Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje Humor: sredstvo za spoprijemanje z neprijetnim (Fotografsko raziskovanje defenzivnega humorja)
Tine Lisjak
Ljubljana, 2021
Akademija za likovno umetnost in oblikovanje
DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študijski program prve stopnje Humor: sredstvo za spoprijemanje z neprijetnim (Fotografsko raziskovanje defenzivnega humorja)
Mentorica: doc. mag. Emina Djukić Somentor: doc. Tomaž Furlan
Ime in priimek avtorja: Tine Lisjak
Študent rednega študija Vpisna številka: 42180054
Študijski program in smer: Oblikovanje vizualnih komunikacij, Fotografija
Ljubljana, avgust 2021
Naslov diplomskega dela: Humor: sredstvo za spoprijemanje z neprijetnim (Fotografsko razisko- vanje defenzivnega humora)
Title of thesis: Humor: a means of dealing with unpleasant (Photographic exploration of defensive humor)
UDK 77: 159.942.3(043.2)
vizualne komunikacije visual communications
humor humor
humor v umetnosti humor in art
katastrofa catastrophe
kostum costume
preživetje survival
obrambni mehanizem defense mechanism
mehanizem spoprijemanja cooping mechanism
fotografija photography
video video
diplomska naloga BA thesis
Izvleček
Naš duševni svet, to intelektualno kraljestvo naših misli in predstav, vsebuje tudi svoje zavore, na- pake in izkrivljenosti ter obilico smešnega in komičnih kontrastov.
Smeh je refleks, a edinstven v tem, da nima očitnega biološkega namena. Zdi se, da je njegova edi- na naloga razbremenitev napetosti. Humor pa lahko deluje kot prilagodljiv obrambni sistem, ki omogoča ljudem zaznavanje komične absurdnosti v zahtevnejših situacijah.
Dvojnost, ki jo tragedija vidi kot usodno protislovje v naravi stvari, komedija vidi kot še en primer neskladne resničnosti, s katero mora vsak živeti, kakor se le da.
Kierkegaard (1846) pravi, kjer je življenje, tam je protislovje. Kjer pa je protislovje, je prisotno komično. Moje praktično delo je avdiovizualni poskus raziskovanja humornega spoprijemanja s tragičnimi oziroma katastrofalnimi situacijami. Delo je razdeljeno na tri dele, tri različne ustaljeno neprijetne situacije, ki jih vsebinsko in tehnično poskušam reševati na humoren, neobremenjen način, kar v določenih aspektih meji na bizarno.
Abstract
Our mental world, this intellectual realm of our thoughts and ideas, also contains its own brakes, faults and distortions, and an abundance of ridiculous and comic contrasts. Laughter is a reflex, but unique in that it has no obvious biological purpose. His only job seems to be the relief of tension.
Humor, however, can act as an adaptable ego defense system that allows people to perceive comic absurdity in more complex situations.
The duality that tragedy sees as a fatal contradiction in the nature of things, comedy sees as another example of the inconsistent reality with which everyone must live as well as possible. Kierkegaard (1846) says where there is life, there is contradiction. Where there is a contradiction, however, the comic is present. My practical work is an audio-visual attempt to explore humorous coping with tragic or catastrophic situations. The work is divided into three parts, three different constantly un- pleasant situations, which I try to solve in terms of content and technique in a humorous, unencum- bered way, which in certain aspects borders on the bizarre.
1. UVOD 7
2. HUMOR 8
2.1 KOMEDIJA 10
2.2 HUMOR V MODERNI IN SODOBNI UMETNOSTI 11
2.2.1 DADAIZEM IN READY-MADE 11
2.2.3 SODOBNA UMETNOST IN ČRNI HUMOR 13
2.2.4 MAURIZIO CATTELAN 14
2.3 SMEH 15
3. OBRAMBNI MEHANIZMI in MEHANIZMI SPOPRIJEMANJA 16
4. (NARAVNE) KATASTROFE 18
4.1 SOCIALNI VIDIK KATASTROFE 20
5. ANALIZA PRAKTIČNEGA DELA 22
5.1 SPLOŠNO 22
5.2 IZBIRA MODELA 26
5.3 KOSTUMI 26
5.3.1 KOSTUM ZA POMOČ PRI PREŽIVETJU POPLAVE 26 5.3.2 KOSTUM ZA POMOČ PRI PREŽIVETJU POŽARA 28 5.3.3 KOSTUM ZA POMOČ PRI PREŽIVETJU VIHARJA IN UNIČUJOČIH
VETROV 30
5.4 RAZSTAVA 32
6. ZAKLJUČEK 35
LITERATURA 37
SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA 38
1. UVOD
Humor kot reakcija na neprijetno je tema, ki me spremlja že velik del življenja. Bolje rečeno, humor me, kot mnoge izmed nas, spremlja že celo življenje. Humor in vse njegove različne vrste lahko preprosto opišemo kot vrsto stimulacije, ki si želi izzvati refleks smeha. Spontani smeh je motorični refleks, ki ga ustvarja usklajeno krčenje petnajstih obraznih mišic v stereotipnem vzorcu, skupaj s spremembo v ritmu dihanja. Električna stimulacija ličnične mišice (maior zygomaticus) z različnimi tokovi intenzivnosti izrisuje obrazne izraze, od šibkega nasmeha prek širokega nasmeha do že sko- raj izkrivljenega obraza, tipičnega za eksplozivno smejanje. Smeh modernega človeka je seveda 1 pogosto tudi običajne vrste, pri kateri prostovoljna namera nadomesti spontano refleksno aktivnost ali pa jo moti. V preteklosti so psihologi na humor pogosto gledali negativno, saj naj bi uporaba tega nakazovala izkazovanje premoči, vulgarnost, konflikt freudovskega id-a ali obrambni meha- nizem za zakrivanje resničnih občutkov. V tem pogledu naj bi posameznik uporabljal humor z na- menom poniževanja ali omalovaževanja drugih in napihovanja lastne vrednosti. Kot tak je bil hu- mor obravnavan kot nezaželeno vedenje, ki se mu je treba izogniti. Toda raziskave o humorju so 2 počasi splezale na zeleno vejo, humor je sedaj značajska moč. Pozitivna psihologija, polje psi- hologije, ki raziskuje aspekte človeških življenj, v katerih ljudje delujejo dobro, počnejo dobro, ugotavlja, da je humor lahko uporabljen za to, da se drugi počutijo dobro, da se pridobi intimnost ali da pomaga ublažiti stres oziroma stresne situacije. Skupaj s hvaležnostjo, upanjem in duhovnostjo spada humor v skupino prednosti, ki jih pozitivni psihologi imenujejo transcendence – v sodelovan- ju nam pomagajo vzpostaviti povezave s svetom in osmisliti življenje. Opažam, da do uporabe 3 humorja, tako iz moje strani kot iz strani druge osebe, pogosto pride tudi ob določeni neprijetni situaciji, ki narekuje nekakšno reakcijo.
Arthur KOESTLER, Humour, Encyclopaedia Britannica, dostopno na <https://www.britannica.
1 -
com/topic/humor> (21. 3. 2021).
Janet M. GIBSON, Getting serious about funny: Psychologists see humor as a character
2
strength, The Conversation, 24. 8. 2016, dostopno na <https://theconversation.com/getting-seri- ous-about-funny-psychologists-see-humor-as-a-character-strength-61552> (21. 3. 2021).
Rod A. MARTIN, Thomas E. FORD, The psychology of humor (second edition), San Diego 2018,
3
str. 28.
V svojem diplomskem delu se ukvarjam z vprašanjem, kaj humor sploh je in kako ter zakaj je tak konstrukt lahko zavzel takšno vlogo v naših življenjih. Zanima me tudi, zakaj v neprijetnih situaci- jah pogosto reagiramo z uporabo humorja in ali je tovrstna reakcija primerna, dobra ter smiselna.
Del teoretičnega dela diplomske naloge sem posvetil raziskovanju humorja kot mehanizma spopri- jemanja z neprijetnim na eni in humorja kot obrambnim mehanizmom na drugi strani. Na tem mes- tu se bosta raziskovalni in praktični del diplomske naloge povezala. S konstruiranjem različnih, povsem nepraktičnih, a v teoriji funkcionalnih kostumov, ki bodo služili preživetju različnih nar- avnih katastrof, bom raziskoval odnos med splošno tragičnimi oziroma neprijetnimi situacijami in uporabo humorja kot reakcijo na njih.
2. HUMOR
"Humor, komunikacija, v kateri dražljaj ustvarja zabavo." 4
V predavalnici na fakulteti ne obstaja jasen, predvidljiv odziv, ki bi predavatelju jasno dal vedeti, ali je svoje poslušalce uspešno prepričal, naučil. A ko pove šalo, smeh služi kot jasno merilo o us- pešnosti, torej smešnosti šale. Humor je edina oblika komunikacije, pri kateri dražljaj na visoki ravni zapletenosti povzroči stereotipiziran, previdljiv odziv na ravni fiziološkega refleksa. Torej lahko odziv uporabimo kot indikator te izmuzljive kakovosti, ki se imenuje humor – tako kot klik Geigerjevega števca označuje prisotnost radioaktivnosti. Tak postopek ni mogoč v nobeni drugi ob- liki umetnosti. Motorni refleksi, kot je ožanje očesne zenice pri bleščeči svetlobi, so preprosti odzivi na preproste dražljaje, njihov pomen za preživetje pa je očiten. Spontano krčenje petnajstih
obraznih mišic, povezano z nekaterimi neustavljivimi zvoki, se zdi kot dejavnost brez kakršne koli uporabne vrednosti, ki bi bila povezana z bojem za preživetje. Smeh je refleks, a edinstven v tem, da nima očitnega biološkega namena. Arthur Koestler, angleški pisatelj, novinar in kritik, ga je poimenoval luksuzni refleks. Zdi se, da je njegova edina naloga razbremenitev napetosti. 5
Zanimivo je tudi neskladje med naravo in kompleksnostjo dražljaja (šala, vic) ter odziva na dražljaj.
