ŠPELA JEGLIČ
EKO RAZMISLEK V GRAFIČNEM USTVARJANJU
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Likovna pedagogika
ŠPELA JEGLIČ
Mentorica: doc. mag. Zora Stančič
EKO RAZMISLEK V GRAFIČNEM USTVARJANJU
Diplomsko delo
Ljubljana, 2020
ZAHVALA
Iskreno bi se zahvalila svoji mentorici doc. mag. Zori Stančič za vse nasvete in predano znanje, ter spodbujanje in usmerjanje pri pisanju diplomske naloge.
Zahvalila bi se tudi svoji družini in prijateljem za vso podporo, nesebično pomoč in vse pozitivne besede.
Posebna zahvala gre mojemu fantu Borisu, ki vedno verjame vame in brez katerega danes ne bi bila, kjer sem.
POVZETEK
Zaradi nenehnega tehnološkega napredka in modnih inovacij, na trg neprestano prihajajo novi produkti in storitve. Čeprav so naši lastni izdelki še delujoči in funkcionalni, si neprestano želimo novih, boljših. Vse to pripelje do ogromne količine odpadkov, ki se kopičijo na našem planetu. Okoljska problematika, s katero se srečujemo vsak dan, me je pripeljala do iskanja alternativnih tehnik in materialov, ki jih lahko uporabljamo pri grafičnem ustvarjanju.
Osrednja tema diplomskega dela je okoljska vzgoja za trajnostni razvoj. Na področju tekstilij je potrošništvo zelo razvito. Ponudba močno presega potrebe. V raziskovalnem delu je bil pri izdelovanju lastnega izdelka glavni material tekstil, ki bo recikliran in namenjen ponovni uporabi. Likovno področje, ki ga obravnavam, je grafika. Pri grafičnem ustvarjanju sem preizkusila različen odpadni material in barve za tekstil. Okoljska vprašanja je potrebno otrokom že zgodaj postavljati, da o njih razmišljajo in se pogovarjajo.
Učencem v šoli lahko različne ekološke probleme današnjega časa približamo preko likovnopedagoške prakse, sama sem se osredotočila na predmet likovne umetnosti v osnovni šoli. Razvijanje ekološke občutljivosti učencev lahko pri likovni umetnosti dosegamo na več načinov, katere sem raziskala in tudi opisala. Navedla sem nekaj rešitev za razvijanje ekološke ozaveščenosti pri učencih v vzgojno-izobraževalnih procesih in načine, kako vnesti alternativne materiale in tehnike v pouk likovne umetnosti.
KLJUČNE BESEDE: grafika, likovna umetnost v osnovni šoli, ekoart, okoljska vzgoja, tekstil, recikliranje
SUMMARY
Due to constant technological progress and fashion innovations, new products and services are continuously coming to the market. Although our own products are still working and functional, we are always looking for new, better ones. This altogether leads to huge amounts of waste accumulating on our planet. The environmental issues we face every day have led me to look for alternative techniques and materials that can be used in printmaking.
The primary theme of the thesis is environmental education for sustainable development. In the field of textiles, consumerism is highly developed and the offer on the market far exceeds the needs. In my research, the main material I used in making my own product, was textiles, which will be recycled and intended for reuse. The field of art I focused on is printmaking, for which I tried different waste materials and types of fabric paint.
Environmental issues need to be presented to children from an early age on so they can think and talk about them. Pupils in school can be introduced to various ecological problems we are facing in the present through practice of art pedagogy, where I focused on the subject of art in primary school. The development of ecological sensitivity with students can be achieved in fine arts in several ways, which I have researched and also described. I have listed some solutions for developing ecological awareness in educational processes with students and ways to introduce alternative materials and techniques into art lessons.
KEY WORDS: printmaking, art in primary school, ecoart, environmental education, textiles, recycling
KAZALO
1. UVOD ... 1
2. GRAFIKA ... 2
2.1 Umetniška grafika ... 2
2.2 Visoki tisk ... 3
2.3 Premična šablona ... 3
2.4 Grafične barve ... 3
2.5 Grafični papir ... 4
3. EKOLOGIJA ... 4
3.1 Trajnostni razvoj ... 4
3.2 Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj ... 5
3.3 Ekošola ... 8
3.4 Ekoart ... 9
3.5 Ekološka problematika pri pouku likovne umetnosti ... 12
3.6 Tekstilna ekologija ... 15
4. RAZISKOVALNI DEL ... 17
4.1 Premična šablona iz odpadnega materiala ... 17
4.2 Barve in nanos ... 22
4.2.1 Emulzija za tekstil (ARES TEX 90) ... 23
4.2.2 Barvne mešanice z emulzijo za tekstil ... 24
4.2.3 Barvna mešanica iz akrilne barve, belega lepila in brivske pene... 25
4.2.4 Barva za tekstil ... 26
4.3 Tekstil kot grafični list ... 27
4.4 Izdelki ... 28
4.4.1 Bombažna oblačila ... 29
4.4.2 Viskoza ... 31
4.4.3 Poliester ... 32
4.4.4 Jeans ... 35
4.5 Prednosti in slabosti eksperimentalnih tehnik ... 36
4.6 Likovna analiza ... 37
4.7 Eko-grafično ustvarjanje v likovno pedagoški praksi ... 38
5. SKLEP ... 42
6. LITERATURA ... 43
6.1 Viri slikovnega gradiva ... 45
KAZALO SLIK
Slika 1: Primer grafičnega lista ... 2
Slika 2: Visoki tisk ... 3
Slika 3: Zora Stančič, Ruta Headscarf, sitotisk, 70 x 70 cm, 2017 ... 10
Slika 4: Zora Stančič, Headscarf, 60 x 60 cm, 2017 ... 11
Slika 5: Caroline Bell, Geranium on Pieced Cotton, 30 x 40 cm, 2014 ... 11
Slika 6: Caroline Bell, Serija Metamorfoza, 50 x 200 cm, 2014 ... 12
Slika 7: Henri Matisse, Papagaj in morska deklica, kolaž, 1952 ... 17
Slika 8: Premične šablone iz odpadne embalaže ... 18
Slika 9: Premična šablona cvetlica 1 ... 19
Slika 10: Premična šablona cvetlica 1 ... 19
Slika 11: Premična šablona cvetlica 2 ... 20
Slika 12: Premična šablona rastlinje 1 ... 20
Slika 13: Premična šablona rastlinje 2 ... 21
Slika 14: Premična šablona cvet ... 21
Slika 15: Premična šablona čebela ... 22
Slika 16: Keramična plošča in penasti valjček ... 22
Slika 17: Emulzija za tekstil ... 23
Slika 18: Zelena barva ... 24
Slika 19: Modra barva ... 24
Slika 20: Rumena barva ... 25
Slika 21: Črna barva ... 25
Slika 22: Vijolična barva ... 26
Slika 23: Rožnata barva ... 26
Slika 24: Zaščita oblačila ... 27
Slika 25: Zaščita oblačila ... 28
Slika 26: Utrjevanje barve ... 28
Slika 27: Bombažni oblačili pred pranjem ... 29
Slika 28: Bombažni oblačili po pranju ... 29
Slika 29: Bombažno oblačilo pred pranjem ... 30
Slika 30: Bombažno oblačilo po pranju ... 30
Slika 31: Viskozni oblačili pred pranjem ... 31
Slika 32: Viskozni oblačili po pranju ... 31
Slika 33: Oblačili iz poliestra pred pranjem ... 32
Slika 34: Oblačili iz poliestra po pranju ... 32
Slika 35: Oblačilo iz poliestra pred pranjem ... 33
Slika 36: Oblačilo iz poliestra po pranju ... 33
Slika 37: Oblačilo iz poliestra pred pranjem ... 34
Slika 38: Oblačilo iz poliestra po pranju ... 34
Slika 39: Oblačilo iz jeansa pred pranjem ... 35
Slika 40: Oblačilo iz jeansa po pranju ... 35
Slika 41: Špela Jeglič, Vrt 1, visok tisk, 25 x 35 cm, 2020 ... 37
Slika 42: Špela Jeglič, Vrt 2, visoki tisk, 25 x 35 cm, 2020 ... 38
1
1. UVOD
V 21. stoletju gospodarstvo še vedno vztrajno narašča, to pa vse bolj vpliva na naravno okolje.
Najnevarnejši dejavnik, ki je izum človeške kulture in se ne ozira na varovanje našega planeta, je potrošništvo. Potrošniška družba je nastala zaradi spodbujanja ljudi h kupovanju materialnih dobrin, saj le te določajo njihov položaj v družbi in vplivajo na samopodobo. Potrošnja je postala naš način življenja kot posledica nenehnega tehnološkega napredka in modnih inovacij, pa na trg neprestano prihajajo novi produkti in storitve. Čeprav so naši lastni izdelki še delujoči in funkcionalni, si neprestano želimo novih, boljših. Novih produktov ne kupujemo več zaradi uporabnosti ali pa, ker bi izdelek potrebovali, temveč predvsem zaradi simbolne vrednosti, saj na tak način kažemo svoje mesto v družbi. Vse to pripelje do velike količine odpadkov, ki se kopičijo na našem planetu. Okoljska problematika, s katero se srečujemo vsak dan, me je pripeljala do iskanja alternativnih tehnik in materiala, ki jih lahko uporabljamo pri grafičnem ustvarjanju. V današnjem času je vse več poudarka na človekovi ekološki zavesti, k temu, da okoljske probleme vidimo, pripomorejo tudi nekateri sodobni umetniki, ki se ukvarjajo z okoljsko problematiko in opozarjajo na trenutne razmere po svetu. Tej umetnosti rečemo
»ekoart«. Ekoart umetniki pri svojem ustvarjanju uporabljajo odpadne materiale, ki jih reciklirajo. Ta vrsta umetnosti vsebuje ekološko etiko tako v vsebini kot tudi v obliki in materialih (Duh in Herzog, 2011). V diplomski nalogi sem kot drugega največjega onesnaževalca našega planeta izpostavila tekstil. Na področju tekstilij je potrošništvo zelo razvito, ponudba pa močno presega potrebe. V ta namen je bil pri izdelovanju lastnega izdelka glavni material tekstil, ki je bil recikliran in namenjen ponovni uporabi. Učencem v šoli lahko različne ekološke probleme današnjega časa približamo preko likovnopedagoške prakse.
