saj ima oko dovolj praznega prostora za premik na začetek naslednje vrstice.
Slika 29: Besedilo z inicialko.
Ilustracije in interaktivni elementi pogosto vsebujejo besedilo, ki je del zgodbe, zato ga nadomestijo in so postavljeni med besedilo.
Slika 30: Ilustracija, ki nadomesti besedilo.
6.3 Naslovnice
Na platnici je uporabljen vzorec, ki sem ga naredila iz okrasnega detajla v reviji The Strand Magazine.
Na sprednji in zadnji strani je vzorec postavljen na temno zeleno ozadje, od robov je oddaljen 9 mm in 11,5 mm od hrbta. Na sprednji strani in na hrbtu sta v zlati barvi zapisana še naslov in avtor knjige. V vzorec sem skrila tudi podobo majhne strelne luknje, ki je na zadnji strani bolj opazna.
Slika 31: Platnica knjige The Adventures of Sherlock Holmes.
Poleg notranje naslovne strani ima tudi vsaka zgodba svojo notranjo naslovnico. Na naslovni strani se ponovi naslov knjige in avtor, na notranjih naslovnicah posamezne zgodbe pa sta zapisana naslov zgodbe in datum prve objave v reviji. Ti podatki so postavljeni v okvir z ornamenti, ki so za vsako zgodbo drugačni, okvir na naslovni strani pa je sestavljen iz delov okvirjev vseh zgodb.
Slika 32: Primer okvira za naslovno stran, zgodbo The Boscombe Valley Mystery in zgodbo The Adventure of the Noble Bachelor (od leve proti desni).
6.4 Dodelava
Končna knjiga z obsegom 188 strani je tiskana z digitalnim tiskom na nepremazni 120-gramski papir.
Vezana je z lepljeno vezavo, ki omogoča, da se knjiga razpre do konca. Na trde platnice iz umetnega usnja zelene barve je natisnjena grafika, z digitalnim zlatotiskom pa tudi naslov in ime avtorja na sprednji strani.
Vsi interaktivni elementi, ki so v knjigi, so natisnjeni posebej ter nato ročno sestavljeni in nalepljeni v knjigo.
Slika 33: Prikaz knjige The Adventures of Sherlock Holmes.
7 Ilustracije in interaktivni elementi
Grafično oblikovane izdelke v zgodbah, kot so časopisni članki, pisma, telegrami in vozovnice, sem v knjigi predstavila kot ilustracijo ali interaktivni element. Pri oblikovanju sem se zgledovala po tovrstnih izdelkih s konca 19. stoletja in opisu v zgodbi. Glavni namen teh ilustracij je vizualno obogatiti zgodbo in bralcu podati informacije iz nje. V vsako zgodbo sem vključila najmanj dve ilustraciji in en interaktivni element. Večino ilustracij in interaktivnih elementov sem oblikovala v programih Adobe InDesign in Adobe Illustrator. Za izdelavo miniaturnega portreta in fotografije sem uporabila programa Krita in Adobe Photoshop.
Pisma
Pisma sem izdelovala v programu Adobe InDesign. Za besedilo sem uporabila različne kaligrafske oziroma script pisave, ki posnemajo ročno pisavo, za podlago pa teksturo porumenelega papirja.
V zgornjem desnem kotu so imeli pisemski papirji pogosto že natisnjen naslov, s katerega je bilo pismo poslano, poleg njega je pošiljatelj dopisal še datum. V primeru, da pošiljatelj ni bil premožen, kot Violeta Hunters v zgodbi The Adventure of the Copper Beeches, sem naslov izpisala z enako pisavo kot preostali del pisma. V prvem pismu iz zgodbe A Scandal in Bohemia pošiljatelj naslova ni izdal, zato sem ta del izpustila. Taisto pismo je v zgodbi tudi bolj natančno opisano, je rožnato in obarvano z vodnim žigom, zato sem podlago obarvala in v spodnji desni kot dodala oznako vodnega žiga.