Ko zdravnik s kladivcem rahlo udari pod pogačico kolena, povzroči samodejen izteg kolena (brco navzgor), tako dražljaj kot odziv nanj delujeta na isti primitivni fiziološki ravni, ne da bi bilo potrebno posredovanje višje duševne funkcije. Specifično refleksno aktivacijo obraznih mišic povzroči šele kompleksna miselna dejavnost.
KOESTLER, op. 1.
4
Prav tam.
5
Nadaljnje je treba razlikovati med smehom in humorjem. Smeh torej preprosto lahko opišem kot enostavno refleksno dejanje, humor je nasprotno veliko bolj zapleten in vsebuje toliko več družbene interakcije kot preprosta sprostitev napetosti. Ena od stvari, na katere je treba opozoriti, je, da komičnost ne obstaja izven striktno družbenih okvirjev. Krajina je lahko lepa, čudovita ali pa nezan- imiva in grda, ampak nikoli ne bo smešna. Lahko se smejimo živali, toda samo zato, ker smo jo za- znali v nekem človeškem obnašanju ali izrazu. Lahko se smejimo pokrivalu, a ne njegovemu krznu ali slami, temveč obliki, ki so mu jo ljudje dali. Francoskemu filozofu Henriju Bergsonu se je zdelo zanimivo, da je tako pomembno, in tudi preprosto dejstvo, pritegnilo le malo pozornosti filozofov. 6 Nekaj jih je človeka definiralo kot žival, ki se smeje. Morda bi ga lahko poimenovali tudi žival, ki se ji smejijo; če katerakoli druga žival oziroma brezživljenjski predmet ustvari enak učinek, potem ga vedno lahko pripišemo neki podobnosti človeku, oznaki, ki mu jo da oziroma uporabi, ki mu jo je namenil.
Teoretika Martin in Ford v svojem delu Psihologija humorja iz leta 2018 izpostavita in opišeta tri najpogostejše teorije humorja , s katerimi moja diplomska naloga odlično sovpada. Prva, ki jo 7 opišeta, je teorija olajšanja (relief theory). Ta se osredotoča predvsem na motivacijske mehanizme medosebnih potreb in trdi, da humor zagotavlja olajšanje napetosti. Avtorja postavljata to teorijo analogno ob bok hidravličnemu motorju, pri čemer smeh služi funkciji tlačnega ventila – na ta način se s smehom razbremeni pritisk, ki ga človek tako lahko kontrolira. Druga je teorija superi- ornosti (the superiority theory). Slednja se osredotoča na medosebne motivacijske mehanizme, a tokrat s humorjem, ki rezultira v povečanje samozavesti. Humor tu nastaja z naslajanjem nad nes- rečami drugih, z zmagoslavjem nad njihovimi napakami, kar spodbuja samookrepitev in občutke superiornosti. Tretja je teorija neskladnosti (the incongruity theory), ki se osredotoča na kogni- tivne mehanizme zaznavanja in interpretacije ter trdi, da je zaznavanje neskladnosti to, kar pojas- njuje humor. Po domače, smeh je funkcija predvidevanja drugačnega rezultata kot tistega, ki smo ga pričakovali.
S svojimi kostumi in situacijami, ki sestavljajo praktični del te naloge, krmarim med vsemi tremi teorijami humorja po Martinu in Fordu.
Henry BERGSON, Laughter: An essay on the meaning of the comic, Gutenberg, dostopno na
6
<https://www.gutenberg.org/files/4352/4352-h/4352-h.htm> (20. 3. 2021).
MARTIN in FORD 2018, op. 3, str. 34.
7
Katastrofične situacije, ki sem jih poustvarjal, so s pomočjo vključenega humorja zagotovo olajšan- je napetosti. Prav tako je močno vlogo odigrala teorija neskladnosti – preživetje katastrofičnih situacij je namreč pogojeno s primerno opremo, smotrnim vedenjem, ki bi jih v taki situaciji pričakovali, jaz pa odgovarjam z neskladnostjo, z drugačnim rezultatom, kot bi ga pričakovali. Ne- nazadnje bo, hočem nočem, do izraza prišla tudi teorija superiornosti. Predstaviti splošno katas- trofične situacije na humoren način je hitro lahko tolerirano kot posmehovanje in žaljenje tistih nes- rečnih ljudi, ki so takšne katastrofične situacije preživeli, ali še huje, jih niso preživeli. Moj namen na tem mestu seveda ni ta. Vendar tu z eno nogo vseeno vstopam v črno komedijo, komedijo z nasilno ali grozno vsebino na šaljiv ali farsičen način. 8
Humor lahko deluje tudi kot prilagodljiv obrambni sistem ega, ki ljudem omogoča zaznavanje komične absurdnosti v zelo zahtevnih situacijah. V tem pogledu je humor hkrati obrambni meha- nizem in mehanizem spoprijemanja s stisko. Samson, Glassco, Lee in Gross so v študiji iz leta 2014 ugotovili, da šaljivo spopadanje, uporabljeno po ogledu negativnih slik, povečuje pozitivna čustva tako pri kratkoročnem kot pri dolgotrajnem spremljanju. 9
2.1 KOMEDIJA
Klasična koncepcija komedije, ki izvira iz časa Aristotla in antične Grčije (4. st. pr. n. št.) ter velja še danes, je, da se ukvarja z ljudmi kot družabnimi bitji (social beings) bolj kot s privatnimi oseba- mi, predvsem pa, da je njena funkcija odkrito korektivna. Namen komičnega umetnika je družbi postaviti zrcalo, da odraža njene neumnosti in razvade, v upanju, da bodo posledično popravljene.
Starorimski pesnik Horacij je opozoril na posebne učinke, ki jih je mogoče doseči, ko komedija povzdigne svoj tragični glas in ko tragedija sprejme prozaični, a vplivni jezik komedije. 10 Tragedija gleda na dvojnost narave določene stvari kot na nekaj slabega, usodnega. Objokuje to stanje in iz njega ne išče izhoda, temveč se znotraj njega brezupno vrti v krogu. Komedija dvojnost narave določene stvari pozdravlja in jo izkorišča sebi in svojemu namenu v prid. Kierkegaard (1846) pravi, kjer je življenje, tam je protislovje. Kjer pa je protislovje, je prisotno komično. Trag-
Comédie noire, Lexico, dostopno na <https://www.lexico.com/definition/comedie_noire> (24. 3.
8
2021).
Andrea C. SAMSON, Alana L. GLASSCO, Ihno A. LEE, James J. GROSS, Humorous coping and
9
serious reappraisal: short-term and longer-term effects, Europe's journal of psychology, 10/3, 2014, str. 571–581, dostopno na <https://ejop.psychopen.eu/index.php/ejop/article/view/730/
html> (21. 3. 2021).
Cyrus Henry HOY, Comedy, Encyclopaedia Britannica, dostopno na <https://www.britannica.
10 -
com/art/comedy> (21. 3. 2021).
ično in komično, oba temeljita na protislovju, a je tragično trpeče, komično pa neboleče protislovje.
Komedija protislovje pokaže skupaj z izhodom, zato je protislovje neboleče. Nasprotno tragedija obupuje nad tem, kako izstopiti iz protislovja. 11
2.2 HUMOR V MODERNI IN SODOBNI UMETNOSTI
Tradicionalno imamo ljudje neko idejo, da naj bi bila umetnost resna, toga zadeva. V tem pogledu bi bila komična, smešna umetnost, verjetno na najnižji stopnički. Vseeno, sploh zadnje čase, v ga- lerijah, umetniških sejmih ipd. videvamo umetniška dela, ki nam včasih narišejo nasmešek na obraz. Pogosto so to razne prebrisane formalizirane domislice, triki, katerih eden od subjektov je tudi gledalec, kopičenja med seboj neskladnih predmetov in tako naprej. Morda je tudi to eden od fenomenov, zaradi katerih je sodobna umetnost pogosto družbeno nerazumljena. Morda smeh pred umetnino lahko pomaga, prispeva k umetnini, šali, katere gledalec je lahko žrtev, njen pomembni sestavni člen, ali zgolj publika.
Humor je navdahnjen z vrzelmi, razdaljo med različnimi družbenimi kodami, različnimi družbenimi konvencijami in vnaprej ustvarjenimi idejami. V tem smislu je humor vedno prestopen oziroma transgresiven. Zato niti ni tako čudno, da je humor danes tako močno prisoten v umetnosti, saj je transgresija praktično eden temeljnih ciljev sodobne umetnosti.