Učitelji likovne umetnosti naj bi sledili sodobni umetnosti in jo didaktično strukturirano približali učencem na različnih stopnjah izobraževanja. Učencem je potrebno že zgodaj postavljati okoljska vprašanja, da o njih razmišljajo in se pogovarjajo (Duh, 2008). Razvijanje ekološke občutljivosti učencev lahko pri likovni umetnosti dosegamo na več načinov, ki sem jih raziskala in tudi opisala. V diplomski nalogi sem izvedla poskuse tiskanja na tekstil z alternativnimi materiali in tehnikami grafičnega tiskanja ter podala trditve, zakaj so le ti smiselni. Navedla sem nekaj rešitev za razvijanje ekološke ozaveščenosti pri učencih v vzgojno-izobraževalnih procesih in načine, kako vnesti alternativni material in tehnike v pouk likovne umetnosti.
2
2. GRAFIKA
Izum tiska je eno izmed najpomembnejših odkritij v zgodovini človeštva. Do danes poznamo že kar nekaj različnih tehnik tiskanja, ki jih sprejemamo kot nekaj samoumevnega.
Tradicionalni načini tiskanja, kot so lesorez, bakrorez, litografija, postajajo vse redkejši, a zaradi tega tudi vse bolj cenjeni. Grafika je zaradi načinov likovnega izražanja tudi ena izmed področij likovne umetnosti (Jesih, 2019).
2.1 Umetniška grafika
Grafika skupaj s slikarstvom, kiparstvom in arhitekturo tvori eno izmed zvrsti umetniškega izražanja, zato jo imenujemo tudi umetniška grafika. Ločimo umetniško in industrijsko grafiko, ki je namenjena večjemu številu odtisov. Industrijska grafika se ustvarja z raznimi tehnološkimi postopki in stroji, saj to omogoča velike naklade. Pri umetniški grafiki avtor sam ročno izdela matrico, na katero sam nanese poljubno barvo in jo odtisne. Odtis ni nikoli enak drugemu, kar daje umetniški grafiki čar in originalnost. Da bi odtise lahko obravnavali kot originale, jih je potrebno tudi označiti z zaporedno številko odtisa, s skupnim številom odtisa, s tehniko tiskanja, z naslovom dela in z lastnoročnim podpisom avtorja. Označenemu odtisu umetniške grafike rečemo grafični list (Jesih, 2019).
Slika 1: Primer grafičnega lista
3
2.2 Visoki tisk
Poznamo štiri osnovne skupine tiska glede na način izdelave matrice in načina tiskanja. To so ploski tisk, globoki tisk, visoki tisk in sitotisk. Osredotočila sem se na visoki tisk, ki sem ga tudi uporabila pri raziskovalnem delu diplomske naloge. Poznamo več tehnik visoka tiska kot so: lesorez, linorez, kolažni tisk, tisk s premično šablono, kolagrafija in drugo. Pri visokem tisku barvo nanesemo na ravni, dvignjeni del tiskovne plošče oziroma matrice. Barva se oprime le dvignjenih delov, iz katerih nastane odtis, ugreznjeni deli matrice ostanejo neobarvani. Zaradi nanašanja barve na zgornjo površino matrice se ta način imenuje visoki tisk (Jesih, 2019).
2.3 Premična šablona
Tisk s premično šablono je proces nastajanja enega izmed najpreprostejših načinov odtiskovanja in predstavlja enkratno možnost likovnega eksperimentiranja v procesu dela, zato sem tudi izbrala to vrsta tiskanja za svoj raziskovalni del diplomske naloge. Pri tisku s premično šablono je najpomembnejša možnost razvijanja likovne forme. To je proces nastajanja vedno novih različic, ki se pojavljajo in razvijajo med ponavljanjem postopka. Postopek odtiskovanja in možnost spreminjanja odtisov omogočata razvoj v kreativnem in miselnem procesu (Jesih, 2019).
2.4 Grafične barve
Tiskarska oziroma grafična barva je sestavljena iz dveh osnovnih sestavin: pigment in vezivo.
Pigmente delimo na organske in anorganske, oboji pa so lahko naravnega ali umetnega razvoja.
Za tehnike visokega tiska uporabljamo barve, namenjene knjigotisku, ki so kompaktne in se počasi sušijo. Najprimernejše so barve na oljni osnovi, pri pedagoškem delu v osnovnih šolah pa se uporabljajo vodotopne barve, ki so za otroke, z vidika uporabe, čiščenja in samega zdravja, primernejše (Jesih, 2019).
Slika 2: Visoki tisk
4
2.5 Grafični papir
Osnovni nosilec odtisov pri grafiki je papir, od katerega je odvisna tudi kvaliteta odtisa. Za usposobljenega grafika in tiskarja sta poznavanje papirja in predhodna priprava papirja izrednega pomena. Papir razlikujemo glede na namen uporabe, po sestavi, teži, strukturi, načinu proizvodnje in vpojnosti. Papir, ki se uporablja za umetniško grafiko je narejen s tehnološkim postopkom, s katerim se želijo približati izgledu ročno izdelanega papirja. Za ročno izdelan papir je značilno, da so robovi tanjši, niso ostri ter niso popolnoma ravni. Da ohranimo izgled ročno izdelanega papirja, ga na manjše formate ne režemo z nožem ali škarjami, ampak ga trgamo ob ravnilu. Načeloma velja, da je najboljši tiskarki papir tisti, ki ima čim večjo gramaturo, čim več bombažnih in čim manj celuloznih vlaken (Jesih, 2019).
3. EKOLOGIJA
Lahko rečemo, da je »ekologija veda o skupnem življenju in odnosih v naravi« (Milat, 2009, str. 7).
Ekološki oziroma okoljski problemi predstavljajo področje, kjer se povezujejo naravoslovne, družboslovne in tehnične znanosti. Mnogi ekološki stranski učinki nastanejo zaradi družbenih vzrokov. Trajnostni razvoj, kot so ga poimenovali strokovnjaki, nam bi omogočil izhod iz okoljske krize industrijske družbe. S tem, ko rešujemo okoljske težave, pravzaprav rešujemo družbene probleme, saj okoljski problemi niso problemi samega okolja, ampak je težava v nas, ljudeh in v našem odnosu do naravnega okolja. Bistvo trajnostnega razvoja je v iskanju rešitve, kako izboljšati kvaliteto življenja in hkrati varovati naravno okolje. To zahteva spremembe v razmišljanju človeka, ekonomskih in socialnih strukturah ter v vzorcu porabe in proizvodnje (Kirn, 2004).
3.1 Trajnostni razvoj
Trajnostni razvoj je postal vrednota šele konec druge polovice 20. stoletja. Besedna zveza trajnostni razvoj pomeni trajnost, neomejenost časa, ki ne ruši in ne ogroža možnosti svojega obnavljanja. Temeljno načelo trajnostnega razvoja je ustvarjanje okolja, ki bo omogočilo ljudem vseh generacij zdravo in ustvarjalno življenje. Zavedati se moramo, kakšno naravo oziroma okolje zapuščamo prihodnjim generacijam in v skladu s tem ravnati odgovorno.
Okoljski problemi so v večini povezani s človekovo produkcijsko in potrošniško dejavnostjo ter rabo prostora. Pri tem nastajajo nenamerno povzročene okoljske škode.
5
Če se bo paradigma trajnostnega razvoja in socioekološke trajnostne družbe želela uveljaviti, bodo potrebne korenite spremembe v evropskem in svetovnem merilu (Kirn, 2004).
Ekološko inteligenco je mogoče razvijati, saj tako kot preostale inteligence, odraža sposobnost za ugotavljanje problemov in iskanje rešitev, ki imajo trajno vrednost v eni ali več kulturah (Milat, 2009). Da bi ljudje lahko razvili ekološko inteligenco, je potrebno že v zgodnjem otroštvu pričeti z izvajanjem vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Kritično vlogo pri vzgoji in izobraževanju za okolje imajo vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcih, ter učiteljice in učitelji v šolah. Z razvijanjem zavesti o varstvu okolja se razvija tudi potreba po trajnostnem razvoju. Začetki vzgoje in izobraževanja za okolje segajo v 17. in 18. stoletje, ko je že A.
