Naše vodilno raziskovalno vprašanje je bilo, ali s strukturiranim preventivnim vadbenim programom lahko vplivamo na zmanjšanje poškodb spodnjega uda pri plesalkah in plesalcih hip hopa. Da bi to ugotovili, smo morali najprej opredeliti pojavnost poškodb pri slovenski populaciji ter preveriti možne vzroke in dejavnike tveganja za nastanek poškodb. Ker je na zunanje dejavnike tveganja za nastanek poškodb v športu težko vplivati, smo se v naši raziskavi posvetili proučevanju notranjih dejavnikov tveganja, predvsem anatomskim, biološkim in nevromišičnim. Zanimalo nas je, ali se poškodovani in nepoškodovani plesalci/plesalke razlikujejo v določenih spremenljivkah (morfološke značilnosti in gibalne sposobnosti) in ali strukturiran preventivni vadbeni program vpliva tudi na spremembo notranjih dejavnikov tveganja, ki smo jih testirali.
5.1 Doseženi cilji in preverjene hipoteze
Glavni cilj zmanjšati število poškodb spodnjega uda pri plesalcih/plesalkah hip hopa je bil dosežen. Rezultati so namreč pokazali, da se je kumulativna incidenca poškodb oziroma težav s kolenom in gležnjem pri plesalcih in plesalkah eksperimentalne skupine, ki je 12 tednov izvajala strukturiran preventivni vadbeni program, zmanjšala. Skupna kumulativna incidenca vseh poškodb se je pri eksperimentalni skupini od začetnih do končnih meritev statistično značilno zmanjšala glede na kontrolno skupino, zato smo hipotezo 4 sprejeli. Od začetka do konca raziskave, končne evalvacije poškodb šest mesecev po končnih meritvah, se je kumulativna incidenca vseh poškodb pri eksperimentalni skupini povečala, a je bil prirastek statistično značilno manjši glede na kontrolno skupino, zato smo tudi hipotezo 5 sprejeli.
Pri ugotavljanju razlik v nekaterih morfoloških značilnostih med poškodovanimi in nepoškodovanimi merjenci smo ugotovili le, da imajo posamezniki z resno poškodbo hrbta v tednu pred začetnimi meritvami večji odstotek telesne maščobe kot nepoškodovani med začetnimi meritvami, ostale spremenljivke niso pokazale pomembnih razlik, zato smo hipotezo 1 lahko potrdili le za eno spremenljivko (odstotek maščobne mase). Pri rezultatih testov gibalnih sposobnosti so poškodovani plesalci in plesalke dosegli pomembno slabše rezultate pri testih ravnotežja, razmerjih vzdržljivosti v moči mišic trupa ter meritvah gibljivosti in izometrične mišične moči mišic rotatorjev ramenskega sklepa, zato smo hipotezo 2 za omenjene spremenljivke sprejeli.
Razlike v rezultatih gibalnih sposobnosti med eksperimentalno in kontrolno skupino pri končnih meritvah so pokazale statistično značilno boljše rezultate eksperimentalne skupine pri testu dinamičnega ravnotežja v vseh smereh (za razliko od kontrolne skupine) in eksplozivni moči nog, zato smo hipotezo 3 sprejeli za naštete spremenljivke.
5.2 Izvirni prispevek k znanosti
Naša raziskava je prva prospektivna longitudinalna randomizirana raziskava na svetu, ki je proučevala pojavljanje poškodb in iskala razlike v nekaterih morfoloških značilnostih ter gibalnih sposobnostih med poškodovanimi in nepoškodovanimi plesalci in plesalkami hip hopa. Poleg epidemioloških podatkov o poškodbah omenjene populacije v Sloveniji smo v raziskavi pridobili tudi rezultatske vrednosti nekaterih spremenljivk plesalk in plesalcev hip hopa, s pomočjo katerih jih lahko primerjamo s plesalkami in plesalci drugih plesnih zvrsti ter drugimi športniki. Pri opisovanju pojavljanja poškodb je zelo pomembno njihovo prospektivno beleženje in z našo raziskavo smo pridobili podatke o vrsti in številu poškodb plesalk in plesalcev hip hopa med celotno plesno tekmovalno sezono.