2.2.1 DADAIZEM IN READY-MADE
Dvajseto stoletje označuje nekak obrat pri dojemanju humorja kot del takratne sodobne umetnosti s pojavom dadaizma in z njim povezane ready-made umetnosti. Dadaizem je intelektualno, literarno in umetniško gibanje, ki je vzklilo iz kaotičnega konteksta prve svetovne vojne. Dadaizem sam sebe definira z razbijanjem družbenih konvencij s humorjem, posmehom in morda nepoštenostjo. Humor je torej temelj tega gibanja, na kar jasno nakazuje že ime – beseda dada sama po sebi namreč nima nobenega pomena in je preprosta šala, soočena z absurdnostjo in resnostjo vojne. Pri dadaizmu gre za svobodo in ustvarjalno spontanost. Umetniško ustvarjanje se kaže v obliki prismuknjenih umet- nin, polnih besednih iger, v obliki ready-made umetnin in umetniških performansov. Znan je bil tudi po vlogi naključja in naključnosti v ustvarjalnem procesu.
Marcel Duchamp se je pridružil gibanju že zelo zgodaj po njegovem nastanku. Slavna Fontana (Fountaine) je sprovedla revolucijo in je lahko razumljena znotraj anti-establišment okvirjev
Søren KIERKEGAARD, Thomas C. ODEN, The humor of Kierkegaard, Princeton 2020, str. 198.
11
dadaistične filozofije. Konec koncev, kaj pa je ready-made drugega kot trik, ki se izvaja na gledal- cu, z vsakdanjim predmetom predstavljenim kot umetniško delo?
Slika 1 Marcel Duchamp, LHOOQ, 1919
2.2.3 SODOBNA UMETNOST IN ČRNI HUMOR
Razlika v humorju sodobne umetnosti v primerjavi z igrivim humorjem dadaistov izhaja iz njegove nagnjenosti k temnejšemu, črnemu humorju. V primerjavi s humorjem dadaistov se vedno več umetnikov zateče k temnemu humorju in ironiji kot orožju v družbenem in/ali političnem protestu.
Mnogo sodobnih umetnikov danes stoji za ideologijo, da je njihova naloga prevpraševati oziroma zanikati pravila, ki jih postavlja družba. Zato so potrošništvo, odpadki, neenakost, okoljske prob- lematike ponavljajoče se teme v sodobnem ustvarjanju.
Nekateri mednarodni prominentni umetniki so zgradili svoj imperij na umetnosti temnega humorja.
Ustvarjalni opus Maurizia Cattelana je na primer opus, ki je temačen, paradoksalen, provokativen in smešen.
Slika 2 Maurizio Cattelan, Deveta Ura (La Nona ora), 1999
2.2.4 MAURIZIO CATTELAN
Od osemdesetih let prejšnjega stoletja Cattelan ustvarja umetniška dela, o katerih je v akademskih krogih težko govoriti, vsaj odkrito in strogo. Povzročil je sicer veliko hrupa, ki je po eni strani prežet s hvalo in aplavzom, istočasno ga ta isti hrup pogosto želi diskreditirati. Večina tekstov o Cattelanu slednjega označuje za klovna umetniškega sveta, dvornega norčka. Tako izpet kot ta opis že je, vseeno ni napačen. Klovnova naloga je postavljanje ogledala zbrani družbi, njeni pompoznos- ti, pomanjkljivosti in strahovom, in to je nekaj, kar Cattelanu uspeva z odliko. Zvišuje letvico komike z vsakim novim delom, ki ga ustvari. Njegovo delo Deveta ura (La Nona ora) je na 12 primer hiperrealistična skulptura nekdanjega papeža Janeza Pavla II., ki zgleda, kot da bi ga zadel meteor. Tu Cattelan s humorjem postavlja pod vprašaj papeško institucijo. Prirejanje takšne nesreče s svetovno znano, ljubljeno osebo je zelo provokativno in samo po sebi subverzivno. Prav to je ra- zlog, zakaj je to delo smešno; je nasilno, morda grozljivo, na šaljiv oziroma farsičen način. Catte- lanov humor je daleč od igrive, razigrane miselnosti, ki je bila dadaistom tako blizu. Namen tega zagrizenega in temnega humorja je zmotiti temelj družbe. Ta humor izhaja iz neke vrste globokega razočaranja in deluje kot mehanizem za spoprijemanje z neprijetnim. Maurizio Cattelan je nekoč v nekem intervjuju izjavil, da ni ustvaril ničesar provokativnejšega, pretresljivejšega in brutalnejšega od tistega, kar videvamo vsak dan okoli nas. V primerjavi z dnevnimi novicami na poročilih nje13 - gova dela niti niso tako zelo cinična. Drugače rečeno, so preprosto dovolj močna, da zbudijo, pre- maknejo ljudi.
Njegova umetnost torej stremi k temu, da bi skozi odkrito kritiko zabavala, a hkrati deluje, kot da želi prav temu umetniškemu svetu ubežati, želi si emancipacije od običajnih mehanizmov umet- niškega sveta, kar ni del klovnovega poslanstva. Svojo željo po bežanju Cattelan morda najbolje izrazi v svojem delu Nedelja v kraju Rivara (Una domenica a Rivara), ki je nastalo za razstavo v gradu Rivara (Castello di Rivara). Med sabo je zvezal rjuhe, ki jih je spustil iz okna najvišjega nad- stropja gradu, tako da je izgledalo kot v kakšnem filmu, v katerem se zgodi pobeg iz zapora. To delo zanika institucionalizirane oblike umetnosti in se od njih oddaljuje, vseeno ne predstavlja popolnega pobega, saj bi v tem primeru Cattelan verjetno sam splezal po vrvi, spleteni iz rjuh, in jo potem tudi verjetno nekam skril. Podobne konotacije najdem tudi v njegovih drugih delih, recimo
Tom MORTON, Maurizio Cattelan: Infinite Jester, v: Documents of Contemporary Art: The
12
Artist's Joke (ur. Jennifer Higgie), Whitechapel, London, 2007, str. 205–211.
CHRISTIE’S, Maurizio Cattelan, on the nature of evil, Christie’s: post-war & contemporary art,
13
dostopno na <https://www.christies.com/features/Maurizio-Cattelan-on-the-nature-of- evil-7306-3.aspx> (16.6.2021).
Nezapolnjen (Unfilled (2001)), v katerem Cattelan v eni izmed sob, na stenah katere visijo dela ni- zozemskih slikarskih mojstrov sedemnajstega stoletja, v Boijmans Museum Rotterdam v tla izko- plje nekakšen rov, skriti tunel, iz katerega kuka glava voščene lutke Cattelana, ki gleda, kot da bi se še poslednjič uzrl na to visoko umetnost, ki ji ne more parirati, preden odide, medtem ko je vedel, da se je z odmikom od muzeja zapisal v prihodnjo umetnostno zgodovino. Ta in podobna njegova dela, ki govorijo o emancipaciji od sveta umetnosti, so istočasno odvisna od njega. Ne želi si torej zapustiti umetniškega prostora, temveč ga postopoma spremeniti na način, ki bi mu odgovarjal. 14
2.3 SMEH
Gelotologija (iz grščine, gelos = smeh) je tista znanost, ki preučuje fiziološke učinke smeha na naša telesa. Smeh lahko preprosto poimenujemo kot celoten telesni, fiziološki odziv na humor. Podobno kot pri aerobni vadbi iskren smeh vključuje krčenje in sproščanje obraznih, prsnih, trebušnih in skeletnih mišic, lajšanje mišične napetosti in krčev, ki ustvarjajo kronične bolečine. V prvih desetih sekundah smeha se petnajst obraznih mišic skrči in sprosti, medtem ko se pojavi stimulacija velike ličnične mišice. Močen smeh vodi do povečanega srčnega utripa, hitrejšega dihanja in do povečane rabe kisika, kar je res podobno spremembam, ki jih opazimo pri aerobni vadbi. Vendar se te spre- membe kažejo samo v trenutkih intenzivnega smeha, ki ga težko izvajamo daljše časovno obdobje, zato je malo verjetno, da bi smeh lahko tolerirali kot realističen nadomestek aerobne vadbe. Hkrati je že z dvajset sekundnim smehom moč podvojiti utrip srca za naslednjih tri do pet minut. Zato je Cousins smeh opisal kot obliko jogginga za drobovje. Tem povišanim nivojem fiziološkega delo- vanja telesa po približno dvajsetih minutah sledi obdobje relaksacije mišic z ustreznim padanjem srčnega utripa, intervala dihanja in krvnega pritiska, ki padejo celo pod osnovno raven. Pojavi se občutek fiziološke in psihološke sproščenosti ter umirjenosti, ki lahko traja do petinštirideset minut po smejanju. 15
Učinek smeha na t. i. hormone stresa, epinefrin, norepinefrin in kortizol, je nejasen. Epinefrin, ki je poznan kot naravni možganski opiat, pripomore pri zmanjševanju bolečine in poveča občutek evforije. Nekaj študij na to temo je bilo do zdaj že izvedenih, a so si rezultati deloma nasprotujoči.
MORTON 2007, op. 12, str. 205–211.
14
Lindsey WILSON-BARLOW, The physiological effects of laughter, National register of health
15
service psychologists, dostopno na <https://www.findapsychologist.org/the-physiological-effects- of-laughter-by-lindsay-wilson-barlow/> (23. 3. 2021).
