Pomen empatije in moralnih vrednot v medvrstniškem nasilju

Razvijanje empatije je v sodobni demokratični multikulturni družbi zelo pomembno, saj empatija v človeku deluje kot primarni motivacijiski sistem, ki pripomore k boljšim odnosom v družbi ter spodbuja povezanost in občutek večje pripadnosti skupnosti (O’Hara, 1997 v Kemperl in Sladič, 2018: 139). Ker je vsakršno nasilje, v našem primeru pa predvsem medvrstniško nasilje, v nasprotju s sposobnostjo občutja empatije, se na tem mestu poraja vprašanje, ali se v šolah namenja dovolj pozornosti pomenu empatije in moralnim vrednotam glede na to, da nekateri avtorji nasilje otrok do svojih vrstnikov pojasnjujejo tudi s primanjkljaji na moralnem področju (Essau in Conradt, 2009; Menesini, Nocentini in Camodeca, 2011; Gini, 2006; Gini, Pozzoli in Hauser 2011;

Hymel idr., 2010 v Bilić, 2013: 99). Povzročitelji nasilja naj bi namreč imeli znanje o morali in so kompetentni za moralno presojo, vendar ne zmorejo občutkov sočustvovanja, nimajo moralne senzibilnosti oziroma občutljivosti, kar je tudi ena izmed možnih razlag, zakaj prihaja do tovrstnega vedenja v šolah. Crowell, Narvaez in Gomber (2005 v Bilić, 2013: 100) moralno občutljivost opredelijo kot zavest o tem, kako posameznikovo vedenje vpliva na druge, ali kot spoznanje, da so določene pravice drugih vprašljive. Moralna občutljivost nadalje vključuje empatijo in občutek povezanosti z drugimi, le-ta deluje kot posrednik med moralnimi noramami in moralnim vedenjem ter posledično vpliva na moralno presojo. (Bilić, 2013: 97). Edith Stein je pojem empatije utemeljila kot prevzemanje čustev druge osebe, a se pri tem zavedamo, da gre za ločeno osebo (Kemperl in Sladič, 2018: 140). Poleg tega lahko preko empatije spoznavamo tudi sebe, na kakšen način se razlikujemo od drugih.

Empatija bi tako naj bila osnova za razumevanje lastne moralnosti in vrednot, ki jih imamo, hkrati pa pri empatičnem vživljanju spoznavamo doživljanje čustvenih, fizičnih ali psiholoških stanj drugih ljudi (prav tam).

Psihologi Hoffman, Smetana in Turiel izpostavljajo pomembno povezavo med čustvi, kognicijo in oblikovanjem presoje o neustreznem oziroma ustreznem ravnanju posameznice ali posameznika do drugega, s čimer pride po besedah Štirn Janota (2015:

66) do »spremembe epistemološke plati moralnega, ki pomeni odmik od racionalistično zasnovane univerzalne presoje k praktični presoji, kjer je v ospredju zavedanje konteksta situacije z vidika vprašanja, kako posamezno ravnanje vpliva na vpletene

osebe glede na njihovo različno doživljanje situacije.« V šoli zaželjeni cilji na področju empatije in moralnih vrednot ter posledično dobrih medvrstniških odnosov temeljijo na povezanosti in sodelovanju učencev, upoštevanju konteksta in posledic, ki jih vsakršno dejanje prinaša v odnosu do drugih, in pa zavedanju ter doživljanju tako svojega kot tudi položaja drugega. Številni sodobni avtorji (prav tam) za razvoj prosocialnega in moralnega vedenja pri otrocih predlagajo induktivni način komunikacije z otroki in ustvarjanje spodbudnega okolja, kjer ima otrok možnost vstopa v različne odnose z drugimi (Štirn Janota, 2015: 66–69). Induktivni vzgojno-disciplinski pristop je v magistrskem delu v povezavi z vzgojnimi stili že omenjen, vendar se mi zdi smiselno, da na tem mestu še enkrat izpostavim, zakaj je slednji pomemben tudi za krepitev moralnega in prosocialnega delovanja.