Slika 34 (levo): Pismo iz zgodbe A Scandal in Bohemia.
Slika 35 (desno): Pismo iz zgodbe The Adventure of the Noble Bachelore.
Ovojnice in žigi
Sporočila, ki so vključena v knjigo kot interaktivni elementi, so zaprta v ovojnico velikosti 115 × 70 mm ali 115 × 80 mm. Oblikovala sem jih v programu Adobe Illustrator. V zgodbi The Five Orange Pips je ovojnica tudi del ilustracije, kjer se ne pojavi v polni velikosti, ampak le kot detajl.
Slika 36 (levo): Ovojnica velikosti 115 × 70 mm.
Slika 37 (desno): Ovojnica velikosti 115 × 80 mm.
Tudi žige, ki so na nekaterih ovojnicah in telegramih, sem oblikovala v programu Adobe Illustrator.
Pri oblikovanju le-teh sem si največ pomagala s posnetki uporabljenih ovojnic in telegramov iz časa okoli leta 1890. Podatke sem zamenjala s podatki v zgodbi, če so bili podani, drugače pa sem si pomagala s kronologijo, ki jo je sestavil William S. Baring-Gould, in drugimi informacijami, ki so bile navedene v zgodbi.
Slika 38: Primeri žigov.
Telegrami
Najprej sem v programu Adobe InDesign oblikovala prazen telegram v velikosti 115 × 75 mm.
Originalna velikost telegramov je večja, zato sem postavitev in mere elementov prilagodila. Določene podatke in elemente, ki za bralca niso pomembni, sem izpustila. V prazen telegram sem nato vpisala
podatke, ponovno s kaligrafsko pisavo, in besedilo ter dodala žig. Podatke, kot so ura prejetja in oddaje telegrama ter naziv pošte, sem navedla glede na kraj in čas v zgodbi.
Slika 39: Telegram iz zgodbe The Adventure of the Copper Beeches.
Časopisni članki
Vse članke sem oblikovala v programu Adobe InDesign in kot podlago uporabila enako teksturo kot za pisma in telegrame. V časopisih so bili članki nanizani tesno skupaj v dolgih in ozkih stolpcih.
Članki iz zgodb so v večini le krajša besedila in obvestila, ki so se v časopisih natisnila med drugimi članki in niso bila posebej izpostavljena.
Najprej sem pisave, ki so mi bile na voljo, primerjala s tistimi v časopisih, in naredila izbor takih, ki so se najbolj približale časopisnim črkovnim vrstam poznega 19. stoletja. Te sem nato uporabljala za besedila člankov v zgodbah. Besedila sem postavila v ozek stolpec ali dva z obojestransko poravnavo.
Ker bi bili ti članki v časopisu manj izpostavljeni, so naslovi bolj enostavni. Člankom sem dodala tudi linijski okras med naslovom in besedilom. Nekateri imajo okras še na koncu besedila ali pa vertikalne linije, ki ločujejo stolpce besedila.
Slika 40: Obvestilo iz zgodbe The Adventure of the Noble Bachelor.
Slika 41: Članek iz zgodbe The Five Orange Pips.
Vozovnice in vozni red
Za oblikovanje vozovnice sem uporabila program Adobe Illustrator in za vozni red Adobe InDesign.
Oblikovala sem ju po zgledu voznih redov in vozovnic za vlak iz 19. stoletja. Vozovnica je v knjigi predstavljena kot ilustracija, vozni red pa je zložen interaktivni element, ki ga bralec lahko razpre.
Slika 42: Vozni red za vlak.
Slika 43: Vozovnica za vlak.
Fotografija in miniaturni portret
V pismu iz zgodbe A Scandal in Bohemia je vključena tudi fotografija Irene Adler. Fotografijo sem naslikala v programu Krita in jo oblikovala kot carte de visite. To so bile fotografije manjših dimenzij, ki so jih viktorijanci pogosto hranili v albumih ali pa so jih dali prijateljem in družini. Fotografijo sem naslikala po ženskem portretu iz leta 1887.
