ZAKLJUČEK - Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja

V svojem magistrskem delu sem na podlagi izbrane osnovne šole, ki se nahaja v enem izmed večjih krajev v Sloveniji, proučevala vlogo in ukrepe osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja. V teoretičnem delu sem pisala o problematiki medvrstniškega nasilja, njegovih oblikah, udeležencih, udeleženkah, posledicah ter načinih za preprečevanje MVN. Zanimalo me je predvsem to, kakšno vlogo referenčne avtorice in avtoriji ob pojavu MVN pripisujejo osnovnim šolam in kako se na tovrstno problematiko odzivajo strokovni delavci oziroma delavke. V empiričnem delu naloge pa sem se osredotočila na izbrano osnovno šolo in prek različnih šolskih dokumentov ter štirih izbranih primerov medvrstniškega nasilja ugotavljala, kakšen odnos do problematike vzpostavlja šola, pri čemer mi je bilo v pomoč pet strokovnih delavk. V polstrukturiranih intervjujih so predstavile svoja prepričanja, mnenja, način dela in ukrepanja ob pojavu medvrstniškega nasilja.

Problematika medvrstniškega nasilja je na izbrani osnovni šoli opredeljena v treh različnh dokumentih, v Vzgojnem načrtu šole, Pravilih šolskega reda in Letnem delovnem načrtu. V Vzgojnem načrtu se medvrstniško nasilje naslavlja preko vrednot, kot sta varnost in spoštovanje. Vzgojni načrt pa zajema tudi vzgojne dejavnosti, med katere spadajo vzgojna načela, proaktivne in preventivne dejavnosti ter vzgojni ukrepi, za katere lahko rečemo, da se posredno povezujejo z reševanjem medvrstniškega nasilja. Med proaktivne in preventivne dejavnosti šola šteje razvijanje socialnih veščin, skrb za ustrezno komuniciranje, sodelovalno učenje, prostovoljno delo, vrstniško pomoč in medgeneracijsko sožitje pri vseh šolskih dejavnostih. V Vzgojnem načrtu je zapisano, da je potrebno ob vsakršnem neupoštevanju dogovorjenih pravil uporabiti vzgojne ukrepe, ki pa so natančneje opredeljeni v Pravilih šolskega reda. Pravila šolskega reda določajo dolžnosti in odgovornosti posameznika oziroma posameznice, ki so med drugim spoštovanje pravic drugih, strpen odnos do človeške individualnosti z upoštevanjem različnosti, ob tem pa tudi obveščanje oziroma opozarjanje razrednikov in razredničark ali katere druge odrasle osebe o kakršnikoli zaznani obliki nasilja.

Pravila šolskega reda v nadaljevanju namreč prepovedujejo vsakršno fizično in psihično

nasilje nad učenci ter delavci šole, kršitve pa se delijo na lažje, težje in najtežje, pri čemer so različne oblike medvrstniškega nasilja tudi opredeljene. S tem šola opozarja na pomen zaznavanja vseh pojavnih oblik medvrstniškega nasilja, tudi tistih posrednih, kot je denimo socialno izključevanje, zasmehovanje itd., ki pa jih strokovni delavci oziroma delavke včasih težje zaznavajo, saj se večinoma dogajajo v času njihove odsotnosti oziroma izven šole. Vsi omenjeni dokumenti šole kot eno izmed prioritetnih točk izpostavljajo dobre medsebojne odnose, v povezavi s katerimi sta v Letnem delovnem načrtu tudi kultura sobivanja in medvrstniško sodelovanje kot dve izmed prednostnih nalog te šole. Razen v Pravilih šolskega reda nikjer ne zasledimo neposredno in jasno izražene prepovedi kakršnekoli oblike nasilja, temveč se tako Vzgojni načrt kot tudi Letni delovni načrt šole bolj osredotočata na to, kakšno naj bi bilo šolsko okolje, in ne toliko kakšno torej ne bi smelo biti. Po pregledu omenjenih dokumentov izbrane osnovne šole pri prvem raziskovalnem vprašanju ugotavljam, da ima le-ta problematiko medvrstniškega nasilja solidno opredeljeno v Pravilih šolskega reda, medtem ko Vzgojni in Letni delovni načrt medvrstniškega nasilja ne omenjata, a v obeh dokumentih zasledimo cilje, ki si jih šola zastavlja, da bi se otroci počutili varno in sprejeto na njihovi šoli. Po drugi strani pa dokumeti izbrane osnovne šole ne podajajo konkretnih načinov razreševanja problematike medvrstniškega nasilja. Ukrepanje ob samem pojavu ni namreč v nobenem od analiziranih dokumentov jasno opredeljeno. V Pravilih šolskega reda so poleg kršitev podani tudi ukrepi, ki se sporožijo v primeru teh kršitev, vendar ne moremo vedeti, za katero kršitev je predviden določen ukrep in kako si sledijo koraki reševanja medvrstniškega nasilja.