Trend substancialnega pogleda na moralnost, iz katerega izvira deduktivno zasnovani koncept vzgoje, nadomesti induktivni vzgojno-disciplinski pristop. Deduktivno utemljevanje moralnega v ospredje postavlja ponotranjeni substancialni zakon, univerzalen in neoseben, ki posamezniku nalaga dolžnost, da deluje »prav« v skladu z vnaprej postavljenim načelom in formulacijami in na takšen način deluje moralno (Štirn Janota, 2015: 65). Indukcija kot disciplinski pristop in celovit vzgojni model temelji na tem, da otrok orientacijo o tem, kaj pomeni dobro in slabo ter kakšne posledice nosi njegovo ravnanje, pridobi skozi odziv in reakcijo drugega v odnosu.

Omenjeni pristop izpostavlja pomen izkušenj in odnosa z drugim, ob čemer pa ne zanemarja pomena reflektiranja tega odnosa in pomena usmerjanja v dialogu z drugo osebo, vzajemne potrditve vseh vpletenih ter čustvenega izkazovanja ugodja in bolečine. Poleg tega je pri induktivnem vzgojnem pristopu pomembna še ena točka, in sicer s tem ko so jasno izpostavljene posledice neustreznega ravnanja, pozornost pa je usmerjena na distres osebe, ki jo je otrok prizadel, se aktivira mehanizem, ki vzbudi v otroku empatičen odziv, ki je pomemben za razvoj moralnega čuta, s tem pa tudi praktična presoja o dobrem zame in za bližnjega, ki je od mene drugačen (po Štirn Janota, 2015: 64–70). Rezultati se po mnenju Hoffmana (2000) kažejo kot dvig prosocialnega vedenja, torej v tem, da otroci svoje odločitve pogosteje sprejemajo glede na ranljivost oziroma stisko, ki jo izkazuje druga oseba, pri čemer kažejo tudi več empatičnosti in pripravljenosti za pomoč (v Štirn Janota, 2015: 69). Podobna opažanja

na podlagi študije primera izpostavljajo tudi Kroflič, Štirn Janota in Jug (2010), ki so jo izvedli v vrtcu Vodomat v Ljubljani. Povečalo se je namreč število takšnih situacij, kjer so otroci sami rešili konflikt tako, da so s pomočjo prosocialnih čustev, kot sta sočutje in krivda, sami poiskali ustrezno pomoč in se pogovorili, ob tem pa so izhajali iz preteklih izkušenj ali pa iz doživetij iz zgodbic, ki so jih obravnavali. Omenjene situacije, kjer so raziskovalci bili priča primerom medsebojne pomoči, skrbi za bližnjega ali okolico na podlagi povezave s preteklimi izkušnjami ali z zgodbo in kjer so otroci znali utemeljiti etično načelo, je, kot pravi Kroflič (2009), »zadnji korak v strukturi celovitega induktivnega vzgojnega modela.« Gre namreč za zavedanje etičnih načel, ki zadevajo človekove pravice in ekološke vrednote, hkrati pa tudi za učenje, kako jih uporabiti v odnosu do drugega in pri reševanju medosebnih konfliktov (Štirn Janota, 2015: 77).

Pri razvoju empatije ima torej pomembno vlogo podpora in skrb odraslih (Miklikowska, Duriez in Soenens, 2011 v Bilić, 2013: 97), zaradi česar je na tem področju poleg vzgoje staršev pomembna tudi vzgojna funkcija šole in v povezavi z njo tudi razreševanje konfliktov oziroma preprečevanje medvrstniškega nasilja. Podpora, skrbnost, sprejetost in pomoč odraslih so še posebej pomembne v stresnih življenjskih situacijah, zato se morajo strokovni delavci in delavke na šolah zavedati, da s svojimi dejanji in odnosi vplivajo na dobrobit otrok in njihov razvoj, tako moralnih vrednot kot tudi sposobnosti empatije, ki pa je pomemben zaščitni dejavnik pred nasilnim vedenjem.

Na drugi strani pomanjkanje skrbnosti in podpore odraslih in pa tudi pomanjkanje empatije ter razvoja zavesti o tem, kako takšno nasilno vedenje vpliva na nekoga drugega, pripomore k antisocialnemu oziroma nasilnemu vedenju mladih v šoli.

Preventivno izhodišče za spodbujanje prosocialnega vedenja v šoli je torej predvsem razumevanje položaja drugega (Bilić, 20013: 110) in sposobnost empatije, ki nam omogoča, da na svet gledamo kot na celoto ter v tem kontekstu tudi druge vidimo kot soustvarjalce te celote, ravno to pa naj bi nas spodbujalo k pozitivnim odnosom in nenazadnje vodilo do samouresničitve in potrditve (O’Hara, 1997 v Kemperl in Sladič, 2018: 141).