DIPLOMSKO DELO

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI

NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

TANJA VIDIC

LJUBLJANA 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI

NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA TEKSTILSTVO, GRAFIKO IN OBLIKOVANJE

KOLEKCIJA UNISEKS OBLAČIL LEFTOVER Z IZHODIŠČEM V BIOPLASTIKI

DIPLOMSKO DELO

TANJA VIDIC

LJUBLJANA, september 2021

(3)

UNIVERSITY OF LJUBLJANA

FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF TEXTILES, GRAPHIC ARTS AND DESIGN

UNISEX COLLECTION OF CLOTHES LEFTOVER BASED ON BIOPLASTICS

DIPLOMA THESIS

TANJA VIDIC

LJUBLJANA, September 2021

(4)

I

PODATKI O DIPLOMSKEM DELU

Število listov: 80 Število strani: 68 Število slik: 96

Število virov in literature: 63

Študijski program: Univerzitetni študijski program (1. stopnja), Oblikovanje tekstilij in oblačil

Komisija za zagovor diplomskega dela:

Predsednik: prof. mag. Marjetka Godler Mentor: prof. Elena Fajt

Članica: prof. Nataša Peršuh

Ljubljana, ………

(5)

II

ZAHVALA

Ob oddaji diplomske naloge bi se rada zahvalila prof. Eleni Fajt za izjemno vodenje in mentorstvo, prav tako pa tudi za neprestano spodbujanje, zaupanje in strpnost, ter da mi nikoli ni dovolila obupati.

Hvala mami in očiju, ki sta me med študijem ves čas finančno in moralno podpirala, verjela vame, me nikoli omejevala in mi omogočila vso svobodo na kreativni poti. Hvala za vajino požrtvovalnost, iznajdljivost in zaupanje.

Hvala Maji, Ani, Zali in Margariti za ogromno moralno oporo in velikansko pomoč med celotnim študijem. Hvala za energijo in spodbujanje, hvala za potrpežljivost in zaupanje, hvala za predanost in navdušenje.

Hvala tudi Janezu in Domnu.

Hvala mami in Zali, brez vaju mi ne bi uspelo!

(6)

III

IZVLEČEK

Glavni namen mojega diplomskega dela je bilo oblikovanje trajnostne kolekcije Leftover z izhodiščem v bioplastiki.

V obdobju karantene zaradi epidemije koronavirusa se je po vsem svetu življenje za nekaj časa omejilo na razsežnosti doma. Na začetku je bil močno prisoten in vsesplošno občuten strah po pomanjkanju osnovnih dobrin in potrebščin, nekaterih od teh zelo neurgentnih.

Tako sem v strogi izolaciji in omejenosti doma želela potencirati to bizarnost neracionalnega strahu, in sicer z ustvarjanjem kolekcije iz surovin in s pripomočki, ki jih lahko najdem zgolj doma. To sem želela narediti na čim bolj trajnosten način z uporabo ostankov hrane in izdelovanjem biorazgradljivih materialov.

Teoretični del diplome se začne s predstavitvijo problematike plastike in raziskovanjem o tem, kakšen vpliv ima ta na okolje, ljudi ter modno in tekstilno industrijo. Predstavljeni so tudi temeljni vidiki trajnostnega oblikovanja, primeri trajnostne modne prakse in razvoj novih materialov. Bolj podrobno je opisan tudi koncept bioplastike; kakšne so vrste, potenciali, slabosti ter področja uporabe v modi in dizajnu. V zadnjem poglavju je predstavljena še problematika odvečne hrane in njena vloga pri razvoju alternativnih, trajnostnih materialov.

Praktični del vključuje oblikovanje in izvedbo trajnostne kolekcije iz bioplastike in ostankov hrane, ki jo sestavlja devet silhuet, od katerih sem realizirala dve. Predstavljeno je izoblikovanje ideje in koncept kolekcije. Sledi razvoj in raziskava biomaterialov iz želatine, agarja, ostankov hrane in drugih elementov. Nato so predstavljeni barvna paleta, vzorci, razvoj kolekcije, modne skice in kolaži ter oblikovanje realiziranih dveh modelov. Kolekcija je v zaključku praktičnega dela predstavljena s fotografijami.

Ključne besede: bioplastika, trajnostno oblikovanje, novi materiali, odpadna hrana, plastika

(7)

IV

ABSTRACT

The main goal of my Bachelor’s thesis was to create Leftover, a sustainable collection based on bioplastics.

During quarantine, life all over the world was limited to the dimension of our homes due to Covid19. At the start of the pandemic there was an omnipresent and palpable fear of possible shortages of goods, some of which aren’t really necessary for everyday existence.

Being in strict isolation and confinement to my home, I wanted to intensify the absurdity of this irrational fear and capture it by creating a collection only from materials and with tools that we can find at home. I wanted to make it as sustainable as possible by using scraps of food and creating biodegradable materials.

The theoretical part of my thesis begins with a presentation of the problem of plastic and its influence on the environment, society as well as the fashion and textile industries. I also introduce fundamental aspect of sustainable designing with examples of sustainable fashion and new materials. Furthermore, I thoroughly describe the concept of bioplastics; their types, potentials, drawbacks, and areas of their usage in fashion and design. In the last chapter, I present the issue of food waste and its role in the development of alternative sustainable materials.

The practical part of my thesis includes designing and creating a sustainable collection from bioplastics and food scraps, consisting of nine silhouettes out of which I have fully realised two. Firstly, I present the development of the idea for the collection and its concept. This is followed by research and development of materials from gelatine, agar, scraps of food and other elements. Thereafter I present the colour palette, patterns, development of the collection, fashion sketches and collages as well as the creation of the two models. At the end of the practical part, the collection is presented with photographs.

Key words: bioplastics, sustainable design, new materials, food waste, plastic

(8)

V

VSEBINSKO KAZALO

PODATKI O DIPLOMSKEM DELU ... I ZAHVALA ... II IZVLEČEK ... III VSEBINSKO KAZALO ... V SEZNAM SLIK ... VII

1 UVOD ... 1

2 TEORETIČNI DEL... 2

2.1 PROBLEM PLASTIKE... 2

2.1.1 Mikroplastika ... 3

2.1.2 Plastika v modni industriji ... 4

2.2 TRAJNOSTNO OBLIKOVANJE ... 6

2.2.1 Definicija trajnosti ... 7

2.2.2 Štirje stebri trajnostnega oblikovanja ... 7

2.2.3 Trajnostno oblikovanje v modi ... 9

2.2.4 Novi materiali ... 12

2.3 BIOPLASTIKA ... 16

2.3.1 Vrste bioplastik ... 17

2.3.2 Področja uporabe bioplastike ... 19

2.3.3 Potenciali in slabosti bioplastike ... 20

2.3.4 Uporaba bioplastike v modnem oblikovanju ... 22

2.3.5 Odpadna hrana ... 24

3 PRAKTIČNI DEL ... 26

3.1 Koncept kolekcije ... 26

3.2 Ciljna skupina ... 30

3.3 Razvoj materialov – biomaterialov ... 31

3.4 Barvna paleta in vzorci ... 35

3.5 Razvoj kolekcije ... 38

3.6 Line-up kolekcije ... 42

3.7 Modne in tehnične skice realiziranih silhuet ... 42

3.8 Fotografije kolekcije ... 49

4 RAZPRAVA IN REZULTATI ... 58

5 ZAKLJUČEK ... 60

(9)

VI

6 VIRI LITERATURE IN SLIKOVNEGA GRADIVA ... 61

(10)

VII

SEZNAM SLIK

Slika 1: PLastika v oceanu (48)... 2

Slika 2: Delci mikroplastike (49) ... 3

Slika 3: Kupi oblačil na odlagališču (50) ... 6

Slika 4: Stella McCartney, Skin-Free-Skin, Winter 2017 (17) ... 10

Slika 5: Stella McCartney, Stan Smith Vegan Shoe, Winter 2019 (17) ... 10

Slika 6: Benedetti life jakna iz ananasovega usnja, kolekcija OCTUPUS (19) ... 11

Slika 7 Benedetti life oblačila iz ekološkega bombaža z digitalnim tiskom na vodni osnovi, kolekcija OCTUPUS (19) ... 11

Slika 8: Fashion Revolution gibanje (62) ... 12

Slika 9: Vlakna listov ananasa za izdelavo ananasovega usnja podjetja Pinatex (51) ... 13

Slika 10: Ananasovo usnje podjetja Pinatex (51) ... 13

Slika 11: Orange fiber (61) ... 14

Slika 12: Orange fiber (63) ... 14

Slika 13: Proces nastanka Tencel tkanine (52) ... 14

Slika 14: Ženska srajca iz Tencel tkanine (53) ... 14

Slika 15: Luč iz zavrženih kravjih čreves oblikovalke Kathrine Barbro Bendixen (25) ... 15

Slika 16: Bioplastična embalaža za meso, Studio Reykjavík At10 (54) ... 15

Slika 17: Robotska obleka modne oblikovalke Ying Gao (25) ... 15

Slika 18: Robotska obleka modne oblikovalke Ying Gao (55) ... 15

Slika 19: Henry Ford in avtomobil z bioplastičnimi deli, 1930 (56) ... 17

Slika 20: Shema: odnos med pojmi bioplastika – biorazgradljiva plastika – bioosnovana plastika (31) 18 Slika 21: Embalaža iz bioplastike (57) ... 19