Strokovne delavke v intervjujih medvrstniško nasilje opredelijo kot vedenje, ki ogroža in povzroča stisko oziroma bolečino drugemu, pri čemer je drugi žrtev. Medvrstniško nasilje ni enkraten dogodek, temveč gre za dlje časa trajajoče nasilje med vrstniki, ki pa se kaže v različnih pojavnih oblikah. Kot najpogostejše oblike medvrstniškega nasilja, ki se pojavlja na izbrani šoli, najprej izpostavijo fizično ter verbalno nasilje, pri čemer je slednjega po njihovi oceni več, v nadaljevanju pa omenijo še spletno nasilje med vrstniki ter vrstnicami. Pri drugem raziskovalnem vprašanju tako ugotavljam, da strokovne delavke pri sami opredelitvi medvrstniškega nasilja ne izpostavijo razlike v moči, do katere prihaja med povzročiteljem nasilja ter žrtvijo, kljub temu da je

neravnovesje moči pomembna, če ne celo ključna, točka medvrstniškega nasilja kot takšnega. Kot pravi ena izmed strokovnih delavk, se na izbrani osnovni šoli sicer pojavljajo vse oblike medvrstniškega nasilja, a se strokovne delavke pri vprašanju o pojavnosti oblik medvrstniškega nasilja osredotočajo zgolj na fizično ter verbalno.

Omenijo še ekonomsko ter spletno nasilje, ki ga je vedno več, a je nadzor nad njim otežen, predvsem zaradi slabše strokovne usposobljenosti na področju spopadanja z negativnimi posledicami sodobne tehnologije. Na tem mestu pa se mi postavlja vprašanje, zakaj strokovne delavke ne podajo malce širšega opisa oblik medvrstniškega nasilja, kot je denimo spolno nasilje in odnosno oziroma relacijsko nasilje, med katerega spada tudi socialno izključevanje, zavračanje itd. Se na izbrani osnovni šoli omenjene oblike ne pojavljajo v tolikšni meri, da bi le-ta bila vredna omembe?

Problematika medvrstniškega nasilja v šolskem prostoru ni več nekaj novega in nepoznanega, postaja namreč vedno bolj raziskano področje, kjer s pomočjo prepoznavanja različnih oblik medvrstniškega nasilja pripomoremo k boljši in natančnejši pozornosti na posamezne pojave. Posledično to pomeni večjo odzivnost ter hitrejše ukrepanje, zato menim, da je pomemebno, da šola vedno znova govori in opozarja na različne oblike medvrstniškega nasilja v šolah.

