Ker so si športi med seboj precej različni, ne samo po tehniki in načinu igre, temveč tudi po različni organizaciji tekmovanj in trajanju sezone, je nemogoče sestaviti preventivni vadbeni program, ki bi bil enako učinkovit za vse. Zato bi se morali vsi, ki so neposredno vpleteni v športno treniranje (športniki, trenerji, medicinsko osebje idr.), izobraziti o načinih vadbe glede na posamezen šport in doseči zadostno razumevanje o obremenitvah, na podlagi česar bi bil preventivni vadbeni program maksimalno prilagojen športniku (Rolf, 2007).
Ob pregledu literature novejših raziskav (povzeto v Tabeli 5), ki so proučevale vpliv preventivnega vadbenega programa na pojavljanje poškodb v športu, lahko ugotovimo, da obstaja veliko različnih preventivnih vadbenih programov, ki so oblikovani glede na značilnosti in posebnosti posamezne športne panoge. Največji finančni vložek za raziskave je, kot je znano, v nogometu, ker skoraj vedno uporabljajo program FIFA11+ (Al Attar, Soomro, Pappas, Sinclair in Sanders, 2016; Barengo idr., 2014; Gomes Neto idr., 2017; Longo idr., 2012; Silvers-Granelli idr., 2015, 2017;
Steffen idr., 2013; Thorborg idr., 2017). Ker je program dokazano učinkovit, predstavlja smernice za razvoj preventivnih vadbenih programov tudi v drugih športih. Dokazali so, da je pri zmanjševanju števila poškodb učinkovit tudi pri košarkaših (Longo idr., 2012).
Nekateri avtorji so v svoje raziskave kot intervencijo vključili vadbene programe, ki so predstavljali kombinacijo vaj za moč, propriocepcijo, koordinacijo, mišično moč in vzdržljivost ter stabilizacijo (Achenbach idr., 2018; Attwood, Roberts, Trewartha, England in Stokes, 2018; Finch idr., 2016; Hislop idr., 2017; Krist, van Beijsterveldt, Backx in de Wit, 2013; Riva, Bianchi, Rocca in Mamo, 2016; Roussel idr., 2014;
Waldén, Atroshi, Magnusson, Wagner in Hägglund, 2012). Tudi ta vadba se je izkazala za učinkovito, vendar avtorji poudarjajo, da je treba biti pri izboru vaj dovolj kritičen, če želimo program prenesti v druge športne panoge oziroma starostne kategorije.
Pri izvajanju preventivnih vadbenih programov se vedno poraja tudi vprašanje, koliko teh treningov je učinkovitih, koliko časa naj posamezen trening traja in kdo je tisti, ki ga vodi. Hislop idr. (2017), Silvers-Granelli idr., (2017) ter Silvers-Granelli, Bizzini, Arundale, Mandelbaum in Snyder-Mackler (2018) navajajo, da je za dosego njegove učinkovitosti (tj. zmanjšanje poškodb) preventivni vadbeni program treba izvajati vsaj dva- do trikrat tedensko. Steffen idr. (2013) so v svoji raziskavi dokazali, da je tveganje za poškodbo enako, če preventivni vadbeni program vodi izobražen trener, izšolan fizioterapevt ali trener, ki si je program ogledal le preko programa na spletu. Ob analizi stroškov zaradi zdravljenja poškodb so Krist idr. (2013) ugotovili, da je strošek na poškodovanega igralca bistveno nižji (200 € namesto 361 €), če igralec dva- do trikrat tedensko izvaja preventivni vadbeni program.
Tabela 5
Kratek povzetek najnovejših raziskav o učinkovitosti preventivnih programov
AVTOR ŠPORT INTERVENCIJA REZULTATI
Achenbach idr.
(2018)
rokomet 15-minutni trening moči, pliometrije, propriocepcije, skoki s pristajanjem:
2–3x tedensko v pripravljalnem obdobju, 1x tedensko v tekmovalnem obdobju
Statistično značilno pogostejše pojavljanje hujše poškodbe kolena pri KS (0,33/1000 h)
rokomet 5 vaj (različne variacije in ravni)
za povečevanje
glenohumeralne gibljivosti, moči zunanjih rotatorjev, nadzor skapule – del ogrevanja (10 min)
Zmanjšanje prevalence težav z ramenskim sklepom in obročem za 28 %.
Ni statistično značilnih razlik pri rokometaših brez težav do začetka raziskave.
Attwood idr.