Bolj jasno se je izkazalo, da smeh zmanjšuje izločanje stresnega hormona kortizola, ki se izloča, ko se znajdemo v stresnih situacijah.
To je pomembno, ker se predvideva, da če smeh dejansko zmanjšuje raven stresnih hormonov, bi bil to verjetno eden tistih mehanizmov, ki bi lahko razjasnil tudi hipotetično povezavo med smehom in močnejšim imunskim sistemom, kar bi nadalje omogočalo boljše zdravstvene rezultate. Druga od možnih razlag povezave uspešnosti imunskega sistema in smeha temelji na koncentraciji imunoglo- bina A (IgA) v slini. Nizke vrednosti IgA korelirajo z visoko ravnjo stresa in bolezni v življenju. V eni izmed raziskav so opazili, da se je testirancem povečala koncentracija IgA v slini po gledanju zabavnih videovsebin, ki so sprožale smeh. Učinek smeha na endokrini in imunski sistem je očitno področje, na katerem so potrebne dodatne raziskave. Tudi učinki smeha na centralni živčni sistem še niso nedvoumno raziskani in dobro znani. Kljub temu se zdi, da se poveča raven kateholamina, kar lahko posledično vpliva na duševne funkcije, kot so medosebna odzivnost, čuječnost in spomin. 16
Smeh torej lahko izboljša razpoloženje, poveča delovanje imunskega sistema in uravnava stresne hormone. Poleg tega je smeh brezplačen (ali vsaj cenovno dostopen) in nima škodljivih ali neže- lenih stranskih učinkov (z izjemo občasnih bolečin v želodcu).
3. OBRAMBNI MEHANIZMI in MEHANIZMI SPOPRIJEMANJA
Koncept obrambnih mehanizmov izvira iz teorije psihoanalize. Psihoanalitiki menijo, da naj bi obrambni mehanizmi ščitili ego pred čustveno bolečino s pomočjo podzavestnega popačenja
resničnosti. Obrambni mehanizmi sami po sebi niso nujno slabi, ljudem lahko omogočijo uspešne17 - jše prebrodenje bolečih izkušenj ali uspešnejše usmerjanje njihove energije. Problematični pa postanejo ob prepogosti ali predolgi uporabi.
Mary PAYNE BENNETTand Cecile LENGACHER, Humor and laughter may influence health IV.
16
Humor and immune function, Evidence-based complementary and alternative medicine : eCAM, 6/2, str. 159–164, dostopno na <https://doi.org/10.1093/ecam/nem149> (2. 4. 2021).
Heather S. LONCZAK, Humor in psychology: coping and laughing your woes away, Positive
17
psychology, dostopno na <https://positivepsychology.com/humor-psychology/> (18. 3. 2021).
Koncept obrambnih mehanizmov je nastal iz dela Sigmunda Freuda in njegove hčere Anne. 18
Mehanizmi spoprijemanja se nanašajo na kognitivne in vedenjske strategije, ki jih ljudje zavestno uporabljamo v reševanju stresnih situacij oziroma zapletenih potreb, pa naj bodo interne ali ek- sterne. Izguba službe na primer predstavlja eksterno potrebo. Človeku se je zgodilo nekaj obremen- jujočega oziroma stresnega in poišče poti, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih prinese izguba službe.
Na drugi strani je spopadanje z depresijo interna potreba. Čeprav ni nobenega travmatičnega ek- sternega dogodka, se mora človek spoprijeti z notranjimi izzivi, ki jih predstavlja depresija. 19 Pomembno je razlikovati med mehanizmi spoprijemanja in obrambnimi mehanizmi. Mehanizmi spoprijemanja se uporabljajo za obvladovanje stresa, medtem ko so obrambni mehanizmi praviloma nezavedni procesi, za katere ljudje ne vedo, da jih uporabljajo. Projekcija je na primer obrambni mehanizem, ki vključuje videnje neprijetnih aspektov sebe v drugih ljudeh.
Pri razlikovanju in sistematizaciji mehanizmov spoprijemanja lahko uberemo več poti, a ena glavnih, in vsekakor pomembnih za to diplomsko delo, je distinkcija med strategijami glede na fokus spoprijemanja. Prva je strategija, osredotočena na probleme. Uporabniki te strategije se bodo osredotočili na problem sami in skušali napasti glavni vzrok stiske. To bodo poskušali doseči s pomočjo analize situacije, s tršim delom, z uporabo tega, kar so se že naučili v življenju in ne- nazadnje s pogovorom z nekom, ki ima neposreden vpliv na dano situacijo.
Druga je strategija, osredotočena na čustva. Tisti, ki uporabljajo strategijo spoprijemanja s čustvi, bodo svojo energijo usmerili v spopadanje s svojimi čustvi in občutji in ne s samim problemom. V tem primeru so uporabljeni mehanizmi premišljevanja, domišljanja, izogibanja ali zanikanja, obtoževanja ... 20
Zdi se, da strategija, osredotočena na čustva, pomeni preprosto ignoriranje problema, a je vseeno pomembna. Včasih nismo sposobni spremeniti svoje situacije ali vplivati na problem, ki ga
izkušamo, in v teh primerih je pomembno, da se osredotočimo na to, kar lahko kontroliramo – sebe.
Nadalje lahko mehanizme spoprijemanja razvrstimo v še eno pomembno delitev: aktivno spopri- jemanje in izogibajoče spoprijemanje. V tem primeru je aktivno spoprijemanje s težavami defini-
Roberta SATOW, Defense Mechanisms: is compulsive humor a defense?, Psychology Today,
18
20.4.2018, dostopno na <https://www.psychologytoday.com/us/blog/life-after-50/201804/de- fense-mechanisms> (18. 3. 2021)
Courtney E. ACKERMAN, Coping mechanisms: dealing with life’s disappointments in a healthy
19
way, Positive psychology, dostopno na <https://positivepsychology.com/coping/> (18. 3. 2021).
Prav tam.
20
tivno boljša strategija. Vendar so možne situacije, kjer je izogibajoče spoprijemanje v pomoč. Zago- tovo pomaga osebi v določeni težki osebni situaciji na kratek rok in lahko predstavlja smotrno izbiro spoprijemanja, če je oseba v nevarnosti, da bi jo dana situacija povsem duševno nadvladala. 21 Ena izmed strategij aktivnega spoprijemanja z izzivi so tudi mehanizmi konverzije. Ti mehanizmi spoprijemanja so poskusi spremeniti ali preoblikovati problem v nekaj drugega. Fokusirati se reci- mo na pozitivno, da bi iz problema ustvarili pozitivno situacijo namesto stresne. To strategijo spoprijemanja bom delno uporabil tudi v svojem praktičnem delu te diplomske naloge. Na tem mes- tu bi omenil še eno skupino strategij aktivnega spoprijemanja – napadalne mehanizme. Ti meha- nizmi poskušajo preusmeriti stres oziroma nelagodje, ki ga oseba občuti, na drugo osebo ali skupino ljudi. Ker oseba to dela zavestno, in ljudje, na katere ta oseba preusmerja svoje nelagodje, načeloma z njim niso direktno povezani, gre tu še vedno za mehanizem spoprijemanja in ne obrambni meha- nizem.
4. (NARAVNE) KATASTROFE
Preden sem se potopil v raziskovanje pojava katastrofe, sem si ga predstavljal kot preprost koncept vzroka in rezultata – zaradi določenega razloga (premikanje tektonskih plošč recimo) se zgodi nekaj (nepredvidljivega), kar povzroči negativne gmotne in psihološke posledice. Ugotovil sem, da je skoraj nemogoče poiskati jasno, sprejemljivo definicijo, kaj katastrofa je. Kljub temu je definicija neke oblike neizogibna, če bi se radi s katastrofo in njenimi posledicami soočili.
Zgodnja verovanja so katastrofe obravnavala kot nadnaravne moči, pojave, ki mostijo med zemeljskim in nebeškim ter izražajo božje nezadovoljstvo nad človeštvom. Latinsko ime za katas- trofo je disastrum (v angleščini imajo za katastrofo dva izraza, disaster in catastrophe, ki se med sabo malenkostno razlikujeta, v slovenščini poznamo za ta namen le besedo katastrofa), kar dobesedno pomeni ‘slaba zvezda’ oziroma ‘znanilec pogube’ in mnogi ljudje so verjeli prav to.
Kometi, toča, neurja in podobni niso veljali za naravne, temveč za mistične pojave, prepredene z moralnim pomenom. Toda s preusmeritvijo človeške misli iz religije v znanost so nepristranske in- terpretacije izrinile duhovne in utemeljile koncept katastrofe v sekularnem smislu. Hitro se je pojav- ilo merilo, ki vztraja še danes in je vezano na drobir, ki ga katastrofa pusti za seboj, na primer:
število umrlih in poškodovanih, poškodovana oziroma uničena infrastruktura, premoženjska
izguba ... V zadnjem času so znanstveniki izpodrinili ekološko deterministične definicije s kulturno usmerjenimi modeli. Kot pravi Matthew Mulcahy, katastrofe (prevzeto
Prav tam.
