2 Metode dela
2.2 Pripomočki
2.2.1 Zbiranje podatkov
Raziskava je bila sestavljena iz začetnih in končnih meritev, ki so bile enake, z izjemo 3D slikanja telesa (angl. 3D-body scan), ki smo ga izvedli samo v okviru začetnega testiranja, saj smo predvidevali, da se longitudinalne razsežnosti plesalcev v obdobju med začetnimi in končnimi meritvami ne bodo bistveno spremenile. Pomemben del raziskave je predstavljalo tudi prospektivno merjenje poškodb med začetnimi in končnimi meritvami.
2.2.1.1 Vprašalniki
Merjenci so pred začetnimi meritvami izpolnili vprašalnik, ki je bil sestavljen iz dveh delov: nekateri demografski podatki (starost, spol, plesni klub) ter plesna kariera in poškodbe (Priloga 3). V okviru plesne kariere so nas zanimali uspehi posameznega plesalca, dolžina plesne kariere, število treningov in število ur treningov na teden ter število mesecev (povzeto po Costa idr., 2016). V drugem delu smo plesalce spraševali o zgodovini poškodb (število, lokacija, vrsta poškodbe), nudenju pomoči v primeru poškodbe, zdravniških pregledih, plačilu stroškov zaradi poškodb in morebitnih dodatnih preventivnih treningih.
Eden najpomembnejših delov naše raziskave je bil modificiran vprašalnik Oslo Sports Trauma Research Centre (OSTRC) o bolečini in poškodbah (Priloga 4) za ugotavljanje pojavnosti, vrste in lokacije poškodb ter bolečine v merjeni populaciji (Clarsen idr., 2013; Clarsen, Rønsen, Myklebust, Flørenes in Bahr, 2014). Razvili so ga primarno za ugotavljanje prekomernih poškodb ramenskega sklepa, kolena in spodnjega dela hrbta (Bahr, 2009), a smo ga zaradi prospektivne narave naše raziskave uporabili tudi za beleženje akutnih poškodb. Ker so v dosedanjih raziskavah na populaciji plesalcev hip hopa (Horvat idr., 2016; Ojofeitimi idr., 2012) dokazali, da se največ poškodb zgodi v gležnju, hrbtu, kolenu in ramenskem sklepu, smo OSTRC modificirali za navajanje težav v omenjenih štirih anatomskih lokacijah plesalcev.
2.2.1.2 Testni protokol
Antropometrične značilnosti merjencev so bile izmerjene samo pri začetnih meritvah s pomočjo 3D skenerja NX-16 (Tca, ZDA). Pri meritvi je merjenec moral stati na označenih mestih negibno, kot to zahteva protokol merjenja. Telesno višino plesalcev je s stadiometrom izmeril izkušeni merilec, ki je meritev opravil pri vseh merjencih.
Tako smo se izognili napakam, ki bi lahko bile posledice napak pri merjenju. Telesno sestavo smo izmerili s pomočno bioelektrične impedančne analize InBody 720 tetrapolarnega osemtočkovnega elektrodnega sistema (Biospace Co., Ltd.) po standardnem protokolu merjenja tako na začetku začetnih kot tudi začetku končnih meritev (Slika 8). Vse meritve antropometričnih lastnosti so merjenci opravili bosi, oblečeni le v spodnje perilo, dolge lase so si speli.
Slika 8. Merjenje telesne sestave na napravi InBody 720 (osebni arhiv)
V testno baterijo za oceno gibalnih sposobnosti smo vključili:
1. testiranje vzdržljivosti v moči mišic trupa s testno baterijo po McGillu (McGill, 2015),
2. izokinetično testiranje maksimalne izometrične jakosti zunanjih in notranjih rotatorjev ramenskega sklepa z izokinetičnim dinamometrom iMoment (SMM, Maribor, Slovenija),
3. merjenje obsega gibljivosti ramenskega sklepa v notranji in zunanji rotaciji z goniometrom,
4. testiranje obsega gibljivosti ramenskega obroča s pomočjo testa zvinek s palico, 5. odrivno (eksplozivno) moč spodnjih okončin med izvedbo skoka z nasprotnim
gibanjem na bilateralni tenziometrični plošči (300 x 600 mm, S2P Ltd., Ljubljana, Slovenija),
6. oceno statičnega ravnotežja na bilateralni tenziometrični plošči (300 x 600 mm, S2P Ltd., Ljubljana, Slovenija),
7. oceno dinamičnega ravnotežja pri testu dosega z nogo v različne smeri (“Star Excursion Balance Test” – SEBT) (Gribble, 2003).