Komensky poudarjal pomembnost učenja o naravi, opažanje narave ter pridobivanje izkušenj s pomočjo čutil in ob neposrednem stiku z naravo. Vzgoja in izobraževanje za okolje mora temeljiti na osebni izkušnji, saj tak pristop razvija pozitiven odnos do narave in se na ta način otroke lažje motivira z aktualno temo o okoljski problematiki in usmeri k raziskovanju in reševanju ekoloških problemov. Kadar se otroci z naravo ukvarjajo po lastni izbiri, bodo aktivnosti izvedli bolj kreativno in uspešnejše, kot če bodo imeli občutek, da izvajajo neko aktivnost zaradi obveze. Da bo osebna izkušnja z naravo prava in kvalitetna, je potrebno izbrati primerno okolje. Naravno okolje je otrokom zanimivo in atraktivno, saj z raziskovanjem narave pridobivajo kreativne ideje in so bolj motivirani pri aktivnostih, povezanih z ekologijo (Kostović-Vranješ, 2009).
Vključitev trajnostnega razvoja predstavlja tisto, najširšo dimenzijo, kot jo ima pojem okoljska vzgoja danes. Vključuje okoljsko vzgojo in jo postavlja v širši kontekst tako socialno kulturnih kakor tudi socialno političnih vprašanj pravičnosti, revščine, demokracije in kakovosti življenja, kakor je zapisano v Unescovem dokumentu (Golob, 2008).
3.2 Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj
Okoljska vzgoja, širše poimenovana kot vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj (VITR), predstavlja vse pomembnejšo sestavino sodobnega kurikula. VITR je vseživljenjski proces, ki poteka od zgodnjega izobraževanja v otroštvu, do visokega šolstva in se nadaljuje v izobraževanja odraslih ter presega okvire formalnega izobraževanja. Učencem daje osnovno znanje za celostno razumevanje trajnostnega razvoja. Proces učenja je dolgotrajen in postavlja temelje človekove zavesti in njegovega ravnanja v odnosu do okolja, v katerem živi.
6
Osnovni namen vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj je razvijati in krepiti sposobnost posameznikov, skupin, skupnosti, organizacij in držav za sprejemanje ocen in odločitev v prid trajnostnega razvoja (Kurikul okoljska vzgoja, 2008).
Izobraževalni sistemi morajo ozaveščati učence o odgovornosti do narave in prihodnjih generacij. Pomembno je, da jih usposobijo za opuščanje dejavnosti in morebitnih ciljev, ki zaostrujejo okoljske in razvojne probleme ter znajo načrtovati tak razvoj, ki bo upošteval nosilne sposobnosti ekosistemov in hkrati izboljšal kakovost življenja vsega prebivalstva. Gre za dolgoročno skrb za ohranjanje zdravja ljudi in našega planeta. Vzgojno-izobraževalni proces mora učencem nuditi optimalno stimulativno okolje za razvoj sposobnosti ter temeljiti na zanj zelo smiselnih aktivnostih. To pomeni, da učenec razume, zakaj izvaja svoje aktivnosti in ima občutek, da sta njegovo mnenje in delo pomembna. Učenci morajo biti sposobni oblikovati lasten smisel in vrednote ter poglobljeno razumevanje, ker le to lahko vodi k odgovornemu ravnanju do okolja in prihodnosti. Tako bodo učenci bolj poglobljeno razumeli svet, v katerem živijo, in ga tudi lažje sprejemali. Aktivno bodo iskali rešitve za probleme današnjega časa, ki jih predstavljajo podnebne spremembe, revščina, razslojevanje, potrošništvo in drugo. Učenec ne sme biti samo prejemnik informacij, ampak tudi učitelj in soustvarjalec smiselne trajnostne prihodnosti. (Torkar, 2014).
V okoljski vzgoji se povezujejo tri razsežnosti: izobraževanje o, v in za okolje. Izobraževanje o okolju je znanje in razumevanje okoljskih pojmov, pojavov in problemov, kjer si učenci izmenjujejo misli, znanja in spoznanja ob dojemanju zapletenosti okoljskih vprašanj.
Izobraževanje v okolju spodbuja raziskovanje in pridobivanje izkušenj iz domačega okolja in razvija zmožnosti za proučevanje in spoprijemanje z okoljskimi problemi. Izobraževanje za okolje je individualno ali skupinsko ravnanje v korist trajnostnega razvoja, poudarja pomen iskanja in udejanjanja trajnostnih rešitev na različnih ravneh (Kurikul okoljska vzgoja, 2008).
Cilji okoljske vzgoje so večplastni in prepleteni, v njej se tesno povezujejo spoznavni, čustveno- motivacijski, vrednostni in akcijsko-spretnostni cilji, ki zahtevajo aktivne, v učenca usmerjene metode. Čustveni cilji, med katere sodi razvoj ljubezni do narave, je prvi in najpomembnejši cilj okoljske vzgoje in se začne že v predšolskem obdobju. Okoljska vzgoja je zasnovana na medpredmetnem povezovanju, interdisciplinarnem in multidisciplinarnem učenju, pri čemer povezuje naravoslovne na eni in družboslovne na drugi strani. Ob spoznavanju različnih pojavov med pojavi v okolju in posegi človeka vanj, je veliko priložnosti tudi za razvijanje ustvarjalnega in kritičnega mišljenja.
7
Vsak poseg v okolje, ki ga naredimo, potegne za seboj množico največkrat nepredvidljivih in neželenih sprememb na drugih območjih. Okoljska vzgoja je tudi proaktivna, saj spodbuja premišljeno in odgovorno akcijo. Učence usmerja v napovedovanje, oblikovanje vizij in iskanje novih, alternativnih misli, da niso le pasivni sprejemniki znanja, ampak ga aktivno gradijo oziroma konstruirajo. Učence se usmerja in opozarja na probleme, da na njih gledajo z različnih kotov, se vživljajo v različne perspektive in potrebe soljudi, spoznavajo konflikte interesov, tehtajo argumente, premagujejo predsodke in stereotipe, postajajo kritičnejši in se angažirano vključujejo v reševanje okoljskih problemov. Ustvarjalno mišljenje omogoča iskanje novih, originalnih, neobičajnih rešitev. Okoljska vzgoja poudarja celosten pristop, saj je poudarek na povezavah in odnosih med pojavi ter ne toliko na posamičnih spoznanjih in dejstvih. Opisanih ciljev ne moremo zadovoljivo dosegati s tradicionalnimi metodami v pretežno frontalnem pouku, potrebne so metode in pristopi, k spodbujajo aktivno učenje (Marentič-Požarnik, 2002).
Marentič-Požarnik (2002) navaja nekaj oblik in metod za lažje doseganje ciljev okoljske vzgoje. Med najpomembnejše in najuspešnejše metode uvršča skupinsko delo učencev, še posebej s sodelovalnim učenjem. Poleg aktivnega pridobivanja novega znanja se razvija tudi socialno učenje, učenci se dodatno učijo z izmenjavo izkušenj in spoštujejo mnenja drugih.
Učitelj mora obvladati organiziranje in vodenje skupin, ter pomagati učencem pri raznih modelih sodelovalnega učenja. Oblika interaktivnega pouka je prav tako pomembna, saj je veliko okoljsko pomembnih tem primernih za dialoško obravnavo. Pri interaktivnem oziroma dialoškemu pouku gre za uvajanje problemsko usmerjenih dialogov, razprav, diskusij in debat med učenci pri raznih dejavnostih.
Učenci se soočajo, podpirajo z argumenti, vživljajo v perspektivo drugih in si s tem bogatijo znanje, ko navajajo možne vzroke za pojave ali pa možne rešitve za probleme. Zelo primerna oblika učenja je tudi projektno delo, če je le dobro in kompleksno zasnovan projekt, ki bi zajel področje varovanja narave, okolja in zdravja. Med pomembnejšimi načini aktivnega učenja je neposredna izkušnja v naravi, saj bo učenje uspešnejše, če bodo uporabljena vsa čutila. Izkušnja v naravi ima nenadomestljivo doživljajsko vrednost, saj celovito čutno in čustveno prevzame učence. Stik z naravo je mogoč na ekskurzijah, izletih, med bivanji za šolske ali obšolske dejavnosti in še kje. Da lahko izvedemo opisane metode in pristope so potrebni zunanji in notranji pogoji. Med zunanje pogoje uvrščamo čas, prostor in pripomočke. Notranji pogoji pa izvirajo iz učiteljeve usposobljenosti za uporabo omenjenih metod in pristopov, ki naj bi jih predhodno preizkusil na »svoji koži«.
8
Učitelji so posredniki pri vzgoji otrok in podajanju novih znanj, ki s svojim zgledom, predanostjo delu in naklonjenostjo do narave razvijajo pri učencih občutljivost za okoljske probleme in njihovo zmožnost reševanja le-teh ter varovanja naravnega okolja (Marentič- Požarnik, 2002).
Pri okoljski vzgoji se daje velik poudarek na uvajanje učencev v okoljsko pomembne akcije, kot so ločevanje odpadkov, zbiranje papirja, zasajanje drevja in podobno. V takih primerih akcij prevladuje usmeritev v doseganju oprijemljivih rezultatov, ne pa tudi v razmislek, zakaj se izvaja določene akcije, pomembne za okolje. Poudarek bi moral biti na kritičnem razmišljanju o vzrokih, ki so privedli do stanja, zaradi katerega se, na primer, kopičijo odpadki. Učenci so pogosto postavljeni pred zahteve, da naredijo nekaj konkretnega za okolje, v katerem živijo, ne da bi razumeli bistvo, izvore, kompleksnost in različne možne rešitve nekega okoljskega problema. »Glavni cilj je pridobivanje akcijske kompetentnosti – zmožnosti za premišljeno ravnanje, ki je zasnovana na kritičnem razmišljanju in oblikovanju lastnih kriterijev za odločanje.« (Marentič-Požarnik, 2007, str. 213).
