prevedenih izrazov iz angleškega jezika.
1.2.1 Stara šola
Ko se je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja začelo gibanje, so ga sprva ljudje imeli za ilegalnega. Le peščica ljudi je takrat že slišala za ples hip hop, ki je bil sestavljen iz osnovnih gibov in stilov. Danes se imenujejo “stara šola”. Plesalci so najprej plesali pokončno in spontano, se prosto gibali večinoma z zgornjim delom telesa in zgornjimi okončinami. Stil, ki so ga poimenovali “toprocking”, je včasih spominjal tudi na borilne veščine, ki so jih plesalci med plesom oponašali. Z dodajanjem skokov, obratov, krikov in agresivnega gibanja rok se je razvil stil, imenovan “uprocking”, ki pa so ga za razliko od “toprockinga” plesali s partnerjem, v parih (Kjelle, 2014).
Gibom zgornjega dela telesa so kmalu priključili tudi plesanje na tleh, kar so poimenovali “downrock” oziroma “floor work”. Gre za oporo na dlaneh, ki podpirajo telo z dvignjenimi nogami. Poleg dinamičnega vrtenja, obračanja telesa so se plesalci na določeni točki tudi ustavili in zadržali položaj (angl. “freeze”). Pojavil se je t. i.
šestkoračni plesni korak, med katerim se je plesalec gibal v opori na rokah, z nogama pa okrog svojih rok. Energični gibi so od plesalcev zahtevali dovolj razvito hitrost in moč, da so lahko izvajali vrtenja na glavi (angl. “headspin”) in mline na veter (angl.
“windmills”) – vrtenje po zgornjem delu hrbta z vrtečimi se razkoračenimi nogami ipd.
(Kjelle, 2014). Prva vrtenja na glavi so bila med plesalci poznana kot svinčniki (angl.
“pencils”), vrtenja v opori na dlaneh so se imenovala “float”, plesalci pa so se vrteli tudi po kolenih (angl. “knee spin”), zadnjici (angl. “butt spin”) in hrbtu (angl. “back spin”). Še posebej zahtevno je bilo vrtenje s prehodom z ene rame preko hrbta in vratu na drugo ramo (Pabon, 1999). Danes akrobatske elemente, talno tehniko ter plesne gibe z rokami in zgornjim delom telesa združuje skupni izraz energični gibi (angl. “power moves”).
Poleg “toprockinga” in “downrockinga” je bil zelo pomemben tudi prehod iz stoječega položaja v oporo na rokah oziroma vrtenje na glavi in hrbtu (angl. “drop”). Bolj gladek in tekoč prehod je pomenil boljšo kakovost plesalca, najbolj znani “dropi” pa so se imenovali “front swipe”, “back swipe”, “dip” in “corkscrews” (Pabon, 1999).
Tudi zadrževanja položajev, ki so jih plesalci naredili med plesnim gibanjem (“freezi”), so bila zelo pomembna. Odražala so nadzor nad položajem plesalčevega telesa, njegovo moč, natančnost, včasih tudi humor, s katerim so želeli zmesti ali ponižati nasprotnika v plesnem dvoboju. Najbolj znana sta bila “chair freeze” in “baby freeze”
(Pabon, 1999).
Stil, za katerega so bili zelo značilni močni, energični gibi, je dobil ime “breakdancing”, breakdancerji, kot so se imenovali, pa so se začeli združevati v skupine (angl. “crew”),
od katerih je bila vsaka na svoj način posebna in unikatna. Na tekmovanjih so se skupine merile med sabo, največji nagradi pa sta bila predvsem ugled in spoštovanje množice (Kjelle, 2014).
Kot odgovor na razvoj “breakdancinga” na vzhodni obali ZDA, predvsem v New Yorku, so se na zahodni obali v Kaliforniji začeli oblikovati drugačni stili street dancea, ki so ga poimenovali west coast funk. Dva izmed prvih in bolj poznanih stilov funk gibanja sta bila popping in locking (Kjelle, 2014).
Za popping je značilno, da plesalec izvaja hitro krčenje in sproščanje mišic rok, nog, vratu in prsnega koša, tako da gibanje v posameznih sklepih daje videz pokanja (angl.