Slika 22: Obleka z bioplastičnimi lističi modnega oblikovalca Phillipa Lima (39) ... 22

Slika 23: Vodoodporna jakna iz bioplastike oblikovalke Charlotte McCurdy (40) ... 22

Slika 24: Bioplastična jakna oblikovalke Suzanne Lee (41) ... 23

Slika 25: Bioplastični ščitnik za obraz oblikovalke Alice Potts (42) ... 23

Slika 26: Čevlji z uporabo bioplastike znamke Gucci (58)... 24

Slika 27: Čevlji z uporabo bioplastike znamke Puma (59) ... 24

Slika 28: Zavržena hrana na odlagališču (60) ... 25

Slika 29: Kolaž oblikovanja koncepta kolekcije (osebni arhiv) ... 27

Slika 30: Ostanki hrane (pomarančni olupki, riževi rezanci, čija semena) (osebni arhiv) ... 28

Slika 31: Kolaž podlog za v avto (osebni arhiv) ... 29

Slika 32: Kolaž ciljne skupine (osebni arhiv) ... 30

Slika 33: Vzorci bioplastike (osebni arhiv) ... 31

Slika 34: Dehidrirana živila (pomarančni olupki, korenje, redkvice, limona) (osebni arhiv) ... 32

Slika 35: Bioplastika iz mešanice želatine in agar agarja s čija semeni. (osebni arhiv) ... 32

Slika 36: Bioplastika iz želatine s čija semeni, zemljo, spirulino in gnojilom (osebni arhiv) ... 32

Slika 37: Bioplastika iz agar agarja z obarvanimi volnenimi vlakni (osebni arhiv) ... 32

Slika 40: Bioplastika iz želatine z obarvanimi volnenimi vlakni (osebni arhiv) ... 33

Slika 41: Bioplastika iz agar agarja in pomarančnih olupkov (osebni arhiv) ... 33

Slika 42: Bioplastika želatine in pomarančnih olupkov (osebni arhiv) ... 33

(11)

VIII

Slika 43: Bioplastika iz želatine s kurkumo, rdečo papriko in hibiskusom (osebni arhiv)... 33

Slika 44: Bioplastika iz želatine z riževimi rezanci (osebni arhiv) ... 33

Slika 45: Bioplastika iz želatine s tapiokinimi biseri (osebni arhiv) ... 33

Slika 46: Bioplastika iz želatine (osebni arhiv) ... 33

Slika 47: Penasta bioplastika iz želatine z dodanim milom (osebni arhiv) ... 33

Slika 50: Bioplastika iz želatine z manj dodanega mila (osebni arhiv) ... 34

Slika 51: Vzorec mešanja prozorne in penaste bioplastike iz želatine z matcha prahom (osebni arhiv) ... 34

Slika 52: Vzorec mešanja prozorne in penaste bioplastike iz želatine z mleto kavo (osebni arhiv) ... 34

Slika 53: Bioplastika iz agar agarja in želatine s posušenimi redkvicami (osebni arhiv) ... 34

Slika 54: Bioplastika iz želatine s posušenim korenjem (osebni arhiv)... 34

Slika 55: Bioplastika iz želatine s posušenimi kumarami (osebni arhiv) ... 34

Slika 56: Bioplastika iz želatine s posušeno travo (osebni arhiv) ... 34

Slika 57: Bioplastika iz mešanice agar agarja in želatine s posušenimi rožami (osebni arhiv) ... 34

Slika 58: Bioplastika iz želatine z rdečim zeljem (osebni arhiv) ... 34

Slika 59: Bioplastika iz želatine z gumijastimi bonboni (osebni arhiv) ... 34

Slika 60: Bioplastika iz želatine pridobljene iz želatinastih bonbonov (osebni arhiv) ... 34

Slika 61: Bioplastika iz želatine pridobljene iz želatinastih bonbonov (osebni arhiv) ... 34

Slika 62: Inspirativni kolaž (osebni arhiv) ... 35

Slika 64: Barvna paleta kolekcije (osebni arhiv) ... 35

Slika 65: Kolaž izbranih vzorcev iz bioplastike (osebni arhiv) ... 37

Slika 69: Kolaž procesa razvoja kolekcije (osebni arhiv) ... 39

Slika 74: Lineup kolekcije (osebni arhiv)... 42

Slika 75: Modna skica 1. silhueta (osebni arhiv) ... 43

Slika 76: Tehnična skica 1. silhueta (osebni arhiv) ... 44

Slika 77: Material na spodnjem oblačilu in klobuku (osebni arhiv) ... 45

Slika 78: Material zgornjega oblačila (osebni arhiv) ... 45

Slika 79: Kolaž procesa razvoja 1. silhuete (osebni arhiv) ... 45

Slika 80: Modna skica 2. silhueta (osebni arhiv) ... 46

Slika 81: Tehnična skica 2. silhueta (osebni arhiv) ... 46

Slika 82: Kolaž procesa razvoja 2. silhuete (osebni arhiv) ... 47

Slika 83: Material zgornjega oblačila (osebni arhiv) ... 48

Slika 84: Ostanki bioplastike na spodnjem oblačilu (osebni arhiv) ... 48

Slika 85: Ostanki bioplastike na spodnjem oblačilu (osebni arhiv) ... 48

Slika 86: Kolaž ponovnega litja neporabljene bioplastike (osebni arhiv) ... 48

(12)

IX

Slika 87: Silhueta 1 (osebni arhiv) ... 49

Slika 88: Silhueta 2 (osebni arhiv) ... 49

Slika 89: Fotografija 1 (osebni arhiv) ... 50

(13)

1

1 UVOD

V diplomskem delu je predstavljeno moje razmišljanje o razsežnostih trajnostnega oblikovanja, konceptualnih rešitvah problema plastike v modni industriji in alternativah okolju škodljivim materialom.

Vsa biomasa, ki je okoli nas, je ena sama velika in stalna proizvodnja materialov. Žal pa oceani nimajo odpadnih voda in gozdovi nimajo odlagališč. Rastline in živali že milijarde let proizvajajo materiale, ki jih ostali organizmi znajo uporabljati, razgraditi in ponovno uporabiti. Morda je čas, da se vključimo v to krožno naravo in od nje kaj naučimo.

V teoretičnem delu naloge sem raziskovala problematiko plastike in mikroplastike ter njun vpliv v modni industriji. Preučevala sem temeljne koncepte in principe trajnostnega oblikovanja ter implementacijo le-tega na področju mode in dizajna. Spoznavala sem trenutni razvoj nekonvencionalnih materialov in njihovo uporabnost v tekstilni industriji ter izvedla poglobljeno raziskavo bioplastike. V povezavi s tem sem preučila še problematiko zavržene hrane in njen potencial za razvoj biomaterialov.

V praktičnem delu sem iz ostankov hrane zasnovala biomateriale, ki jih je mogoče uporabljati in ponovno uporabiti s ponavljanjem postopka kuhanja. Iz teh sem oblikovala trajnostno kolekcijo z naslovom Leftover, ki se ob koncu svojega življenjskega cikla vrne v naravo ali pa postane surovina za nove materiale. Tako sem na okolju prijazen način izdelala konceptualna oblačila z maksimalno uporabo in minimalnim vplivom na okolje.

Končen rezultat je uniseks kolekcija oblačil, s katero želim opozoriti na to, da trajnost v modi niso samo reciklirane tekstilije, temveč tudi iskanje alternativ 60-odstotnemu deležu tekstila, ki je trenutno narejen iz fosilnih goriv.

(14)

2

2 TEORETIČNI DEL 2.1 PROBLEM PLASTIKE

Onesnaževanje s plastiko je postalo eno najbolj perečih okoljskih vprašanj današnjega časa, saj hitro naraščajoča proizvodnja plastičnih izdelkov za enkratno uporabo nadvlada sposobnosti sveta, da se z njimi spopade. (1)

Razlog za razširjeno uporabo plastike v modernem svetu je predvsem njena vsestranskost.

Plastika je lahko gibljiva ali toga, krhka ali trda, prozorna, jasna ali obarvana, hkrati pa ima še mnoge druge koristne lastnosti. Nekatere plastike so električni prevodniki, spet druge vrhunski izolatorji. Zaradi tovrstnih vsestranskih lastnosti lahko plastike nastopijo v skoraj vsaki vlogi v proizvodnji. Na splošno ima plastika dobro razmerje med težo in močjo materiala, in to omogoča, da so izdelki lažji in manj okorni. Plastika je tudi cenejša alternativa od kovine ali lesa za določene izdelke, kot je na primer embalaža. Dodatna prednost je, da lahko plastiki dodajamo barvila med proizvodnjo in je tako kasneje ni treba barvati. Zaradi mnogih kakovosti je tako plastika v modernem svetu postala vodilni material. (2)

Slika 1: PLastika v oceanu (48)

(15)

3 2.1.1 Mikroplastika

Mikroplastika so plastični delci, manjši od 5 mm, ki jih sestavljajo različni plastični polimeri.