21
prek nem. Katastrophe in lat. catastropha iz gr. katastrophḗ ‛uničenje, poguba’, prvotno ‛obrat, pre- obrat’ (v grški tragediji preobratu sledi katastrofa), kar je izpeljano iz gr. katastréphō ‛obrnem, podi- ram, rušim’, sestavljenke iz gr. katá ‛dol’ in stréphō ‛vrtim, obračam, prekucnem’) postanejo 22 katastrofe, šele ko se naravne sile srečajo s človeškimi.
Naravni pojavi, kot so hurikani, vulkani, potresi, poplave ... še vedno uživajo visoko stopnjo raziskovanja zunaj svojega družbenega okolja, a jih je hkrati treba razumeti kot sprožilne meha- nizme, ki razkrivajo pomanjkljivosti v okoljskih in družbenih sistemih. Poiskati je treba pravo razmerje med dojemanjem katastrofe kot fizičnega (naravnega) pojava in kot družbenega koncepta na drugi strani, da lahko katastrofo kot tako ustrezno definiramo. Definicija je potrebna tudi za vo- denje intervencij po naravni katastrofi, na primer ko vlada regijo, opustošeno s poplavami, razglasi za "območje katastrofe”. S tem v veljavo navadno stopijo določeni (olajševalni) zakoni, v primeru izrednega stanja se legislativna moč prerazporedi tako, da je omogočeno hitrejše odločanje, ki je takrat izjemnega pomena.
Katastrofe so pogosto obravnavane kot dogodki iz fizičnega sveta, ki so škodljivi ljudem in jih povzročijo njim nepoznane sile. Po navadi so nenapovedane in ujamejo prizadeto populacijo (in administracijo) nepripravljeno. Obstajajo tudi katastrofe, ki se ponavljajo (poplavna območja), v teh primerih se praviloma razvije kultura adaptacije in izogibanja nesrečam. Pomembna značilnost katastrof je njihova osrednjost. Med oziroma po katastrofi se zgodi popolna razgradnja vsakod- nevnega delovanja sistema z izginotjem normalnega družbenega delovanja, izgubo neposrednih vodstvenih položajev in pomanjkanjem funkcionalnosti zdravstvenega ter urgentnega sistema, tako da preživeli niti ne vedo, kam bi šli po pomoč.
Katastrofe, povzročene s strani človeka, ločimo od tistih, ki so nastale kot posledica nam
neprimernega delovanja narave. Pri tistih, ki so povzročene s strani človeka, razlikujemo med tisti- mi, ki niso bile zaželene oziroma načrtovane in so se zgodile zaradi napake človeka – v tem primeru se odgovornost šteje za institucionalno in kompenzacija za nastalo škodo (recimo s strani
zavarovalnic) je zagotovljena, in tistimi, ki so imele jasen namen, kot v primeru konvencionalne vojne ali terorističnega napada. V teh primerih lahko posamezniki sprožijo bolj ali manj legitimne ali učinkovite mehanizme spoprijemanja ali obrambne mehanizme za soočanje z agresijo. Pri katas- trofah, ki jih povzroča za nas neprimerno delovanje narave, vrsta nesreče običajno določa način za- znavanja bolečine in količino krivde. Nekatere so bolj predvidljive, na primer na orkanskih ob-
Katastrofa, Etimološki slovar, dostopno na <https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-
22
slovar/4287412/katastrfa?View=1&Query=strofa&All=strofa&FilteredDictionaryIds=193&Filtered- DictionaryIds=207#> (27. 7. 2021).
močjih, izbruhi vulkanov ali poplav, druge pa manj – kot pri nekaterih potresih ali večjih požarih.
Sama uničujoča moč katastrofe je odvisna tudi od stopnje razvoja družbe. Med leti 1960 in 1987 se je 41 od 109 najmočnejših naravnih katastrof pripetilo v razvijajočih se državah, umrlo je 758.850 ljudi. Ostalih 59 % naravnih katastrof se je zgodilo v razvitih državah, umrlo pa je (le) 11.441 ljudi.
Zanimivo, a tudi logično je, da je to razmerje podobno razmerju lakote po svetu, okuženosti z viru- som HIV po svetu ali pa stanju z begunci. 23
4.1 SOCIALNI VIDIK KATASTROFE
Carr je bil prvi, ki je izpostavil pomembnost socialnega aspekta: "Ni vsak vihar, vsako tresenje zemlje ali vsak naval vode katastrofa. Katastrofa je znana po svojem delu, to je po prisotnosti nes- reče (disaster). Dokler ladja uspešno preživi vihar, mesto prenese tresenje tal, nasipi zdržijo, ni nes- reče, katastrofe. Propad kulturne zaščite je tisto, kar naredi katastrofo katastrofo." Zato je vpliv 24 dogodka na družbeno skupino povezan s prilagodljivimi mehanizmi in sposobnostmi, ki jih je razvi- la skupnost. Če so učinkoviti, lahko govorimo o izrednih razmerah in ne o katastrofi. Katastrofe so bile s tega vidika opredeljene kot zunanji napadi, ki razbijajo družbene sisteme in motijo socialno strukturo. Družbeno, politično in gospodarsko okolje je enako pomembno kot naravno okolje: to je tisto, kar dogodek spremeni v katastrofo. Socialne motnje lahko povzročijo več težav kot fizične posledice dogodka. Koordinacijski odbor OZN za katastrofe določa, da je katastrofa, gledano s so- ciološkega vidika, dogodek, ki se nahaja v času in prostoru in ustvarja pogoje, v katerih kontinuiteta struktur ter družbenih procesov postane problematična.
Če povzamemo, katastrofe so dogodki, ki prizadenejo družbeno skupino in povzročijo take materi- alne ter človeške izgube, da so viri skupnosti preobremenjeni, zato običajni socialni mehanizmi za obvladovanje izrednih razmer ne zadoščajo. Vpliv katastrofe je mogoče omiliti s sposobnostjo prizadetih, da se psihološko prilagodijo, s sposobnostjo struktur skupnosti, da se prilagodijo dogod- ku in njegovim posledicam, ali s količino in vrsto zunanje pomoči.
Katastrofe ne vplivajo zgolj na socialno delovanje, ampak razkrijejo tudi prejšnje neuspehe tega. So posledica do trenutka katastrofe težko zaznavnih socialnih ranljivosti. Ranljivost se zmanjša s stop-
Jonathan BERGMAN, Disaster: a useful category of historical analysis. History compass, 6,
23
2008, str. 934–946, dostopno na <https://doi.org/10.1111/j.1478-0542.2008.00519.x> (20. 5.
2021).
Lowell Julliard CARR, Disaster and the sequence-pattern concept of social change, American
24
journal of sociology, 38/2, 1932, dostopno na <https://www.journals.uchicago.edu/doi/pdf/
10.1086/216030> (20. 5. 2021).
njo razvitosti družbe, ki v svojem bistvu skrbi ravno za zaščito ljudi pred posledicami njihovega obnašanja in močmi narave.
Katastrofe imajo politično uporabnost. Vlade se obnašajo drugače, ko se soočajo s problemi in kri- zo. Pri soočanju s problemi poskušajo spodbuditi sistematično deflacijo pozornosti na neenakost blaga in storitev, ponujenih prebivalstvu. Ko pa se soočajo s krizo, poskušajo spodbuditi sistem- atično napihovanje pozornosti do groženj, kar jim omogoča legitimizacijo samih sebe in povečanja avtoritete. Ponavljajoče se krize vodijo v avtoritarnost.25
Prav tam.
25
5 . ANALIZA PRAKTIČNEGA DELA
5.1 SPLOŠNO
V svojem praktičnem delu sem želel raziskovati možnosti vpliva humorja na splošno negativne življenjske situacije, torej take, ki bi jih slehernik občutil kot nekaj negativnega oziroma neprijetne- ga. Odločil sem se za tri različne splošno tragične oziroma katastrofične scenarije; za poplave, požare in močne ter uničujoče vetrove.
Da bi tem negativnim situacijam dodal humorno komponento, ki bi bila lahko vsaj tako močna kot negativna oziroma celo močnejša, sem se odločil sestaviti tri različne kostume, ki bi psihično doje- manje tragičnih situacij omilili do te mere, da situacij ne dojemamo več kot zgolj tragičnih, temveč v njih vidimo humorno možnost izhoda. Takega, kot ga iz tragičnih oziroma paradoksalnih situacij išče tudi klasična grška komedija. Kostume sem želel fotografsko dokumentirati na dva načina, v obliki studijske fotografije na belem ozadju ter v situacijah katerim preživetju služijo. Jasno mi je bilo, da bom težko vzpostavil pogoje za realno reprezentacijo različnih katastrofičnih situacij, zato sem se odločil, da raje kot da bi poskušal te situacije čim bolj realno poustvariti, poskušam tudi te banalizirati in zmanjšati do praktično najmanjšega skupnega imenovalca, kar bi še dodatno dodalo na bizarnosti in banalnosti celotne situacije. Humor, ki se na ta način ustvarja, temelji predvsem na teoriji neskladnosti. Ta teorija različne elemente oziroma sestavine šale/situacije postavlja v očitno neskladje, ki ga zaznanega razumemo kot smešnega, saj glede na situacijo pričakujemo drugačen rezultat od tistega, ki nam je bil končno ponujen. Teorija olajšanja trdi, da določena oblika humorja lahko služi kot sredstvo za lajšanje napetosti. Ne glede na inscenirano situacijo, v kateri se model znajde, je jasno, da gre za negativno situacijo, ki jo vic v obliki kostuma pomaga lajšati. Temnost humorja se kaže v izbiri tematike, torej katastrofe, ki je vedno nabita z izgubo – človeško, pre- moženjsko, socialno, infrastrukturno. Farsičnost, ki jo predstavljajo lahkotni in zabavni kostumi, zaključi to črno šalo.
