Pozitivni učinki sankcioniranja v smislu pomoči mladostniku in poprave nastale

Na vprašanje, kaj je tisto, kar je po mnenju intervjuvank pomemebno, če želimo, da je obravnavanje in preprečevanje medvrstniškega nasilja na šoli učinkovito, štiri od petih strokovnih delavk ponovno izpostavi pogovor. Poleg pogovora je pomembno tudi hitro ukrepanje oziroma pravočasna zaznava in pa odnos z otroki, ki temelji na zaupanju.

SD2 na podlagi dolgoletnih izkušenj meni, da se obrestuje, da določene težave pri otrocih zaznajo že zelo zgodaj … »in da veliko delamo na preventivi že pri teh učencih, da iščemo možnosti, da imajo neke spremljevalce ali pa drugače poiščemo možnosti, se pravi, da ves čas delamo, kolikor se da preventivno z njimi, in potem ko pridejo oni na predmetno stopnjo, so težave že blage v primerjavi s tem, kar je bilo recimo na razredni stopnji. Se pravi, pravočasna zaznava pomeni skoraj polovico rešenega problema. Ne pomeni pa to, da potem ni težav. Ker, veste, so različni faktorji, ki vplivajo na to; če so otroci npr. neuspešni pri pouku, potem se ta njihov način reagiranja začne še bolj kazati. Če imajo neke osebne stiske, se spet začne kazati, ampak če so navajeni nekega pogovora, da se lahko na nekoga obrnejo, potem to ni v takšni hudi obliki, kot bi lahko bilo.« (SD2_K3) Kot lahko sklepamo iz odgovorov, pomeni pogovor tudi delo na razrednih urah, kjer z učenci obravnavajo raznolike življenjske tematike, od splošnih vrednot, čustev do situacijskih iger vlog, preko katerih otroci spoznavajo empatijo ter sočutje. »Tudi na razrednih urah delamo; jaz recimo delam po knjigi To sem jaz in pa še ena knjiga je (se zdaj trenutno ne spomnim). V knjigi so različna poglavja, ki se dotikajo različnih področij, npr. poglavje o spoštovanju in priporočila, odgovornost in

priporočila, prijateljstvo in priporočila oziroma naloge, vztrajnost itd., zajema na splošno – vrednote. To sem jaz je pa tudi zelo dobra in je vodnik in gre za pokrivanje področij čustvenih plati, da otroci s pomočjo življenjskih zgodb dozorevajo, delijo svoje zgodbe. Mislim, da s tem pripomoremo k socializaciji.« (SD3_K3)

Učinkovito pri preprečevanju in obravnavnju medvrstniškega nasilja se je po mnenju strokovne delavke (SD4) izkazalo družbeno koristno delo. Učenci lahko namreč skupaj s pomočjo učiteljev in učiteljic ali šolske svetovalne delavke izberejo določeno sankcijo, pri čemer morajo biti pozorni na to, da je v korist vsem stranem, tako »včasih sami predlagajo kakšno rešitev, recimo da je nekdo koga užalil in temu učencu matematika ne gre, se povzročitelj potem sam ponudi, da mu bo en teden pomagal pri domači nalogi iz matematike. To se mi zdijo zelo koristni ukrepi, ker skozi to otroci tudi malo zrastejo.« (SD4_K3) SD5 meni, da je ključno pri pogovoru to, da učenec ozavesti svoje vedenje in da se s pomočjo tega zave, kaj je naredil narobe in kako bo to popravil.

»Vedno obstaja vzrok, zakaj je do nečesa prišlo oziroma je nekaj naredil, ponavadi ni ravno iz dolgega časa. Cilj je, da poskušamo nesprejemljve oblike vedenja zamenjati z bolj sprejemljivimi.« (SD5_K3) Ena izmed intervjuvank opozori še na pomemebnost timskega pristopa oziroma sodelovanja, pri katerem poleg sodelovanja med učitelji oziroma strokovnimi delavci izpostavi predvsem sodelovanje s starši. »To je ključnega pomena. Če starši vidijo in prepoznajo pomen sodelovanja s šolo, je uspeh oziroma premik v pravo smer. Če pa ne uspemo dobiti staršev na našo stran, pa oni mislijo, da je to samo na strani šole, da se gre šola neke vzgojne metode, potem pa ne bo uspeha, ker potem to ponotranijo tudi otroci in nima smisla. Kadar pa je sodelovanje s starši, da stopimo skupaj, potem se stvari vedno uredijo.« (SD1_K3)