Slika 44: Sprednja in zadnja stran fotografije iz zgodbe A Scandal in Bohemia.
Miniaturni portret Hatty Doran v medaljonu se kot ilustracija pojavi v zgodbi The Adventure of the Noble Bachelor. Tudi ta portret sem naslikala v programu Krita, za medaljon pa sem uporabila Adobe Illustrator. Portret sem naslikala po podobi Hatty Doran v epizodi The Eligible Bachelor iz televizijske serije The Case-Book of Sherlock Holmes.
Slika 45: Miniaturni portret iz zgodbe The Adventure of the Noble Bachelor.
Stran iz dnevnika, račun in etui za kartice
Stran iz dnevnika je ilustracija v zgodbi The Five Orange Pips. List je modro obarvan z raztrganim robom, saj je bil izpuljen iz dnevnika. Oblikovala sem ga v Adobe InDesign. Uporabila sem enako teksturo kot za pisma in script pisavo.
Slika 46: Stran iz dnevnika.
V zgodbi The Adventure of the Noble Bachelor se v etuiju za kartice najde sporočilo, napisano na del računa iz hotela. Etui in račun s sporočilom sem oblikovala v Adobe Illustratorju in v knjigi sta vključena kot interaktivni element. Etui je izdelan kot žepek, v katerem je sporočilo pospravljeno.
Slika 47: Etui za kartice in račun s sporočilom.
Zaključek
V teoretičnem delu diplomske naloge sem se bolje seznanila z zgodovino, razvojem in oblikovanjem knjige ter zgodovino interaktivnih knjig. Poleg tega sem bolje spoznala tudi grafično oblikovanje v 19.
stoletju in okoliščine, ki so pripeljale do viktorijanskega sloga. Znanje, ki sem ga pridobila med raziskavo, sem uporabila pri oblikovanju knjige, še posebej pa mi je prišlo prav pri izboru črkovne vrste, izdelavi ilustracij in interaktivnih elementov. Pri oblikovanju knjige mi je pomagalo tudi boljše poznavanje konteksta in vsebine zgodb.
Cilj diplomskega dela je bil izdelati knjigo, ki bo z interaktivnimi elementi bralca bolj pritegnila in mu približala vsebino zgodbe na drugačen in bolj zanimiv način. Rezultat je torej fizična interaktivna knjiga, v kateri lahko uživajo tudi odrasli in ne le mlajši.
Literatura
A chronology of Sherlock Holmes by William S. Baring-Gould, Diogenes Club, dostopno na
<http://www.diogenes-club.com/hoybaringgould.htm> (24. 5. 2021).
AMBROSE, Gavin in Paul A. HARRIS, The fundamentals of graphic design, Lausanne 2009.
CHILDRESS, Diana, Johannes Gutenberg and the printing press, Minneapolis 2006.
HASLAM, Andrew, Book design, London 2006.
HELLER, Steven, Graphic style: from Victorian to post-modern, New York 1988.
Interaktivnost, Slovar slovenskega knjižnega jezika, dostopno na
<https://fran.si/iskanje?View=1&Query=interaktivnost> (15. 5. 2021).
Leksikon Cankarjeve založbe (ur. Ksenija Dolinar), Ljubljana 1977.
LUPTON, Ellen, Indie publishing: how to design and produce your own book, New York 2008.
—, Thinking with type: a critical guide for designers, writers, editors and students, New York 20102.
MEGGS, Philip B. in Alston W. PURVIS, Meggs’ history of graphic design, Hoboken 20166.
Paper engineering: fold, pull, pop and turn (brošura razstave), Smithsonian Libraries, dostopno na
<https://library.si.edu/digital-library/exhibition/paper-engineering> (13. 6. 2021).