Gradnje kostumov sem se v prvem koraku lotil s pomočjo referenčnih podob (mood boardov), v katerih sem združeval razne fizične elemente in pojave, ki jih subjektivno povezujem s katastrofičn- imi pojavi, in sicer na način obvladovanja različnih stanj, poudarka različnih stanj in preprosto prikaza različnih stanj.
Vlogo glavnega sredstva, povezanega z ognjem oziroma požarom, je odigrala voda kot tisto najbolj temeljno sredstvo za obvladovanje tega. Voda, nasprotje ognja, mi je predstavljala najbolj logično in nedvoumno sredstvo, na katerega pomislimo ob želji po obvladovanju ognja. Zanjo sem iskal ustal- jene (zabavne) načine uporabe; vodne pištole, vodni balončki, akvariji itn., ki sem jih potem skušal združiti v funkcionalno celoto v obliki kostuma, mišljenega kot orodje, s katerim si pomagamo preživeti požar.
Podobno kot pri pojavu požara sem razmišljal tudi pri pojavu poplave. Tu voda odigra vlogo antag- onista, s pomočjo sestavljanja mood boarda pa sem iskal možnega protagonista. Elementi, ki jih povezujem z obvladovanjem vode, so mnogi, a najmočneje izstopa zrak. Že kot otroci lebdimo na vodi s pomočjo rokavčkov, kasneje se sončimo na vodnih obročih in blazinah, konec koncev tudi več ton težke jadrnice ne potonejo ravno zaradi zraka, ki polni volumen njihove lupine. Prav tako se v mood boardu pojavi ideja jadra kot sredstva za obvladovanje vode, a tu gre bolj za obvladovanje drugega elementa na vodi, zato sem jadro opustil. Svoje mesto v mood boardu so našle tudi plavutke, sredstvo, ki omogoča lažje premikanje v vodi, kapa za vaterpolo, ki je sama po sebi in vzeta iz konteksta nabita s humorno vsebino. Tudi te elemente sem poskušal združiti v do neke mere funkcionalno, a skrajno nepraktično celoto, v obliki kostuma.
Slika 3 Skupni mood board, Tine Lisjak
Pri tretjem pojavu, pojavu močnega in uničujočega vetra, sem si tudi želel pomagati s sestavljanjem mood boarda – vanj sem vključil različne elemente, ki jih povezujem z ustvarjanjem, obvladovan- jem in izkoriščanjem vetra. Na misel so mi prišli različni ventilatorji, vetrnice, jadra itn., ki so vsi semantično nabiti z idejo vetra, a ko sem jih poskušal sestaviti v celoto v obliki kostuma, sem vedno znova prišel do problema, ki se mi je zdel prevelik, da bi ga lahko preprosto zanemaril. Vse kos- tume sem pred dejansko fizično gradnjo najprej narisal v obliki preproste skice in jih tudi digitalno umestil v ustrezno okolje, a pri kostumu, ki bi pomagal preživeti veter, nisem bil zadovoljen, ele- menti kostuma (vetrnice ventilatorjev) so namreč delovali obratno od želene smeri – delovalo je, kot da kostum ustvarja veter in posledično katastrofično situacijo, čeprav je bila ideja ta, da bi s pomočjo ventilatorjev pravzaprav nevtraliziral obstoječe vetrove. Uporaba jadra se je zdela nasledn- ja logična izbira, a preveč neverjetno je bilo, da bi močne in uničujoče vetrove uspel preživeti s po- močjo preprostega jadra.
Slika 4 Skica prvotne ideje kostuma za pomoč pri preživetju viharja.
Po prvotni raziskavi s pomočjo mood boardov sem se torej lotil sestavljanja kostumov. Začetna ide- ja je bila, da bi končne tri kostume nosile tri različne osebe, kostum za preživetje požara je bil mišl- jen v ženski obliki. Ko sem bil zadovoljen s samo sestavo kostuma, sem skico digitalno kolažiral v fotografije različnih katastrofičnih situacij in opazoval, kakšen je učinek. Učinek sem preizkušal tudi na drugih ljudeh, ki sem jim skice pokazal in jih nato povprašal o njihovem mnenju in občutk- ih. Želel sem si doseči neko preprosto smešnost, ki je hitro razumljiva, hkrati pa je bil cilj, da bi kostumi v povezavi s situacijo delovali čim bolj bizarno in banalno.
Slika 5 Skica kostuma za pomoč pri preživetju poplave, Tine Lisjak
Slika 6 Skica kostuma za pomoč pri preživetju požara, Tine Lisjak
5.2 IZBIRA MODELA
Izbira modela se mi je pred dejanskim izborom zdela težka naloga, saj je ta moral ustrezati nekaj pogojem. Model bi naj že sam po sebi posedoval določene značilnosti, ki bi z nekaj poudarka že lahko delovale humorno. Moral bi mi zaupati v mojih odločitvah in idejah, hkrati pa doprinesti s svojimi idejami in nasveti. Model bi moral biti vajen dela pred objektivom, saj to olajša marsikatero dejanje. In najpomembneje, modelu bi se tema in način preslikave te na praktično delo morala zdeti vsaj zanimiva in vredna raziskovanja, idealno pa tudi smešna. Prvi model, s katerim sem se dogovo- ril, je bil moj prijatelj Bor, ki je vajen nastopanja pred kamero, poseduje potencialno humorne fiz- ične lastnosti, ima izvrsten smisel za humor in je vedno pripravljen iti korak dlje. Po prvem poskus- nem fotografiranju z Borom sem ga prosil, da si zgolj za potrebe testiranja kostuma na živi osebi nadane še kostum, ki je bil mišljen za dekle. Ko je tudi ta kostum deloval bolje kot željeno, sem se odločil, da opustim idejo treh modelov in za vse tri kostume uporabim Bora.
5.3 KOSTUMI
5.3.1 KOSTUM ZA POMOČ PRI PREŽIVETJU POPLAVE
Ta kostum naj bi služil preživetju poplave, naraščajočih voda in na sploh vodnih okolij, tako da bi uporabniku kostuma nudil zavetje na vodni gladini. Kostum sestavlja sedem živobarvnih plavalnih obročev, ki si jih uporabnik nadane okoli svojega trupa in nog. Število sedem ni naključno izbrano – poleg tega, da jih sedem ustreza povprečni višini človeka, je sedem tudi pravljično število in v katastrofičnih situacijah nam vsakršna sreča pride prav. Teh sedem obročev najmočneje pripomore k lebdenju na gladini vode. Nadalje kostum sestavlja par rokavčkov in plavutk, ki so oboji
uporabljeni na ustaljeni način. Uporabnik ima na glavo poveznjeno kapo za vaterpolo, ki s plastičn- ima skodelama ščiti ušesa in posledično v poplavnih situacijah še kako pomemben čut za ravnotež- je. Na kapo sta pritrjeni navtični zastavici, ki v tej kombinaciji sporočata klic na pomoč. Kostum zaključujejo plavalna očala, slednja služijo pred vdorom vode v oči, in sodniška piščal, da uporab- nik lahko opozori nase, in tudi zvočno pokliče na pomoč. Uporabnik je pod kostumom oblečen v obleke, v katerih ga je katastrofa našla. Bor je oblečen v rožnato trenirko, ki se barvno povezuje s pisanimi plavalnimi obroči.
Kostum in njegovega uporabnika sem fotografiral v studiu na belem ozadju in v banalizirani poplavni situaciji, za katero mi je služil polhograjski del reke Gradaščice. Model Bor se je v kostu-
mu ulegel na vodno gladino in po nekaj metrih nasedel na dno plitke Gradaščice. Deloval je nebogljeno, a varno. Posnel sem nekaj fotografij iz točke, oddaljene in višje od Bora, in se zaradi momentalne bizarnosti situacije odločil, da dogajanje tudi posnamem. S fotoaparatom na stojalu sem zamenjal nekaj pozicij in na vsaki posnel približno trideset sekundni video.
Slika 7 Kostum za pomoč pri preživetju poplav.
Studijska fotografija, uporabljena za nalepko.
Slika 8 Kostum za pomoč pri preživetju poplav.
Situacijska fotografija.
5.3.2 KOSTUM ZA POMOČ PRI PREŽIVETJU POŽARA
Ta kostum je bil v osnovi mišljen za ženski spol, sestavlja ga namreč ženska obleka, na katero je pritrjenih mnoštvo pisanih vodnih balončkov. A ker je po preizkusu obleke na Boru ta delovala zelo posrečeno, si je tudi ta kostum nadel Bor. Obleka z vodnimi balončki, ki bi ob stiku z ognjem počili in na ta način uporabniku pomagali pri gašenju ognja ter hlajenju telesa. Kostum sestavlja še tuš, ki ga ima uporabnik pritrjenega na rožnat nahrbtnik iz osemdesetih, mišljen za prenašanje rolke, in prižgan zaliva uporabnika s hladno vodo po glavi. V rokah uporabnik drži pršilko z vodo ter vrtno cev za zalivanje, ki služita gašenju neposredno pretečega ognja. Na roki ima za elastiko zataknjeno vodno pištolo v obliki delfina, ki ga varuje, kot nas znajo delfini varovati v morju. Kostum za- ključujeta ovalna akvarija (takšni mimogrede niso dobri za ribe) z nekaj školjkami, kamenčki in vodo, v katero uporabnik stopi, da si ne bi opekel stopal.