3.3 Ekošola
Program Ekošola je mednarodno uveljavljen program celostne okoljske vzgoje in izobraževanja, namenjen spodbujanju in večanju ozaveščenosti o trajnostnem razvoju med otroki, učenci, dijaki in študenti skozi njihov vzgojni in izobraževalni program ter skozi aktivno udejstvovanje v lokalni skupnosti in širše.
V program Ekošola je do leta 2020 vključenih že 717 ustanov iz cele Slovenije. Ekošola je šola za življenje, ki skozi dejavnosti v programu usposablja otroke, da bodo v prihodnosti sprejemali pomembne odločitve na vseh ravneh življenja. Program deluje po načelih, da so dejavnosti mladih odraz ustvarjalnosti, novih idej in konkretnih akcij oziroma projektov, da je vzgojno delo znotraj šole celovito in povezano z lokalno skupnostjo, da naravoslovne dejavnosti povezujejo cilje in vsebine med predmeti v šoli, da je okoljska vzgoja sestavni del ciljev in vsebin vsakega predmeta v izobraževalnem programu ter da skrb za človeka vključuje varovanje zdravja, izgradnjo medsebojnih odnosov ter skrb za okolje in naravo.
Glavni cilj programa Ekošola v vzgojno-izobraževalnih ustanovah je vzgoja otroka, da skrb za okolje in naravo postaneta del njegovega življenja. Prednost programa je, da otroke uči spoštovati drugačnost in ceniti naravne dobrine. Učencem daje možnost, da znanje, ki ga pridobijo pri pouku, uporabijo v vsakdanjem življenju v šoli in izven nje.
9
Ekošole dajejo učencem občutek odgovornosti in negujejo trajnostno miselnost, ki jo lahko vsak dan uporabljajo (Društvo Doves – FEE Slovenia). V program Ekošola se vsako leto vključi vse več izobraževalnih ustanov. Med njimi je tudi Pedagoška fakulteta v Ljubljani, ki se je v program vključila v šolskem letu 2013/14.
Pomembno je, da se okoljska ozaveščenost širi na vse ravni izobraževanja, tudi na fakultete, študenti, bodoči učitelji, pa bodo potem to znanje predajali učencem.
3.4 Ekoart
Konceptualna umetnost, med katere pogojno prištevamo tudi ekoart, nam ne dovoli udobnega odzivanja na umetnine, ampak nas v obravnavanju ekoloških problemov sili, da na novo ovrednotimo še kaj drugega kot umetnost. Če znamo umetnost povezati z realnostjo vsakdanjega življenja, se lahko skozi ustvarjalne in inovativne pristope k socialnim problemom umetnost učinkovito uporablja kot sredstvo za družbene spremembe. Umetniška dela, ki obravnavajo okoljska vprašanja in probleme našega časa, so lahko sredstvo za ozaveščanje javnosti in njeno vključevanje v reševanje okoljske problematike.
Ekoart ali ekološka umetnost predstavlja problematiko in odnos med umetnostjo in okoljem.
Umetniki ekoarta premišljeno predstavljajo nove načine razmišljanja, počutja in življenja v našem okolju. Od okoljske umetnosti se ekoart razlikuje po tem, da vsebuje ekološko etiko tako v vsebini kot tudi v obliki in materialih. Ekološka umetnost opozarja, da je ekološka kriza politični, socialni in kulturni problem. Ekološko razmišljanje umetnikov se dotika različnih področij, od problema odpadkov, onesnaževanja zraka in vode do genetike, hrupa in svetlobe.
Ustvarjajo z namenom navdihovanja skrbi in spoštovanja do narave, spodbujanja kritičnega mišljenja in pospeševanja dolgoročnega razcveta družbenega in naravnega okolja, v katerem živimo. Umetnost je lahko zelo učinkovita pri pridobivanju naše pozornosti, zato umetniki konceptualne umetnosti uporabljajo inovativne načine za ustvarjanje svojih umetniških del.
Največkrat uporabljajo sodobne likovne prakse med katere štejemo performans oziroma nastop, razne instalacije, krajinsko in besedno umetnost, body art in podobno. Umetniki ekološke umetnosti skušajo na različne načini narediti vidno in opozoriti na to, kar je med nami že tako ali tako prisotno, a velikokrat nenamerno ali pa celo namerno spregledano. Umetniška dela lahko zbudijo našo pozornost in pripomorejo k temu, da razmišljamo o okoljskih vprašanjih in postanemo skrbnejši do okolja in trajnostnega razvoja. Ekološka umetnost aktualnih tem in problemov ne obravnava enosmerno, temveč se poglablja v njihovo kompleksno problematiko, ki je pogojena z odnosom človeka do narave.
10
Za uveljavitev trajnostnega razvoja lahko likovno umetnost uporabljamo na dva načina:
trajnostni razvoj znotraj umetnosti in uporabo umetnosti za doseganje trajnostnega razvoja.
Ekološka umetnost združuje oba načina rabe likovne umetnosti. Trajnostni razvoj se navadno zgodi, kadar umetniki pri svojem ustvarjanju uporabljajo izdelke, surovine in material, ki okolja ne onesnažujejo ali pa uporabljajo reciklirane materiale. Pojem trajnostna likovna umetnost izhaja tudi iz dejstva, da je umetnost sama po sebi trajnostna. Ekoart oziroma ekološka umetnost postaja pri likovni vzgoji in izobraževanju že kar precej znan žanr (Duh in Herzog, 2011).
Umetnica Zora Stančič v svojih umetniških delih Headscarf in Ruta Headscarf na inovativen način uporabi koncept ekoarta. Deli sta narejeni z različnimi potiski v tehniki sitotiska ali visokega tiska, kjer obliko telesa ali portreta samo slutimo. Tehniki tiska je uporabila na rutah, ki sta zapuščina njene mame, saj je želela kosu odslužene tkanine dodati ponovno vrednost (Z.
Stančič, osebna komunikacija, avgust 2020).
Slika 3: Zora Stančič, Ruta Headscarf, sitotisk, 70 x 70 cm, 2017
11
Ekološki pristop pri svojem umetniškem ustvarjanju uporablja tudi umetnica Caroline Bell.
Osredotoča se na trajnost, pogosto z uporabo lokalnih virov, odsluženim in recikliranim tekstilom. Pri delih jo inspirira narava, zato pri ustvarjanju uporablja naravna barvila in naravne materiale iz njene okolice (Bell, 2012).
Slika 4: Zora Stančič, Headscarf, 60 x 60 cm, 2017
Slika 5: Caroline Bell, Geranium on Pieced Cotton, 30 x 40 cm, 2014
12
3.5 Ekološka problematika pri pouku likovne umetnosti
Likovna umetnost kot učni predmet v vzgojno-izobraževalnih zavodih ponuja široke in raznolike možnosti za okoljsko ozaveščanje učencev. Likovno pedagoška praksa deluje v smeri razvijanja likovnoustvarjalnih in drugih sposobnostih učenca ter v vzpostavljanju primernega odnosa do likovne umetnosti in umetniške kulture na splošno. Ekološko občutljivost lahko pri učencih dosegamo na dva načina: z lastno likovnoustvarjalno dejavnostjo z izhodiščem v ekoloških temah ali z dejavnim opazovanjem in vrednotenjem likovnoumetniških del s tematiko okoljskih problemov (Duh, 2008).
Pri likovni umetnosti lahko ekološke teme realiziramo na različne načine, saj so ekološki problemi lahko tudi likovni problemi.
Slika 6: Caroline Bell, Serija Metamorfoza, 50 x 200 cm, 2014
13
Izhodišče za zasnovo likovnega problema je lahko likovni pojem, motiv ali tehnika. Flajšman (2010) in Frelih (2011) opisujeta likovne motive, s katerimi lahko krepimo ekološko ozaveščenost. Pri pouku likovne umetnosti lahko s konkretnimi ekološkimi motivi prikažemo ekološke probleme, na primer: nasičenost z odpadki, onesnažene reke in zrak, uničevanje gozdov, podnebne spremembe, potrošništvo in podobno.
Lahko pa uporabimo likovno tehniko, ki izhaja iz odpadnih, zavrženih in recikliranih materialov. Pomembno je, da učitelj dobro načrtuje učno pripravo, tudi glede na predznanje in starost učencev. Pri dobri likovnopedagoški praksi se je spoznavanje in doživljanje likovnih pojmov prepričljivejše, saj je podkrepljeno z že znanimi pojmi iz drugih področij, osvojenih pri ostalih predmetih (Flajšman, 2011).
»Okoljska vzgoja je tipično kroskurikularno medpredmetno področje, tematsko področje v kurikulu, ki ima svoje specifične cilje in vsebine, ki se smiselno vključujejo v razne predmete in s tem delujejo povezovalno in preprečujejo preveliko razdrobljenost.« (Marentič-Požarnik, 2010, str. 437-438).
Ena izmed najpomembnejših prvin vsake vzgoje in eden izmed poglavitnih problemov ozaveščanja je zgled. V likovni umetnosti je zgled kakovostna komunikacija s prostorom.