Pri tretjem raziskovalnem vprašanju ugotavljam, da strokovne delavke med dejavnike, ki po njihovem mnenju vplivajo na možnost razvoja nasilja, najpogosteje navajajo domače okolje oziroma vzgojo. Intervjuvanke menijo, da gre za zgled oziroma prenos vedenjskih vzorcev staršev oziroma pomemebnih odraslih na otroke. Medosebni odnosi v družini namreč predstavljajo temelj otrokovega socialnega vedenja, pri čemer je dejavnik tveganja lahko tudi otrokovo preživljanje prostega časa. Ena izmed strokovnih delavk meni, da obstaja večja možnost pojava nasilnega vedenja pri otrocih, ki so po pouku prepuščeni sami sebi, kot pri tistih, ki jih starši vključujejo v obšolske dejavnosti. Vzpodbudno okolje zmanjša možnosti za razvoj nasilnega vedenja, pri čemer pa na drugi strani disfunkcionalno in nasilno družinsko okolje te možnosti poveča. V nadaljevanju intervjuvanke izpostavijo še širše socialno okolje, se pravi družbo kot takšno, za katero menijo, da postaja skrajno individualistično naravnana, zaradi česar otroci ne zmorejo več delovati v skupini, njihova socialna vključenost pa je zato otežena. V magistrski nalogi na večih mestih ugotavljam, da se vzroki nasilnega

vedenja otrok med seboj povezujejo, zato lahko govorimo o kombinaciji osebnostnih lastnosti učencev oziroma učenk, njihovega družinskega okolja, hkrati pa ne smemo zanemariti še strukturnih vzrokov nasilja oziroma širšega družbenega okolja. Pojav medvrstniškega nasilja je namreč pogosto povezan z nesorazmerjem moči v družbi, tako med različnimi družbenimi skupinami kot tudi med spoloma. Da pa je tudi biološki vidik možen dejavnik tveganja, se strinja tudi ena izmed strokovnh delavk, pri čemer je ravno spol tisti, na podlagi katerega se oblikujejo določene spolne vloge oziroma značilnosti, zaradi katerih je toleranca nasilja pri določenem spolu včasih višja kot pri drugem, ne glede na to, da omenjene značilnosti niso zgolj biološkega, temveč tudi kulturnega izvora. Intervjuvanke opažajo, da tudi na njihovi šoli prihaja do razlik pri vprašanju medvrstniškega nasilja v povezavi s spolom. Pogosto se razlikujejo glede na oblike nasilja, ki se pojavljajo pri enih in drugih, hkrati pa so tudi razlogi, ki vodijo do medvrstniškega nasilja različni. Menijo, da gre pri učencih večinoma za izkazovanje svoje fizične moči, medtem ko si deklice »s pomočjo« medvrstniškega nasilja zagotavljajo pozicijo v družbi. Poleg tega je, kot povedo strokovne delavke, nekatere oblike, kot je denimo fizično nasilje, lažje zaznati in posledično ukrepati kot nekatere druge, bolj prikrite oblike, ki se pogosteje pojavljajo pri učenkah. Sicer pa je lahko odzivanje in ukrepanje strokovnih delavcev odvisno tudi od njihovih osebnih prepričanj, zato je toliko bolj pomembno opozarjanje na problem nesorazmerja moči med različnimi družbenimi skupinami in spoloma, katerega posledica je torej pojav nasilja oziroma medvrstniškega nasilja. Medvrstniško nasilje, ne glede na njegovo obliko, s seboj prinaša vrsto škodljivih posledic, tako za žrtve nasilja, povzročitelje kot tudi za opazovalce, zato je naloga vseh šol in njihovih zaposlenih, da se nanj odzovejo.

Izbrana osnovna šola ob pojavu medvrstniškega nasilja navaja različne načine spoprijemanja s samo problematiko pa tudi različne vzgojno-disciplinske ukrepe, ki jih ob tem sprejema. Na splošno so si strokovne delavke pri vprašanju o ukrepih izbrane osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja enotne, in sicer izpostavljajo pogovore, šolsko ter vrstniško mediacijo, restitucijo, družbeno koristno delo, vzgojni opomin, obvestilo strašem in pa tudi reflektivne zgodbe, v katere vključujejo štiristopenjsko opravičilo in jih pišejo učenci sami. Takojšnjo intervencijo, ki pomeni zaustavitev nasilja, izvede tisti strokovni delavec oziroma delavka, ki nasilje zazna ali je nanj

opozorjen. Zatem se izvede pogovor s prisotno učiteljico ali razredničarko, ki na podlagi teže dejanja, števila udeleženih in ostalih okoliščin odloči o nadaljnjih korakih.