Vsi izmerjeni in izračunani parametri z merskimi enotami so prikazani v podpoglavju 2.3.2 v Tabeli 10.
Pri izbiri testov in meritev, vključenih v raziskavo, je bilo temeljno vodilo, da so bili testi prej ustrezno znanstveno validirani in da njihovi rezultati lahko ločujejo med osebami s poškodbami in brez njih oziroma so bili dokazani kot metode, s katerimi lahko odkrivamo potencialne dejavnike tveganja za nastanek mišično-skeletnih poškodb, ki so pri plesalcih hip hopa najpogostejše.
Merjenci so vse teste opravili bosi, v športni opremi. Pred opravljanjem testov so se enotno ogreli, kar je trajalo 15 minut in je vključevalo aerobno dejavnost za dvig telesne temperature in dinamične vaje za gibljivost vseh velikih sklepov. Opis posameznih testov so v pisni obliki dobili že pred prihodom na meritve, dodatno razlago in prikaz posamezne naloge pa so jim podali merilci pred izvedbo posameznega testa. Merjenci so teste opravljali po vnaprej določenem zaporedju, odmora med testi nismo posebej nadzorovali, razen pri testih, ki zahtevajo točno odmerjen odmor med posameznimi meritvami (navedeno pri opisu posameznega testa).
1. Testiranje vzdržljivosti v moči mišic trupa
Vzdržljivost v moči mišic trupa smo izmerili s testno baterijo po McGillu (McGill, 2015), ki je sestavljena iz treh testov: vzdržljivost v moči stranskih upogibalk trupa, vzdržljivost v moči upogibalk trupa in vzdržljivost v moči iztegovalk trupa.
a) Test vzdržljivosti v moči stranskih mišic trupa
NAVODILA ZA IZVEDBO TESTA:
Merjenec se opre na podlaht ene roke, dlan druge roke položi na ramo nasprotne roke (Slika 9). V opori na stopalih, postavljenih z zgornjo nogo pred spodnjo, se z boki dvigne v položaj izravnane stranske opore na podlakti in stopalih. Ko doseže izravnano
stransko oporo, se začne meriti čas. Merjenec poskuša položaj izravnane stranske opore zadrževati čim dlje, merjenje časa se zaustavi, ko ne more več zadrževati izravnane stranske opore. Merjenec test najprej izvede na desni podlakti, nato ga po enominutnem premoru ponovi na levi podlakti.
Slika 9. Test vzdržljivosti v moči stranskih mišic trupa (osebni arhiv) OPREMA: blazina in štoparica.
IZMERJENI REZULTAT TESTA: čas zadrževanja izravnane stranske opore desna stran [s] in čas zadrževanja izravnane stranske opore leva stran [s].
b) Test vzdržljivosti v moči upogibalk trupa
NAVODILA ZA IZVEDBO TESTA:
Merjenec sedi na ravni podlagi (na tleh) s pokrčenimi nogami (pod kotom približno 90°). Z vzravnanim trupom in prekrižanimi rokami preko prsnega koša se nagne nazaj do kota 60° (oznaka na steni ob merjencu) in položaj zadržuje čim dlje (Slika 10). Ko doseže ustrezen položaj, za kar mu navodila da merilec, se začne meriti čas. Test je končan, ko s popolnoma vzravnanim trupom ne more več zadržati položaja trupa, nagnjenega nazaj pod kotom 60°.
Slika 10. Test vzdržljivosti v moči upogibalk trupa (osebni arhiv)
OPREMA: blazina, štoparica in oznaka na steni za ustrezen položaj/nagib trupa.
