Ples hip hop s svojo raznolikostjo stilov prikazuje mešanico korenin različnih predelov in kultur, vključno z borilnimi veščinami. Zaradi narave plesa so se vse od začetkov, prostega sloga plesanja (angl. “freestyle”), v dobrih 40 letih (Slika 3) izoblikovali novi stili, ki jim vsak plesalec doda še svoj osebnostni stil in izraznost (Rajakumar, 2012).
Čeprav je še danes prosti slog pomemben del plesa hip hop, postaja čedalje bolj priljubljen med plesalci, ki se z njim ukvarjajo tekmovalno. Koreografi, ki še vedno izumljajo nove stile plesa, svoje znanje prenašajo naprej. Svoje ideje in koreografije posnamejo, jih predvajajo na družbenih omrežjih in delijo s svetom. Tudi v drugih plesnih zvrsteh (balet, jazz idr.) lahko opazimo elemente plesa hip hop. Kljub temu privrženci stilov stare šole še vedno zagovarjajo “B-boying” kot edini originalni, spontani del plesa hip hop, s katerim plesalec lahko ne le pokaže svoje fizične sposobnosti, temveč tudi svojo izraznost in ustvarjalnost (K. L. Smith idr., 2010).
1.3 Značilnosti in obremenitve hip hop plesalcev
Plesalce marsikdo uvršča najprej med umetnike in šele nato med športnike. Ker se je ples hip hop sprva začel razvijati na ulicah kot del kulture in se šele kasneje razvil tudi v tekmovalno disciplino, je literature z natančnim opisom obremenitev, ki so jim plesalci podvrženi v plesu hip hop, precej malo. Kot vse druge plesne discipline je tudi hip hop kompleksno gibanje, mešanica različnih stilov, od katerih vsak vsebuje specifične elemente tehnike (korake, gibanje telesa in okončin, zadrževanje položajev itn.). Pri stari šoli plesa hip hop je v ospredju predvsem stil posameznega plesalca, medtem ko si plesalci nove šole prizadevajo za premikanje meja svojih telesnih sposobnosti, zaradi česar se velikokrat odločajo samo za posamezen stil, npr. popping (Rajakumar, 2012).
Izmed vseh gibov hip hopa plesalci najpogosteje kot najtežje ocenjujejo t. i. “power moves” (energične, močne, akrobatske gibe), ki so glavna značilnost “breakdancing”
stila. Gre za gibe, pri katerih se plesalec odrine v zrak in nato pristane na rokah. Če celotna izvedba giba ni natančna in dobro izvedena, plesalci tvegajo poškodbo (največkrat zgornje okončine). Med najzahtevnejšimi elementi se omenja “windmill flare”, pri katerem gre za vrtenje in nihanje nog v obliki črke V v opori na rokah. Pri različicah tega elementa plesalec lahko drži noge tudi skupaj, niha samo z eno nogo, podpira telo samo z eno roko ali se celo naslanja na komolec in ramo. Omenjeni elementi se lahko zaključijo bodisi na rokah bodisi z vrtenjem na hrbtu (Rajakumar, 2012).
Nekateri plesalci ocenjujejo, da sta težja kot izvedba različnih vrtenj in gimnastičnih elementov zadrževanje položajev (“freeze”) in delo z nogami (“footwork”). Pri prvem plesalec uporablja vrtilni moment in ravnotežje, ki zahtevata manj mišične moči kot drugi. Po zakonih fizike, ki pravijo, da vrtenje potrebuje hitrost, ki proizvede vrtilni moment, se z omenjeno trditvijo lahko strinjamo (Pabon, 1999). Zadrževanje različnih položajev, ki jih plesalec običajno izvede ob koncu svoje kombinacije, zahteva veliko več spretnosti, koncentracije in moči. Popularni “freezi” so lahko izvedeni v stoji na glavi, eni roki, v sedečem položaju ali na polovici telesa, kjer glava, rama in roka podpirajo celotno telo (Rajakumar, 2012). Poleg dobrega ravnotežja in moči morajo biti vsi gibi izvedeni tekoče in elegantno, brez vidnega posebnega napora (Mack, 2012).