Postopek in izbira ukrepov sta odvisna od okoliščin in same teže dejanja, saj v nekaterih primerih zadostuje že pogovor s prisotnim učiteljem oziroma učiteljico ali razrednikom oziroma razredničarko. V težje primere medvrstniškega nasilja pa se vključi še šolska svetovalna služba, starši in ravnateljica. Najhujše oblike medvrstniškega nasilja pa zahtevajo tudi pomoč pristojnih institucij. Pri četrtem raziskovalnem vprašanju tako ugotavljam, da je najbolj pogost način razreševanja na šoli pogovor, pri čemer se intervjuvanke strinjajo, da je namen prvega, tistega takojšnjega pogovora, spoznati vidik vpletenih in ugotoviti okoliščine dogodka, kasneje pa na podlagi tega iskati rešitve. Strokovne delavke se pri tem ne opredelijo dovolj jasno, kaj konkretno v določenem kontekstu pomeni pogovor, saj vemo, da obstajajo različne prakse pogovorov, ki na eni strani lahko pomenijo neke vrste zasliševanje in zgolj razčiščevanje situacije, na drugi strani pa je tudi mediacija ena izmed oblik pogovora. Mediacijo kot eno izmed stalnih praks izbrane šole strokovne delavke omenjajo na večih mestih, a so pri analizi primerov medvrstniškega nasilja med sprejetimi ukrepi navedeni zgolj pogovori, za katere torej ne moremo zagotovo vedeti, kaj pomenijo. Pogovor kot eden izmed pogosteje izbranih načinov razreševanja medvrstniškega nasilja na izbrani šoli po besedah strokovnih delavk temelji na utilitaristični logiki, katere cilj je predvsem korist posledice ukrepa, pri čemer pa se je potrebno zavedati, da pogovor kot enkratno dejanje po specifičnem dogodku medvrstniškega nasilja ne zadostuje. Tretmajski pristopi pomoči naj bi bili usmerjeni tudi na spreminjanje različnih okoliščin, ki posameznika oziroma posameznico privedejo do nasilnega ravnanja, kar v praksi pomeni predvsem to, da se mladostnika oziroma mladostnico opremi s spretnostmi za spoprijemanje s stresnimi situacijami in z znanjem za moralno sprejemljivejše reakcije v primerih nastanka konfliktov. S pomočjo intervjujev in dokumentacije, ki jo šola vodi ob sprejemanju ukrepov, vidimo, da strokovne delavke in delavci sicer veliko časa namenjajo povzročiteljem medvrstniškega nasilja in pri tem do neke mere sledijo utilitaristični teoriji, a se določene sankcije na neki točki iz tretmajske oblike pomoči spremenijo v kazen. Tako v šolskih dokumentih kot intervjujih so omenjeni še restorativni ukrepi, ki se jih šola poslužuje ob zaznavi MVN. Pomembno vlogo pri reševanju lažjih konfliktov med otroki

ima tudi vrstniška mediacija, ki pripomore, da se otroci počasi in postopoma spoznavajo z načeli mediacije. Poleg tega je preventivna narava mediacije sprotno reševanje manjših konfliktov, katerih cilj je preprečitev MVN kot ponavljajoče oblike vedenja. Sicer pa vrstniška mediacija nima kurativne vloge pri spopadanju z medvrstniškim nasiljem, saj je razsežnost omenjene problematike prevelika, da bi jo učenci in učenke reševali sami. Ob analizi primerov medvrstniškega nasilja na izbrani osnovni šoli in pa tudi skozi same intervjuje se pokaže, da strokovne delavke in delavci premalo pozornosti posvečajo delu z žrtvami medvrstniškega nasilja in njihovi zaščiti.