Strukturirani vadbeni programi za preprečevanje poškodb se v drugih športih uporabljajo že dlje in so zelo uspešni. Zato je naš zelo pomemben prispevek k znanosti oblikovanje kakovostnega strukturiranega preventivnega programa v plesu, ki se je v naši raziskavi izkazal za učinkovitega. S 15-tedensko intervencijo smo pri eksperimentalni skupini uspeli zmanjšati število poškodb spodnjega uda, zato si upamo trditi, da bi redno izvajanje tega preventivnega vadbenega programa vplivalo na zmanjševanje poškodb pri plesalcih in plesalkah hip hopa ter verjetno tudi nekaterih drugih plesnih zvrsti (akrobatski rokenrol, moderni ples, breakdance ipd.).
Strukturiran preventivni program je sledil smernicam, ki so jih na podlagi raziskav v drugih športih postavili raziskovalci. Predstavljal je del splošnega ogrevanja na dveh treningih tedensko, vaje so se progresivno stopnjevale od prve do pete stopnje in so bile izbrane ciljano: za krepitev tistih mišičnih skupin, katerih šibkost vpliva na pojavljanje poškodb, izboljšanje propriocepcije in ravnotežja, ki pri najpogostejših poškodbah v plesu hip hop igrata zelo pomembno vlogo. Dokazali smo, da je poleg zmanjšanja števila poškodb vplival tudi na izboljšanje nekaterih gibalnih sposobnosti, kar potrjuje ustreznost izbora vaj in njihove petstopenjske razvrstitve.
Zelo pomemben prispevek k znanosti prinaša naša raziskava tudi zato, ker smo na področju plesa, ki do zdaj ni imelo veliko možnosti za sodelovanje v raziskavah, izvedli
raziskavo z dobrimi rezultati, ki bi zaradi manjšega števila poškodb in izboljšanih gibalnih sposobnosti plesalcev morda lahko vplivali tudi na tekmovalno uspešnost plesalcev. Znano je, da trenerji in športniki postanejo veliko bolj motivirani za izvajanje dodatnega preventivnega vadbenega programa, ko dosežejo boljše tekmovalne uspehe. Ker sta v plesu pomembna dejavnika uspešnosti tudi umetniški vtis in dobra plesna tehnika, se jima posveča bistveno več pozornosti kot izboljšanju telesne pripravljenosti, ki zmanjšuje tveganje za nastanek poškodb. Z raziskavo smo trenerjem pokazali, da za zmanjšanje števila poškodb ni treba drastično spreminjati in prilagajati treningov ter da se že z 20-minutno vadbo da doseči ogromno. Treba pa je poudariti, da bi bila ustrezno sestavljena in načrtovana kondicijska priprava preko cele sezone verjetno učinkovitejša tako z vidika gibalnih sposobnosti plesalcev kot tudi pojavljanja poškodb.
5.3 Priporočila
Da bi lahko poenotili beleženje poškodb, jih ustrezno razvrščali ter na podlagi tega tudi pravočasno in strokovno ustrezno ukrepali, bi bilo treba slediti poenotenim metodološkim smernicam in definicijam. Leta 2006 so v ta namen objavili konsenz o definicijah poškodb in zbiranju podatkov v nogometu (Fuller idr., 2006), čemur so sledili podobni konsenzi še v drugih športih. V plesu so bila za zdaj objavljena zgolj priporočila in smernice za pregled in poročanje o zmožnostih in sposobnostih plesalcev, dejavnikih tveganja ter poškodbah (Liederbach idr., 2012), na podlagi katerih bi lahko objavili tudi konsenz.
Meeuwisse (1994) navaja, da so plesne poškodbe rezultat kompleksne povezave med notranjimi (človeku lastnimi) in zunanjimi (vpliv okolja) dejavniki tveganja, ki so v določeni situaciji podvrženi še dodatnim dejavnikom tveganja, zato jih je treba meriti preudarno in s standardiziranimi metodami. Strokovnjaki, združeni v delovni skupini za standardizacijo merjenja poškodb, so tako objavili šest priporočil za proučevanje pojavljanja poškodb v plesu, meritve plesalcev in primerjanje rezultatov z drugimi športi (Liederbach idr., 2012). Glede na ugotovitve naše raziskave bi za preprečevanje, odkrivanje in beleženje poškodb priporočali naslednje:
1. redno vključevanje preventivnega vadbenega programa v trenažno-tekmovalni proces vsaj dvakrat tedensko oziroma ustrezno sestavljena kondicijska priprava;
2. testiranje gibalnih sposobnosti na začetku, v sredini in ob koncu sezone;
3. testna baterija naj vsebuje meritve vzdržljivosti v moči mišic trupa, dinamični test ravnotežja, zvinek s palico in skok z nasprotnim gibanjem;
4. sprotno in standardizirano beleženje poškodb usposobljenih trenerjev s pomočjo preprostega vprašalnika o poškodbah;
5. trenerjevo beleženje izpostavljenosti tveganju za poškodbo (sodelovanje na treningih, generalkah, nastopih in tekmovanjih);
6. skupno vodenje podatkov v krovni plesni organizaciji – PZS za potrebe analiziranja.