Sherlock Holmes, Arthur Conan Doyle: The official site of the sir Arthur Conan Doyle literary estate, dostopno na <https://www.arthurconandoyle.com/sherlockholmes.html> (24. 5. 2021).
SOLOMON, Martin, The art of typography: an introduction to Typo.icon.ography, New York 19942.
WILSON, Phillip K., Arthur Conan Doyle, Encyclopedia Britannica, dostopno na
<https://www.britannica.com/biography/Arthur-Conan-Doyle> (24. 5. 2021).
Seznam slikovnega gradiva
Slika 1: Neznani avtor, Abbey Bible, okoli 1250–1262 (pridobljeno s
<http://www.getty.edu/art/collection/objects/253400/unknown-maker-abbey-bible-italian-about-1250- 1262/> [3. 7. 2021]).
Slika 2: Johann Gutenberg, 42-line Bible, 1455 (pridobljeno s <https://cudl.lib.cam.ac.uk/view/PR- INC-00001-A-00001-00001-03761/1107> [3. 7. 2021]).
Slika 3: Mreža, osnovana na diagonali strani, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 4: Primer serifne pisave iz 18. stoletja (pridobljeno s
<http://printingcode.runemadsen.com/lecture-typography/> [3. 7. 2021]).
Slika 5: Primer sans serifne pisave iz 20. stoletja (pridobljeno s
<http://printingcode.runemadsen.com/lecture-typography/> [3. 7. 2021]).
Slika 6: Interaktivni elementi iz knjige Peter Pan oblikovalskega studia MinaLima (pridobljeno s
<https://minalima.com/an-introduction-to-minalimas-illustrated-classics/> [18. 6. 2021]).
Slika 7: Peter Apian, Astronomicum caesareum, 1540 (pridobljeno s
<https://www.crouchrarebooks.com/discover/featured-items/the-most-spectacular-contribution-of-the- book-makers-art-to-16th-century-science> [18. 6. 2021]).
Slika 8: David Pelham, The Human Body, 1983 (pridobljeno s <https://medium.com/@bagrilo/el-pop- de-los-libros-animados-67214c4cf5c8> [18. 6. 2021]).
Slika 9: Prizor, ki prikazuje notranjost suke, Martin Engelbrecht, 1730 (pridobljeno s
<https://artsandculture.google.com/asset/diorama-showing-a-sukkah-interior-augsburg-germany-c- 1730/3gEdVU_hhxbVOg> [18. 6. 2021]).
Slika 10: S. Louis Giraud in Theodore Brown, Animal life in fact, fancy and fun, okoli 1930
(pridobljeno s <https://historical.ha.com/itm/books/children-s-books/s-louis-giraud-editor-animal-life- in-fact-fancy-and-fun-pop-up-book-london-daily-sketch-and/a/683-58433.s> [18. 6. 2021]).
Slika 11: Milton Caniff, Terry and the Pirates in “Shipwrecked”, 1935 (pridobljeno s
<https://rayboasbookseller.com/2019/12/31/the-pop-up-terry-and-the-pirates-in-shipwrecked-by- milton-caniff/> [18. 6. 2021]).
Slika 12: Naslovnica revije Beeton’s Christmas Annual leta 1887 (pridobljeno s
<https://www.amazon.com/Beetons-Christmas-Annual-1887-Facsimile/dp/1913001008> [5. 6. 2021]).
Slika 13: The Strand Magazine, julij 1891 (pridobljeno s <https://www.arthur-conan- doyle.com/index.php/The_Strand_Magazine> [5. 6. 2021]).
Slika 14: The Adventures of Sherlock Holmes, 1892 (pridobljeno s <https://www.arthur-conan- doyle.com/index.php/The_Adventures_of_Sherlock_Holmes> [5. 6. 2021]).
Slika 15: Wakeham and Son, Plakat, 1885 (pridobljeno s
<https://collections.vam.ac.uk/item/O1165620/poster-poster-wakeham-and-son/> [3. 7. 2021]).