“pop”), njegovo celo telo pa je podobno tresenju, kot bi skozenj potoval električni tok (Kjelle, 2014; Pabon, 1999). Najznačilnejši elementi tega stila so bili poimenovani
“boogaloo”, “strut”, “dime stop”, “wave”, “tick”, “twisto-flex” in “slides”. Prehodi med koraki, elementi in gibi morajo biti tekoči, nepredvidljivi, natančni in prežeti s karakterjem plesalca (Pabon, 1999). Stil se je odlično dopolnjeval z glasbo, ki je vsebovala premore (“breake”), zato so ga posvojili tudi plesalci iz New Yorka in ga poimenovali electric boogie (Kjelle, 2014). V Franciji je ta stil dobil ime The smurf, z njim so povezali tudi elemente pantomime, s katerimi so povzročili učinek iluzije plesalčevega telesa brez določene ritmične strukture (Pabon, 1999).
Drugi stil, ki je precej podoben poppingu, se je razvil v Los Angelesu in dobil ime locking. Njegova glavna značilnost so hitri gibi, ki jih plesalec nenadoma zadrži v nepremičnem položaju za udarec glasbe ali dva, nato pa nadaljuje hitre gibe (Kjelle, 2014). Med izvajanjem gibov plesalec ustvari iluzijo, da so njegovi sklepi “zaklenjeni”
na enem mestu, medtem ko drugi deli telesa prosto nihajo (Rajakumar, 2012). Najbolj znani koraki in gibi tega stila se imenujejo “the lock”, “point”, “skeeter”, “scooby doo”,
“stop’n’go”, “which-away” in “the fancy”. Glavni strukturi plesnega gibanja sta ostro, linearno iztegovanje okončin in gibanje, podobno elastiki (Pabon, 1999).
Poleg treh najbolj znanih in razširjenih stilov, breakdancinga, poppinga in lockinga, v staro šolo hip hopa uvrščamo še nekatere stile, ki so se razvili v posameznih regijah:
flying tuts in dime stopping (San Jose), chinese strut (San Francisco), Filmore strutting (Filmore), Frankenstein hitting in snake hitting (Oakland), roboting in bopping (Richmond), Oak Parking in Bustin’ (Sacramento) idr. (Pabon, 1999).
Z naraščanjem popularnosti so plesni stili začeli dobivati novo podobo. “B-boying”, kot so takrat v žargonu poimenovali vse stile, ki jih danes poznamo pod imenom hip hop, se je razvil v še bolj energične in atletske gibe, kot sta “running man” in “the Roger rabbit”, za katere je bilo značilno poskakovanje z noge na nogo s hkratnim delom rok
(Kjelle, 2014). Ples hip hop se je začel plesati tudi na drugačno glasbo, ki je postajala vse popularnejša in razvili so se novi stili.
1.2.2 Nova šola
Od sredine 80. do 90. let 20. stoletja se je ples hip hop razvil do te mere, da so že znanim, starim plesnim stilom dodajali nove, jih med seboj pomešali in tako precej spremenili podobo hip hopa. Skupna točka s stili stare šole hip hopa je še vedno ostala glasba – njeni energični, močni, značilni udarni gibi (angl. “strong beat”) (Kjelle, 2014).
V breakdancingu je nova šola vključevala več akrobatike, gibe so izvajali še nižje pri tleh v sekvenci šestih korakov. Hkrati so vse energične, “power” gibe, kot so drsenje (“glide”), mlini (“windmill”) in vrtenje (“spin”), vključevali v nastop, da bi dosegli navdušenje pri občinstvu in dodatno ponižali nasprotnike (Rajakumar, 2012).
V 80. letih se je v Harlemu razvil stil, imenovan “Harlem shake”, pri izvajanju katerega plesalec izmenično premika ramena navzgor in navzdol ter naprej in nazaj, medtem ko se z rokami in nogami giblje v ritmu glasbe. Stil je postal zelo popularen predvsem v letu 2013, ko je bil na spletnem video kanalu YouTube objavljen posnetek skupine ljudi v maskah in kostumih, ki se norčujejo iz originalne izvedbe tega stila. Kmalu zatem je bilo objavljenih več tisoč posnetkov različnih izvedb “Harlem shaka”, vsak s svojo edinstveno osebnostjo (Kjelle, 2014).
K. L. Smith idr. (2010) opisujejo nov stil, ki se je pojavih v začetku 90. let prejšnjega stoletja v Los Angelesu, “krumping”. Gre za gibanje, ki nima načrtovanih in predvidenih gibov. Vključuje hitro gibanje prsnega koša (“popping”), oponašanje gibanja iz filmov o Charlieju Chaplinu, hitre, odsekane korake, ples po prstih, zanašanje, valovanje s trupom, trzljaje telesa in poskakovanje. Njegov glavni namen je pripovedovanje zgodbe na različne načine: agresivno, jezno, zapeljujoče, komično ali čustveno.