Ločimo jo na primarno in sekundarno, pri čemer kot primarno mikroplastiko označujemo tiste plastične delce, ki so narejeni z namenom, da so majhne velikosti, npr. plastične kroglice v pilingih in ostalih izdelkih za osebno nego in abrazivnih sredstvih, bleščice, granulat za proizvodnjo plastičnih izdelkov itd., kot sekundarno mikroplastiko pa označujemo tiste plastične delce, ki nastanejo z razpadanjem večje plastike zaradi vplivov UV sevanja in drugih okoljskih dejavnikov. (3)

Viri mikroplastike v okolju so proizvodnja in razpadanje večje plastike (sekundarna mikroplastika), proizvodnja sintetičnega tekstila (npr. poliester in najlon) in proizvodnja mikroplastike (primarna mikroplastika). Večja plastika pride v okolje preko neprimernega ravnanja z odpadki, nato pa se pod vplivom okoljskih dejavnikov ali abrazije drobi na manjše koščke, ki se nato kopičijo v tleh ali pa preidejo v vodna telesa z erozijo tal in površinskim odtokom. Sintetični tekstil med pranjem izloča drobna vlakna, ki končajo v odpadni vodi in posledično čistilnih napravah. Tam prav tako konča primarna mikroplastika iz izdelkov za osebno nego. Ker se mikroplastika v čistilnih napravah ne razgradi, se je večina zadrži v aktivnem blatu. Preostali delci, ki se ne zadržijo v aktivnem blatu, pa vstopijo v okolje preko iztokov iz čistilnih naprav. (3)

Slika 2: Delci mikroplastike (49)

(16)

4

Mikroplastika je tako prisotna v vseh ekosistemih – v morju, sladkovodnih telesih, na kopnem in atmosferi, prav tako pa tudi v naših domovih ter predstavlja nevarnost za okolje, živali in po vsej verjetnosti tudi za ljudi. Ljudje mikroplastike ne uživamo le preko morskih sadežev, dokazano je namreč, da je mikroplastika tudi v sadju in zelenjavi in tako tudi na ta način prehaja v človekovo prehransko verigo. V poročilu, objavljenem v ScienceDirect, trdijo, da so mikroplastiko našli v jabolkih, hruškah, brokoliju, solati in korenju. Jabolka so vsebovala največ mikroplastike, v povprečju 223.000 delcev na gram sadeža, medtem ko je bila vsebnost v solati najmanjša, v povprečju 52.050 delcev na gram. Nadalje so znanstveniki odkrili, da precej mikroplastike zaužijemo tudi preko mikroplastičnih delcev, ki iz zraka padejo na naš krožnik med obrokom. Ocenjujejo namreč, da na ta način zaužijemo do 114 mikroplastičnih delcev na obrok. Pri tem večino delcev, ki se v naših stanovanjih odlaga na površine, predstavljajo vlakna iz naših oblačil in iz drugega tekstila. (3)

2.1.2 Plastika v modni industriji

Tekstilna industrija bistveno prispeva k problematiki plastike, saj predstavlja enega največjih virov onesnaževanja z mikroplastiko.

Sintetična vlakna

Približno 60 odstotkov vsega materiala za izdelavo oblačil je danes narejenega iz sintetičnih surovin, kot so akrilna vlakna, poliester, poliamid, elastan in polietilen. Te sintetične tkanine so lahke, trpežne, cenovno ugodne in prilagodljive, zato njihova produkcija vsako leto narašča. (4) Sintetična vlakna ne nastopajo samo v modni, temveč v celotni tekstilni industriji. Najdemo jih povsod v vsakdanjem življenju in so pomembna za naš življenjski slog.

Prisotna so v oblačilih, ki jih nosimo, in brisačah, ki jih uporabljamo, so polnilo in prevleke za naše zofe, blazine in postelje, zavese in preproge naših domov. Uporabljajo se kot ojačitveni materiali v varnostnih pasovih naših avtomobilov in v zaščitnih delovnih oblačilih. Številni izdelki, ki jih vsak dan uporabljamo za udobje, prosti čas in zaščito, so narejeni iz ali vsebujejo sintetična vlakna. (6) . Leta 2016 je bilo za tekstilna vlakna proizvedenih 65 milijonov ton plastike, kar predstavlja skoraj 20 odstotkov celotne proizvodnje plastike za to leto. (5) Sintetična vlakna so poceni in vsestranska, kar omogoča proizvodnjo poceni hitre mode in

(17)

5

visoko zmogljivih tekstilij za trajna oblačila. Danes se ocenjuje, da je približno 60 % vlaken, ki se uporabljajo v oblačilih, sintetičnih, med katerimi prevladuje poliester. (6) Zaradi hitre menjave trendov, povečanja števila kolekcij na leto in vedno nižjih cen sintetičnih tekstilij, pa se je povpraševanje po oblačilih iz plastičnih materialov, v zadnjem desetletju, še povečalo.

(5) Za potrošnika so tako poceni oblačila slabše kakovosti postala nova norma, saj nedavni nakupi hitro izginejo iz mode, hitreje kot kdaj koli prej. Preprosto povedano to pomeni več oblačil v košu za smeti in polnjenje sežigalnic in odlagališč z zavrženimi oblačili. (7)

Kljub vse večji ozaveščenosti glede ponovne uporabe in reciklaže oblačil se danes, generalno gledano, večina zavrženega tekstila še vedno sežiga ali odlaga na odlagališča, recikliranje tekstila pa je minimalno in v glavnem osredotočeno na bombažne izdelke. Čeprav je sintetični tekstil tehnično mogoče reciklirati, je trenutno zelo malo komercialno izvedljivega recikliranja, saj obstajajo številni gospodarski in tehnični izzivi. Tako uporaba plastike v modni in tekstilni industriji močno prispeva k nastanku emisij toplogrednih plinov, izčrpavanju fosilnih virov, nastajanju odpadnih voda in sproščanju mikroplastike. (5)

Pranje perila iz sintetičnih materialov

Škodljivi vplivi na okolje ne nastajajo le med proizvodnjo tekstila, temveč predvsem med samo uporabo pri domačem in/ali industrijskem pranju, sušenju in likanju. (5) Z enim samim pranjem perila se v vodo spusti več kot 700.000 mikrovlaken. Sintetična vlakna iz oblačil pa so eden glavnih virov mikroplastike v oceanih. (8) Rezultati raziskave, objavljene v Scientific reports, so pokazali, da se mikrovlakna, ki se sproščajo med pranjem, gibljejo od 124 do 308 mg na kg oprane tkanine, največ vlaken pa se sprosti iz akrilnih oblačil. Koliko vlaken bo s pranjem prešlo v vode, je odvisno od kakovosti tekstila. Če so vlakna daljša in zato kakovostnejša, se tudi manj izpirajo. S pranjem oblačil se plastična vlakna sproščajo v vodo in po komunalnih vodah pridejo do čistilne naprave, kjer se v večji meri usedejo v odpadno blato, še vedno pa gre zelo velik delež iz čistilnih naprav v vodotoke. (9)

Embalaža

Eden pomembnih dejavnikov prekomerne uporabe plastike v modni industriji je embalaža.

Čeprav problem plastične embalaže seveda ni izključen le za modo, je industrija v veliki meri odvisna od plastike v celotni dobavni verigi – od vrečk v tovarnah in plastike za zavijanje do plastične embalaže za spletna naročila, obešanje, označevanje in plastičnih nosilnih vrečk v

(18)

6

trgovinah. Po podatkih trajnostne organizacije Ellen MacArthur Foundatio naj bi plastična embalaža predstavljala 26 % celotne količine plastike, ki se ustvari na leto. (11) Po podatkih Agencije za varstvo okolja (EPA) pa samo v ZDA vsako leto porabijo 380 milijard plastičnih vrečk in ovojev. Številne od teh plastik za enkratno uporabo se ne reciklirajo ali ustrezno odstranijo. Porast spletnega nakupovanja v zadnjem letu je pomenil poplavo paketov, plastičnih vrečk in ostale embalaže, ki je pristala po domovih in v podjetjih ter na koncu končala na odlagališčih, sežigalnicah ali v naravi. (10)

Slika 3: Kupi oblačil na odlagališču (50)

2.2 TRAJNOSTNO OBLIKOVANJE

V grobem so osnovni cilji trajnostnega razvoja zmanjšanje porabe neobnovljivih virov, zmanjšanje odpadkov in ustvarjanje zdravega, produktivnega okolja. (12)

Koncept trajnosti je bil prvič predstavljen na konferenci Združenih narodov leta 1972.