Likovni umetnosti in trajnostnim razvojem je skupen ravno odnos do okolja oziroma prostora.
Ključni problem je človek s svojim odnosom do okolja (Flajšman, 2011).
Likovna umetnost, tako kot ekologija, povezuje duha in materijo, kajti vse je povezano in odvisno drugo od drugega. Znanje, ki ga pridobimo pri likovni umetnosti o odnosu med naravnim oziroma realnim in likovnim prostorom, je izjemnega pomena za ekološko ozaveščanje in dojemanje okolja, ki nas obdaja. Iz učnega načrta za likovno umetnost v osnovni šoli razberemo, da je temeljna naloga likovne umetnosti prav razvijanje učenčevega razumevanja prostora. Likovna umetnost vidni svet na kognitivni ravni razgrajuje, na izrazni ravni pa ga likovno oblikuje. Z likovnim izražanjem učenci pokažejo svoje razumevanje prostora, izražajo mnenja, občutja, vrednote in stališča. Likovna umetnost nam pomaga doživljati realni svet v celoti, saj doživljamo le dele realnosti. Velikokrat ko gledamo, gledamo zelo površno ali pa vidimo zelo malo. Vzemimo za primer pot, ki smo jo prehodili že neštetokrat. Vedno znova, ko se sprehodimo po tej isti poti odkrivamo nove stvari: detajle na arhitekturi, nove vrste rastlinja, razpoke v kamnitih tleh in podobno.
14
Ko bi želeli narisati del naše poti, bi opazili zelo veliko stvari, ki jih drugače spregledamo, ugotovili bi, da realnega sveta pravzaprav ne vidimo in ne doživljamo v celoti. S konkretno likovno dejavnostjo lahko pravzaprav temeljiteje spregledamo, kakšna je pot v resnici ali celoti.
Brez dvoma drži trditev, da lahko s konkretno likovno nalogo bolje spoznamo in doživljamo realni svet. In če ga bolje spoznamo in doživimo, ga bomo gotovo tudi bolje razumeli in se zaradi tega tudi bolje vedli do okolja, tako da ga ne bomo onesnaževali, degradirali ali celo uničili. Učne vsebine, ki jih učenci spoznavajo v okviru likovne umetnosti pripomorejo k ustvarjanju pomembne podlage za razumevanje, doživljanje in dojemanje sveta. Za oblikovanje osebnosti in mišljenja so prav tako pomembni socialni stiki, poleg družine, ki jih imajo učenci z vrstniki, ter še posebej odnos z učitelji, ki lahko učencem predstavljajo zgled, po katerem se bodo zgledovali v prihodnosti (Flajšman, 2009).
Kultura, umetnost in izobraževanje so naravnane trajnostno, saj so usmerjene na ohranjanje dobrih izkušenj iz preteklosti. Umetnost nam pomaga, da odkrivamo nove, alternativne poglede na svet in življenje, likovna umetnost v izobraževalnem procesu pa učencem omogoča eksperimentiranje s prostorom in si prizadeva pretvarjati znanje v dejanje (Frelih, 2011).
Eden izmed pomembnejših ciljev likovne umetnosti v osnovni šoli je, da se učence pripravi za sodelovanje v kulturnem življenju ožjega in širšega okolja ter razumevanje sodobne vizualne komunikacije. To je še posebej pomembno v današnjem času, ker živimo v svetu poplave vizualnih komunikacij, v katerem je vizualno prevladalo nad verbalnim. Vizualne komunikacije kot so reklame, filmi, plakati, televizija, računalnik in podobno, nam sporočajo predvsem interese kapitala, zato je oblikovanje lastnega, kritičnega mnenja izjemnega pomena, saj lahko le tako dešifriramo tovrstne komunikacije, s katerimi nas zasipajo vsak dan. Vizualizacija je sredstvo, ki oblikuje odnos do prostora. Posredovane vizualne podobe, ki jih srečujemo na vsakem koraku, zelo različno vplivajo na osebno in kolektivno mnenje. Razmišljanje o likovni dejavnosti in o manipulacijah z vizualnimi podobami nas spodbuja k razmišljanju o zgodovini in učinkih podob. V sodobnem času gre za dobro preračunane oblike manipulacij in zavajanj, s katerimi želijo na najrazličnejše načine vplivati na ljudi in doseči določene cilje. Sodobne likovne prakse nam pomagajo razbrati vizualne podobe in nam omogočajo kritično presojo (Flajšman, 2009).
Sodobna likovna umetnost mora upoštevati predvsem likovni razvoj učencev tako, da upošteva načelo sodobnosti oziroma aktualnosti. Ukvarjati se mora s temami današnjega časa, kot so ekologija, globalizacija, mediji, nove tehnologije (Flajšman, 2009).
15
3.6 Tekstilna ekologija
Okoljska vprašanja so pomemben sestavni del trajnostnega razvoja. Industrijsko in modno oblikovanje, katerega namen je razvoj novih izdelkov, je soodgovorno za negativne vplive na okolje. Drugi največji onesnaževalec našega planeta, poleg plastike, je tekstil. Letno nastane več kot 90 milijonov ton tekstilnih odpadkov, od tega kar 17.000 ton samo v Sloveniji. Največji krivec za tako hitro rast količine odpadnega tekstila je tako imenovana hitra moda. Oblačila niso več naložba, kupujemo jih le za kratek čas, za zabavo. Žrtev hitre mode ni le planet, zaradi onesnaževanja, ampak tudi delavci v tekstilni industriji. Nizkocenovna oblačila izdeluje tako imenovana poceni delovna sila, med katerimi je kar 60 % otrok, delajo po 12 ur in več za plačo, s katero ni mogoče preživeti. Za proizvodnjo ene majice se porabi približno 2.700 litrov vode, kar je toliko vode, kolikor jo posamezen človek spije v dveh letih in pol. Letno recikliramo le 1 % oblačil. K sreči se razvije in raste trg oblačil iz druge roke, ki so le ena izmed možnih rešitev, s katerimi bi lahko zmanjšali škodljive učinke hitre mode (Koren, 2020).
Rešitev je tudi trajnostna moda kot del celostne in veliko širše filozofije trajnostnega razvoja.
Oblikovanje, ki pripomore k trajnostnemu razvoju pri načrtovanju, uporabi in zavrženju izdelka, pri tem pa upošteva tako okoljske kot tudi družbene dejavnike ter poskuša minimizirati negativen vpliv, ki ga ima proizvodnja tekstilij na okolje.
Koncept trajnostne mode je širok in je nadpomenka za oblačila, ki so:
● narejena z upoštevanjem standardov v okolju prijaznega oblikovanja,
● izdelana iz organskih materialov,
● narejena iz recikliranih materialov,
● predelana rabljena oblačila.
V koncept trajnostne mode sodijo tudi ustrezne in zdrave delovne razmere na delovnem mestu in ustrezno plačilo delavcem v tekstilni industriji.
Zmotno mislimo, da so okolju in zdravju prijaznejši tekstilni materiali bombaž, konoplja ali lan, vendar za rast, na primer, bombaža porabimo veliko količino okolju škodljivih pesticidov ter veliko energije in vode pri sami izdelavi tekstila. Alternativa temu je organski bombaž, katerega gojijo brez okolju škodljivih pesticidov. Še najboljša rešitev pa je predelava rabljenih oblačil, kot to že počnejo nekateri modni oblikovalci. Na trgu najdemo vedno več ekomodnih izdelkov in okolju prijaznih tekstilnih izdelkov.
16
Izraz ekomoda se uporablja za oblačila, ki v fazi proizvodnje, distribucije, uporabe in zavrženja upoštevajo strategije oblikovanja za okolje, zdravje potrošnikov ter delovno okolje in razmere ljudi, ki delujejo v tekstilni industriji. Kar nekaj kreativnih modnih oblikovalcev je s svojim delom dokazalo, da so tudi okolju prijazni izdelki lahko zelo dobro oblikovani. Prizadevanja okoljsko ozaveščenih in usmerjenih oblikovalcev žal niso dovolj, spremeniti moramo tudi svoje potrošniške navade, saj velike trgovske verige s svojo hiperprodukcijo nizkocenovnih oblačil potrošnike spodbujajo k nenehnemu menjavanju garderobe. Sprejeti moramo odgovornost za svoje nakupne odločitve in količino zamenjati s kakovostjo, k je prijazna do okolja in našega zdravja (Štrukelj, 2010).
17
4. RAZISKOVALNI DEL
Namen mojega raziskovanja je poiskati različne vrste odpadnega materiala, ki je primeren za izdelavo premične šablone, ter primerne barve za tiskanje na tekstil. Tako kot premične šablone, so tudi nekatere tekstilne barve narejene iz sestavin, ki jih ima doma skoraj vsako gospodinjstvo. S tem želim spodbuditi čim večjo populacijo, da si doma izdelajo premične šablone in barve, ter z odtisi izdelajo svoja unikatna oblačila. Na ta način bi reciklirali embalažo, ki jo sicer vsakodnevno zavržemo, prav tako bi reciklirali tekstil in s tem bi osvežili svoja stara oblačila. Ker sem velika ljubiteljica narave sem ideje za motiv iskala prav tam. Izdelala sem preproste organsko oblikovane motive. Navdih sem črpala tudi iz umetnosti minimalizma, ter iz kolažev, ki jih je izdelal Henri Matisse v svojem poznem obdobju. Kot kontrast organskim minimalističnim oblikam sem uporabila še (kranjsko) čebelo, ki je upodobljena v realističnem slogu.