Slika 16: William Morris, News from Nowhere, 1892 (pridobljeno s
<https://www.swanngalleries.com/news/books/2019/08/art-press-illustrated-books-ashbery-blake- cocteau-rackham-fall-2019/> [3. 7. 2021]).
Slika 17: Ottmar Mergenthaler, stroj Linotype, 1886 (pridobljeno s
<https://letterpresscommons.com/linotypeandintertype/> [3. 7. 2021]).
Slika 18: Plakat za rotacijsko litografsko prešo Richarda Hoa, 1870 (pridobljeno s
<http://havingalookathistoryofgraphicdesign.blogspot.com/2012/04/development-process-form- lithography-to.html> [3. 7. 2021]).
Slika 19: Louis Prang, Božična voščilnica, 1876 (pridobljeno s <https://blog.nyhistory.org/prang/> [3.
7. 2021]).
Slika 20: Pisava Bodoni (pridobljeno s
<https://en.wikipedia.org/wiki/Bodoni#/media/File:ITCBodoni.png> [3. 7. 2021]).
Slika 21: Pisava Didot (pridobljeno s
<https://en.wikipedia.org/wiki/Didot_(typeface)#/media/File:DidotSP.svg> [3. 7. 2021]).
Slika 22: Primer fat face pisave, Robert Thorne, 1821 (objavljeno v Philip B. MEGGS in Alston W.
PURVIS, Meggs’ history of graphic design, Hoboken 20166, str. 154).
Slika 23: Primer Egyptian pisave, Vincent Figgins, 1840 (objavljeno v Philip B. MEGGS in Alston W.
PURVIS, Meggs’ history of graphic design, Hoboken 20166, str. 154).
Slika 24 (desno): Primer pisave z iluzijo globine, Vincent Figgins, 1815 (objavljeno v Philip B.
MEGGS in Alston W. PURVIS, Meggs’ history of graphic design, Hoboken 20166, str. 156).
Slika 25: Prva sans serifna pisava, ki jo je oblikoval William Caslon IV, 1816 (objavljeno v Philip B.
MEGGS in Alston W. PURVIS, Meggs’ history of graphic design, Hoboken 20166, str. 156).
Slika 26: Master stran knjige z mrežo, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 27: Začetna stran zgodbe, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 28: Pisavi Crimson Pro (levo) in Roboto (desno), Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 29: Besedilo z inicialko, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 30: Ilustracija, ki nadomesti besedilo, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 31: Platnica knjige The Adventures of Sherlock Holmes.
Slika 32: Primer okvira za naslovno stran, zgodbo The Boscombe Valley Mystery in zgodbo The Adventure of the Noble Bachelor (od leve proti desni), Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 33: Prikaz knjige The Adventures of Sherlock Holmes, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 34: Pismo iz zgodbe A Scandal in Bohemia, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 35: Pismo iz zgodbe The Adventure of the Noble Bachelor, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 36: Ovojnica velikosti 115 × 70 mm, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 37: Ovojnica velikosti 115 × 80 mm, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 38: Primer žigov, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 39: Telegram iz zgodbe The Adventure of the Copper Beeches, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 41: Članek iz zgodbe The Five Orange Pips, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 42: Vozni red za vlak, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 43: Vozovnica za vlak, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 44: Sprednja in zadnja stran fotografije iz zgodbe A Scandal in Bohemia, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 45: Miniaturni portret iz zgodbe The Adventure of the Noble Bachelor, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 46: Stran iz dnevnika, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Slika 47: Etui za kartice in račun s sporočilom, Anja Kadunc, 2021, osebni arhiv.
Priloge
Priloga 1
Ilustracije in interaktivni elementi v vrstnem redu, kot se pojavijo v knjigi.
Priloga 2
Primeri tipičnih strani knjige.
Zahvala
Ob koncu se zahvaljujem mentorju doc. Romanu Ražmanu za pomoč in svetovanje pri ustvarjanju diplomskega dela.