Menim, da so ravno otroci kot žrtve tovrstnega nasilja tisti, ki občutijo najbolj boleče posledice, zato pri soočanju s tem potrebujejo podporo. Pomoč v prvi fazi pomeni že to, da lahko v varnem okolju izrazijo svojo stisko, kasneje pa se preko pogovora in učenja socialnih veščin opolnomočijo. Enako pomembno pa je tudi delo s povzročitelji in povzročiteljicami medvrstniškega nasilja, pri čemer je prav tako potrebno delo na področju osvajanja socialnih veščin, ob tem pa še učenja uporabe nenasilne kominikacije pri doseganju svojih ciljev.

Pri petem raziskovalnem vprašanju intervjuvanke kot pozitivne učinke restorativnih pristopov sankiconiranja navajajo predvsem neposredno vključenost povzročiteljev v proces iskanja rešitev, s čimer dobijo občutek odgovornosti in pa možnost uvida, kaj so sploh naredili narobe in kakšne občutke so s tem povzročili drugim. Eden izmed takšnih ukrepov na šoli je družbeno koristno delo, ki si ga povzročitelji oziroma povzročiteljice izberejo sami in pri tem sledijo cilju, da je v korist oškodovancu. Ob tem poleg razvijanja moralne odgovornosti tudi osebnostno rastejo. Poleg tega, da se otrok zaveda svojih dejanj in odgovornosti zanje, je cilj vzgojno-disciplinskih ukrepov tudi to, da se otroci naučijo, da bodo v prihodnje, četudi se bodo znašli v podobnih situacijah, znali reagirati drugače, opozarjata D. Lešnik Mugnaioni in I. Klemenčič (2014). Vse intervjuvanke se strinjajo, da je ob zaznavi medvrstniškega nasilja zelo pomemebna takojšnja intervencija, kar pomeni, da se nasilje najprej zaustavi, vendar je to šele začetek dela, saj je poleg hitrega ukrepanja pomemebna tudi pravočasna zaznava, ki pomeni, da se določene težave pri otrocih zaznajo že zgodaj, s tem pa se lahko začne tudi njihovo reševanje, meni ena izmed strokovnih delavk. Na podlagi povedanega sklepam, da se pozitivni učinki restorativnih pristopov reševanja medvrstniškega nasilja

v praksi pokažejo, ko ustrezno vzgojno ukrepanje zajema delo na večih ravneh in med drugim pomeni delo ter sodelovanje z učenci ali učenkami, ki nasilje doživljajo oziroma ga izvajajo, njihovimi starši in nenazadnje s celotnim razredom, kjer učitelji ter učiteljice s pomočjo različnih pristopov obravnavajo tematike, povezane z medvrstniškim nasiljem, empatijo ter sočutjem. Pristop, ki torej temelji na sodelovanju ter povezovanju, na daljši rok prinaša pozitivne spremembe. Izbrana šola in pa tudi intervjuvanke na večih mestih izpostavljajo še pomen zaupanja med otroki in učitelji oziroma učiteljicami. Na podlagi vzpostavljenega pristnega odnosa z otrokom lahko namreč pridobimo moč vpliva, ki posledično vodi do učinkovitih rešitev, pri čemer je pomembno ohranjanje spoštljivega odnosa pri delu z otroki, ki imajo vedenjske in čustvene težave, na kar opozarja tudi T. Verbnik Dobnikar (2002).