Pogovor, ki ga intervjuvanke izpostavijo kot enega izmed učinkovitih načinov spoprijemanja z medvrstniškim nasiljem, se nanaša med drugim tudi na to, da se je o nasilju potrebno pogovarjati na ravni celotne šole in da je pomemebno, da se otroci zavedajo, da nasilno vedenje in s tem povezana nasilna komunikacija na šoli nista sprejemljiva. Preprečevanje medvrstniškega nasilja je lažje, če strokovnim delavcem ter delavkam uspe z mladostniki in mladostnicami vzpostaviti zaupanja vreden odnos, preko katerega učence in učenke opremijo z veščinami konstruktivnega ter mirnega reševanja konfliktov. Takšen odnos se z učitelji ter učiteljicami lahko začne

vzpostavljati takrat, ko se otroci počutijo v njihovi prisotnosti varne in vedo, da bodo ob zaznanem pojavu medvrstniškega nasilja primerno posredovali. Vsakršno zaupanje otrok pa se po mojem mnenju izgubi takrat, ko učitelji ali učiteljice na zaznano sploh ne reagirajo ali pa je reakcija neučinkovita, v smislu, da nasilju ne pripišejo prevelikega pomena. Kot omenjeno se pozitivni učinki na izbrani šoli kažejo tudi z restitucijo, kjer storilec oziroma storilka s pomočjo različnih načinov oblaži nastalo škodo ali z opravičilom žrtvi ali s kakšnim drugim dobronamernim dejanjem, navsezadnje pa tudi s poravnanjem morebitne materialne škode. Pri prejšnjem raziskovalnem vprašanju lahko kot enega izmed pristopov k reševanju medvrstniškega nasilja zasledimo tudi mediacijo, ki pa jo na tem mestu ne izpostavi nobena izmed intervjuvanih strokovnih delavk, kljub temu da sta tako mediacija kot tudi vrstniška mediacija v vzgojnem načrtu večkrat omenjeni. Delo s storilko, storilcem kot tudi z žrtvijo medvrstniškega nasilja že res, da temelji na pogovoru, preko katerega se na različne načine ene in druge skuša opremiti s spretnostmi za obvladovanje stresnih situacij, a velikokrat pogovor v smislu enkratnega dogodka ni dovolj, temveč je za dosego pozitivnih učinkov potrebna poglobljena psihoterapevtska obravnava. Cilj omenjene obravnave pa je poleg pridobljenih veščin za soočanje in ukrepanje ob ponovnem pojavu nasilja tudi opolnomočenje žrtev na eni strani in osvajanje tehnik za izogibanje nasilju pri povzročiteljih in povzročiteljicah na drugi strani.

Strokovne delavke pozitivne učinke sankcioniranja prepoznavajo predvsem v primerih, ko so različna odklonska vedenja otrok in mladostnikov opažena že v zgodnejših letih in so takrat tudi ustrezno sankcionirana, ob čemer pa je pomemebno, da je otrokom in mladostnikom poleg sankcij nudena tudi pravočasna pomoč. Vsekakor pa je, kot pravijo strokovne delavke, nujno, da se ob vsakem zaznanem primeru medvrstniškega nasilja takoj intervenira in posledično ukrepa. Pozitivni učinki sankcioniranja se po mnenju intervjuvank kažejo tudi pri družbeno koristnem delu, s pomočjo katerega dobijo povzročitelji medvrstniškega nasilja občutek, da imajo možnost popraviti nastalo škodo, zlasti v primerih, ko si ga izberejo sami in je v korist žrtve medvrstniškega nasilja. Kot povedo strokovne delavke, pa je za doseganje pozitivnih učinkov sankiconiranja pomemebno predvsem sodelovanje vseh vpletenih, njihovih staršev in celotnega razreda, v katerem učitelji ter učiteljice problematiko

medvrstniškega nasilja naslavljajo s pomočjo različnih pristopov.

5.6 Preventivne dejavnosti za preprečevanje medvrstniškega nasilja na izbrani