V Memphisu se je razvil stil “The gangsta walk” ali z drugim imenom “Memphis jookin”, za katerega so značilni gladko, drseče delo s stopali, valovanje s telesom in hitri gibi telesa (“popping”). Plesalci se velikokrat v supergah postavijo na prste in izvajajo korake po prstih, kar daje videz drsenja po tleh. Zaradi slednjega se za ta stil večkrat pojavi izraz “urbani balet” (Jookin – Is it the New Ballet?, 2015).
Vplivi stilov stare šole plesa hip hop so opazni tudi pri novonastalem plesnem stilu, imenovanem “turfing”, ki se je v Kaliforniji oblikoval pod vplivom “electric boogieja”. Gre za mešanico drsenja in mimike, katerih glavna namena sta pripovedovanje zgodbe skozi gibanje in iluzija. Na svoj način omenja smrti afroameričanov in spodbuja ljudi k
empatiji, miru in sprejemanju temnopoltih (Architeckz look to build outlet for Oakland youth/Dance troupe channels emotions through „turf dancing,“ a younger sibling of 1980s break dancing – SFGate, 2017).
Na zahodni obali ZDA, v Los Angelesu se je v začetku 21. stoletja razvil nov stil, imenovan “jerkin’”. Sprva je šlo za šaljenje na račun plešočih ljudi na zabavah, a se je kasneje z edinstvenim načinom gibanja umestil med ulične plese. Imenuje se po premikanju z nogami navznoter in navzven (angl. “jerk”). Zanj so značilni spusti, imenovani “dip” in “pindrop”, za katere se mora plesalec izjemno spretno gibati s stopali. Gib, imenovan “the reject”, spominja na “running mana”, le da je izveden vzvratno. Na videz je stil poskočen, a hkrati zahteva sproščene okončine, vsak plesalec pa ga lahko izvede drugače, bodisi z več akrobatike bodisi agresivneje (Jerky boys and girls, 2012).
V dobi moderne, nove šole plesa hip hop se je razvil tudi plesni stil “walk it out”, ki ga plesalec izvaja v rahlem počepu s korakanjem naprej in hkratnim obračanjem prstov, kolena in kolka navzven v posameznem koraku, roke pa se lahko premikajo na različne načine. Zaradi načina gibanja rahlo spominja na “twist”, ki je postal popularen v 60.
letih (Kjelle, 2014).
V sredini 90. let se je pojavil “freaking” – način plesanja, ki se marsikomu zdi žaljiv.
Največkrat gre za seksualno poudarjanje hip hop, rap ali ritem in blues pesmi ter se izvaja z več plesnimi partnerji, zato se ga večkrat poimenuje tudi “grindling”, “booty dancing” ali “bump and grind”. Kljub temu ga plesalci zagovarjajo kot le enega od mnogih, ki predstavlja le sprostitev in zabavo ob glasbi (K. L. Smith idr., 2010).
Eden od zelo znanih gibov, ki jih uvrščamo med moderne stile hip hopa, se imenuje
“dougie”. Njegova značilnost je korakanje vstran z noge na nogo s pokrčenimi koleni in nagibanjem ramen. Zaradi precej preproste izvedbe je gib postal popularen tudi med ostalimi športniki, ki ga včasih vključujejo med ogrevalno rutino ali si z njim popestrijo trening (Kjelle, 2014).
Med urbanimi plesnimi stili, v dobi nove šole plesa hip hop, so se pojavili tudi drugi stili, ki so najpogosteje nastali kot moderni ljudski plesi v nekem okolju. Zelo znani in razširjeni so “house”, “street jazz”, “wo-tang”, “hustle”, “jacking”, “stepping”, “vogueing”
idr. (K. L. Smith idr., 2010).
Z izumom kabelske in satelitske televizije, ki je omogočila ogled plesnih in glasbenih vsebin širom po svetu, se je hip hop razširil po svetu in tako še dodatno izoblikoval.
“Music Television” (MTV) je med drugim sedem let zapored predvajala resničnostni
šov, kjer so izbirali najboljšo plesno skupino Amerike. Program VH1 je predvajal različne oddaje, kot sta “I want to work for Diddy” in “T. I. and Tiny: The family hustle”, s plesnimi vsebinami, ki so temeljile predvsem na hip hop glasbi in plesu. Snemati so začeli tudi filme, ki so vključevali ples hip hop: “Wild style”, “Beat street”, “Breakin”,
“Krush groove” ipd., v katerih so nastopali tudi znani DJ-i, raperji in plesalci breakdancea. Hip hop kultura je vstopila tudi v svet računalniških in video igric ter se tako razširila tudi med tiste, ki so namesto resničnega plesa plesali le v virtualnem svetu (K. L. Smith idr., 2010).