Obsegal je tri problemske sklope:

1. soodvisnost človeka in naravnega okolja,

2. povezavo med gospodarskim razvojem, družbenim razvojem in okoljevarstvom, 3. postavitev svetovne vizije in skupnih načel. (13)

(19)

7 2.2.1 Definicija trajnosti

Splošno znano je, da dogovorjene definicije trajnosti ni. Pravzaprav obstaja veliko različnih pogledov na ta koncept in na to, kako ga je mogoče doseči. (14)

Leta 1987 je Svetovna komisija za okolje in razvoj (WCED) na seji Združenih narodov izdala poročilo Brundtland, imenovano tudi Naša skupna prihodnost (ang. Our Common Future), v katerem je predstavila koncept trajnostnega razvoja in kako ga je mogoče doseči. V poročilu je Gro Harlem Brundtland, nekdanja predsednica norveške vlade, trajnost definirala tako:

»Trajnostni razvoj je razvoj, ki omogoča zadovoljitev potreb sedanje generacije, ne da bi vplival na zmožnost zadovoljitev potreb prihodnjih generacij.« (15) Leta 1972 so na konferenci Združenih narodov trajnostno modo definirali kot oblačila, ki so izdelana okoljevarstveno in etično ter so iz biorazgradljivih materialov. Oblačila morajo biti kakovostna, iz etične proizvodnje in/ali lokalne oskrbe. Ne smejo imeti vpliva na okolje ali pa mora biti ta zanemarljiv. Za njihovo izdelavo pa morajo biti uporabljeni reciklirani materiali ali materiali z eko označbo. (13)

Dandanes je trajnost običajno opredeljena kot procesi in dejanja, s katerimi se človeštvo izogiba izčrpavanju naravnih virov, da bi ohranilo ekološko ravnovesje, ki ne dovoljuje zmanjšanja kakovosti življenja sodobnih družb. Na ta način se izraz »trajnost« na splošno uporablja za označevanje izboljšav na področjih, kot so prekomerno izkoriščanje naravnih virov, proizvodni postopki, linearna poraba proizvodov, smer naložb, način življenja državljanov, nakupovanje potrošnikov vedenja, tehnološkega razvoja ali poslovnih in splošnih institucionalnih sprememb. (14)

2.2.2 Štirje stebri trajnostnega oblikovanja

Trajnostno oblikovanje zajema štiri različna področja: okoljsko, socialno, gospodarsko, kulturno – znana kot štirje stebri trajnosti. (12)

Kulturni vidik trajnosti se zavzema za izboljšanje in ohranjanje človeškega kapitala v družbi.

Naložbe v zdravstvene in izobraževalne sisteme, dostop do storitev, prehrana, znanje in

(20)

8

veščine so vsi programi pod okriljem človekove oz. kulturne trajnosti. Naravni viri in razpoložljivi prostori so omejeni, zato je treba nenehno rast uravnotežiti z izboljšanjem zdravja in doseganjem gospodarske blaginje za vse. Kulturni steber se osredotoča na pomen vsakogar, ki je posredno ali neposredno vključen v izdelavo izdelkov ali opravljanje storitev.

Kulturni steber trajnosti zajema razvoj spretnosti in človeških sposobnosti za podporo funkcij in trajnosti organizacije ter za spodbujanje blaginje skupnosti in družbe. (12)

Cilj socialnega vidika trajnosti je ohraniti socialni kapital z vlaganjem in ustvarjanjem storitev, ki so okvir naše družbe. Koncept povzema širši pogled na svet v zvezi s skupnostmi, kulturami in globalizacijo. To pomeni ohraniti prihodnje generacije in priznati, da lahko to, kar počnemo, vpliva na druge in na svet. Socialna trajnost se osredotoča na ohranjanje in izboljšanje družbene kakovosti s koncepti, kot so kohezija, vzajemnost in poštenost ter pomen odnosov med ljudmi. Lahko ga spodbujajo in podpirajo zakoni, informacije in skupne ideje o enakosti in pravicah. Socialna trajnost vključuje idejo o trajnostnem razvoju, kot je opredeljena v ciljih trajnostnega razvoja Združenih narodov. Načelo trajnostnega razvoja obravnava družbeni in gospodarski napredek, ki varuje okolje in podpira enakost, zato sta gospodarstvo in družba ter ekološki sistem medsebojno odvisna. (12)

Ekonomski steber trajnosti se zavzema za ohranjanje nedotaknjenega kapitala. Če se socialna trajnost osredotoča na izboljšanje socialne enakosti, je cilj gospodarske oz. ekonomske trajnosti izboljšati življenjski standard. (12)

Cilj okoljskega vidika trajnosti je izboljšati blaginjo ljudi z zaščito naravnega kapitala (npr.

Zemlje, zraka, vode, mineralov itd.). Pobude in programi so opredeljeni kot okoljsko trajnostni, ko zagotavljajo zadovoljevanje potreb prebivalstva brez tveganja ogrožanja potreb prihodnjih generacij. (12)

Načelo štirih stebrov trajnosti navaja, da je za popolno trajnostnost treba rešiti probleme v zvezi z vsemi štirimi stebri trajnosti in jih nato ohranjati. (12)

(21)

9 2.2.3 Trajnostno oblikovanje v modi

Trajnostna moda je gibanje in proces spodbujanja sprememb modnih izdelkov in modnega sistema v smeri večje ekološke celovitosti in socialne pravičnosti. Trajnostna moda zadeva več kot zgolj naslavljanje modnega tekstila ali izdelkov. Obravnava celoten sistem proizvodnje oblačil, od začetnega vprašanja; kdo jih je izdelal, do tega, kako dolga je življenjska doba izdelka, preden pride na odlagališče. To pomeni ukvarjanje s soodvisnimi družbenimi, kulturnimi, ekološkimi in finančnimi sistemi. (16)

Danes obstaja širok spekter organizacij in podjetij, ki podpirajo trajnostno modo. Nekatere predstavljajo določene zainteresirane strani, druge se ukvarjajo s posebnimi vprašanji, spet tretje pa si prizadevajo povečati prepoznavnost gibanja za trajnostno modo. V nadaljevanju bom predstavila tri.

Stella McCartney

Stella McCartney je bila ena prvih oblikovalk v modnem svetu, ki je v svojem poslovnem modelu sprejela trajnostni pristop – od produkcije do končnih kolekcij. Njena znamka nenehno stremi v smer bolj trajnostne in etične mode ter razvija nove načine za zmanjšanje vplivov na okolje z uporabo inovativnih tehnik v celotni dobavni verigi. Že od samega začetka leta 2001 nikoli ne uporablja živalskega usnja, kože, krzna ali perja in se popolnoma zanaša na alternativne materiale. Eni izmed najbolj uporabljenih v njenih kolekcijah so eko-bombaž, regeneriran kašmir, trajnostno pridobljena viskoza, pajkova svila, usnje iz gob, poliester iz reciklirane oceanske plastike in najlon iz recikliranih ribiških mrež. (17)

Stella McCartney svojo trajnostno modno strategijo opira na štiri temeljne stebre:

1. Spoštovanje narave: Oblikovalec ščiti planet tako, da iz gozda nabira čim več trajnostnih materialov, kot so kašmir, organski bombaž ali vlakna, to je viskoza, ki jo je mogoče slediti in izvira iz obnovljivih virov.

2. Spoštovanje ljudi: Od kmetov, ki pridelujejo pridelke, do strank zagotavlja pozitiven vpliv na vse ljudi, vključene v dobavno verigo.

3. Spoštovanje živali: Kot vegetarijanska blagovna znamka spodbuja metode brez okrutnosti in spoštljivo obravnava živali in njihove habitate.

(22)

10

4. Krožne rešitve: Blagovna znamka upošteva načela krožne mode z uporabo regenerativnih in obnovitvenih proizvodnih metod. (18)

Slika 4: Stella McCartney, Skin-Free-Skin, Winter 2017 (17) Slika 5: Stella McCartney, Stan Smith Vegan Shoe, Winter 2019 (17)

Benedetti life

Benedetti life je trajnostna, slovenska, luksuzna in živalim prijazna modna znamka, ki jo je ustanovila modna oblikovalka Matea Benedetti. Okoljska ozaveščenost, odgovorno potrošništvo in etičnost so temelji, na katerih gradijo svojo zgodbo. Uporabljajo izključno nestrupene in ekološke tekstilije ter proizvodne postopke, ki ne onesnažujejo vode in zemlje in ne škodujejo zdravju ljudi. Ena izmed najvišjih vrednot znamke je skrb za kakovost proizvodnega procesa ter dobavnih verig. Materiali, iz katerih so narejeni izdelki, so ekološko certificirani, biorazgradljivi in reciklirani ter izdelani brez okrutnosti do živali. Materiali, ki jih uporabljajo, so: ekološki bombaž, tekstil iz recikliranih plastenk, lyocell, ekološki lan, bambus, konoplja in ananasovo in jabolčno usnje. Ne uporabljajo krzna, usnja, volne, svile ali perja. Skrbno izbrano blago nato digitalno tiskajo z okolju prijaznimi barvili na vodni osnovi.