IZMERJENI REZULTAT TESTA: čas zadrževanja polsedečega položaja z vzravnanim trupom [s].
c) Test vzdržljivosti v moči iztegovalk trupa
NAVODILA ZA IZVEDBO TESTA:
Merjenec leži na trebuhu s sprednjima zgornjima medeničnima trnoma (SIAS) na robu terapevtske mize. Noge ima pritrjene tesno ob mizo z dvema trakovoma (pri gležnjih in pod zadnjico). Roke prekriža čez prsni koš in se dvigne od 25 cm nižje opore v vodoravni položaj, ki ga zadržuje čim dlje (Slika 11). Ko doseže vodoravni položaj, se začne meriti čas. Test je končan, ko merjenec ne more več zadržati vodoravnega položaja trupa.
Slika 11. Test vzdržljivosti v moči iztegovalk trupa (osebni arhiv) OPREMA: terapevtska miza, dva pripenjalna trakova, stol, štoparica.
IZMERJENI REZULTAT TESTA: čas zadrževanja vodoravnega položaja trupa [s].
Poleg izmerjenega rezultata posameznega testa smo iz teh rezultatov izračunali tudi razmerja vzdržljivosti v moči med posameznimi mišičnimi skupinami.
IZRAČUNANI REZULTATI TESTA: razmerje vzdržljivosti v moči upogibalk in iztegovalk trupa (vzdržljivost v moči upogibalk trupa / vzdržljivost v moči iztegovalk trupa), razmerje vzdržljivosti v moči stranskih mišic trupa desno in iztegovalk trupa (vzdržljivost v moči stranskih mišic trupa desno / vzdržljivost v moči iztegovalk trupa), razmerje vzdržljivosti v moči stranskih mišic trupa levo in iztegovalk trupa (vzdržljivost v moči stranskih mišic trupa levo / vzdržljivost v moči iztegovalk trupa), razmerje vzdržljivosti v moči stranskih mišic trupa desno in levo (vzdržljivost v moči stranskih mišic trupa desno / vzdržljivost v moči stranskih mišic trupa levo).
2. Testiranje maksimalnega navora notranjih in zunanjih rotatorjev ramenskega sklepa
Test smo izvedli z izokinetičnim dinamometrom iMoment (SMM, Maribor, Slovenija).
Merjenci so morali izvesti eksplozivne mišične kontracije, pri katerih so šest sekund zadrževali največjo hoteno izometrično kontrakcijo. Merilec jih je med izvedbo meritev spodbujal z besedami.
NAVODILA ZA IZVEDBO TESTA:
Merjenec sedi v položaju za izvedbo testa: z roko v položaju 90° abdukcije in 45°
zunanje rotacije v ramenskem sklepu ter 90° fleksije v komolcu, s trakovi preko trupa dobro pričvrščen, kot prikazuje Slika 12. Po začetnih petih ogrevalnih ponovitvah se pripravi na izvedbo testa. Na znak merilca najprej izvede tri ponovitve eksplozivne izometrične notranje rotacije (čas maksimalne hotene izometrične kontrakcije šest sekund), nato še tri ponovitve eksplozivne izometrične zunanje rotacije (čas maksimalne hotene izometrične kontrakcije šest sekund). Med izvedbo testiranja notranjih in zunanjih rotatorjev ramenskega sklepa je počitek 30 sekund. Test izvede najprej na desni, nato še na levi roki.
OPREMA: izokinetični dinamometer iMoment (SMM, Maribor, Slovenija).
IZMERJENI REZULTATI TESTA: največji izmerjeni navor notranjih rotatorjev dominantne roke [Nm], največji izmerjeni navor zunanjih rotatorjev dominantne roke [Nm], največji izmerjeni navor notranjih rotatorjev nedominantne roke [Nm], največji izmerjeni navor zunanjih rotatorjev nedominantne roke [Nm].