4.1 Premična šablona iz odpadnega materiala
Za izdelavo premične šablone sem uporabila odpadno embalažo in iz nje izdelala pet različnih premičnih šablon.
Slika 7: Henri Matisse, Papagaj in morska deklica, kolaž, 1952
18
Premična šablona cvetlice 1 je izdelan iz embalaže za kavo. Ker sem želela gladko površino sem uporabila notranji del. Ker je embalaža za kavo zelo tanka in s tem neprimerna za visoki tisk, sem jo odebelila z dvema plastema penaste gume (Moos gumi). Penasta guma je vsestranski, lahek in gibljiv material, ki ne prepušča in ne vsrkava vode, z lahkoto se lepi, še lažje pa se reže. Nato sem vse skupaj pritrdila na podlago iz kartona. Namesto penaste gume se lahko uporabi tudi debelejši karton, debelejša plastika in podobno.
Slika 8: Premične šablone iz odpadne embalaže
19
Premična šablona cvetlice 2 je izdelana iz odpadnega tekstila. Uporabila sem žakard tekstil (cvet) ter kosmateno prevešanko (steblo). Žakard je industrijsko izdelan v reliefnih vzorcih.
Uporablja se ga kot dekorativno tapiserijsko blago za dom. Blago kosmatene prevešanke se uporablja za šivanje toplih raztegljivih oblačil za prosti čas. Na cvet sem dodala še nekaj malih odpadnih kosov penaste gume. Tekstil sem nalepila na dve plasti penaste gume, nato pa vse skupaj pritrdila na podlago, ki je izdelana iz plastičnega pokrova. Na pokrov sem nalepila silikonsko podlogo za peko, saj sem s tem zravnala podlago.
Slika 9: Premična šablona cvetlica 1
Slika 6 : Premična šablona cvetlica 1 Slika 10: Premična šablona cvetlica 1
20
Premična šablona rastlinja 1 je izdelana iz embalaže za mleko (znano kot tetrapak). Uporabila sem zunanji del embalaže, ki sem ga prav tako odebelila z penasto gumo. Cvetlico sem nalepila na podlago, ki je izdelana iz plastičnega pokrova, katerega sem spojila s silikonsko podlogo za peko, saj sem s tem pridobila bolj ravno podlago.
Premična šablona rastlinja 2 je izdelana iz plastične embalaže, v kateri navadno dobimo hrano, ki jo naročimo na dom. Ker je embalaža primerne debeline za visoki tisk, nisem potrebovala dodatne penaste gume, zato sem jo le pritrdila na podlago.
Podlaga je kovinska embalaža za oreščke. Ker je podlaga v obliki valja, se odtis naredi tako, da se premično šablono povalja po tekstilu.
Slika 11: Premična šablona cvetlica 2
Slika 12: Premična šablona rastlinje 1
21
Premična šablona cveta, je izdelana iz plastične vrečke, ki je v trgovinah namenjena nakupovanju sadja in zelenjave, ter iz plastične mrežaste vrečke, v kateri je že vnaprej zapakirano sadje ali zelenjava. Obe vrečki sem med seboj prepletla in zvila v obliko cveta. Na cvetlico sem nanesla lepilo in jo pritrdila na plastični lonček za rože.
Slika 13: Premična šablona rastlinje 2
Slika 14: Premična šablona cvet
22
Zadnja premična šablona predstavlja kranjsko čebelo, ki ne sme manjkati v upodabljanju slovenske narave. Narejena je iz kartonaste embalaže za dostavo hrane na dom, odpadnega tekstila ter plastične mreže, v katerem je navadno že vnaprej pakirano sadje in zelenjava.
Odebelila sem jo z penasto gumo, dodala karton za bolj ravno podlago ter vse skupaj pritrdila na plastični kozarček. Premična šablona kranjske čebele je najmanjša in v primerjavi z ostalimi premičnimi šablonami najbolj dovršena.
4.2 Barve in nanos
Slika 15: Premična šablona čebela
Slika 16: Keramična plošča in penasti valjček
23
Želela sem preizkusiti več različnih barv za tekstil, zato sem za vsako premično šablono uporabila drugačno mešanico za izdelavo barv. Ena izmed barv je barva za tekstil, ki je bila kupljena v trgovini z likovnim materialom z namenom, da bi lažje primerjala kupljeno barvo z barvnimi mešanicami, narejenimi doma. V večino preostalih barv sem vmešala emulzijo za tekstil, ki vsako barvo na vodni osnovi spremeni v obstojno barvo primerno za tekstil. Želela sem preizkusiti, ali to res deluje. Barve sem pred tiskanjem nanesla na keramično ploščo, ki nam je ostala pri prenovi kopalnice. Keramična plošča se dobro obnese pri enakomerni razporeditvi barve po podlagi ter nanašanju na valjček. Barve sem na premične šablone nanašala s penastim valjčkom. Lahko se uporabi tudi valjček za beljenje sten ali pa se uporabi kar čopič. Možna rešitev je tudi ta, da premično šablono pomočimo v željeno barvno
mešanico in odtisnemo, vendar je v tem primeru lahko nanos barve predebel in neenakomerno porazdeljen po površini premične šablone, odtis na tekstilu posledično ne bi bil čist
(razmazan).
4.2.1 Emulzija za tekstil (ARES TEX 90)
Pri ustvarjanju barvnih mešanic sem uporabljala fleksibilno emulzijo za tekstil, ki se uporablja kot vezivo za pigmente za tisk na vse vrste tekstila. Prednosti emulzije za tekstil je, da je cenovno dostopnejša kot barve za tekstil, njena sestava je na vodni osnovi, ima dobro kompatibilnost z različnimi zgoščevalnimi sredstvi ter dolgotrajno obstojnost pri pranju in kemičnem čiščenju.
Emulzijo za tekstil lahko uporabljamo kot vezivo pigmentov za tisk na tekstil, kot vezivo pri restavriranju tekstilnih muzejskih eksponatov ter za impregnacijsko in premazno sredstvo za tekstil, filc in vse vrste netkanih tekstilij.
Slika 17: Emulzija za tekstil
24
4.2.2 Barvne mešanice z emulzijo za tekstil
Emulzijo za tekstil sem vmešala v tri različne vrste barv na vodni osnovi, ki jih najdemo v večini gospodinjstev in v barvo, ki jo najdemo v vsaki osnovni šoli. Barvni odtenek v zelenem ima v osnovi akvarelno barvo, modri odtenek tempera barvo, ter rumeni odtenek ima za osnovo akrilno barvo.
Za mešanico črne barve sem uporabila barvo za tiskanje, ki se uporablja v osnovni šoli pri grafiki in emulzijo za tekstil. Barvna mešanica iz tempera barv je bila najbolj tekoča, posledično penasti valjček vpije veliko barve in to otežuje nanos. Črna barvna mešanica je bila najbolj kompaktna (penasti valjček ne vpije prevelike količine barve) in nanos barve je bil zelo enostaven. Z vidika varčnosti je kompaktna barva najprimernejša.
Slika 14: Zelena barva
Slika 15: Modra barva Slika 19: Modra barva Slika 18: Zelena barva
25
4.2.3 Barvna mešanica iz akrilne barve, belega lepila in brivske pene
Naslednja barvna mešanica je narejena iz sestavin, ki jih dobimo v vseh bolje založenih trgovinah in so cenovno dostopne. Velika verjetnost je, da imamo vse tri sestavine že doma.
Preizkusila sem izdelati barvno mešanico iz ene merice belega lepila, ene merice akrilne barve in dveh meric brivske pene. Barvna mešanica zaradi brivske pene zgleda nehomogena in predvideva težji nanos. Izkazalo se je, da struktura mešanice ne vpliva na neenakomernost odtisa.
Slika 21: Črna barva Slika 20: Rumena barva
26
4.2.4 Barva za tekstil
Odtenek rožnate barve sem ustvarila iz rdeče in bele barve za tekstil, kupljeni v trgovini.
Slika 22: Vijolična barva
Slika 23: Rožnata barva
27
4.3 Tekstil kot grafični list
Grafiko navadno tiskamo na papir. Grafični list imenujemo končni izdelek umetniške grafike – odtis na papirju in označitev lista z zaporedno številko, lastnoročnim podpisom in naslovom.
Tiskanje je možno tudi na druge materiale. Sama sem izbrala tiskanje na tekstil, saj želim s svojim eksperimentom spodbuditi tudi druge, da bi se lotili takega ustvarjanja. S tiskanjem na tekstil lahko izdelamo svoja unikatna oblačila, svoj prosti čas namenimo ustvarjanju in se ob tem tudi zabavamo in najpomembnejše, recikliramo svoja stara oblačila in s tem zmanjšamo kopičenje tekstilnih odpadkov. Na ta način preživimo čas bolj kakovostno, ustvarjamo lahko z družino ali prijatelji, med ustvarjanjem krepimo svoje socialne in psiho-fizične spretnosti in vsaj za nekaj časa odložimo svoje pametne naprave brez katerih danes ne znamo več živeti.