(Digitalni tisk zmanjša porabo vode, saj pri njem blago ne potrebuje veliko pranj, prav tako ni barvnih kopeli ali tiskarskih plošč, ki bi jih bilo treba čistiti.) (19)

(23)

11

Slika 6: Benedetti life jakna iz ananasovega usnja, kolekcija OCTUPUS (19)

Slika 7 Benedetti life oblačila iz ekološkega bombaža z digitalnim tiskom na vodni osnovi, kolekcija OCTUPUS (19)

Fashion Revolution

Fashion Revolution je neprofitno globalno gibanje z ekipami v več kot 100 državah po vsem svetu. [1]Gre za kampanje »modne revolucije« in za reformo modne industrije s poudarkom na potrebi po večji preglednosti v dobavni verigi modne industrije. Od njegove ustanovitve, leta 2013, Fashion Revolution ob obletnici katastrofe Rana Plaza v Bangladešu vsako leto prireja dogodke po vsem svetu, da pomaga ljudem razumeti vplive oblačil, ki jih nosijo. Njihova najbolj uspešna kampanja, uporaba hashtaga #WhoMadeMyClothes, je med letoma 2014 in 2020 s pomočjo socialnih omrežij dosegla milijone ljudi po vsem svetu in pozvala modne znamke ter celotno industrijo, naj odgovorijo na vprašanje, kdo je naredil njihova oblačila. (16)

Glavni cilji organizacije so:

 konec izkoriščanja ljudi in okolja v svetovni modni industriji;

 varni, dostojanstveni delovni pogoji in življenjske plače za vse ljudi v dobavni verigi;

 prerazporejeno in enakopravnejše razmerje moči v svetovni modni industriji;

 večje in močnejše delovno gibanje v svetovni modni industriji;

 globalna modna industrija, ki si prizadeva ohraniti dragocene vire in obnoviti ekosisteme;

 kultura preglednosti in odgovornosti v celotni vrednostni verigi;

(24)

12

 konec zavržene kulture in prehod na sistem, kjer se materiali uporabljajo dlje časa in nič ne gre v nič;

 dediščina, obrtništvo in lokalne modrosti so priznani in cenjeni. (20)

Slika 8: Fashion Revolution gibanje (62)

2.2.4 Novi materiali

Vse večje povpraševanje po novih materialih je posledica večje ozaveščenosti in spremembe potrošniških vrednot v zadnjih letih. Ker podnebna kriza in drugi okoljski in etični problemi vedno bolj pritiskajo na ljudi, da dvakrat premislijo o tem, kaj proizvajajo, se mnogi oblikovalci zatekajo k razvoju trajnostne alternative plastiki in drugim materialom.

Proizvajalci tekstila, ki so se nekoč ukvarjali predvsem z zmogljivostjo in ceno, danes vedno bolj uvajajo vrsto materialov za zadovoljevanje naraščajočega povpraševanja blagovnih znamk po »etičnih« tkaninah. (21) Tako proizvajalci tekstila kot modni oblikovalci vedno bolj iščejo načine, kako v svoje delo vključiti materialne inovacije, ki se zdaj pojavljajo predvsem na področju recikliranja, regenerirane celuloze, alg in živilskih ter živalskih stranskih produktov.

Živilski odpadki so še posebej zanimivi, saj rešujejo problem stranskih produktov v kmetijstvu in zavržene hrane, ki jo povzroča naša prekomerna poraba. Primer takšnega bio-materiala je ananasovo usnje. Gre za inovativni naravni tekstil podjetja Piñatex®, izdelan iz vlaken ananasovih listov, ki jih ni mogoče jesti in so tako stranski produkt kmetijske industrije.

(25)

13

Njegova proizvodnja je veliko bolj trajnostna kot tradicionalno pridobivanje usnja. Za izdelavo potrebujemo manj vode in nobenih škodljivih kemikalij, ki so ekološko oporečne.

Ostanki listnih odpadkov se nato reciklirajo in uporabijo za gnojila ali biomaso. (22)

Slika 9: Vlakna listov ananasa za izdelavo ananasovega usnja podjetja Pinatex (51) Slika 10: Ananasovo usnje podjetja Pinatex (51)

Primer veganskega usnja je tudi Vegeatextile podjetja Vegea. Zavrženo grozdje, kože, peclji in semena so kot sadni stranski proizvod v vinarstvu spremenjeni v usnje vinskega odtenka brez ubijanja živali ali strupenega strojenja usnja. (Obleka iz Vegetextile, oblikovalca Tiziana Guardinija, je bila pred kratkim razstavljena na razstavi V&A Museum Fashioned From Nature v Londonu.) (23)

Orange Fiber je podjetje, ki 700.000 ton zavrženih pomarančnih lupin na leto spremeni v mehko in svilnato tkanino, idealno za oblačila. Patentirani material je podoben viskozi, saj je izdelan iz celuloze in ga je mogoče mešati s svilo in bombažem, vendar ne vključuje poseka dreves. Salvatore Ferragamo je pred kratkim ustvaril »kapsulno« kolekcijo iz tega materiala, ki ima vrhunsko obdelavo, zaradi česar je idealna za italijansko luksuzno blagovno znamko.

(23)

(26)

14

Slika 11: Orange fiber (61) Slika 12: Orange fiber (63)

Tencel je vsestranska, zračna in vpojna tkanina, pridobljena iz lesenih vlaken. Ta bio vlakna so popolnoma kompostirana in biološko razgradljiva, kar jim omogoča, da se po končani uporabi vrnejo v naravo. Blagovna znamka Tencel z oznako #FeelsSoRight poudarja, kaj material predstavlja: trajnost in odgovornost. (24)

Slika 13: Proces nastanka Tencel tkanine (52) Slika 14: Ženska srajca iz Tencel tkanine (53)

Nekateri oblikovalci oblikujejo nove materiale tudi iz živalskih stranskih proizvodov. Primer je danska oblikovalka Kathrine Barbro Bendixen, ki je iz zavrženih kravjih črev izdelala vrsto kiparskih luči, sestavljenih iz prosojnih cevi, ki se zavijejo okoli LED-svetilke. Oblikovalec Shahar Livne je dizajniral par čevljev z alternativnimi usnjenimi vložki iz živalske maščobe,

(27)

15

kosti in krvi, odvzetih iz odpadnih tokov klavnic. Studio Reykjavík At10 je izdelal bioplastično embalažo za meso iz kože same živali. (25)

Slika 15: Luč iz zavrženih kravjih čreves oblikovalke Kathrine Barbro Bendixen (25) Slika 16: Bioplastična embalaža za meso, Studio Reykjavík At10 (54)

Omeniti moram tudi materiale, ki poleg trajnostnih konceptov vključujejo napredno tehnologijo. Tako imenovani odzivni/pametni materiali so vedno bolj priljubljeni tudi med oblikovalci. Primer je modna oblikovalka Ying Gao, ki je ustvarila nekaj avtonomnih, robotskih oblek, ki se odzivajo na določene barve v neposredni okolici tako, da se premikajo kot žive. (25)

Slika 17: Robotska obleka modne oblikovalke Ying Gao (25) Slika 18: Robotska obleka modne oblikovalke Ying Gao (55)

(28)

16

2.3 BIOPLASTIKA

Bioplastika ali biopolimeri so plastični materiali, katerih osnovni gradniki so večinoma ali popolnoma narejeni iz obnovljivih virov biomase, kot so koruzni škrob, rastlinske maščobe in olja, slama, žagovina, reciklirana odpadna hrana itd. Bioplastiko je mogoče izdelati tudi iz kmetijskih stranskih proizvodov in iz rabljene plastike z uporabo mikroorganizmov. Običajne plastike, na primer plastika iz fosilnih goriv, se pridobivajo iz nafte ali zemeljskega plina, bioplastiko pa lahko pridobimo iz derivatov sladkorja, vključno s škrobom, celulozo in mlečno kislino. Tako bioplastični materiali predstavljajo za okolje prijaznejšo alternativo konvencionalni plastiki. (26)

Zgodovinsko gledano so bili prvi plastični materiali, ki jih je človek industrijsko uporabil, naravnega izvora. V tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo pred obvladovanjem monomerov, pridobljenih z rafiniranjem olja, več predmetov, ki so se uporabljali v vsakdanjem življenju, izdelanih z uporabo polimerov na biološki osnovi. (27)

Začetki uporabe naravnih plastičnih materialov pa segajo že v obdobje prvih mezoameriških kultur (Olmekov, Majev in Aztekov), ki naj bi naravni lateks in gumo uporabljali za izdelavo posod in nepremočljivih oblačil. Prvo umetno plastiko na biološki osnovi celuloze – parkesin – je leta 1862 ustvaril Alexander Parkes (Združeno kraljestvo), nato pa so leta 1897 nemški kemiki izumili galalith – biorazgradljivo plastiko iz kazeina (mleka), ki se še danes uporablja za izdelavo nekaterih gumbov. Komercialni preboj takšne bioplastike je bil majhen, saj so bile zaloge mleka omejene, razvoj plastike na oljni osnovi pa se je med prvo svetovno vojno še pospešil. Henry Ford (ZDA) leta 1930 za nekatere avtomobilske dele že uporablja bioplastiko iz sojinih zrn, vendar po drugi svetovni vojni ravno tako preneha z njeno uporabo zaradi obilice poceni zalog nafte. Tako zanimanje za razvoj bioplastičnih materialov pada, vse do leta 1973, ko zvišanje cen nafte in odvisnost od le-te postaneta gonilo za razvoj bioplastike.