Slika 12. Izokinetično testiranje notranjih in zunanjih rotatorjev ramenskega sklepa na napravi iMoment (osebni arhiv)
3. Obseg gibljivosti ramenskega sklepa v notranji in zunanji rotaciji
Pasivna gibljivost ramenskega sklepa je bila izmerjena s plastičnim goniometrom (Saehan Rulong, Korea), kot so meritev podrobno opisali Cools idr. (2014). Na goniometru je jasno označena skala, ki omogoča merjenje gibljivosti v obsegu 360° in začetek merjenja v štirih različnih položajih goniometra (na 0°/260°, 90°, 180° in 270°).
NAVODILA ZA IZVEDBO TESTA:
Merjenec leži na hrbtu z roko v 90° abdukciji, z 90° fleksije v komolcu. Prvi merilec z eno roko fiksira lopatico merjenca in z drugo roko trikrat izvede pasivni gib v smeri notranje rotacije desne roke. Drugi merilec izmeri kot v končnem položaju – obseg pasivne gibljivosti (Slika 13), tako da os goniometra položi na sredino komolca merjenca, negibljivo os goniometra postavi vzporedno s podlago, gibljivo os goniometra pa poravna s podlahtjo merjenca in na skali gonimetra odčita vrednost.
Nato prvi merilec po fiksaciji lopatice trikrat izvede pasivni gib v smeri zunanje rotacije desne roke, drugi merilec izmeri kot v končnem položaju – obseg pasivne gibljivosti.
Meritev se enako ponovi še na levi roki.
OPREMA: goniometer, terapevtska miza.
IZMERJENI REZULTATI TESTA: obseg pasivne gibljivosti notranje rotacije dominantne roke [°], obseg pasivne gibljivosti zunanje rotacije dominantne roke [°], obseg pasivne gibljivosti notranje rotacije nedominantne roke [°], obseg pasivne gibljivosti zunanje rotacije nedominantne roke [°].
Slika 13. Merjenje obsega pasivne gibljivosti notranje in zunanje rotacije ramenskega sklepa (osebni arhiv)
4. Obseg gibljivosti ramenskega obroča s pomočjo testa zvinek s palico Gibljivost v ramenskem obroču je bila izmerjena s testom zvinek s palico, pri katerem smo izmerili najmanjšo razdaljo med rokami, ko je plesalec lahko premaknil palico iz položaja predročeno preko vzročenja v zaročenje s povsem iztegnjenimi rokami.
NAVODILA ZA IZVEDBO TESTA:
Merjenec stoji in palico, na kateri je merilni trak, drži pri oznaki skupaj z rokami pred seboj (ena roka je na robu palice – na začetku merilnega traku, druga poleg nje). Z iztegnjenimi rokami počasi potuje preko vzročenja v zaročenje. Pri tem roko, ki je na merilnem traku, počasi odmika stran od druge do točke, ko lahko naredi popoln prenos palice za hrbet (Slike 14a, 14b in 14c). Test ponovi trikrat.
Slika 14. Izvedba testa zvinek s palico (a – začetni položaj, b – prenos palice preko glave za hrbet, c – končni položaj) (osebni arhiv)
OPREMA: palica z nalepljenim merilnim trakom.
IZMERJENI REZULTAT TESTA: najmanjša izmerjena razdalja na merilni palici izmed treh ponovitev [cm].
5. Skok z nasprotnim gibanjem
Odrivno (eksplozivno) moč spodnjih okončin smo izmerili s skokom z nasprotnim gibanjem na bilateralni tenziometrični plošči (300 x 600 mm, S2P Ltd., Ljubljana, Slovenija).
NAVODILA ZA IZVEDBO TESTA:
Merjenec se postavi z vsako nogo na sredino posamezne plošče v širino bokov. Iz stoječega položaja izvede počep, se iz njega odrine v višino, pri čemer noge v zraku ostanejo iztegnjene, in pristane na odskočno mesto, tako da z nogami amortizira pristanek (Slike 15a, 15b, 15c in 15d). Gibanje izvede čim hitreje, čim močneje in čim eksplozivneje, tako da lahko skoči čim višje. Roke ima ves čas v bokih. Naredi tri skoke, med katerimi naredi 15-sekundni premor.
