Življenjski cikel družine in značilnosti razvojnih obdobij

Razvojno obdobje družinskega življenjskega cikla, v katerem se trenutno nahaja družina, lahko med stresnim dogodkom vpliva na zaznavanje družine. Razvojna obdobja se razlikujejo v strukturi, interakcijah, sestavi in virih v družini ter se posledično na stresno situacijo različno odzivajo. To je še posebej pomembno, saj se družine premikajo iz ene stopnje razvoja v drugo. V teh obdobjih sprememb (rojstvo otroka, odhod otroka od doma, smrt družinskega člana), ko bo družina prilagajala vloge, pravila in vzorce vedenja, bodo zagotovo doživljale visoko stopnjo stresa. Na tovrsten stres pa vpliva tudi dejstvo, ali se je prehod pojavil »pravočasno« ali »ob nepravem času« in, ali je bil nepričakovan,

27

oziroma pričakovan. Na splošno prehodi ob »nepravem času« (otrok umre preden umre starš) in nepričakovani prehodi (član družine umre v prometni nesreči), ustvarijo obdobje velikega stresa, ki ga družinski člani lahko dojemajo kot nepravičen in neobvladljiv (Bush idr. 2017,12–13).

V primeru kronične bolezni družine potrebujejo zadostna sredstva za reorganizacijo, da bo lahko obvladovala obdobja stabilnosti, spremenljivega trajanja simptomov, ki se bodo izmenjavala z obdobji poslabšanja. Da bi družina to dosegla, sta pomembni dve družinski organizaciji in sicer, ena za obdobje stabilnosti in ena za obdobje poslabšanja bolezni. Ob tem pa nepredvidljivost bolezni lahko privede do preveč zaščitniškega vedenja, pa tudi do nekaterih sekundarnih koristi za bolnika, zlasti ko govorimo o otroku. Življenjski cikel družine s kroničnim zdravstvenim stanjem prehaja skozi vse faze oziroma razvojna obdobja: odhod od doma, partnerski odnos, družina z otroki, odhajajoči otroci - partnerski odnos v pozni odraslosti. Vsako od teh obdobij nudi družinskim članom številne, edinstvene izzive, ti pa se s pojavom kronične bolezni večajo (Sperry 2014, 14).

Odhod od doma: Izzivi, s katerimi se mladi odrasli soočajo v tem obdobju, je ločitev od primarne družine, preoblikovanje odnosa s starši, z drugimi pomembnimi ljudmi ter vrstniki. Ta način mu zagotavlja neodvisnost in večjo samostojnost. Gre za čustveno slovo od staršev, kar pomeni, da je sposoben razviti avtonomijo, s starši vzpostaviti odrasel, vzajemen odnos in raziskati lastno identiteto. To obdobje predpostavlja odhod mladega odraslega od doma ter preusmeritev pozornosti na lastne razvojne potrebe.

Naloga mladega odraslega je, da razvije zmožnosti za intimne odnose z drugimi ter jasen občutek o osebni identiteti (Poljak Lukek 2017, 49–50). Vendar diagnoza kronične bolezni lahko v tem obdobju vodi v nekaj vedenjskih sprememb. Ločitev od družine, neodvisnost mladostnika od družine se lahko upočasni oziroma zamakne zaradi pomanjkanja iniciative s strani drugih (razhod partnerskega odnosa), težav pri iskanju zaposlitve ali pretiranega zaščitniškega odnosa staršev (Sperry 2014, 15). Lahko tudi povzroči odvisnost od družine zlasti v primerih, ko se mora oseba zaradi zdravljenja vrniti nazaj k svoji družini, kar bistveno ogrozi proces individualizacije in avtonomije (Pate 2019, 60).

28

Partnerski odnos: V tem razvojnem obdobju gre za nadgrajevanje razvojne naloge iz prejšnjega obdobja, ko posameznik oblikuje intimne odnose z vrstniki. V tem obdobju je posameznik sposoben vzpostaviti intimne odnose, kar predpostavlja vplivanje dveh odraslih oseb ene na drugo ter njune sposobnosti, ne samo oblikovati, ampak tudi vzdrževati odnos, v katerem bosta svoj odnos gradila na zaupanju, razumevanju in v harmoniji (Poljak Lukek 2017, 66–67). V tem obdobju, ko dva posameznika vzpostavita intimen partnerski odnos, morata sprejeti več kompromisov, določiti meje z drugimi socialnimi sistemi, njihovimi družinami ter sprejeti določena pravila. Diagnoza kronične bolezni otroka ima lahko za par uničujoče posledice. Namreč, ko ima bolezen epizodni potek, bolj ko niha, se spreminjajo simptomi, od družinskega sistema oziroma od partnerskega odnosa zahteva vse več prilagoditev. Običajne vloge se lahko spremenijo (Sperry 2014, 15).