Danes zanimanje za bioplastiko iz leta v leto raste. Glavni razlogi za to pa so, poleg višanja cen nafte in drugih fosilnih goriv, predvsem spremenjena miselnost, večja ozaveščenost in osredotočenost podjetij na trajnostni razvoj. (28)

(29)

17

Slika 19: Henry Ford in avtomobil z bioplastičnimi deli, 1930 (56)

2.3.1 Vrste bioplastik

Bioplastiko v glavnem delimo na štiri podskupine, to so:

- Bioplastike na osnovi škroba. Škrob, koruzni ali krompirjev, je najpogosteje uporabljena surovina za izdelavo bioplastike. Med drugim se uporablja v medicinski industriji za proizvodnjo kapsul, poleg tega pa se pogosto meša z drugimi biopoliestri, da nastane bioplastika visoke trdnosti, ki se lahko uporablja v komercialne namene.

- Bioplastika na osnovi celuloze. Nastane z uporabo celuloznih estrov in derivatov iz celuloze. Celulozo dodajajo tudi škrobu za ustvarjanje biopolimerov, ki imajo izboljšane mehanske lastnosti in so zelo vodoodporni.

- Bioplastika na osnovi beljakovin. Je proizvedena iz virov beljakovin, kot so pšenični gluten, kazein in mleko.

- Alifatski poliestri. To so različne vrste poliestrov na biološki osnovi, ki so skupaj znane kot alifatski poliestri. (29) (30)

Bioplastiko pa ločimo tudi glede na način razpada ali razkroja po končani življenjski dobi.

Pojem bioplastika se nanaša na dva različna koncepta: bioosnovanost in biorazgradljivost.

Vedeti moramo, da ni vsaka bioosnovana plastika tudi biorazgradljiva ter vsaka biorazgradljiva plastika tudi bioosnovana. Ko govorimo o eni vrsti plastike, moramo biti pazljivi na uporabo teh pojmov, saj lahko nepoznavanje le-teh privede do neustreznega ravnanja z bioplastičnimi odpadki. (31)

(30)

18

Bioosnovana plastika je torej plastika, narejena iz biomase oziroma iz snovi, ki izhajajo iz

obnovljivih virov. To vključuje primarne kmetijske pridelke, kot so žita, krompir, koruza, sladkorna pesa, sladkorni trs ali rastlinska olja in druge vire biomase, ki so lahko sekundarni produkti iz kmetijstva ali industrijski odpadki iz živilskopredelovalne industrije. (31)

Biorazgradljiva plastika pa je plastika, ki se v različnih okoljih lahko biorazgradi. Tipi

biorazgradljive plastike se glede na okolje, v katerem se biorazgradi, delijo na biorazgradljivo v kompostniku (domačem ali industrijskem), v prsti, v vodi ter na anaerobno biorazgradljivo plastiko. Pridobljena je lahko tako iz škroba in celuloze kot iz fosilnih virov, zato torej biorazgradljiva plastika ni nujno bioosnovana. (31) Bioplastiko, ki velja za biološko razgradljivo, lahko mikroorganizmi, kot so bakterije, alge in glive, razgradijo v vodo, ogljikov dioksid, metan, novo biomaso in anorganske spojine. (30) Glavna pogoja za biorazgradnjo plastike sta tako prisotnost mikroorganizmov in ustrezna temperatura, drugi pogoji, kot so vlaga, prisotnost kisika, tip in gostota mikroorganizmov, koncentracija soli in drugo, pa zgolj določajo hitrost razkrajanja. (31) Za praktične namene bioplastiko, ki jo je mogoče v nekaj mesecih popolnoma razgraditi, štejemo za biorazgradljivo. Bioplastiko, ki se počasneje razgrajuje in je za njeno razgradnjo potrebno nekaj let, pa imenujemo »trajna«. (30)

Slika 20: Shema: odnos med pojmi bioplastika – biorazgradljiva plastika – bioosnovana plastika (31)

(31)

19 2.3.2 Področja uporabe bioplastike

Najbolj pogosta področja uporabe bioplastike lahko razdelimo na naslednje tržne segmente:

pakiranje, prehranske storitve, kmetijstvo/vrtnarstvo, elektronika, avtomobilstvo, tekstilije in gospodinjski aparati. (32)

Daleč največje področje uporabe je proizvodnja embalaže. Bioplastika namreč ponuja alternativni pristop k pakiranju in predstavlja rešitev za potrebo po zmanjšanju običajne uporabe plastike in odpadkov. Konvencionalna plastika se tako hitro nadomešča z bioplastično embalažo, povpraševanje po njej je veliko in je največji segment evropskega trga. (33) Ocenjujejo, da naj bi se svetovni trg bioplastike do leta 2022 povečal s 17 na skoraj 44 milijard dolarjev. (34) Možnosti pakiranja iz bioplastike vključujejo vrečke za živila, kmetijske folije, vrtnarske izdelke, pakiranje za igrače, tekstil in mnoge druge. Pogosto se uporabljajo tudi za embalažo enkratne uporabe, na primer za sklede za solato, krožnike, folije in posode za hrano. (33) Bioplastika za enkratno uporabo predstavlja veliko rešitev predvsem na področju hrane in gostinstva, kjer se zaradi sodobnega, hitrega načina življenja in vedno večje popularnosti hrane »za sabo« (ang. to go) iz leta v leto povečuje poraba plastične embalaže. Obstajajo številni konteksti, kjer izdelki za enkratno uporabo ponujajo izvedljive rešitve, zlasti v zaprtih sistemih z integriranim ravnanjem z odpadki, npr. na letalih, na športnih prireditvah ali v kazenskih prostorih. (32)

Slika 21: Embalaža iz bioplastike (57)

(32)

20

Biorazgradljivi polimeri ponujajo tudi posebne prednosti v kmetijstvu in vrtnarstvu, npr. kot folije za sadno grmovje, lončki, zeliščni lonci in lončki za cvetlične čebulice, ki jih je mogoče v zemljo posaditi neposredno v embalaži, ki se hitro razgradi, nato pa se začne rast rastlin. (32) Tudi v hitro rastoči potrošniški elektroniki se pojavlja vse več bioplastičnih izdelkov:

računalniška ohišja, vezja, zvočniki, tipkovnice, ohišja za mobilne naprave, sesalniki, miške za prenosne računalnike, igralne konzole in slušalke. (32)

Biorazgradljiva plastika se uporablja tudi za medicinske pripomočke. Z njo se na primer izdelujejo zatiči in vijaki, ki se uporabljajo med operacijami in za zdravljenje kosti.

Zobozdravniki bioplastiko uporabljajo za zobne vsadke, ki zapolnijo luknjo po odstranitvi zoba. Uporablja se tudi v farmaciji za razne posode za tablete in kreme. Z vbrizgavanjem bioplastike se lahko izdelajo tudi nekateri deli kozmetičnih izdelkov, kot so pokrovčki, držala za zobne ščetke, glavniki, britvice in mnoge druge komponente, ki imajo sicer kratko življenjsko dobo in jih hitro zavržemo. (33)

Tudi tekstilna industrija vedno bolj posega po bioplastičnih alternativah. Uporabljajo se tako na področjih oblačil in obutve kot tudi izdelkov za dom. Iz 100-odstotne kompostirane in biološko razgradljive bioplastike se izdelujejo že tekstilni izdelki, ki so pralni pri 60 °C. Sem spadajo razna dnevna in zaščitna oblačila, rjuhe, brisače, prevleke, nogavice, majice in spodnje perilo. Ravno tako poznamo uporabo visokotehnoloških in odpornih bioplastičnih tekstilij za avtomobilske sedeže, prtljago in čevlje, ki se lahko kompostirajo in biološko razgradijo le v nekaj mesecih. (35)

2.3.3 Potenciali in slabosti bioplastike

Na splošno sta največji prednosti rastoče industrije bioplastike manjši energetski odtis in manj onesnažen ekosistem. Proizvodni procesi za nekatere bioplastike povzročajo nižje emisije toplogrednih plinov kot plastike na osnovi nafte. Takšen primer je polilaktična kislina (PLA). To je bioplastika, ki jo je mogoče proizvesti iz že obstoječe proizvodne opreme, zato je njeno ustvarjanje stroškovno učinkovitejše. (36)

(33)

21

V grobem lahko pozitivne lastnosti uporabe bioplastike povzamemo v naslednjih točkah.

1. Manjša se poraba naftnega olja in drugih omejenih fosilnih virov.

2. Ob razgradnji ali uničenju se v okolje sprosti znatno manjša količina CO2.

3. Rastlinski viri za plastične materiale so obnovljivi in zato sami po sebi bolj trajnostni.

4. Bioplastika velja za varnejšo uporabo pri pakiranju hrane. Nekatere študije so pokazale, da določene konvencionalne plastike v hrano izločajo estrogenu podobne kemikalije.