Slika 15. Izvedba skoka z nasprotnim gibanjem (a – začetni položaj, b – spust v počep, c – skok v višino iz počepa, d – pristanek na odskočno mesto) (osebni arhiv)
OPREMA: tenziometrična plošča (300 x 600 mm, S2P Ltd., Ljubljana, Slovenija), računalniški program za analizo signalov (1000 Hz) ARS software (Analysis &
Reportong Software, S2P Ltd., Ljubljana, Slovenija).
IZRAČUNANI (NORMALIZIRANI) REZULTATI TESTA: največja višina skoka iz hitrosti odriva izmed treh ponovitev [cm], največja višina skoka iz časa leta [cm], relativna maksimalna sila med skokom [% telesne mase], relativna maksimalna sila pri odrivu [% telesne mase], relativna maksimalna moč pri odrivu [W/kg], čas nasprotnega gibanja [s], relativna maksimalna sila med skokom desna noga [% telesne mase], relativna maksimalna sila med skokom leva noga [% telesne mase], relativna maksimalna sila med skokom leva/desna noga [%], relativna maksimalna moč pri odrivu leva/desna noga [%].
6. Test statičnega ravnotežja
Merjenci so na bilateralni tenziometrični plošči (300 x 600 mm, S2P Ltd., Ljubljana, Slovenija) izvedli dva testa statičnega ravnotežja. Zaradi različnih plesnih elementov, ki jih plesalci izvajajo tako na celem stopalu kot tudi v položaju na prstih, pri čemer imajo pogled usmerjen v različne smeri, smo test statičnega ravnotežja izvedli na prstih posamezne noge z odprtimi očmi in na celem stopalu posamezne noge z zaprtimi očmi.
NAVODILA ZA IZVEDBO TESTA:
Merjenec se postavi z desno nogo na sredino desne tenziometrične plošče. Roke da v bok, s prostim stopalom se dotakne medialnega maleola stojne noge. Na znak merilca se dvigne na prste in položaj zadrži čim dlje. Test je končan, ko se prosta noga ali roke odmaknejo od telesa. Nato enak test ponovi na levi nogi (Slika 16a).
Drugi del testa se izvede v enakem položaju telesa, le da merjenec stoji na celem stopalu in med testom miži. Po izvedbi testa na desni nogi izvede test še na levi nogi (Slika 15b). Test je končan, ko se prosta noga ali roke odmaknejo od telesa ali merjenec odpre oči.
Slika 16. Test statičnega ravnotežja na tenziometrični plošči (a – test na prstih ene noge z odprtimi očmi, b – test na celem stopalu ene noge z zaprtimi očmi) (osebni arhiv)
OPREMA: tenziometrična plošča (300 x 600 mm, S2P Ltd., Ljubljana, Slovenija), računalniški program za analizo signalov (1000 Hz) ARS software (Analysis &
Reportong Software, S2P Ltd., Ljubljana, Slovenija), štoparica.
IZMERJENI REZULTATI TESTA: čas zadrževanja ravnotežnega položaja na celem stopalu desne noge z zaprtimi očmi [s], čas zadrževanja ravnotežnega položaja na celem stopalu leve noge z zaprtimi očmi [s], čas zadrževanja ravnotežnega položaja na prstih desne noge z odprtimi očmi [s], čas zadrževanja ravnotežnega položaja na prstih leve noge z odprtimi očmi [s].
IZRAČUNANI (NORMALIZIRANI) REZULTATI TESTA: pot in amplituda gibanja težišča pri zadrževanju ravnotežnega položaja na celem stopalu desne noge z zaprtimi očmi [mm], pot in amplituda gibanja težišča pri zadrževanju ravnotežnega položaja na celem stopalu leve noge z zaprtimi očmi [mm], pot in amplituda gibanja težišča pri zadrževanju ravnotežnega položaja na prstih desne noge z odprtimi očmi [mm], pot in amplituda gibanja težišča pri zadrževanju ravnotežnega položaja na prstih leve noge z odprtimi očmi [mm]. Ostale spremenljivke so navedene v Tabeli 11.