Skozi razvoj plesa hip hop so plesalci omenjene elemente nadgrajevali, izpopolnjevali, jim dodajali nove elemente akrobatike in jih pomešali z novonastalimi stili. Zanje je značilno asimetrično in izolirano premikanje posameznih delov telesa, kar zahteva zelo dobro razvito koordinacijo, hitre korake in višje skoke. Za njihovo izvedbo potrebujejo
večjo eksplozivnost, gibanje v nižjih položajih telesa, za kar je potrebna večja mišična moč predvsem spodnjega dela telesa. Pogosto so vsi ti elementi izvedeni celo v nenaravnih položajih telesa. Rajakumar (2012) navaja, da je plesna točka hip hopa navadno vključevala štiri ključne stvari: vstop v krog (na plesni prostor), delo z nogami v pokončnem položaju (“uprock”), zamrznjen položaj (“freeze”) in izhod iz kroga. Vse to je trajalo med 10 in 30 sekund, dober plesalec pa je bil tisti, ki je v tem času pokazal najbolj dovršeno tehniko v vseh različnih elementih (“toprock”, “footwork”, “power moves” in “freezes”).
Veliko strokovnjakov se strinja, da morajo biti plesalci hip hopa dovolj močni, spretni, gibljivi in vzdržljivi (Mack, 2012; Ojofeitimi, Bronner in Woo, 2012; Rajakumar, 2012), poleg telesnih pa morajo imeti ustrezno razvito tudi psihološko komponento (Koutedakis in Jamurtas, 2004). Ker je za ples hip hop značilna velika kompleksnost gibanja, je njihov uspeh posledica več parametrov, vključno s starostjo in spolom.
Telesna pripravljenost je definirana kot posameznikova sposobnost, da premaga zahteve posamezne naloge (Caspersen, Powell in Christenson, 1985). Njene komponente so aerobna vzdržljivost, vzdržljivost v moči, gibljivost in telesna sestava.
Kot pri ostalih športih tudi ples od posameznika zahteva primerno telesno pripravljenost, ki plesalcu ne samo omogoča doseganje boljše plesne uspešnosti, temveč je tudi v tesni povezavi z njegovim zdravjem (Jarc Šifrar, Zaletel, Sojar Voglar in Zagorc, 2011).
V svoji raziskavi so Wyon idr. (2018) ugotovili, da je ples hip hop povsem primerljiv z ostalimi plesnimi disciplinami (balet in moderni ples) glede na aerobno srčno-žilno in dihalno zmogljivost. Ženske posameznice, ki plešejo pretežno novo šolo hip hopa, so imele podobne vrednosti VO2 max kot plesalke baleta in moderna (27 ml/kg/min), medtem ko so moški plesalci stare šole hip hopa (“breakdancinga”) imeli vrednosti VO2 max celo bistveno višje kot plesalci ostalih dveh primerjanih plesnih disciplin (48 ml/kg/min). Koutedakis in Jamurtas (2004) navajata, da narava plesnega treninga in nastopa plesalcem ne omogoča razvoja višje aerobne sposobnosti, kot jo imajo na primer tekači na srednje in dolge proge, veslači, triatlonci in plavalci.
V primerjavi z aerobno vzdržljivostjo je anaerobna precej manj raziskana. Gre za sposobnost plesalca, da izvaja neko visokointenzivno gibanje 30 do 60 sekund.
Koutedakis in Jamurtas (2004) povzemata ugotovitve, da imajo plesalci tudi to komponento razvito slabše kot nekateri drugi športniki ter da so v primerjavi plesalcev baleta in modernega plesa slednji pokazali boljšo anaerobno srčno-žilno vzdržljivost.
Čeprav plesni elementi, kot so skoki in doskoki, dvigi in spusti ter akrobatski elementi, ki jih vsebuje ples hip hop, od plesalcev zahtevajo zadostno mišično moč za njihovo izvajanje, znanstveniki ugotavljajo, da je ta pri plesalcih razvita slabše kot pri drugih športnih zvrsteh (Koutedakis in Jamurtas, 2004). Raziskave so bile večinoma narejene pri plesalcih baleta in modernega plesa, zato na njihovi podlagi ne moremo z gotovostjo sklepati tudi na razvitost mišične moči pri plesalcih hip hopa.