(2018)
ragbi 7 stopenj 6-tedenskega programa 2x tedensko pred treningom in 1x tedensko pred tekmo (20–25 min)
Ni razlik v skupnem številu poškodb.
40 % zmanjšanje števila poškodb spodnjega uda pri ES, 60 % zmanjšanje števila pretresa možganov pri ES.
8 % zmanjšanje števila vseh poškodb pri ES (ni statistično značilno), 22 % zmanjšanje števila poškodb spodnjega uda in 50 % zmanjšanje števila poškodb kolena pri ES.
Hislop idr.
(2017)
ragbi trening ravnotežja, vaje proti uporu, pliometrični trening, specifične vaje (20 min), 4 faze
39 % zmanjšanje vseh poškodb na tekmi, 42 % zmanjšanje kontaktnih poškodb pri izvajanju preventivnega programa vsaj 3x tedensko.
Krist idr.
(2013)
nogomet 10 vaj za stabilizacijo, mišično moč, gibljivost in koordinacijo 2–3x tedensko
Ni statistično značilnih razlik v številu poškodb med skupinama.
Statistično značilna razlika v stroških, nastalih zaradi poškodb: 161 €/igralca ES in 361 €/igralca KS.
Longo idr.
(2012)
košarka preventivni program FIFA 11+ Statistično značilno zmanjšanje števila vseh poškodb, poškodb na treningih, poškodb spodnjega uda, akutnih poškodb in težkih poškodb pri ES. Statistično značilno manj poškodb trupa, spodnjega uda in kolka pri ES.
Ni statistično značilnih poškodb v številu poškodb na tekmah, poškodb kolena in gležnja ter overuse poškodb.
Petersen idr.
(2011)
nogomet ekscentrični trening za zadnje stegenske mišice (10 tednov progresivno večanje števila treningov in ponovitev do 3x tedensko, nato 1x tedensko)
KS več poškodb v prvih 10 tednih, a statistično ni značilno, po 10 tednih statistično značilno manj poškodb zadnjih stegenskih mišic pri ES (akutnih in ponavljajočih).
Riva idr.
(2016)
košarka Propriocepivni trening:
– 2 leti klasične proprioceptivne vaje, – 2 leti trening propriocepcije
na napravah,
– 2 leti večja intenzivnost vaj in daljši intervali s krajšimi premori.
Statistično značilno zmanjšanje pojavljanja zvina gležnja za 81 % med prvim in tretjim dvoletnim obdobjem (p < 0,001) in bolečine v križu (p < 0,005). Zmanjšanje števila poškodb kolena za 64,5 % (ni statistično značilno).
Statistično značilno izboljšanje proprioceptivnega nadzora za 72,2 % (p < 0,001).
Rössler idr.
(2018)
nogomet FIFA 11+ Kids (7 različnih vaj, 15–20 min) med ogrevanjem
Zmanjšanje števila vseh poškodb za 48 %, zmanjšanje števila težjih poškodb za 74 % in poškodb spodnjega uda za 55 % pri ES v primerjavi s KS.
Roussel idr.
(2014)
ples kondicijski trening (aerobna vzdržljivost, mišična moč, propriocepcija, motorični nadzor gibanja), program promocije zdravja (KS) – 2,5 h/teden
Statistično značilno zmanjšanje števila poškodb v spodnjem delu hrbta (p = 0,019).
Schlingermann idr. (2018)
gelske igre GAA15 warm-up (11 minut) pred vsakim treningom
Statistično značilno zmanjšanje števila poškodb pri ES za 66 %, statistično značilno manj poškodb kolena pri ES (68 % zmanjšanje).
Silvers-Granelli idr.
(2017)
nogomet FIFA 11+, 2–3x/teden Statististično značilno manj vseh poškodb, vseh poškodb na treningih in tekmah pri ES (p < 0,001), statistično značilno manj poškodb kolena pri ES (p < 0,001), statistično značilno manj poškodb ACL pri ES (p = 0,021) in manj nekontaktnih poškodb ACL (p = 0,049). Manj kontaktnih poškodb ACL pri ES, ki pa ni je statistično značilno negativno povezana s številom poškodb (p = 0,004).
Tveganje za poškodbo se med skupinami ni razlikovalo. Statistično značilna povezava števila izvedenih preventivnih treningov s številom poškodb (IRR = 0,28) in poškodb
Statistično značilno manj poškodb ACL pri ES za 64 % (p = 0,02).