Tiskala sem na različna oblačila, nekatera so že zelo stara in potrebujejo osvežitev, druga imajo madeže, ki se s pranjem niso odstranili, nekaterim oblačilom pa sem le dodala malo igrivosti.
Tiskala sem na bombažna oblačila, jeans, oblačila iz viskoze ter na različna poliestrska oblačila.
Preden sem začela z nanosom barve, sem oblačila zaščitila, da barva ne bi pronicala skozi.
Slika 24: Zaščita oblačila
28
Slika 25: Zaščita oblačila
Na vsako vrsto tekstila sem odtisnila vseh šest premičnih šablon v vseh šestih barvnih mešanicah, da lažje primerjam, katere barvne mešanice se bolje obdržijo na katerih vrstah tekstila. Ko so se barve posušile, sem jih še dodatno utrdila z likalnikom. Med tekstil in likalnik sem vstavila peki papir, da se barva ne bi prijela na likalnik.
4.4 Izdelki
Za lažjo predstavo bom prikazala fotografijo izdelka pred pranjem in fotografijo izdelka po pranju v pralnem stroju. Če so barvne mešanice dobra alternativa kupljenim barvam za tekstil, bo pokazalo pranje in sušenje oblačil. Oblačila sem oprala s pralnim praškom in mehčalcem na 30° C.
Slika 26: Utrjevanje barve
29
4.4.1 Bombažna oblačila
Slika 27: Bombažni oblačili pred pranjem
Slika 28: Bombažni oblačili po pranju
30
Slika 29: Bombažno oblačilo pred pranjem
Slika 30: Bombažno oblačilo po pranju
31
4.4.2 Viskoza
Slika 31: Viskozni oblačili pred pranjem
Slika 32: Viskozni oblačili po pranju
32
4.4.3 Poliester
Slika 33: Oblačili iz poliestra pred pranjem
Slika 34: Oblačili iz poliestra po pranju
33
Slika 36: Oblačilo iz poliestra po pranju Slika 35: Oblačilo iz poliestra pred pranjem
34
Slika 37: Oblačilo iz poliestra pred pranjem
Slika 38: Oblačilo iz poliestra po pranju
35
4.4.4 Jeans
Slika 39: Oblačilo iz jeansa pred pranjem
Slika 40: Oblačilo iz jeansa po pranju
36
4.5 Prednosti in slabosti eksperimentalnih tehnik
Izkazalo se je, da so premične šablone narejene iz odpadnega materiala zadovoljiva alternativa pri grafičnem ustvarjanju. Zanimive rezultate dobimo, če uporabimo odpadni material z reliefno teksturo. S premično šablono, narejeno iz kavne embalaže, sem najtežje ustvarila čist odtis, saj je bila površina premične šablone gladka, kar onemogoča barvi dober oprijem. Rumena barvna mešanica, narejena iz akrilne barve in emulzije za tekstil, se je izkazala za največji približek barvi za tekstil. Na fotografijah vidimo, da je barvna mešanica obstojna tudi po pranju v pralnem stroju. Tudi ostale barvne mešanice, v katere sem vmešala emulzijo za tekstil, so se obdržale na tekstilu.
Z raziskavo sem potrdila, da z emulzijo za tekstil lahko vsako barvo na vodni osnovi naredimo primerno za tiskanje na tekstil. Na bombažnih oblačilih so odtisi najobstojnejši. Bombažna vlakna so naravnega rastlinskega izvora. Bombaž je lahek, zračen in mehek na otip, trdnost bombažnih niti je visoka in prenese visoke temperature. Vse to vpliva na daljšo obstojnost natisnjenih barv na bombažna oblačila. Osnova za izdelavo jeansa je bombaž, zato so odtisi tudi na jeans jakni obstojnejši. Pri nekaj primerih umetnih vlaken – viskoza in poliester – nisem dobila željene obstojnosti barvnih mešanic za tekstil. Viskoza je kemična predelava celuloze.
Vlakna lahko imajo sijoč ali mat videz. V primerjavi z bombažem je viskoza bolj vpojna, trdnost je slabša in ima večjo občutljivost na mehanske učinke pri pranju. To vpliva na kvaliteto in obstojnost odtisa. Vidimo, da so odtisi na viskoznem oblačilu zelenega barvnega odtenka obstojnejši kot na oblačilu v rdečem barvnem odtenku, čeprav je sestava obeh 100 % viskoza.
Pri tkaninah poliestrskega izvora sem dobila različne rezultate. Barva na svetlem oblačilu je po pranju obstojnejša kot na temnem oblačilu (slika 36) in na reliefno tkanem oblačilu (slika 38).
Poliestrska vlakna so kemijsko pridobljena sintetična vlakna. Poliester je elastičen, zelo trden in odporen ter slabo vpija vlago. Zaradi odpornosti in vpojnosti materiala se barva slabše oprime tekstilne površine. Oprijem barve se še oslabi med pranjem oblačil v pralnem stroju. Primer slabe obstojnosti odtisa vidimo na poliestrskem oblačilu v črni barvi na sliki 34. Na obstojnost barve lahko vpliva način tkanja niti, saj poliestrska oblačila posnemajo naravne materiale.
37 Prednosti eko-grafičnega ustvarjanja:
• Originalnost – izdelava unikatnih kosov oblačil;
• Razvijanje grobih in finomotoričnih spretnosti;
• Krepitev psiho-fizičnih spretnosti;
• Recikliranje - skrb za okolje.
Slabosti eko-grafičnega ustvarjanja:
• Neekonomičnost časa – vzame veliko časa;
• Pomanjkanje sestavin za izdelavo;
• Obstojnost barve variira glede na tekstilno osnovo.
4.6 Likovna analiza
Premične šablone, ki sem jih ustvarila iz odpadne embalaže, sem uporabila tudi za izdelavo svojega umetniškega dela. Materiali in pripomočki, izdelani v raziskovalnem delu diplomske naloge, so uporabni, hkrati pa so primerni tudi za učni proces v šoli, saj lahko z njimi ustvarimo kvalitetno likovno delo.
Slika 41: Špela Jeglič, Vrt 1, visok tisk, 25 x 35 cm, 2020
38
Pri svojem ustvarjanju sem izhajala iz kolažev, ki jih je v svojem poznem obdobju ustvaril Henri Matisse. Oblike sem priredila in z njimi poskušala ustvariti nove odnose v kompoziciji.
Oblike, ki sem jih izbrala, abstraktne, vendar jih naši možgani hitro povežejo z motivi iz narave.
Končna podoba je lahkotna in igriva, spominja na otroške risbe in to sem želela tudi doseči z izbiro oblik in barv. Temeljno vlogo nosi likovna prvina ploskev, ki je zamejena z barvo. Oblike so organske, zaobljene in enostavne, njihovo zaznavanje je lahko in brez težav, saj so nam znane. Na končno podobo mojega dela vplivata tudi likovni spremenljivki gostota in število.
Elementi so večjih oblik in jasno ločeni med seboj, zato zaznamo vsak element posebej, ki skupaj tvorijo uravnoteženo celoto.
4.7 Eko-grafično ustvarjanje v likovno pedagoški praksi
Okoljsko občutljivost učencev je mogoče doseči z ustvarjalnimi likovnimi dejavnostmi in z aktivnim opazovanjem likovnih umetniških del. V likovnopedagoški praksi lahko ekološke teme obravnavamo in realiziramo na različne načine: kot motiv, kot likovno tehniko ali s subtilno percepcijo umetniških del (Duh in Herzog, 2011).
Eko-grafično ustvarjanje lahko vpeljemo v likovnopedagoško prakso kot likovno tehniko. Ne obstaja likovna tehnika, ki ne bi bila primerna za obravnavo ekološkega problema (Flajšman, 2009). Področje grafike ima neomejeno možnosti za uporabo ekoloških tehnik.
Slika 42: Špela Jeglič, Vrt 2, visoki tisk, 25 x 35 cm, 2020
39
Lahko se uporablja reciklirane materiale za izdelavo matrice, premičnih šablon ali pečatnikov.
Prav tako se lahko tiska na skoraj vse materiale. Učenci lahko tiskajo na naslovnico zvezka, stojalo za svinčnike, ki ga prav tako sami izdelajo iz odpadkov, na različne lesene predmete, ki jih izdelajo pri tehniki, na svoja stara oblačila, torbo, čevlje in podobno. Likovne tehnike, pri katerih se uporablja recikliran material, so primerne za vse razrede osnovne šole, le težavnost in obseg je potrebno prilagoditi starosti otrok. S takimi tehnikami bodo učenci spoznali različne vrste materialov in njihove lastnosti: kateri materiali so vpojnejši, trdnejši, s katerimi materiali je enostavno rokovati, kateri materiali so najprimernejši za izdelavo matrice ter na katerih je odtis obstojnejši. Učenci naj preizkusijo več vrst barv, s katerimi bodo tiskali, saj na ta način spoznajo tudi lastnosti barv: gostota, enostavnost nanosa, hitrost sušenja, čiščenje in podobno.
Uporaba ekoloških likovnih tehnik je najprimernejša v prvem vzgojno-izobraževalno obdobju, saj bi učenci z njimi dosegli sledeče operativne cilje:
• preizkušajo različne materiale in pripomočke,
• razvijajo motorične spretnosti in občutek za ravnanje z različnimi materiali in pripomočki,
• spoznavajo značilnosti različnih materialov in pripomočkov,
• uporabljajo podlage različnih barv, velikosti, oblik in kakovosti,
• izvajajo preproste grafične tehnike (tisk s pečatniki, šablonski tisk, tisk z različnimi predmeti in naravnimi materiali),
• razvijajo izrazne možnosti in s tem negujejo individualne likovne izraze (Učni načrt.