Optimalna gibljivost in sklepna mobilnost za plesalca pomenita zmožnost gibanja v fizioloških obsegih giba posameznega sklepa in razvijanje optimalne mišične moči v določenih položajih. V nekaterih plesnih disciplinah so dokazali, da so posamezniki, ki so bodisi hipo- bodisi hipermobilni, bolj izpostavljeni tveganjem za poškodbo (Bronner in Bauer, 2018).
Za doseganje optimalne telesne zmogljivosti so bile primerne vrednosti mišične in maščobne mase dokazano ene ključnih komponent. Plesalec naj bi za uspešno nastopanje imel zadostno pusto telesno maso in normalne vrednosti odstotka telesne maščobe (Koutedakis in Jamurtas, 2004), kar bi mu omogočilo kar najboljši izkoristek energije in razvoj ostalih telesnih zmogljivosti. Raziskave so večinoma merile plesalce baleta, na podlagi katerih zaradi velikih razlik med plesnima disciplinama ni smiselno sklepati na plesalce hip hopa.
Natančno določanje obremenitev pri posameznih elementih in gibanjih v plesu hip hop omogoča biomehanska analiza – kinematični in kinetični testi (Krasnow, Wilmerding, Stecyk, Wyon in Koutedakis, 2011; Wilson in Kwon, 2008). Prvi opisujejo gibanje (hitrost, dolžina, razlika, način) in raziskovalcu omogočajo analizo opravljene naloge ter razumevanje vpliva posameznih elementov na celostno gibanje plesalca. Kinetični testi iščejo razmerje med vzroki in posledicami med določenim gibanjem (vključene sile in rezultante gibanja). Pri tem upoštevajo tako notranje (intrinzične) kot zunanje (ekstrinzične) dejavnike, ki vplivajo na gibanje, vse to pa lahko da pomembne informacije za izboljševanje tehnike gibanja in zmanjševanje možnosti pojavljanja poškodb (Wilson in Kwon, 2008).
Na telesno zmogljivost in tako tudi njegov nastop ima velik vpliv količina treninga v razmerju s počitkom in ustrezno prehrano. Kot sta v svoji raziskavi povzela Koutedakis in Jamurtas (2004), so nekateri plesalci v želji po boljših nastopih in uspehih svoje telo preobremenili, kar je povzročilo upad njihovega imunskega sistema in mišične moči.
Podobno kot pri drugih športnih zvrsteh se je tudi pri plesalcih največja utrujenost pokazala proti koncu plesnega nastopa in ob koncu tekmovalne sezone (Koutedakis in Jamurtas, 2004).
1.3.1 Treningi in tekmovanja v plesu hip hop
Ko se je pred dobrimi 40 leti na ulicah Bronxa pojavil ples hip hop, je bil njegov glavni namen zabava in druženje. Kmalu je ples postal del hip hop kulture in mladim poleg zabave tudi sredstvo za pridobivanje ugleda in spoštovanja drugih (Rajakumar, 2012).
Rodili so se ulični dvoboji (“battles”), na katerih so člani različnih skupin, tolp (“crews”) tekmovali med seboj. V želji, da bi zmagali in poželi slavo, so se plesalci že takrat začeli zavedati, da se je za nastop treba pripravljati. Čeprav sta bila v dobi stare šole plesa hip hop glavno vodilo improvizacija in prosti slog, so plesalci kar nekaj časa namenili izboljševanju tehnike posameznih elementov, razvijanju lastnega sloga in karakterja (Rajakumar, 2012).
Z razvojem novih stilov, ki so izhajali iz stare šole plesa hip hop, a vanj vnesli novo svežino, izvirnost in raznolikost, ko se je izoblikovala nova šola, se je začenjala tudi komercializacija hip hop kulture. Tekmovanja so se z ulic preselila na odre, pred kamere in občinstvo, ki ni več sodelovalo v “battlih”, temveč je plesalce le gledalo in zanje navijalo. Ker je šlo za uradna tekmovanja, kjer so zmagovalci prejeli tudi nagrado, so za ocenjevanje plesa določili sodnike. Kljub temu sprva kriteriji niso bili postavljeni tako jasno kot v drugih športih (npr. gimnastika, umetnostno drsanje), veliko vlogo pri končni oceni je imel osebni vtis posameznega sodnika (Sato, Nunome in Ikegami, 2014).