Pri plesalcih lahko v literaturi le stežka najdemo raziskave o vplivu preventivnih vadbenih programov na zmanjševanje poškodb. Russell (2013) navaja, da izmed vseh preventivnih ukrepov kondicijski trening (vadba) najbolj vpliva na zmanjševanje števila poškodb. To so pri študentih plesa dokazali Roussel idr. (2014), ki so s treningom za izboljšanje aerobne vzdržljivosti, moči, propriocepcije in nadzora gibanja dosegli statistično značilno zmanjšanje števila poškodb v spodnjem delu hrbta, ki je pri plesalcih eno izmed največkrat poškodovanih telesnih področij.
Pregled literature dokazuje, da je zanimanje za razvoj preventivnih vadbenih programov precejšnje. A praksa velikokrat pokaže, da trenerji teh programov ne uporabljajo dovolj pogosto, da bi lahko pripomogli k zmanjšanju tveganja za nastanek športnih poškodb. Rössler idr. (2014) navajajo, da je že v zgodnjem otroštvu treba začeti dodajati preventivne vadbene programe v treninge, saj lahko pozitivno vplivajo na udejstvovanje otroka in mladostnika v športu tudi v poznejših letih. Mayr in Zaffagnini (2015) verjameta, da bodo preventivni vadbeni programi tako za športnike kot tudi trenerje postali bistveno zanimivejši, ko bodo pripomogli k boljšim rezultatom in tekmovalnim uspehom.
1.6 Problem, cilji in hipoteze
Ples je kineziološka dejavnost, v kateri so združeni šport, umetnost in zabava in ki od posameznika zahteva celosten antropološki in estetski razvoj (Grčić, Miletic in Kuzmanić, 2014). Plesalci morajo za dosego usklajenega gibanja celega telesa ob hkratnem čustvenem izražanju imeti razvite prav vse gibalne sposobnosti (aerobno in anaerobno vzdržljivost, mišično moč, vzdržljivost in eksplozivnost, hitrost, koordinacijo ter gibljivost), da lahko v plesni koreografiji izvajajo plesne elemente, ki velikokrat zahtevajo nenaravne položaje (Russell, 2013).
Plesna disciplina hip hop, ki spada med moderne tekmovalne plese, je med najmlajšimi, a je v manj kot 50 letih doživela velik razcvet. Ker vsebuje veliko različnih stilov, ki so se razvili večinoma iz improvizacije (Grčić idr., 2014), so tudi treningi in tekmovanja organizirani tako, da poleg nastopov posameznikov ali skupin z naučenimi koreografijami vključujejo nastope v prostem slogu, kjer posamezniki lahko z gibi, izvedenimi usklajeno s poudarki in ritmičnostjo glasbe, pridobijo dobre ocene sodnikov.
Plesalci hip hopa morajo v relativno kratki koreografiji (1–3 minute) izvesti veliko raznovrstnih skokov, ki poleg eksplozivne moči spodnjih udov zahtevajo tudi dober nadzor gibanja v zraku in zlasti pri doskoku (skoki z obrati, skoki z različnimi položaji rok, nog in trupa v zraku, skoki s pristankom v opore, vstran ipd.). Hitri, eksplozivni gibi
rok in nog v velikih amplitudah od plesalcev zahtevajo tudi dobro stabilnost trupa (Russell, 2013) v različnih, nenaravnih položajih telesa, hitrost gibanja uda pa je eden od elementov, ki pomembno vpliva na sodniške ocene na plesnih tekmovanjih (Sato idr., 2014).
V biomehanski raziskavi so Bronner, Ojofeitimi in Woo (2015) preverili kotne hitrosti v sklepih med izvajanjem plesnih prvin hip hopa in ugotovili, da so dosežene kotne hitrosti krepko nad tistimi, ki jih srečujemo pri vsakodnevnih opravilih in tudi npr.
gimnastiki. Avtorji so sklenili, da plesalci hip hopa obremenjujejo nosilne sklepe pri maksimalnih legah, kjer so mišice biomehansko manj zmogljive, s čimer lahko pojasnimo velik delež poškodb spodnjega uda pri tej populaciji. Glede na opisane značilnosti gibanja v plesu hip hop so (pričakovano) najpogosteje poškodovani gleženj, koleno, hrbet in rama, največkrat pa gre za poškodbe mehkih tkiv – zvin, nateg, tendinopatije (Hincapié idr., 2008).
