Sullivanov celostni pristop k preprečevanju medvrstniškega nasilja

Sullivanov (2011) celoviti program za preprečevanje medvrstniškega nasilja ima šeststopenjski načrt, ki zajema naslednje korake, ki jih v nadaljevanju tudi na kratko predstavim (v Pečjak, 2014: 96–104):

1. Oblikovanje pobude proti medvrstniškemu nasilju

Preden se šola loti sistematičnega reševanja problematike MVN in njegovega zmanjšanja, je najprej potrebno jasno določiti miselnost in opredelitev celotne šolske skupnosti do medvrstniškega nasilja. Pomemben del tega zajema šolska kultura. Šolska kultura kot že omenjeno predstavlja kompleksen sistem vrednot in prepričanj, ki jih zagovarja šola, torej vodstvo in učitelji, ter učnih in izobraževalnih pričakovanj. Hkrati so to tudi stališča, ki jih ima vodstvo šole do medosebnih odnosov, učenja in odgovornosti vseh vključenih v vzgojno-izobraževalno institucijo. Če je šolska kultura jasno zastavljena, jo je lažje spremljati in vzdrževati, hkrati pa se stopnja nasilja in vsesplošnega neželenega vedenja kaže ravno skozi šolsko kulturo; če je le-ta do nasilja med učenci in učenkami netolerantna, bo stopnja seveda manjša.

Kot drugi pomemben izhodiščni dejavnik za oblikovanje programa proti medvrstniškemu nasilju Sullivan izpostavlja pogled šole na ravnanje do nasilnega vedenja. Prevladujejo trije pogledi na to, kako se odzivati na to problematiko.

Pomemben je pristop kaznovanja; le-ta pomeni, da se na šoli ob pojavu MVN za povzročitelje uporabi kazen. Kazen je odvisna od tega, ali gre za lažjo kršitev, hujšo ali najtežjo obliko kršitve. Tako lahko govorimo o kaznih kot o dodatnih nalogah, različnih delih v šoli pa vse do izključitve ali celo prešolanja. Poleg kaznovanja se mora učenec ali učenka, ki je udeležena v medvrstniško nasilje, zavedati, da ima takšno vedenje posledice, da torej ne gre zgolj za kaznovanje povzročitelja, ampak predvsem za pogovor z žrtvijo in za nudenje podpore žrtvi. Kot tretji pogled, kako se odzivati na pojav medvrstniškega nasilja, je pomemben pristop kot »odziv na občutja,« kjer poskušamo vplivati na pozitivno stran povzročitelja in spremeniti način njegovega vedenja. Cilj ni torej samo v tem, da se nasilje ustavi, temveč tudi v tem, da se spremeni samo vedenje povzročitelja, tako da se le-ta poskuša vživeti v čustva žrtve in s tem razvije občutke krivde in obžalovanja, hkrati pa zavedanje, da to vedenje ni ustrezno.

2. Oblikovanje šolske politike proti medvrstniškemu nasilju

Ko šola torej sprejme odločitev za boj proti medvrstniškemu nasilju, pride na vrsto prvo srečanje pedagoških delavcev vzgojno-izobraževalne institucije, kjer se je potrebno dogovoriti glede nadaljnjih korakov za zmanjševanje medvrstniškega nasilja na šoli. Da je srečanje čimbolj produktivno, mora vsebovati naslednje jasno zastavljene točke. Najprej mora biti znan namen srečanja, ki lahko bodisi izhaja iz povečane skrbi učiteljev in učiteljic v zvezi z medvrstniškim nasiljem, ali pa dotični incident, ki se je zgodil v zvezi s tem problemom, zatem se je potrebno vprašati, kaj vemo o medvrstniškem nasilju in kaj lahko v zvezi s tem naredimo. Kot odgovor na zadnje vprašanje se vzpostavi skupina za boj proti medvrstniškemu nasilju, katere naloga je nadzirati in podpirati razvoj politike in programa šole, zbirati informacije o tovrstnem nasilju, povezovati člane skupnosti in se odločiti o načinu spremljanja in evalvacije strategij. Predzadnja točka je oblikovanje konkretnih nalog, kot je raziskati vrste in razširjenost MVN na šoli in pa recimo raziskati, kateri programi proti tovrstnemu nasilju že obstajajo, kateri so dosegljivi, koliko stanejo in kako delujejo. Kot zadnja točka pa je predstavljen plan za časovni okvir za uresničitev programa, ki je najpogosteje obdobje enega šolskega leta.

3. Razvoj programov proti medvrstniškemu nasilju s strani šolskega tima

Skupina za boj proti medvrstniškemu nasilju na tej stopnji začne aktivno uresničevati svoje naloge. Med drugim razišče vprašanja, povezana s problematiko in njihovo šolo, torej ugotovi močna in šibka področja šole, kakšna je narava in razširjenost nasilja in pa katere so učinkovite ter manj učinkovite strategije za ciljno reševanje problema. Poleg tega skupina naredi osnutek konkretnega programa šole za boj proti MVN, hkrati pa predvidi še nekaj drugih programov in učinkovitih tako preventivnih kot tudi intervencijskih strategij, ki šoli lahko koristijo, recimo vključevanje vrstnikov v obliki vrstniškega mentorstva ali vrstniške mediacije. Priporoča še druge vire kot npr. video in knjige, ki jih šola lahko uporabi.

4. Predstavitev teh programov drugim v šoli

Šolski tim ugotovljene podatke predstavi še ostalim delavcem na šoli, le-ti se na koncu skupno odločijo, katere dele programa bodo uporabili, kako bodo spremljali njihovo učinkovitost in kdo je odgovoren za izvedbo posameznih delov programa.

5. Uporaba programov

Program, ki ga je šola sprejela za zmanjševanje medvrstniškega nasilja, je treba predstaviti in o njem predebatirati s starši in s širšo okolico oziroma skupnostjo, saj ima dogajanje na šoli vpliv na dogajanje tudi širše v družbi. Pomembna je namreč povezanost in sodelovanje vseh akterjev, ki na kakršenkoli način vplivajo na otroke in mladostnike.

6. Evalviranje in vzdrževanje programov proti medvrstniškemu nasilju

Med samim izvajanjem programa ga je potrebno spremljati in podpirati ter tudi sproti evalvirati, da se ugotovi, kaj deluje in kaj ne. Končna evalvacija ob izvedenem program pokaže rezultate, kje je smiselno, da se dobre prakse ohranijo še naprej, neučinkovite pa zamenjajo z novimi, učinkovitimi.