Program osnovna šola. Likovna vzgoja, 2011).
V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju naj se oblikuje likovna naloga tako, da se likovni pojem in likovni motiv podredita likovni tehniki. Za ekološke likovne naloge naj bo poudarek na likovni tehniki, učenci lahko odpadni material prinesejo od doma ali pa ga skupaj z učiteljem poiščejo na šoli (morda v kuhinji). Učitelj mora učencem likovno nalogo ustrezno predstaviti, s kvalitetnimi likovnimi deli naj učencem predstavi okoljske probleme, da bodo učenci razumeli, zakaj reciklirajo materiale.
40
Operativni cilji, ki bi jih z uporabo ekoloških likovnih tehnik dosegli v drugem vzgojno- izobraževalnem obdobju:
• izdelajo matrice iz različnih materialov in jih odtisnejo,
• primerjajo lastnosti različnih grafičnih tehnik,
• razumejo proces izdelave grafičnih odtisov,
• razvijajo motorično spretnost in občutek pri delu z različnimi materiali in pripomočki za izražanje na ploskvi (Učni načrt. Program osnovna šola. Likovna vzgoja, 2011).
Usvajanje likovnih pojmov, preko ekoloških tem, bi bilo najprimernejše za drugo vzgojno- izobraževalnem obdobje. Učenci bi preko individualnega ustvarjanja barvnih mešanic za tiskanje spoznavali likovne pojme kot so tople in hladne barve, kontraste ter sorodne barve.
Z ustvarjanjem barvnih mešanic za tiskanje bi učenci osvojili sledeče operativne cilje:
• razvijajo občutek za razporejanje oblik na ploskvi,
• pridobijo izkušnje z različnimi načini mešanja barv,
• razvijajo občutek za odnose med različnimi barvami,
• primerjajo lastnosti različnih barvnih mešanic (Učni načrt. Program osnovna šola.
Likovna vzgoja, 2011).
V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju so učenci že zrelejši in bi v ospredje postavili likovni motiv. Učenci bi preko likovnega motiva izrazili svoje kritično mišljenje, čustva, svoje poglede na določene ekološke probleme, saj se navadno lažje izražamo v likovnem jeziku kot pa z besedami – slika (ali drug likovni izdelek) je lahko zgovornejša. Likovne naloge v tem obdobju bi že lahko zasnovali celostno in bolj kompleksno, učenci bi osvetlili ekološke probleme preko likovne tehnike, likovnih pojmov in preko motiva. Smiselno je tudi vključevanje sodobne umetnosti, ki neposredno opozarja na okoljske probleme.
41
Z eko-grafičnim ustvarjanjem bi učenci v tretjem-izobraževalnem obdobju dosegli naslednje operativne cilje:
• razvijajo izrazne možnosti pri oblikovanju na ploskvi in negujejo individualni izraz,
• ob likovnih delih (sodobne umetnosti) in ob zgledih iz narave in okolja spoznavajo likovne pojme,
• spoznavajo in izvedejo različne (ekološke) grafične tehnike,
• razvijajo motorično spretnost in občutek ob uporabi različnih materialov in pripomočkov za izražanje (Učni načrt. Program osnovna šola. Likovna vzgoja, 2011).
Učencem je okoljska vprašanja potrebno postavljati že zgodaj, da o njih razmišljajo in se pogovarjajo, zato bi bilo priporočljivo začeti s tem že v vrtcu. Prav tako bi lahko uvedli različne ekološke tehnike tudi na drugih likovnih področjih in s tem še bolj spodbudili ustvarjalnost otrok. Likovnih izdelkov z ekološko vsebino ne moremo vrednotiti le po ekoloških motivih ali tehnikah, večji pomen moramo nameniti kakovosti likovnega izražanja in sporočanja ter zmožnostim povezovanja likovnega motiva, likovnih pojmov, tehnike in materialov.
Možnosti za vključevanje ekoloških tem v pouk likovne umetnosti je neskončno. Z doživljanjem in likovnim razmišljanjem krepimo kakovosten odnos do narave in drugih ljudi.
Najučinkovitejša motivacija za prepričljivo likovno izražanje ekoloških vsebin je doživetje ali doživljanje ekološke situacije (Flajšman, 2009).
42
5. SKLEP
V svoji diplomski nalogi sem predstavila problem ekologije in opredelila pojem trajnostnega razvoja, posebno pozornost pa sem namenila okoljski vzgoji. Kot bodočo profesorico likovne umetnosti, me je zanimalo, s kakšnimi metodami lahko okoljsko vzgojo vpeljemo v pouk likovne umetnosti. Izkazalo se je, da je možnosti neskončno in da lahko ekološke teme vpeljemo v vse ure likovne umetnosti. Ekološke teme lahko obravnavamo in realiziramo preko likovnega motiva, likovne tehnike ali likovnih pojmov. Tema diplomske naloge, ki sem jo izbrala, je sodobna in v likovni umetnosti še premalo raziskana. Že odkar pomnim, rada izdelujem predmete, ki niso le estetski, ampak tudi uporabni. Pri sami izdelavi le teh navadno uporabljam reciklirane materiale, saj poleg tega, da so okolju prijazni, so tudi cenovno dostopnejši. V zadnjih letih se ukvarjam predvsem z oblikovanjem tekstilij. Zelo rada predelujem stara oblačila in tako dobim nov, lep kos oblačila, hkrati pa še skrbim za naš planet. Želela sem raziskati alternativne materiale in tehnike grafičnega tiskanja, ki so prijazni okolju in bi jih lahko uporabljala pri recikliranju starih oblačil. V raziskovalnem delu sem spoznala, da je nešteto možnosti za vključitev ekologije v grafično ustvarjanje. Materiali, ki sem jih uporabila za izdelavo premičnih šablon, so dobra alternativa že kupljenim šablonam, ki so velikokrat narejene iz plastike. Barvne mešanice, s katerimi sem tiskala na tekstil, so enostavne za uporabo, primerne za otroke vseh starosti, saj je v primeru neželenega stika barv s kožo čiščenje enostavno in se za odstranitev ne uporablja strupenih topil. Z likovnim ustvarjanjem damo starim, odsluženim tekstilijam, nov estetski pomen. To pa seveda ne velja le za oblačila, nov izgled lahko ustvarimo tudi drugim odsluženim predmetom. Možnosti je nešteto.
Znanje, ki sem ga pridobila med nastajanjem diplomske naloge, bom v prihodnosti zagotovo uporabila pri snovanju likovnih nalog in pri svojem lastnem likovnem ustvarjanju. Nadaljevala bom z raziskovanjem ekološkega problema znotraj likovne umetnosti in svoje pridobljeno znanje še nadgrajevala. Morda bo nekoč namesto »eko razmisleka« v grafičnem ustvarjanju, le še eko ustvarjanje.
43
6. LITERATURA
• Duh, M. (2008). Likovna vzgoja v funkciji razvijanja ekološke zavesti otrok in
mladostnikov. V: Duh, M. (ur.). Razvojno-raziskovalni koncepti ekologije od vrtca do fakultete in naprej v prakso (str. 95-113). Maribor, PEF, RIS Dvorec Rakičan 2008
• Duh, M. in Herzog, J. (2011). Ekoart in likovnopedagoška praksa. V: M. Duh (ur.), Raziskovalni vidiki ekologije v kontekstu edukacije (str. 17-32). Maribor: Pedagoška fakulteta; RIS Dvorec Rakičan 2011
• Flajšman, B. (2011). Likovna vzgoja in trajnostni razvoj. V: B. Flajšman (ur.), Trajnostni razvoj kot načelo vzgoje in izobraževanja pri likovni in glasbeni vzgoji ter filozofij. Zbornik referatov in razprav (str. 13-20). Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije, št. 3/2011
• Frelih, Č. (2011). Trajnostna načela likovnega izobraževanja. V: B. Flajšman (ur.), Trajnostni razvoj kot načelo vzgoje in izobraževanja pri likovni in glasbeni vzgoji ter filozofij. Zbornik referatov in razprav (str. 43-57). Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije, št. 3/2011
• Golob, N. (2008). Modeli vključevanja vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. V:
M. Duh (ur.), Razvojno-raziskovalni koncepti ekologije od vrtca do fakultete in naprej v prakso (str. 31-48). Maribor: Pedagoška fakulteta; RIS Dvorec Rakičan 2008
• Jesih, B. (2019). Grafika. Visoki tisk, ploski tisk. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2019
• Kirn, A. (2004). Narava, družba, ekološka zavest. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2004
• Kostović-Vranješ, V. (2009). Vzgoja in izobraževanje za okolje v zgodnjem otroštvu – podlaga za trajnostni razvoj. V: M. Duh (ur.), Edukacija za trajnostni razvoj (str. 17- 28). Maribor: Pedagoška fakulteta; RIS Dvorec Rakičan 2009
• Marentič-Požarnik, B. (2002). Zahtevni cilji in metode okoljske vzgoje. V: A. Lah (ur.), Izobraževanje o okolju za okolje prihodnosti (str. 57-62). Ljubljana: Svet za varstvo okolja Republike Slovenije