5. Bioplastika omogoča možnost večkratnega recikliranja, biološkega razgrajevanja in kompostiranja. (37)

Medtem ko je biorazgradljivost bioplastike velika prednost, večina za razgradnjo potrebuje visokotemperaturne industrijske kompostirane objekte, zelo malo mest pa ima infrastrukturo, potrebno za spopadanje z njimi. Problem nastane tudi takrat, kadar bioplastike ne zavržemo pravilno in lahko onesnaži serije reciklirane plastike ter poškoduje infrastrukturo za recikliranje. (34) Prav tako se lahko nepravilno zavržena bioplastika v določenem časovnem obdobju dejansko ne razgradi in ostane nedotaknjena desetletja. (36) Zaradi zapletenega postopka pretvorbe koruze ali sladkornega trsa v gradnike za bioplastiko, kot je PLA (polilaktična kislina), pa je bioplastika tudi relativno draga. Ocenjuje se, da naj bi bila kar za 20 do 50 odstotkov dražja od primerljivih materialov iz fosilnih virov. Vedno večji problem predstavljajo tudi zemljišča, potrebna za pridelavo bioplastike, saj se pridelki, ki proizvajajo bioplastiko, lahko uporabljajo tudi za prehrano ljudi. (34) Tukaj nastaja še etična dilema, saj zaradi pomanjkanja hrane po svetu vsakodnevno umira mnogo ljudi in se do leta 2050 napoveduje potrebno 70-odstotno povečanje proizvodnje hrane. Tako proizvodnja bioplastike iz koruznega škroba, sladkornega trsa in ostale naravne biomase na dolgi rok ne bo najbolj trajnostna rešitev, saj bo tekmovala z zemljišči za pridelavo potrebne hrane. Zato je ključnega pomena, da proizvajalci in podjetja stremijo k proizvodnji bioplastike iz sekundarnih surovin, kot so kmetijski stranski proizvodi in ostanki predelovalnih industrij, ki bi jih sicer zavrgli. (38)

(34)

22

2.3.4 Uporaba bioplastike v modnem oblikovanju

Alternativne rešitve netrajnostnim materialom danes v svetu oblikovanja predstavljajo gonilo novih izdelkov in ponujajo ogromno inovacijskega potenciala tako za modno industrijo kot vsa ostala področja oblikovanja ter umetnosti. Vse več oblikovalcev se zaveda problematike uporabe plastike in vedno bolj posega po nekonvencionalnih materialih, kot je bioplastika.

Primer uporabe bioplastike v modi je oblikovalec Phillip Lim, ki je v sodelovanju z industrijsko oblikovalko Charlotte McCurdy ustvaril obleko, prekrito z bioplastičnimi bleščicami. Te so v celoti izdelane iz morskih makroalg, ki skozi vse življenje odstranjujejo ogljik iz ozračja. Da pa izdelek ostane popolnoma ogljiko negativen, so bioplastični lističi prišiti na biološko razgradljivo osnovno plast iz rastlinskih vlaken. (39) Newyorška oblikovalka Charlotte McCurdy je sicer najbolj poznana po svoji vodoodporni jakni, ki jo je ravno tako razvila iz bioplastičnega materiala, pridobljenega popolnoma iz alg, in je zanjo prejela številne nagrade. (40)

Slika 22: Obleka z bioplastičnimi lističi modnega oblikovalca Phillipa Lima (39) Slika 23: Vodoodporna jakna iz bioplastike oblikovalke Charlotte McCurdy (40)

(35)

23

Še ena zanimiva praksa uporabe bioplastike na področju mode je oblikovalka Suzanne Lee, ki raziskuje izdelovanje in vzgojo oblačil z uporabo bakterijske celuloze. Gre za drugačen pristop izdelovanja bioplastike, imenovan biokultura. Namesto da je celuloza pridobljena iz rastlin, le-to proizvajajo milijoni drobnih bakterij, gojenih v kadi sladkega zelenega čaja. Končni produkt je usnju podoben material, ki je vodoodporen, trpežen kompostabilen in biorazgradljiv. (41)

Slika 24: Bioplastična jakna oblikovalke Suzanne Lee (41)

Na področju industrijskega oblikovanja se ravno tako razvijajo novi materiali in tehnologije za bolj trajnostne produkte. Primer uporabe bioplastičnih materialov je oblikovalka Alice Potts, ki iz odpadkov hrane ustvarja vrsto bioplastičnih izdelkov. Njen zadnji takšen projekt je kolekcija 20 biorazgradljivih obraznih ščitnikov, izdelanih iz živilskih odpadkov, ki nadomeščajo sicer okolju škodljivo plastično zaščitno opremo. Projekt je začela kot odgovor na pomanjkanje zaščitnih sredstev v začetku pandemije koronavirusa in predstavlja prijaznejšo alternativo plastičnim ščitnikom, ki so začeli vplivati na naše okolje kot »COVID odpadki«. (42)

Slika 25: Bioplastični ščitnik za obraz oblikovalke Alice Potts (42)

(36)

24

Primer uporabe bioplastičnih materialov v večji blagovni znamki je italijansko podjetje Gucci, ki je razvilo posebne okolju prijazne čevlje iz bioplastike, pridobljene iz komposta. Ravno tako je nemško podjetje Puma začelo proizvajati bioplastiko z uporabo biorazgradljivih polimerov, biopoliestrov in organskega bombaža. Uporabljajo jo predvsem za športne copate, katerih zgornji del je narejen iz mešanice lanu in bombaža, podplat pa iz bioplastike. (35)

Slika 26: Čevlji z uporabo bioplastike znamke Gucci (58) Slika 27: Čevlji z uporabo bioplastike znamke Puma (59)

2.3.5 Odpadna hrana

Odpadna hrana je hrana, ki je zavržena in je ne jemo. Vzroki za njeno izgubo so številni in se pojavljajo v celotnem živilskem sistemu, in sicer med proizvodnjo, predelavo, distribucijo, maloprodajo in porabo. Živilski odpadki so pomemben del vpliva kmetijstva na podnebne spremembe, saj njihova proizvodnja zahteva veliko virov. (43) Ko zavržemo hrano, na neki način tako zapravljamo tudi vire, potrebne za njeno produkcijo: vodo za namakanje, zemljo za sajenje, gorivo za pogon žetve in transportna vozila. (44) Samo v EU se letno zavrže okoli 100 milijonov ton živil, odpadki hrane pa naj bi se do leta 2050 povečali na več kot 200 milijonov ton. To predstavlja globalni problem, saj bo do istega leta potrebno 50-odstotno povečanje zalog hrane po vsem svetu. (45)

(37)

25

Slika 28: Zavržena hrana na odlagališču (60)

Nastajanje odpadne hrane je tako velik izziv za trajnostni razvoj, saj povečuje emisije toplogrednih plinov in je sporno z okoljskega, ekonomskega in socialnega vidika.

Različne študije in inovacije pa so pokazale, da se veliko živilskih odpadkov, ki vsebujejo biopolimere, kot sta celuloza ali škrob, danes lahko predela v razne bioplastike. Primeri takšnih odpadkov živilskopredelovalne industrije so: bananina lupina, kasava, pomarančna lupina, ananasova lupina, durianovo seme, avokadovo seme in mnogi drugi.

Razvoj bioplastike iz odpadne hrane posledično tako rešuje dve težavi, in sicer zmanjšanje živilskih in zmanjšanje plastičnih odpadkov hkrati. (45)

(38)

26

3 PRAKTIČNI DEL

Praktični del naloge je namenjen razvoju bioplastičnih in biorazgradljivih materialov ter oblikovanju in izdelavi trajnostne kolekcije z naslovom Leftover. Cilj praktičnega dela je izdelati eksperimentalne in nosljive kose oblačil iz bioplastike.

Naslov kolekcije je Leftover, kar v angleščini pomeni »ostanek« in se nanaša na koncept uporabe ostankov hrane pri izdelavi kolekcije.

V nadaljevanju je predstavljeno izoblikovanje koncepta kolekcije in izhodišča. Nato sledi razvoj biomaterialov, barvne palete in vzorcev iz bioplastike. Zatem je prikazan proces oblikovanja kolekcije in realiziranih modelov. V zaključku pa je kolekcija predstavljena skozi fotografije.

3.1 Koncept kolekcije

Izhodišče za kolekcijo Leftover sem začela razvijati v času prve karantene, v kateri se je zaradi epidemije koronavirusa leta 2020 kar naenkrat znašel cel svet. Spraševala sem se o tej nenadni izoliranosti, odmaknjenosti, omejenosti človeške svobode, okrnjenem dostopu do osnovnih potrebščin in surovin in ne nazadnje o bizarnosti, ki je postala naša nova realnost.

Spraševala sem se, kje so meje mojega kreativnega izražanja v času strogih omejitev, ko sem zaprta med štiri stene študentke sobe, ko je pomembnost kreative potisnjena na zadnje mesto in ko strah pred neznanim nadvlada vsa druga področja življenja. Razmišljala sem o tej bedi, zdolgočasenosti in osamljenosti, v kateri smo se znašli in kako je glavna skrb družbe postal toaletni papir in zaprtje frizerskih storitev. Zaradi strahu pred nepojasnjeno prihodnostjo, »koncem sveta« in pomanjkanjem osnovnih dobrin smo le-te kupovali v prekomernih količinah, potrebnih za posamezna gospodinjstva. Kupovanje na zalogo in nepremišljeno kopičenje hrane je privedlo do večjih ostankov in odpadkov kot sicer. Ravno tako se je zgodilo in se še dogaja s sredstvi za zaščito pred virusom; maskami, rokavicami, filtri, razkužili in drugimi čistilnimi sredstvi, ki so po večini vsa iz plastike. Opazila sem, da je to privedlo do večjih ostankov hrane in nerazgradljivih odpadkov plastike v našem gospodinjstvu kot pred karanteno.