7. Test dinamičnega ravnotežja (Star Excursion Balance Test – SEBT)
Test dosega z nogo v osmih različnih smereh za oceno dinamičnega ravnotežja, ki ga je prvič opisal Gribble (2003), so merjenci opravili na tleh, kjer so bile dobro vidne oznake, ki so oklepale kot 45° s sosednjo oznako, kot prikazuje Slika 17.
Slika 17. Talne oznake za izvedbo SEBT
NAVODILA ZA IZVEDBO TESTA:
Merjenec se z desno nogo postavi na sredino narisane mreže in da roke v bok. Z levo nogo nato počasi zdrsi po merilni oznaki na tleh v smeri naprej – 1 (glej Sliko 17), nato v smeri diagonalno v levo naprej – 2, vstran v levo – 3, diagonalno v levo nazaj – 4, nazaj – 5, diagonalno v desno zadaj nazaj – 6, zadaj vstran v desno – 7 in diagonalno v desno naprej – 8. Po gibu v vsaki smeri nogo vrne v izhodiščni položaj k stojni nogi.
Veljaven poskus je tisti, ko merjenec uspe zadržati roke v boku in ravnotežje na stojni nogi, drugo nogo pa nadzorovano vrniti v začetni položaj (Slika 18). Merilec ob vsakem premiku noge na merilni talni oznaki odčita vrednost pri prstih merjenca na merilni talni oznaki (razdaljo). Celoten test nato ponovi zrcalno še na drugo stran (leva stojna noga). Izmerjene rezultate testa smo nato normalizirali glede na dolžino noge merjenca.
Slika 18. Testiranje dinamičnega ravnotežja na desni nogi, smer 2 (SEBT) (osebni arhiv)
OPREMA: talne oznake za izvedbo SEBT.
IZMERJENI NORMALIZIRANI REZULTATI TESTA: dolžina dosega na desni nogi – smer 1 [cm], dolžina dosega na desni nogi – smer 2 [cm], dolžina dosega na desni nogi – smer 3 [cm], dolžina dosega na desni nogi – smer 4 [cm], dolžina dosega na desni nogi – smer 5 [cm], dolžina dosega na desni nogi – smer 6 [cm], dolžina dosega na desni nogi – smer 7 [cm], dolžina dosega na desni nogi – smer 8 [cm], dolžina dosega na levi nogi – smer 1 [cm], dolžina dosega na levi nogi – smer 2 [cm], dolžina dosega na levi nogi – smer 3 [cm], dolžina dosega na levi nogi – smer 4 [cm], dolžina dosega na levi nogi – smer 5 [cm], dolžina dosega na levi nogi – smer 6 [cm], dolžina dosega na levi nogi – smer 7 [cm], dolžina dosega na levi nogi – smer 8 [cm].
2.2.1.3 Spremljanje količine obremenitve
Da bi dobili natančne podatke o količini obremenitve in tako izpostavljenosti plesalcev poškodbam, so trenerji ves čas raziskave izpolnjevali dnevnik treningov: prisotnost plesalcev in plesalk na treningih in tekmah (da/ne), pogostost (število treningov na teden), vrsta (izpopolnjevanje tehnike ali trening koreografije) in trajanje treningov (min), število tekem. Na podlagi dnevnikov smo izračunali obremenitev za posameznega plesalca v številu ur.
2.2.1.4 Ocena uspešnosti plesalca
Trenerji so za vsakega plesalca ob koncu raziskave podali vrednost ocene uspešnosti (od ena do štiri) v zadnjih dveh tekmovalnih sezonah. Pri tem so upoštevali več dejavnikov: vlaganje truda na treningih in tekmovanjih, talent, usvajanje koreografij, zmožnost improvizacije v prostem slogu in tekmovalna uspešnost. Plesalci, ki so tekmovali v finalu evropskega in/ali svetovnega prvenstva, so bili ocenjeni z eno točko, uvrstitev v polfinale evropskega in svetovnega prvenstva jih je prinesla dve točki, tekmovanje v finalu državnega prvenstva tri točke, uvrstitev v polfinale državnega prvenstva ali slabše pa štiri točke.