Tudi ta kostum in njegovega uporabnika sem fotografiral v studiu na belem ozadju in znova v poenostavljeni katastrofični situaciji. Situacijo sem uprizoril na tistem delu terase svojega stanovan- ja, ki je pokrit iz spodnje strani lesene strehe, torej je lahko vnetljiva in gorljiva. Pri tem fotografi- ranju sem potreboval aktivno pomoč svojih prijateljev. Ogenj, ki smo ga poustvarili, je bil sprove- den s sodelovanjem deodoranta v spreju in vžigalnika, ki ju je prijatelj Gašper združil v močan pla- men, umeščen med objektiv in modela. Prijatelj Jaka je bil nameščen v kopalnici, od koder je bila speljana voda, ki je polnila tuš nad Borovo glavo in zalivalno cev, ki jo je držal v roki. Fotografiral sem v večernem oziroma nočnem času, saj sem si, da bi poudaril ogenj, želel teme, čeprav sem svetlobo umetno ustvarjal z dvema bliskavicama, ki sta usmerjeno osvetljevali le Bora in del okolja.
Slika 9 Kostum za pomoč pri preživetju požara.
Studijska fotografija, uporabljena za nalepko, Tine Lisjak
Slika 10 Kostum za pomoč pri preživetju požara.
Situacijska fotografija, Tine Lisjak
5.3.3 KOSTUM ZA POMOČ PRI PREŽIVETJU VIHARJA IN UNIČUJOČIH VETROV
S pomočjo mood boarda si kot rečeno v zaključku pri tem kostumu nisem pomagal oziroma le na način, da sem iz kostuma izključil ventilatorje in jadra, ki bi bili vodni obroči tega kostuma, torej tisti najpomembnejši člen. Naslednja s premagovanjem vetra povezana lastnost je bila teža, zato sem se odločil, da bo ta kostum temeljil na teži kot sredstvu za preprečevanje učinka vetra na uporabnika. Ker sta bila prejšnja kostuma oba nasičena različnih elementov in barv, sem se za ta kostum odločil za poskus minimalizacije elementov in barv. Rešitev sem našel v dveh kartonastih škatlah, ki sem ju prebarval na način, da sta delovali betonski. Modela sem postavil v ti dve škatli, tako da sta mu segali do spodnjega dela zadnjičnih polovic. Ker sem se v obeh prejšnjih kostumih posluževal enake oziroma vsaj podobne barvne teme, ki spominja na ‘plastik fantastik’ svet in hkrati kaže na vse pogostejšo potrošništvo kitajske robe s strani, kot je AliExpress, sem želel to temo vseeno peljati naprej tudi pri tem kostumu, a kot rečeno, z minimalizirano vrednostjo. Odgov- or sem našel v pisani vetrnici, ki ima poleg svoje barvne usklajenosti s prejšnjima kostumoma še pomembno vsebinsko komponento – uporabnika namreč obvešča o prisotnosti in moči vetra. Da vetrnice ne bi odpihnilo, sem iz gipsa oblikoval tudi podstavek in držalo zanjo. Poleg tega sem iz gipsa oblikoval še podstavek za pivo, ki služi enakemu namenu kot tisti za vetrnico. Bor je za ta kostum oblečen v belo spodnjo majico, bele spodnje hlače, čez je odet v temno moder kopalni plašč, kar nakazuje na to, da ga je veter najverjetneje zmotil v nočnem ali vsaj jutranjem času.
Kostum in modela sem tudi tokrat fotografiral v studiu na belem ozadju, a pri katastrofični situaciji je tokrat prišlo do manjšega zapleta – vihar oziroma močni vetrovi pogosto pridejo v kombinaciji z dežjem, ta pa bi uničil kartonaste/betonske škatle oziroma razkril njihov material. Vetrovnih dni je bilo v Ljubljani kar precej, toda vselej jih je spremljalo mokro vreme, zato sem se odločil počakati, da se vreme izboljša. Pri obeh prejšnjih kostumih sem se odločil katastrofično situacijo banalizirati, zato sem tudi pri tem kostumu lepo vreme lahko izkoristil kot preprosto, a absolutno banalizacijo katastrofičnega vetra. Vseeno sem potreboval vsaj nekaj vetra, ki sem ga ustvaril z dvema pihal- nikoma listja in naključnimi predmeti, ki bi jih veter lahko odpihnil, za lokacijo pa sem si izbral polje z visoko travo, ki se v vetru vidno upogiba. Ker sem se že pri kostumu za poplavo odločil in posnel nekaj videov, sem tu storil isto, le da se odločitev ni zgodila na licu mesta, temveč je bila vnaprej jasna. Cilj je bil posneti kratek video z jasno linearno pripovedjo, ki zelo očitno umetno poskuša pokazati veter in njegovo moč.
Slika 12 Kostum za pomoč pri preživetju viharja.
Kader iz situacijskega videa, Tine Lisjak
Slika 11 Kostum za pomoč pri preživetju viharja.
Studijska fotografija, uporabljena za nalepko, Tine Lisjak
5.4 RAZSTAVA
Ker je letos katedra za fotografijo organizirala razstavo zaključnih del svojih študentov, je bil sam koncept razstavljanja še toliko pomembnejši in praktičnemu delu sem dodal še dodaten aspekt, v katerega je bilo treba vložiti kar nekaj razmišljanja in dela. Ta del mi je zelo ustrezal, saj sem, po mojem mnenju, šele na ta način uspel svojo vsebino predstaviti na želen in ustrezen način. Prav tako sem diplomskemu naslovu dodal še podnaslov, ki je ustrezal razstavljenim delom – Fantastična banalnost: Remix nesreče (Fantastic Banality: A Remix of Misfortune).
Pri kostumu, mišljenem za pomoč pri preživetju poplav, sem torej posnel nekaj videov, ki sem jih sestavil v celoto brez specifične in očitne narative. Kafkasta situacija, v kateri se znajde nasedel uporabnik kostuma, deluje skrajno humorno in neumno, in kot taka v obliki videa pride najbolj do izraza. Video spremljajo preprost zvočni zapis žuborenja vode, čofotanja po njej in piski piščalke, v katero piha nasedli junak. Na razstavi sem video projiciral na belo vrtno folijo, ki sem jo napel na okvir (200 x 112,5 cm). Ta je stal na tleh, naslonjen na razstavno steno.
Predstavitev protipoplavnega kostuma predstavlja srednjo stopnjo stopnjevanja znotraj razstavl- jenega praktičnega dela. Prvo stopnjo predstavlja protipožarni kostum, ki je predstavljen v obliki fotografije. Fotografija Bora med preživljanjem ognja je bila odtisnjena na svetlobno prepustno ponjavo, ki sem jo napel čez light box (dimenzije 200 x 100 cm) in položil na tla. Zaradi načina uporabe svetlobe pri predstavitvi fotografije je požar na njej deloval še toliko bolj živ in preteč.
Zadnjo instanco stopnjevanja predstavlja video preživljanja viharja. Video ima močno poudarjeno in pretirano pripoved, ki sem jo obogatil z madrigalnim napevom, katerega edina beseda, ki se večkrat ponovi, je ‘veter’. Na ta način je gledalcu jasno, da gre, kljub lepemu in sončnemu vre- menu, za vetrovno situacijo, s katero se Bor bori. Da bi še močneje poudaril bizarnost tega videa, je bil slednji projiciran na del stene, ki ga bogati nekaj okenskim policam podobnih površin različnih globin, le-te pa video lomijo v različne geometrične fragmente. Stopnjevanje se torej ustvari v načinu razstavljanja posamične katastrofične situacije, kot tudi v vsebini in na kakšen način je ta podana v posamični situaciji.
Studijske fotografije kostumov, ki sem jih posnel, sem uporabil v obliki manjših nalepk. Te sem nalepil na površini okoli razstavne hale, a večino sem jih razdelil ljudem v želji, da jih tudi oni nalepijo, kamor se jim pač zahoče. Veliko jih je svoje mesto našlo na kolesih in telefonih, opažam jih tudi na različnih znakih in stebrih na različnih koncih Ljubljane.
Slika 13 Dokumentacija razstave, Tine Lisjak
Slika 14 Dokumentacija razstave, Tine Lisjak
Slika15 Dokumentacija razstave, Tine Lisjak
6. ZAKLJUČEK
V diplomskem delu sem prvenstveno raziskoval humor. Zanimal me je predvsem kot sredstvo, ki se ga zavestno lahko poslužimo ob preživljanju težkih življenjskih situacij, a predvsem skozi prizmo (sodobne) umetnosti. Zanimalo me je torej, kolikšno moč ima lahko umetniško šaljenje in kako ga lahko sprovedem. Umetnost in humor obstajata kot neke vrste iluzija ter delujeta kot vrzel med resničnostjo in tistim, kar bi bilo lahko možno. Zato imata možnost ponuditi nam distanco in odpreti oči pred znano resničnostjo, ki nas obdaja.