(39)

27

Slika 29: Kolaž oblikovanja koncepta kolekcije (osebni arhiv)

Kolekcija Leftover je moja interpretacija bizarnosti omejevanja na dom in dolgotrajne izoliranosti od sveta. Koncept izhaja iz vprašanja; kako si iz nič ustvariti nekaj oz. oblačilo iz surovin in s pripomočki, ki jih najdem izključno doma, ter kako to narediti na čim bolj trajnosten način, da ta izdelek tudi po končani uporabi ostane v krogu doma oz. izolacije, ne da postane še ena dodatna smet našega gospodinjstva – v smislu, da se biorazgradi.

Ker smo v tem obdobju zaradi povečane uporabe zaščitnih pripomočkov na splošno bolj konzumirali plastiko, sem začela raziskovati, kakšne so trajnostne alternative tej umetni masi, ki za razgradnjo potrebuje tudi do 1000 let. Ena trenutno najbolj aktualnih je bioplastika, ki so jo nekatera podjetja, kot je Biome Bioplastics, eno vodilnih na tem področju, razvila že do te mere, da je temperaturno in vodno obstojna ter jo lahko uporabljamo za pakiranje raznih produktov. Tako sem prišla na idejo izdelave kolekcije iz bioplastike. Po poglobljeni raziskavi sem ugotovila, da obstaja veliko različnih načinov in receptov za pripravo le-te, prav tako pa obstajajo tudi različne tehnike vlivanja, sušenja in postopki končne obdelave. Bioplastične materiale namreč lahko primarno pridobivamo iz derivatov sladkorja, škroba, celuloze in mlečne kisline in jih do neke mere lahko ustvarim iz

(40)

28

stvari, ki jih najdem v domači kuhinji. Bioplastiko sem tako lahko izdelala iz koruznega, krompirjevega in tapiokinega škroba; iz pomarančnih olupkov, ki vsebujejo celulozo; iz želatine, iz veganske želatine agar agar, ki je pridobljena iz alg, ki imajo visoko vsebnost beljakovin, in iz Spiruline, ki je prehransko dopolnilo, narejeno ravno tako iz alg. V bioplastiko sem nato poskušala vkomponirati ostanke hrane, ki bi jo sicer zavrgli. Ta je služila bodisi kot element povezovanja in utrjevanja same strukture (riževi rezanci, zelje, želatinasti bonboni, korenje) bodisi kot teksturni element (tapiokini biseri, pomarančni olupki, kavna zrna, leča, granola), lahko pa tudi samo kot estetska komponenta (redkvice, kumare, čebula, kivi, gobe, limone, lovor). Za obarvanje bioplastike sem uporabila živilska barvila, zeleno Spirulino, začimbe (kurkuma, rdeča paprika), različne čaje (hibiskus, zeleni čaj), sokove (rdeča pesa, korenje), kavo, matcha v prahu in juhe v prahu (porova, paradižnikova). Kot dodatno vezivo za boljšo stabilnost sem nato v bioplastiko poskušala dodati še ostale stvari, ki sem jih našla doma; lase, travo, odpadne tekstilije, različna volnena vlakna, mah in žico. Za drugačno teksturo pa sem vkomponirala še milo, ki je popolnoma spremenilo strukturo in videz bioplastike.

Slika 30: Ostanki hrane (pomarančni olupki, riževi rezanci, čija semena) (osebni arhiv)

Vse skozi sem gledala na to, da bo bioplastika tudi dokaj hitro razgradljiva, ko je enkrat zavržena. Zato sem se odločila, da vanjo vkomponiram različna semena, ki bodo pripomogla k biorazgradnji. Poskusila sem dodati tudi druge sestavine, ki pripomorejo k hitrejšemu

(41)

29

razpadu; gnojilo, zemlja in lasje, vendar sem se na koncu odločila za čija semena, ki so izjemno hitro vzkaljena.

Ker sem želela dobiti še bolj raznolike teksture, sem bioplastiko vlivala na plastične, gumijaste in kovinske podlage z različnimi površinami; pladnji, podlaga za čevlje, podloga za kopalnico, predpražniki, parket, podloga za v avto ... Ugotovila sem, da bi nekatere že zaradi svoje oblike lahko delovale kot kroji in tako pri izdelavi bioplastike ne bi imela veliko odpadka. Podloge za avto so še posebej tako oblikovane, da spominjajo na kroje.

Slika 31: Kolaž podlog za v avto (osebni arhiv)

Ker se vsako leto zavrže več kot milijardo ton hrane, odpadki tekstila pa so prav tako pomembno vprašanje, je bil glavni fokus mojega bio-materialnega raziskovanja in ustvarjanja kolekcije, kako to dvoje združiti za potencialno zmanjšanje odpadkov na obeh področjih.

(42)

30

3.2 Ciljna skupina

Kolekcija je namenjena vsakomur, ki se bo v njen dobro počutil. Ne omejuje se na spol ali starost in je fluidna v vsakem pogledu.

Nosijo jo tisti, ki v modi uživajo, z njo eksperimentirajo in jo razumejo kot sredstvo svobodnega izražanja. Skozi oblačila izžarevajo sebe in svoj notranji svet, ki je živahen in poln domišljije. Ozaveščeni so o aktualnih okoljskih problematikah in se trudijo živeti čim bolj trajnostno in odgovorno. To se odraža tudi v njihovi izbiri oblačil, hrane in drugih izdelkov.

Pogosto se udeležujejo razstav in dogodkov na temo okoljske ozaveščenosti in se zanimajo za razvoj na področju biodizajna. Spoštujejo novo, nenavadno in provokativno in so odprti za drugačnost ter drzni v svojih dejanjih.

Slika 32: Kolaž ciljne skupine (osebni arhiv)

(43)

31

3.3 Razvoj materialov – biomaterialov

Razvoj biomaterialov je bil dolgotrajen proces, ki mi je vzel večino časa pri izdelavi diplomske naloge. Lotila sem se poglobljene raziskave različnih receptur in načinov priprave bioplastike.

Recepte sem črpala iz različnih virov. Največ sem jih našla na spletnih platformah, ki služijo kot knjižnice biomaterialov, ena takšnih je Materiom. Pomagala sem si tudi s knjigami, kot so Bioplastic Cook Book od Margaret Dunne za Fabtextiles in Green Plastics, An Introduction to the New Science of Biodegradable Platics avtorja E. S. Stevensa, ki so mi bile v veliko pomoč v začetni fazi raziskovanja. Kasneje sem na podlagi ogromno testnih vzorcev razvila svoje formule, ki so se najbolj obnesle glede na tedanje pogoje in so bile po večini kombinacija več različnih receptur.

Ugotovila sem, da najboljše rezultate dobim, ko ustvarim bioplastiko iz agar agarja in iz mešanice le-tega z navadno želatino. Te bioplastike so ravno prav stabilne in hkrati gibke ter se najbolje obnesejo pri mešanju z drugimi elementi, kot so pomarančni olupki, vlakna, semena in drugi. Dobro se obnesejo tudi takšne bioplastike z dodanim milom, ki spremeni strukturo zmesi v penasto.

Slika 33: Vzorci bioplastike (osebni arhiv)

Pri razvoju biomaterialov sem imela neprestano v mislih njihov končni namen, ki naj bi bil v tem primeru oblačilni. Da bi se tako čim bolj približala materialu, ki bo imel neko mero prožnosti in mehkobe, sem v bioplastiko dodala glicerin. To je nestrupena, užitna in biorazgradljiva organska spojina, ki se najpogosteje uporablja v milih in farmacevtskih

(44)

32

izdelkih ter je v večini izdelkov za nego kože. (46) Glicerin omogoča, da bioplastika po sušenju ostane gibka, se težje strga in manj krči.

Ker sem želela v bioplastiko vkomponirati hrano, mi je velik problem predstavljal možen pojav plesni. Tako sem s postopkom dehidracije vsem živilom najprej odstranila vodo. Plesni in bakterije morajo namreč imeti okoli sebe zadostno količino vlage, da rastejo in povzročijo kvarjenje. Zmanjšanje vsebnosti vlage v hrani preprečuje rast teh mikroorganizmov in upočasni encimske reakcije, ki potekajo v hrani. (47) To je bil pomemben dejavnik, ki je preprečil, da bi se moji materiali prehitro razgradili ali gnili. Da pa bi prehiter razkroj še bolj preprečila, sem eksperimentirala še z dodajanjem naravnih konzervansov, kot sta sol in ingver.

Slika 34: Dehidrirana živila (pomarančni olupki, korenje, redkvice, limona) (osebni arhiv)

V nadaljevanju predstavljam selekcijo 20. biomaterialov, ki sem jih razvila med raziskavo, ter se mi zdijo najbolj zanimivi in obetavni za nadaljnje raziskovanje.

Slika 35: Bioplastika iz mešanice želatine in agar agarja s čija semeni. (osebni arhiv) Slika 36: Bioplastika iz želatine s čija semeni, zemljo, spirulino in gnojilom (osebni arhiv)

Slika 37: Bioplastika iz agar agarja z obarvanimi volnenimi vlakni (osebni arhiv)