Leta 1990 so prvič priredili mednarodno tekmovanje v “breakdancingu” – Battle of the year (BOTY). Od takrat se najboljše ekipe, ki se skozi lokalna tekmovanja uvrstijo na BOTY v Montpellier v Franciji, vsako leto predstavijo s šestminutno koreografijo, pri kateri sodniki ocenjujejo usklajenost, nastop na odru, temo, glasbo, izvedbo gibov in splošen vtis uprizoritve. Finalni dvoboji nato potekajo brez koreografije, plesalec ene proti plesalcu druge ekipe – podobno kot so med seboj tekmovali na začetku razvoja plesa hip hop. Gre za eno najprestižnejših tekmovanj v “breakdancingu” (Kjelle, 2014).
V ZDA so leta 2002 ustanovili Hip hop international (HHI), ki organizira dvoje vrst tekmovanj: “World battles” in “World hip hop dance championship”. Pri prvem podelijo štiri naslove prvaka, in sicer prvaka v “breakdancingu” tri na tri, prvaka v “poppingu”
ena na ena, prvaka v “lockingu” ena na ena in prvaka v prostem slogu “freestyle” ena na ena. Svetovno prvenstvo v plesu hip hop je namenjeno plesnim skupinam v štirih različnih kategorijah: otroci (8–12 let), šolarji (13–17 let), odrasli (18 let in več) in “mega crew” (vse starosti). Posamezna skupina lahko šteje med pet in devet članov, “mega”
skupina med 15 in 40, koreografija pa mora vsebovati tri glavne stile plesa hip hop (Official Rules & Regulations | HIP HOP INTERNATIONAL, b. d.).
Poleg najodmevnejših tekmovanj v plesu hip hop lahko najdemo ogromno področnih, državnih, celinskih in drugih tekmovanj, kar nekaj se jih v obliki resničnostnih šovov predvaja tudi na televiziji. Med bolj znanimi so “Red bull BC one”, ki od leta 2004 poteka vsako leto v drugi državi, na njem pa lahko nastopi le 16 najboljših plesnih skupin na svetu, “Freestyle session” v ZDA, “UK B-boy championship” v Veliki Britaniji, “World of Dance Tour”, ki se odvija v ZDA, Kanadi in Evropi, “World dance colosseum” na Japonskem, “R16 Korea” v Južni Koreji, “B-boy B-girl Africa” v Senegalu, “The notorious IBE” na Nizozemskem, “Chelles battle pro” v Franciji, “Floor wars” na Danskem itd. Mnoga tekmovanja so organizirana ne samo zaradi plesa hip hop, temveč tudi zaradi ozaveščanja ljudi o okoljski problematiki, socialnih pravicah in izobraževanju (Kjelle, 2014).
V Sloveniji vsako leto potekajo državno prvenstvo, pokalna tekmovanja in kvalifikacijski turnirji v MTP, ki jih organizira PZS. Ta je svoja tekmovalna pravila uskladila s tistimi, ki jih je izdala IDO. Najboljši posamezniki dobijo pravico do nastopa na evropskem in/ali svetovnem prvenstvu, ki ga organizira IDO (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.).
Tekmovalci v plesu hip hop nastopajo v različnih starostnih skupinah, ki so prikazane v Tabeli 2. Kategorije so določene znotraj posameznih plesnih disciplin in so za ulične/pop plese, kamor spadajo “breakdance”, “electric boogie”, “hip hop”, “hip hop skupinski battle”, “tradicionalni disco dance”, “disco v prostem stilu (freestyle)”, “street dance show” in “techno”, prikazane v Tabeli 3.
Tabela 2
Starostne skupine (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.)
SKUPINA STAROST
Otroci 8–11
Mladinci 12–15 Člani 1 16 in več Člani 2 31 in več
Način tekmovanja se med posameznimi plesnimi disciplinami razlikuje, vendar vsi tekmovalci oziroma plesne skupine svoje nastope začnejo v predtekmovanju. Temu sledijo večkratni dvoboji, polfinale in/ali finale. Plesalci tako vedno koreografijo odplešejo večkrat, z vmesnimi odmori med nastopi. Tudi trajanje posameznih nastopov mora biti v skladu s tekmovalnim pravilnikom in se razlikuje med posameznimi kategorijami (Tabela 3), vendar posamezen nastop nikoli ne traja manj kot eno minuto,
maksimalni čas pa je po pravilniku lahko celo osem minut za produkcije (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.).