Športne poškodbe predstavljajo pomemben zdravstveni problem športnikov, torej tudi plesalk in plesalcev (Krasnow idr., 2011; Wilson in Kwon, 2008). Porast njihovega števila v plesni industriji je postal zaskrbljujoč, saj se pojavlja vedno več plesalk in plesalcev, ki morajo zaradi poškodb in drugih degenerativnih sprememb na mišično-kostnem sistemu končati svojo plesno kariero. Pri plesalcih modernih tekmovalnih plesov so najpogostejše preobremenitvene poškodbe (Shah, Weiss in Burchette, 2012), prevalenca poškodb naj bi bila po navajanju Costa, Ferreira, Orsini, Silva in Felicio (2016) večja kot 80 %. Kot glavne razloge za poškodbe avtorji navajajo slabo telesno pripravljenost, neravnovesje mišične moči dinamičnih stabilizatorjev sklepa, neprimerna tla, (pre)zahtevno koreografijo in nezadostno ogrevanje (Haas, 2017;
Jacobs idr., 2012). Ker morajo plesalci (predvsem amaterski, ki jih je bistveno več kot profesionalnih) pogosto uspešno združevati šolske, delovne in druge obveznosti s plesnim treningom, jih veliko toži za utrujenostjo oziroma pretreniranostjo in z njo povezanimi poškodbami (Twitchett, Angioi, Koutedakis in Wyon, 2010). Shan (2005) navaja, da plesalci preveč časa namenjajo učenju koreografije in plesnih gibov ter premalo treningu za moč in kondicijsko pripravljenost.
V literaturi najdemo zelo malo raziskav, ki bi proučevale poškodbe v plesu hip hop (in njegovih stilih) (Ojofeitimi idr., 2012). Prav vse raziskave so retrospektivne – plesalce so na podlagi vprašalnika spraševali o poškodbah in tako iskali možne vzroke za njihovo pojavljanje. Tudi v raziskavah drugih plesnih stilov najdemo le malo prospektivnih raziskav, ki bi pojavljanje poškodb spremljale in beležile v nekem daljšem časovnem obdobju. Incidenca poškodb v plesu hip hop, 2,37 poškodbe na 1000 ur plesnega udejstvovanja (Ojofeitimi idr., 2012), je primerljiva z ostalimi športi, npr. gimnastiko. Zato je vsekakor treba razmisliti o preventivnih ukrepih.
Russell (2013) predlaga možne načine, s katerimi bi lahko pripomogli k zmanjšanju in preprečevanju poškodb, povezanih s plesom: merjenje morfoloških in fizioloških značilnosti plesalcev, beleženje predhodnih poškodb, spodbujanje k treningu za boljšo telesno pripravljenost, ločenem od treninga tehnike in plesa, pravilna prehrana, počitek in nudenje specializiranih zdravstvenih storitev. V tem kontekstu gre sodobno preprečevanje poškodb v smeri oblikovanja preventivnih vadbenih programov (Bahr, 2016), ki športnikom omogočajo, da trenirajo pametneje in intenzivneje z namenom razvoja tistih telesnih značilnosti, ki jih varujejo pred mišično-kostnimi poškodbami (Gabbett, 2016). Dober primer takšnega preventivnega programa je FIFA 11+, ki je ob izvajanju dvakrat tedensko statistično značilno vplivala na zmanjšanje števila poškodb pri nogometaših in drugih športnikih tudi do 50 % (Bizzini in Dvorak, 2015).
V modernih tekmovalnih plesih je bilo v letu 2017 pod okriljem PZS registriranih 2540 tekmovalcev, v letu 2019 že preko 2800, od tega okoli 1200 plesalcev in plesalk hip hopa. To pomeni, da je populacija, ki je izpostavljena tveganju za poškodbe, precej velika, in, kar je najbolj zaskrbljujoče, tudi precej mlada, saj je ples hip hop precej zastopan tudi na osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji. Epidemiološki podatki iz Slovenije govorijo, da se največ poškodb pojavlja na spodnjih udih, sledi jim hrbet (Horvat, Zaletel, Karpljuk in Hadžić, 2016; Zaletel idr., 2017), zato bi bilo treba po vzoru že dokazanih preventivnih vadbenih programov (npr. FIFA 11+) razviti plesalcem hip hopa prilagojen program in preveriti njegovo učinkovitost pri zmanjševanju števila poškodb.