Pri oblikovanju naše raziskave smo se lahko zgledovali le po podobnih raziskavah v drugih športih, saj pri plesalcih takšnih raziskav primanjkuje. Sklicevali smo se predvsem na do zdaj že znane podatke o epidemiologiji poškodb v plesu hip hop, na podlagi česar smo vključili meritve in teste ter oblikovali strukturiran preventivni program s poudarkom na štirih najpogosteje poškodovanih področjih: koleno, gleženj, rama in hrbet. Rezultati naše raziskave so pokazali, da je pri plesalkah in plesalcih hip hopa v Sloveniji poškodb rame bistveno manj kot pri podobni raziskavi (Ojofeitimi idr., 2012), zato bi lahko v prihodnje več poudarka namenili le poškodbam spodnjega uda in hrbta.
V literaturi lahko najdemo prospektivne raziskave s preventivnimi programi, ki trajajo različno dolgo – od dveh mesecev do nekaj let. Zaradi potrebe po prilagajanju načinu treninga in koledarju plesne tekmovalne sezone (in tudi nepopolnemu zaupanju strokovnih sodelavcev v plesu) smo trajanje naše intervencije omejili na tri mesece (12 tednov izvajanja vadbe znotraj 15 tednov). Glede na dobljene rezultate naše raziskave lahko sklepamo, da bi bil učinek vadbenega programa na zmanjševanje poškodb lahko bistveno večji, če bi intervencija trajala dlje. Zato priporočamo, da nadaljnje raziskave vključijo intervencijo, dolgo vsaj šest mesecev oziroma eno tekmovalno plesno sezono, če je le mogoče.
Vzorec merjencev v naši raziskavi je bil glede na celotno populacijo precej velik in zato tudi reprezentativen, a bi si želeli boljšega odziva pri prospektivnem beleženju poškodb. Predlagamo, da se v raziskave s sprotnim beleženjem poškodb vključi tudi trenerje, in če je le mogoče tudi zdravstvene delavce, saj bi tako lahko pridobili še relevantnejše podatke o epidemiologiji poškodb. Poleg tega bi bilo pod nadzorom trenerjev reševanje vprašalnikov o poškodbah resnejše in natančnejše kot samostojno reševanje v domačem okolju. V podobne raziskave v prihodnosti bi bilo smiselno vključiti tudi plesalce drugih plesnih zvrsti, da bi lahko dobili jasnejšo sliko o razlikah pri obremenitvah plesalcev posameznih plesnih zvrsti in morda med njimi našli tudi nekatere podobnosti.
5.4 Sklepna misel
Naša raziskava je s strokovnega, tehničnega in organizacijskega vidika predstavljala velik zalogaj. Najprej zato, ker se pri osnovanju nismo mogli močno opirati na literaturo, ki je na področju plesa hip hop in tudi plesa na splošno zelo pomanjkljiva. V največjo pomoč so nam bili znanje in pretekle izkušnje s strokovnega področja – tako športa kot tudi poškodb, na podlagi katerih smo lahko oblikovali idejo o tem, kako bi lahko svoj glavni cilj, zmanjšati število poškodb spodnjega uda pri plesalcih in plesalkah hip hopa, uresničili. Naslednja ovira, s katero smo se srečali še pred začetkom raziskave, je bila pripravljenost trenerjev (in plesalcev) za sodelovanje. Potrebnih je bilo kar nekaj usklajevanj in prilagajanj naše začetne ideje o raziskavi, da smo kljub vsemu lahko izpeljali kakovostno raziskavo. In navsezadnje, pri izvedbi meritev smo potrebovali dovolj ustrezno usposobljenih merilcev, dostopno opremo in pripomočke ter tudi terminsko ustreznost.
Upoštevajoč vse dane okoliščine in dejavnike, ki so vplivali na raziskavo, smo lahko zadovoljni, da nam je uspelo postaviti temelje za raziskovanje na področju poškodb v plesu in morda tudi drugih športih v Sloveniji ter dokazati, da na zmanjševanje števila poškodb lahko vplivamo z majhnimi spremembami.