Elementi, ki jih mora vsebovati koreografija v posamezni disciplini, so predlagani, ne pa tudi točno določeni. V kategoriji plesa hip hop mora gibanje vključevati nove plesne stile z dodajanjem ustvarjalnih elementov, kot so zaustavitve, šale/dovtipi, hitri in nepričakovani gibi ipd. Gibi, značilni za “electric boogie”, so dovoljeni, vendar ne smejo prevladovati. Akrobatske prvine so dovoljene (vključno s prvinami, tipičnimi za
“breakdance”), vendar ne smejo prevladovati. Zaradi varnosti je v pravilniku točno navedeno, da dvigi v določeni starostni skupini (pionirji) in kategoriji (solo, dvojice, pari, male skupine) niso dovoljeni (povzeto po Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.).
Tekmovalni pravilnik torej trenerjem in tekmovalcem dopušča veliko ustvarjalnosti in izvirnosti, hkrati pa z omejevanjem potencialno nevarnih elementov skrbi za varnost.
Tabela 3
Kategorije v disciplini uličnih/pop plesov in trajanje nastopa (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.)
KATEGORIJA TRAJANJE NASTOPA
SOLO MOŠKI
1 minuta SOLO ŽENSKE
DVOJICE (dva moška ali dve ženski ali par – moški in ženska)
MALE SKUPINE (3–7 plesalcev/plesalk) 2 minuti
FORMACIJE (8–24 plesalcev/plesalk) 2,5–3 minute
MINI PRODUKCIJE (3–12 plesalcev/plesalk)
4–8 minut PRODUKCIJE (> 25 plesalcev/plesalk)
V želji po uspehih trenerji/koreografi in tekmovalci vedno preizkušajo meje in iščejo načine, kako znotraj dovoljenega prikazati atraktivno gibanje, ki bo zaradi svoje zahtevnosti ocenjeno bolje. Pri izbiri elementov se ozirajo tudi na lastne sposobnosti in osebni stil, ki mu v zadnjih letih posvečajo čedalje več pozornosti (Rajakumar, 2012).
Treningi plesalcev večinoma potekajo v plesni dvorani pred ogledalom, kjer se plesalci učijo in ponavljajo koreografijo. Na začetku to počnejo brez glasbe, v počasnejšem ritmu, ob sestavljanju posameznih delov koreografije pa ritem stopnjujejo in nazadnje plešejo ob glasbeni spremljavi. Praviloma se posamezen trening začne s splošnim ogrevanjem, ki mu sledi specialno ogrevanje, nato pa se v glavnem delu plesalci posvečajo pretežno plesu. Poleg izboljševanja izvedbe koreografije v skupini, ki zahteva določeno število ponovitev, vsak plesalec uri tudi svojo tehniko in posamezne elemente. Kot to določajo tudi zakoni gibalnega učenja, je treba vsak gib ponoviti velikokrat, da se doseže ustrezna živčno-mišična koordinacija za popolno izvedbo naloge (Simmel, 2013).
Plesalci, ki se s plesom ne ukvarjajo profesionalno – teh je v plesu hip hop mnogo več kot profesionalnih, morajo plesne treninge umestiti v svoj vsakdan poleg šolskih, službenih in/ali drugih obveznosti. Zato ima večina amaterskih plesalcev le tri do štiri treninge tedensko, posamezen trening pa navadno traja eno uro in pol do dve uri.
Poleg organiziranih plesnih treningov jih le peščica opravi dodatne kondicijske treninge, s katerimi bi si lahko izboljšali telesno pripravo. Velikokrat imajo plesalci poleg treningov tudi plesne nastope, avdicije in pokalne turnirje, večja tekmovanja, kot so državno, evropsko in svetovno prvenstvo, pa se odvijajo dva- do trikrat na leto. V letu 2019 so bili v uradnem koledarju PZS v plesu hip hop načrtovani trije: evropsko prvenstvo v maju, državno prvenstvo v juniju (oba sta del tekmovalne sezone 2018/2019) in svetovno prvenstvo v oktobru (del tekmovalne sezone 2019/2020) (Plesna zveza Slovenije, b. d.-b).