V magistrski nalogi na večih mestih poudarjamo, da je preprečevanje medvrstniškega nasilja učinkovito predvsem takrat, kadar se z omenjeno problematiko spoprijemamo že na preventivni ravni. Strokovne delavke pri vprašanju preventivnih dejavnosti preprečevanja medvrstniškega nasilja navajajo nekaj aktivnosti, ki se jih pri svojem delu poslužujejo same ter nekaj takšnih, ki jih prakticira izbrana šola. Kot eno izmed pomemebnejših preventivnih dejavnosti izpostavijo zgodnje odkrivanje otrok z večjim tveganjem za razvoj nasilnega vedenja, ki pa je učinkovito zgolj, kadar šola v sodelovanju s starši ukrepa že ob pojavu manjših znakov odklonskega vedenja pri otrocih v nižjih razredih osnovne šole. Med učinkovite preventivne dejavnosti štejejo že omenjene mladinske delavnice in aktivnosti, ki jih šola včasih organizira tudi s pomočjo zunanjih sodelavcev, institucij ter društev. Cilj delavnic in aktivnosti je osvajanje veščin nenasilne komunikacije, iskanje različnih načinov konstruktivnega reševanja konfliktov in krepitev dobrih medsebojnih odnosov. Poleg mladinskih delavnic intervjuvanke izpostavijo tudi pomen socialnih iger, katerih cilji so podobni zgoraj omenjenim, učitelji ter učiteljice pa jih sami prakticirajo v razredih. Tematske razredne ure so poleg učiteljev ter učiteljic organizirane tudi s strani ŠSS, na njih pa se otroci spoznavajo s tematikami, kot so medsebojno sprejemanje, pozitivna razredna klima itd. S pomočjo odgovorov strokovnih delavk na šesto raziskovalno vprašanje, ugotavljam, da izbrana osnovna šola ne uporablja konkretnega preventivnega programa, a so strokovne delavke kljub temu mnenja, da imajo preventivne dejavnosti

pomemebno vlogo pri preprečevanju MVN. Po njihovih besedah je namreč ključnega pomena vzpostavljanje dobrih medsebojnih odnosov na šoli, ki posledično predstavljajo pomemben temelj za zagotavljanje pozitivne šolske klime in vzpodbudnega okolja, tako za otroke kot tudi za odrasle. Medsebojni odnosi se najprej začenjo vzpostavljati v razredu, zato je poleg šolske klime pomembna tudi pozitivna razredna klima, ki pa jo posamezni učitelji ter učiteljice vzpostavljajo na različne načine in z različnimi aktivnostmi. Ena izmed takšnih aktivnosti je »jutranja rutina« oziroma

»jutranji krog,« kjer imajo otroci možnost povedati tisto, kar jim leži na duši oziroma jih muči in se o tem skupaj z učiteljico ali učiteljem pogovorijo. Menim, da je na tem mestu pozornost potrebno usmeriti tudi v delo s skupino učenecev in učenk, ki so priča nasilju med vrstniki, saj imajo tudi oni pomemebno vlogo pri preprečevanju medvrstniškega nasilja. Otroci »opazovalci« ponavadi nasilje zaznavajo prvi, zato imajo s tega vidika več možnosti, da ga ustavijo oziroma nanj opozorijo v primerjavi z odraslimi. Poleg tega se ti otroci včasih niti ne zavedajo, da zgolj z opazovanjem katerekoli oblike nasilja prevzemajo vlogo pasivnih podpornikov. Ob tem si torej zastavljam vprašanje, ali na ravni razredov oziroma celotne vrstniške skupine izbrana osnovna šola opozarja na vlogo opozavalcev. Opozarjanje na nesprejemljivost nasilnega vedenja v razredu poteka s pomočjo socialnih iger, delavnic in razrednih ur, kjer imajo strokovni delavci in delavke možnost, da spregovorijo tudi o vlogi opazovalcev pri problematiki medvrstniškega nasilja. Dobri medsebojni odnosi, ki temeljijo na zaupanju, se razvijajo v okolju, kjer se otroci počutijo sprejete, takšni, kakršni so, z vsemi svojimi pozitivnimi in pa tudi negativnimi lastnostmi. V povezavi s tem bi šola lahko več časa namenila tudi medkulturni vzgoji in sprejemanju drugačnosti, kjer bi otroci spoznavali različne kulture in navade, preko katerih bi se naučili pozitivnega sprejemanja razlik med ljudmi. Nasilje se namreč kaže tudi kot

In document Vloga in ukrepi osnovne šole ob pojavu medvrstniškega nasilja (Strani 127-139)