Družina z otroki je tretje razvojno obdobje, ki predstavlja obdobje od prihoda prvega otroka in odhoda zadnjega otroka od doma. V tem obdobju se spremeni delovanje celotnega družinskega sistema, s tem pa tudi potrebe otrok. Zato v tem obdobju prepoznavamo dve obdobji, ki sta specifični v svojih razvojnih nalogah, ki so ključne za družinski razvoj. Prvo razvojno obdobje tretjega razvojnega obdobja je družina z majhnimi otroki, družina z mladostnikom, pa je drugo obdobje znotraj tretjega razvojnega obdobja. Rojstvo otroka: Razvojne naloge družine v tem obdobju so oblikovanje starševske vloge (materinstvo in očetovstvo), prenos pozornosti na otroški podsistem, obvladovanje ranljivosti v družinskem sistemu ter obvladovanje vzgojnih nalog (Poljak Lukek 2017, 100). V tem obdobju se oblikuje starševski podsistem in rojstvo otroka od partnerjev zahteva več oddaljevanja od njihovih izvornih družin, hkrati pa vključuje bližino, saj se z rojstvom otroka, dve družini povežeta preko vlog starih staršev, stricev, tet. Pomembno je, da člani izvornih družin ne posegajo v njihove starševske funkcije ter spodkopavajo njihove družinske organizacije. Po porodu se lahko pri materi pojavi stiska in postane vse bolj razdražena, saj ne zmore poskrbeti za otroka. Mogoče bo vse bolj utrujena ali jezna zaradi naloge vzgoje otroka, kar pa lahko poslabša oče, ki zaradi službenih obveznosti ali ker beži pred napetostjo doma, ni na voljo (Sperry 2014, 16–17).

Družina z mladostnikom: Povečanje družinske prilagodljivosti ter posledično dopuščanje razvoja avtonomije otroka je temeljna razvojna naloga. To družinski sistem doseže s

29

fleksibilno regulacijo čustev, z omogočanjem avtonomije, vzdrževanjem mej ter ohranjanjem stika z mladostnikom, omogočanjem stikov z vrstniki, z ohranjanjem stika kljub avtonomiji. Potrebno je upoštevati, da se mladostnik sooča s fiziološkimi spremembami, s pospešeno rastjo, ki poveča potrebo po hrani in spanju, s spremembami oblikovanja spolne identitete, povezane s spremembami telesnega videza in doživljanja.

Ob tem pa se razvija nevrobiološki sistem, ki povzroča spremembe v čustvenem, socialnem in kognitivnem delovanju (Poljak Lukek 2017, 133). Otroci postanejo mladostniki, vizija para je dozorela, težave so se rešile, vzpostavili so se stabilni odnosi z izvornimi družinami, vendar lahko par z doseženo določeno stopnjo stabilnosti sprejme rigidne, ponavljajoče vzorce interakcij, ki se jim morata izogniti ali pa razrešiti. Namreč določeni vzorci niso več primerni, kar med partnerjema povzroča krize, ki od para terjajo, da se odločijo ali bosta vztrajala skupaj ali se bosta ločila. Rigidni vzorci otežujejo prilagajanje novim zahtevam (Sperry 2014, 17).

Odhajajoči otroci ali četrto razvojno obdobje pomeni prenos pozornosti na partnerski odnos. Razvojne naloge tega obdobja so preoblikovanje starševske vloge, doseganje zrelosti in skrbi za partnerki odnos, sprejetje odhodov družinskih članov in čustveno slovo otrok. V tem obdobju je razvojna naloga otroka ob fizični prekinitvi stika ter ob odhodu od doma, prevzeti vlogo odrasle osebe ter prevzeti odgovornosti. Naloga staršev pa je sprejeti ločenost od otrok. Nalogi sta odvisni ena od druge in vzporedno tečeta. Starši to razvojno obdobje doživljajo kot »praznjenje gnezda«, saj starši doživljajo občutke praznine. Da bi se starši s tem soočili, je potrebna reorganizacija odnosov, poleg tega pa se v prostor med partnerjema naselijo čustva, pričakovanja in doživljanja, ki jih je do sedaj izpolnjeval otrok. Ko partnerja nista sposobna najti primernih strategij regulacije tovrstnih občutij, družinski sistem otroka prisili, da nosi del odgovornosti za vzpostavljanje družinskega ravnovesja (Poljak Lukek 2017, 144–146). Ko otroci odidejo od doma, mora biti par pripravljen na prehod v vlogo starih staršev ter ustvarijo pravila, da bodo lahko prisotni in sodelovali v življenju svojih otrok. Običajno se v tem obdobju morajo soočiti z izgubo lastnih staršev. Kar velikokrat partnerja v tej fazi ugotovita je, da nimata kaj dosti skupnega, saj sta bila več let osredotočena na otroke. Lahko se znova pojavijo prepiri o stvareh, ki so se pojavile še pred rojstvom otroka, vendar so ravno s prihodom novega družinskega člana bila le-ta odrinjena na stran (Sperry 2014, 17–18).

30

Partnerski odnos v pozni odraslosti – peto razvojno obdobje. Razvojne naloge tega obdobja so prenos pomena na naslednjo generacijo in sprejetje minljivosti. V tem obdobju se posamezniki srečujejo s končanjem službene kariere, oblikovanjem vloge starih staršev, prenos avtoritete na mlajšo generacijo in soočanje z izgubami (Poljak Lukek 2017, 156).