Trenerji in koreografi treninge načrtujejo glede na tekmovanja, zato jih delijo na več ciklov. Prvi cikel, ki traja za najboljše plesalce do svetovnega prvenstva v oktobru, traja približno dva meseca. Ker so imeli plesalci daljši premor po koncu prejšnje tekmovalne sezone, je v tem obdobju zelo pomembna telesna priprava plesalcev, hkrati morajo trenirati tudi plesno koreografijo, s katero se bodo predstavili na svetovnem prvenstvu.
Sledi daljši cikel, v katerem so v plesnem koledarju nastopi, pokalna tekmovanja in avdicije, zato sta v tem obdobju prevladujoča izboljševanje tehnike posameznih plesalcev in sestavljanje koreografije za prihajajoča pomembna tekmovanja v tretjem ciklu. Ta za najboljše plesalce pomeni vrhunec sezone, ko se najprej pomerijo na evropskem prvenstvu, čez mesec dni pa mu sledi še državno prvenstvo, ki pomeni odskočno desko za nastop na svetovnem prvenstvu v začetku naslednje tekmovalne sezone (Tekmovalni pravilnik MTP PZS, b. d.).
Pred pomembnimi tekmami se običajno intenzivnost treningov dvigne, saj morajo plesalci dodobra izpopolniti koreografije, s katerimi se bodo predstavili na tekmovanju.
Tega ne morejo narediti z zmanjšanim vložkom energije, kar pomeni, da lahko večkratne ponovitve z visoko ravnjo intenzivnosti pomenijo tveganje za nastanek poškodbe. Mayr in Zaffagnini (2015) navajata, da je možnost za nastanek poškodbe veliko večja, ko se intenzivnost in/ali pogostost treniranja nenadoma spremeni (dvigne). Znano je namreč, da večja uspešnost ni vedno rezultat samo povečanja števila ur treninga in njegove intenzivnosti, temveč sta pri uspehu pomembna tudi poznavanje svojih omejitvenih dejavnikov ter izogibanje pretreniranosti in izčrpanosti (Mayr in Zaffagnini, 2015). Tako se telo lahko regenerira, privadi na spremenjene obremenitve in posledično omogoči tudi boljši nastop.
1.4 Športne poškodbe
Športna poškodba je po definiciji medicinske literature poškodba, ki se zgodi med športno dejavnostjo ali vadbo (Rolf, 2007). Utrpijo jo lahko športniki vseh starosti, tako na rekreativni kot profesionalni ravni, in tudi če gre za enako poškodbo, so posledice za posameznika lahko različne. Za profesionalnega športnika poškodba lahko pomeni manjši zaslužek in tveganje za prekinitev pogodbe, za mlajšega športnika je poškodba lahko razlog za zgodnji konec kariere ali družinske konflikte, če gre za ambiciozne starše. Pri rekreativnem športniku poškodba predstavlja (začasno) prekinitev telesne dejavnosti, ki mu lahko predstavlja psihosocialno sprostitev in ima pomemben vpliv na njegovo zdravje (uravnavanje krvnega tlaka in sladkorja, protiutež sedečemu delu v službi ipd.).
Interpretacija športnih poškodb je med posamezniki lahko različna, vendar je za namen raziskovanja, diagnosticiranja in zdravljenja poškodb treba postaviti natančnejše definicije in poškodbe klasificirati (Hespanhol Junior, Barboza, van Mechelen in Verhagen, 2015).
Pri diagnosticiranju športnih poškodb je zelo pomembno razumevanje mehanizma nastanka, saj se poškodbe med seboj razlikujejo glede na lastnosti, vzroke in posledice (Hespanhol Junior idr., 2015). Razvrstimo jih lahko glede na lokacijo, tip, resnost, vzrok, mehanizem in način nastanka (Slika 4). Slednji je lahko nenaden (akuten, travmatski) ali posledica preobremenitve, ki traja dlje (kroničen) (Mayr in Zaffagnini, 2015).