Za jasno ovrednotenje problema (incidenca, lastnosti, resnost poškodb) ter odkrivanje dejavnikov tveganja in mehanizma nastanka poškodb je najprej treba narediti analizo stanja, zato je bil naš prvi namen raziskave zbrati najnovejše epidemiološke podatke poškodb v plesu hip hop v Sloveniji ter preveriti njihovo povezanost z morfološkimi značilnostmi in gibalnimi sposobnostmi plesalcev. Kot navajata Bahr in Engebretsen (2011), je pri razvijanju intervencij zelo pomembno preveriti učinkovitost sestavljenega preventivnega vadbenega programa z meritvami in testi, zato je bil naš drugi in hkrati tudi glavni namen raziskave preveriti, ali redno izvajanje sestavljenega preventivnega vadbenega programa vpliva na zmanjševanje števila poškodb v plesu hip hop.
1.6.1 Cilji
Ker raziskav na temo poškodb v plesu hip hop primanjkuje in ker so poškodbe vedno bolj pereč problem v tem plesnem stilu (in tudi športu nasploh), je bil naš temeljni cilj zmanjšati število poškodb spodnjega uda pri plesalcih/plesalkah hip hopa. Te so
glede na pregled dosedanje literature najpogostejše in predstavljajo tudi največji razlog za odsotnost s plesnega terena.
Da bi lahko preverili učinkovitost preventivnega programa za zmanjševanje poškodb v plesu hip hop, je bil naš sekundarni cilj opredeliti pojavnost poškodb pri slovenski populaciji plesalcev hip hopa. Za pojasnjevanje možnih vzrokov in določanje dejavnikov tveganja za nastanek poškodb v plesu hip hop je bil naš cilj tudi ugotoviti, ali obstajajo razlike v gibalnih sposobnostih in morfoloških značilnostih med plesalci s poškodbami in brez njih.
Preventivni vadbeni program, izdelan po vzoru že dokazanih učinkovitih preventivnih programov za zmanjševanje poškodb v drugih športih, ki z modifikacijami sledi potrebam in zahtevam plesalcev hip hopa, naj bi vplival tudi na nekatere morfološke karakteristike in izboljšanje gibalnih sposobnosti. Zato je bil naš sekundarni cilj ugotoviti, kakšen vpliv ima strukturiran vadbeni program na omenjene parametre.
1.6.2 Hipoteze
Glede na cilje raziskave so bile postavljene naslednje hipoteze:
• H1: Med poškodovanimi in nepoškodovanimi plesalci obstajajo statistično značilne razlike v telesni sestavi in antropometričnih lastnostih.
• H2: Med poškodovanimi in nepoškodovanimi plesalci obstajajo statistično značilne razlike v rezultatih izbranih gibalnih sposobnosti.
• H3: Preventivni vadbeni program bo v eksperimentalni skupini statistično značilno izboljšal parametre izbranih gibalnih sposobnosti.
• H4: Merjenci eksperimentalne skupine imajo statistično značilno manj poškodb kot merjenci kontrolne skupine v obdobju izvajanja preventivnega vadbenega programa.
• H5: Merjenci eksperimentalne skupine imajo statistično značilno manj poškodb kot merjenci kontrolne skupine v obdobju med začetnimi meritvami in končno evalvacijo šest mesecev po končani intervenciji.
2 METODE DELA
Raziskava je bila zasnovana v skladu s Helsinško-tokijsko deklaracijo kot randomizirana kontrolirana raziskava, ki je na skupini merjencev preučila vpliv 12-tedenskega strukturiranega vadbenega programa na pojavljanje poškodb v plesu hip hop z nadaljnjim šestmesečnim spremljanjem poškodb ter njihovo povezanost z morfološkimi značilnostmi in gibalnimi sposobnostmi slovenskih plesalcev. Protokol raziskave ustreza priporočilom za intervencijske raziskave (Recommendations for Interventional Trials – SPIRIT) (Chan idr., 2013; Schulz, Altman, Moher in CONSORT Group, 2010) in je bil registriran na https://clinicaltrials.gov (NCT03432130, 7. februar 2018). Ker je raziskava vključevala testiranja na ljudeh, smo pridobili tudi pozitivno mnenje Etične komisije za raziskave v športu na Fakulteti za šport v Ljubljani (št. 1175/2017, z dne 5. 10. 2017, Priloga 1). Vsi sodelujoči v raziskavi (oziroma zastopniki mladoletnih oseb) so podpisali privoljenje za uporabo svojih podatkov v raziskovalne namene in izjavo o prostovoljnem sodelovanju v raziskavi (Priloga 2).