Humor ima v umetnosti lahko različne namene, ki se spreminjajo glede na čas oziroma obdobje, a še pomembneje, glede na namen. Lahkoten humor se pogosto poigrava s konvencijami samega umetniškega sveta, bolj cinični pa se pogosto uporablja za sociopolitično kritiko. V obeh primerih humor umetnosti še zdaleč ne spremeni v nekaj malenkostnega, manjvrednega.
Znanstvenih raziskav na temo uporabe humorja kot sredstva za spoprijemanje z neprijetnim je ve- liko in večinoma govorijo v prid njegovi uporabi. Tovrstne raziskave se pogosto osredotočajo na kratkotrajne in dolgotrajne učinke spoprijemanja s težkimi situacijami s pomočjo različnih hu- mornih fotografij, a slednje navadno niso v neposredni in namenski povezavi z vsebino negativne situacije, ki se ji poskušajo postaviti po robu. Sam sem želel negativno situacijo in odgovor nanjo neposredno vsebinsko povezati. Oblike mojih odgovorov so v primerjavi z oblikami poenostavl- jenih naravnih katastrof, ki se kažejo kot vprašanje, veliko močnejše, in tako zasenčijo tragičnost situacije, v kateri se oseba znajde. Poleg zavestnega posluževanja humorja v težkih življenjskih situacijah me je zanimala tudi podzavestna uporaba humorja v obliki reakcije na neprijetno, torej uporaba humorja kot obrambnega mehanizma. Pri tem aspektu sem se omejil predvsem na razisko- valno delo, saj je bilo v zavestno ustvarjeno praktično delo težko vključiti podzavestne reakcije. Na- jbližje podzavestni humorni reakciji na težko situacijo je bila reakcija na moje spoznanje, da kostu- ma za pomoč pri preživetju viharja ne bom uspel dokumentirati v dejanskih vetrovnih pogojih.
Moja reakcija, ki ji zavestno ne morem slediti do trenutka stvaritve v svoji glavi, je bila poudarjati kontrast med potrebnimi in dejanskimi vremenskimi pogoji, torej poudariti neskladnost med obema stanjema.
Humor ima torej moč uskladiti nasprotja. Lahkotnost ob teži nemile resničnosti oziroma resnosti nam omogoča, da se lahko oddaljimo od svojih strahov. Z drugimi besedami, humor lahko deluje kot obrambni mehanizem pred strahom, obupom in depresijo, pa tudi pred sramoto in jezo.
Navsezadnje je upravičeno, da od humorja pričakujemo enako kot od umetnosti; odmik ob običajne resničnosti, pobeg iz vsakdanjega življenja in spodbudo, da živimo kljub slabemu, ki nas (včasih) obdaja.
LITERATURA
- ACKERMAN E., Courtney, Coping mechanisms: dealing with life’s disappointments in a healthy way, Positive psychology, dostopno na <https://positivepsychology.com/coping/> (18. 3. 2021).
- BENNETT PAYNE, Mary in Cecile LENGACHER, Humor and laughter may influence health IV. Humor and immune function, Evidence-based complementary and alternative medicine : eCAM, 6/2, str. 159–
164, dostopno na <https://doi.org/10.1093/ecam/nem149> (2. 4. 2021).
- BERGMAN, Jonathan, Disaster: a useful category of historical analysis. History compass, 6, 2008, str.
934–946, dostopno na <https://doi.org/10.1111/j.1478-0542.2008.00519.x> (20. 5. 2021).
- BERGSON, Henry, Laughter: An essay on the meaning of the comic, Gutenberg, dostopno na <https://
www.gutenberg.org/files/4352/4352-h/4352-h.htm> (20. 3. 2021).
- CARR, Lowell Julliard, Disaster and the sequence-pattern concept of social change, American journal of sociology, 38/2, 1932, dostopno na <https://www.journals.uchicago.edu/doi/pdf/10.1086/216030> (20. 5.
2021).
- CHRISTIE’S, Maurizio Cattelan, on the nature of evil, Christie’s: post-war & contemporary art, dostop- no na <https://www.christies.com/features/Maurizio-Cattelan-on-the-nature-of-evil-7306-3.aspx>
(16.6.2021).
- Comédie noire, Lexico, na strani <https://www.lexico.com/definition/comedie_noire> (24.3.2021)
- FOUCAULT, Michel, Neustrašni govor, Ljubljana 2009.
- FREUD, Sigmund, Vic in njegov odnos do nezavednega, Ljubljana 2012.
- HOY, Cyrus Henry, Comedy, Encyclopaedia Britannica, Encyclopaedia Britannica, Inc., dostopno na
<https://www.britannica.com/art/comedy> (21.3.2021).
- GIBSON M., Janet, Getting serious about funny: Psychologists see humor as a character strength, The Conversation, 24.8.2016, dostopno na <https://theconversation.com/getting-serious-about-funny-psychol- ogists-see-humor-as-a-character-strength-61552> (21.3.2021).
- Katastrofa, Etimološki slovar, dostopno na <https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/
4287412/katastrfa?View=1&Query=strofa&All=strofa&FilteredDictionaryIds=193&FilteredDictionary- Ids=207#> (27. 7. 2021).
- KIERKEGAARD, Søren in Thomas C. ODEN, The humor of Kierkegaard, Princeton 2020, str. 198.
- KOESTLER, Arthur, Humour, Encyclopaedia Britannica, dostopno na <https://www.britannica.com/top- ic/humor> (21. 3. 2021).
- LONCZAK S., Heather, Humor in psychology: coping and laughing your woes away, Positive psycholo- gy, dostopno na <https://positivepsychology.com/humor-psychology/> (18. 3. 2021).
- MARTIN A., Rod in Thomas E. FORD, The psychology of humor (second edition), San Diego 2018, str.
28.
- MORTON, Tom, Maurizio Cattelan: Infinite Jester, v: Documents of Contemporary Art: The Artist's Joke (ur. Jennifer Higgie), Whitechapel, London, 2007, str. 205-211.
- SAMSON C., Andrea, Alana L. GLASSCO, Ihno A. LEE in James J. GROSS, Humorous coping and se- rious reappraisal: short-term and longer-term effects, Europe's journal of psychology, 10/3, 2014, str. 571–
581, dostopno na <https://ejop.psychopen.eu/index.php/ejop/article/view/730/html> (21. 3. 2021).
- SATOW, Roberta Defense Mechanisms: is compulsive humor a defense?, Psychology Today, 20.4.2018, dostopno na <https://www.psychologytoday.com/us/blog/life-after-50/201804/defense-mechanisms>
(18.3.2021).
- WILSON-BARLOW, Lindsey, The physiological effects of laughter, National register of health service psychologists, dostopno na <https://www.findapsychologist.org/the-physiological-effects-of-laughter-by- lindsay-wilson-barlow/> (23. 3. 2021).
- ŽIŽEK, Slavoj, Žižkovi vici: (ste že slišali tistega o Heglu in negaciji?), Ljubljana 2019.
SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA
- Slika 1 Marcel Duchamp, LHOOQ, 1919 (pridobljeno s <https://en.wikipedia.org/wiki/L.H.O.O.Q.>
[16.6.2021])
- Slika 2 Maurizio Cattelan, Deveta Ura (La Nona ora), 1999(pridobljeno s <https://arthur.io/art/maurizio- cattelan/la-nona-ora/1> [16.6.2021]).
- Slika 3 Skupni mood board (foto kolaž: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2020)
- Slika 4 Skica prvotne ideje kostuma za pomoč pri preživetju viharja (digitalni kolaž: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2020)
- Slika 5 Skica kostuma za pomoč pri preživetju poplave (digitalni kolaž: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubl- jana, 2020)
- Slika 6 Skica kostuma za pomoč pri preživetju požara (digitalni kolaž: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubl- jana, 2020)
- Slika 7 Kostum za pomoč pri preživetju poplav, studijska fotografija, uporabljena za nalepko (foto: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2021)
- Slika 8 Kostum za pomoč pri preživetju poplav, situacijska fotografija (foto: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2021)
- Slika 9 Kostum za pomoč pri preživetju požara, studijska fotografija, uporabljena za nalepko (foto: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2021)
- Slika 10 Kostum za pomoč pri preživetju požara, situacijska fotografija (foto: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2021)
- Slika 11 Kostum za pomoč pri preživetju viharja, studijska fotografija, uporabljena za nalepko (foto: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2021)
- Slika 12 Kostum za pomoč pri preživetju viharja, kader iz situacijskega videa (foto: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2021)
- Slika 13 Dokumentacija razstave (foto: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2021) - Slika 14 Dokumentacija razstave (foto: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2021) - Slika 15 Dokumentacija razstave (foto: Tine Lisjak, osebni arhiv, Ljubljana, 2021)
Hvala Boru, hvala mami in očetu,
hvala Evi in Luciji, hvala bratu Tilnu,
hvala mentorici in somentorju, hvala Blažu,
hvala Primožu in Tii, hvala kmetu za polje, hvala cimru Jaki, hvala vsem prijateljem, hvala mojemu Titotu in hvala Sinji.