Pridobljeni podatki so kodirani in shranjeni v elektronskem sistemu, kar zagotavlja varnost in zasebnost vseh sodelujočih, ter dostopni samo odgovornim osebam, ki so vodile raziskavo.
2.1 Merjenci
Merjenci, vključeni v raziskavo, so bili plesalci in plesalke hip hopa v Sloveniji. V tekmovalni sezoni 2016/2017 (pred našo raziskavo) je bilo pri PZS registriranih 1194 plesalcev in plesalk hip hopa, starih 14 let in več. Med njimi je bilo 631 plesalcev in plesalk starih 14 in 15 let (kategorija mladincev in mladink) ter 563 starih 16 let ali več (članov in članic), ki so tekmovali v okviru 44 klubov. Med njimi smo deset naključno izbranih klubov povabili k sodelovanju v raziskavi tako, da smo v mesecih pred začetkom nove sezone (julij in avgust) kontaktirali trenerje in jim predstavili podrobne informacije o raziskavi (namen, cilje, potek in postopek).
Vključitveni kriteriji za sodelovanje v raziskavi so bili:
• vsaj tri leta nastopanja na mednarodnih tekmovanjih,
• starost 14 let ali več,
• veljavna registracija v PZS in udeležba na tekmovanjih v plesu hip hop,
• zdrav in brez poškodb v trenutku vključitve,
• ima e-poštni naslov.
Plesalci in plesalke, ki so bili poškodovani ali niso mogli izvesti vseh testov, so bili iz raziskave izključeni.
K sodelovanju v raziskavi je bilo povabljenih 285 plesalcev in plesalk hip hopa, ki so registrirani pri PZS in so v plesni sezoni 2016/2017 tekmovali za enega od desetih naključno izbranih klubov v mladinski in/ali članski kategoriji. Ker je bil eden od vključitvenih kriterijev starost več kot 14 let, smo 81 plesalcev še pred začetnimi meritvami izključili. 17 plesalcev je bilo med začetnimi meritvami bolnih, poškodovanih ali odsotnih, 26 jih je po plesni sezoni 2016/2017 prenehalo trenirati ples. Začetne meritve je tako opravilo 161 plesalk in plesalcev, ki so ustrezali vključitvenim kriterijem, iz sedmih slovenskih klubov (trije klubi se vabilu k raziskavi niso odzvali). V eksperimentalno skupino je bilo razvrščenih 63, v kontrolno skupino pa 98 merjencev.
2.1.1 Izračun velikosti vzorca in vključitev v raziskavo
Glede na rezultate predhodnih raziskav o učinkovitosti preventivnih intervencij v drugih športih (Silvers-Granelli idr., 2017) smo predvidevali, da se bo število poškodb pri eksperimentalni skupini (v primerjavi s kontrolno skupino) v eni tekmovalni plesni sezoni zmanjšalo za 30 %. Da bi dosegli 90 % statistično moč s stopnjo značilnosti 0,05 in predvideno prevalenco poškodb 0,60 v kontrolni skupini ob upoštevanju, da bo 15 % sodelujočih izstopilo iz raziskave pred koncem, smo izračunali, da mora v raziskavi sodelovati najmanj 160 plesalcev/plesalk.
2.1.2 Naključno razvrščanje in kodiranje
Poleg naključnega izbora plesnih klubov, ki smo jih povabili k sodelovanju, smo tiste, ki so se odzvali povabilu, naključno razvrstili v dve skupini: eksperimentalno in kontrolno. Eksperimentalna skupina je 15 tednov izvajala strukturiran preventivni vadbeni program dvakrat tedensko kot del skupnega treninga, zato smo morali bodisi v eksperimentalno bodisi v kontrolno skupino vključiti celotno formacijo (plesno skupino) in ne naključnih posameznikov. Kontrolna skupina ni imela možnosti vpogleda v preventivni vadbeni program in je dobila navodila, naj sledi svojemu ustaljenemu načinu treniranja.
2.2 Pripomočki
Raziskava je potekala na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani (Slovenija) – začetne in končne meritve, kjer smo prostovoljno vključenim v raziskavo pojasnili celoten potek raziskave in jim odgovorili na morebitna dodatna vprašanja. Del raziskave (elektronski vprašalnik) je potekal preko elektronske pošte in mobilnih telefonov, eksperimentalna