Razvojna obdobja otroka in kronična bolezen

3.9.1 Dojenčki in malčki

Prvo življenjsko obdobje otroka, dojenčka (do 2 let) je ključno, saj se vzpostavlja močna, vzajemna čustvena povezanost otroka s staršema. Naloga staršev je zagotoviti čustveno varno in odzivno okolje (Pate 2016, 72). Kronična bolezen je izziv za normalen čustveni, kognitivni, socialni in fizični razvoj v tem obdobju. Vendar, kronična bolezen dojenčka lahko ogrozi oziroma, zaradi zdravljenja, zmoti navezanost in razvoj zaupanja otroka do staršev, ki je temelj razvoja dojenčkov. Nevarnost za normalen razvoj predstavlja zmanjšana zmožnost (večkratne in dolge hospitalizacije) za razvijanje telesnega odnosa z materjo, očetom in preostalo družino, raziskovanje, igro (Eiser 1993, 19). Namreč, obdobje prvih treh let življenja je za razvoj nevronskih povezav v možganih ključnega pomena. Otrok se zaradi bolezni težko umiri, potolaži, slabo spi, je slabše razpoložen in njegova interakcija z materjo ne poteka kot pri zdravih otrocih, kar pa vpliva na razvoj navezanosti, ki ni optimalna (Drobnič Radobuljac 2014, 323).

V zgodnjem obdobju malčka (2 do 4 leta) imata starša dve nalogi, prva je ločitev otroka od staršev ter pri otroku razvijati občutek avtonomije, druga naloga pa je razvoj občutka

33

obvladovanja okolja ter zaupanja v soustvarjanje socialnega okolja (Pate 2016, 73). V tem obdobju malčki prično uporabljati spomin in slike ter se učijo preko pogojevanja in učenja na pamet, učijo se hoditi, pogovarjati, nadzorovati telesne proces, njihova igra je slabo razvita in pogosto se ukvarjajo s samosvojimi igrami, medtem ko jih obkrožajo drugi otroci. Glede na omejene verbalne sposobnosti je malčke zelo težko pripraviti na medicinske postopke. Straši jih lahko ljubkujejo, tolažijo, a le malo lahko naredijo, da omilijo invazivnost in grožnjo zdravstvenih posegov in postopkov (Eiser 1993, 20).

3.9.2 Predšolski otroci

V predšolskem obdobju (od 4 do 7 let) se nadaljuje proces osamosvajanja z raziskovanjem in odkrivanjem. Pospešuje se splošen nadzor mišic, finomotorika, spoznavati začnejo pričakovanja, kulturne norme, razlikovati začnejo med dobrim in slabim. Postanejo vse bolj spretni v posnemanju, postanejo bolj ljubeči. Prepričanja o vzroku bolezni lahko velikokrat pripisujejo kaznovanju za prestopke ter zanikajo lastno smrtnost. Ena od raziskav je pokazala, da otroci te starosti v času bolnišničnega zdravljenja, zberejo presenetljivo veliko več informacij o svojem zdravstvenem stanju, kot bi pričakovali.

Večino informacij pridobijo s pogovori in pojasnili s strani drugih, bolj izkušenih otrok (Eiser 1993, 20–21).

Naloga staršev v tem obdobju je prevzeti odgovornost za vodenje. V tem obdobju otroci menjajo okolje (vrtec, varstvo), zaradi česar je otrokova bolezen v središču starševske pozornosti (Pate 2016, 74), saj morajo del skrbi prepustiti drugim, kar je zaradi pomanjkljivosti in potencialnih groženj, ki jih predstavlja kronična bolezen, težko (Drobnič Radobuljac 2014, 323). Glede na to, da si zaradi pomanjkljivo razvitega načina razmišljanja o vzroku in posledici otrok bolezen razlaga kot kazen ali posledico neprimernega vedenja, doživlja jezo. Naloga staršev je, da v teh primerih znajo prepoznati in razločevati vedenja, s katerimi otrok sporoča svojo stisko ali pa so kazatelj bolezenskih simptomov. Malčku morajo starši zagotoviti, da ni kriv za svojo bolezen, ga spodbujati, ga vključevati v dejavnosti povezanimi z njegovim zdravljenjem ter mu zagotoviti veliko nežnosti (Pate 2016, 74).

34

3.9.3 Šoloobvezni otroci

V tem obdobju (6 do 11 let) so otroci vedno bolj sposobni uravnavati in nadzorovati svoje vedenje. Šola postane pomemben in vsesplošen vidik otrokovega življenja. Otrok se nauči brati in tako preprosto pridobi obsežne informacije o svojem zdravstvenem stanju. Otroci večino časa preživijo v šoli in med svojimi vrstniki, zato vpliv družine upade. Izrazite postajajo razlike med spoloma, otroci morajo razvijati odnose z drugimi odraslimi, stkati prijateljske vezi. V zgodnejšem obdobju otroci vzrok bolezni zaznavajo zunaj sebe, v poznejši fazi pa je značilna ponotranjenost bolezni. Otrok prepozna, da je vzrok bolezni v notranjosti telesa ter že razume razmerje med vzrokom in zdravilom. Vpliv kronične bolezni je veliko bolj družbeni kakor fizični, namreč otrok svoje skrbi usmeri v odnose z drugimi otroki ter na posledice zdravljenja. V tem obdobju se otrok trudi, da bi čim manj ljudi vedelo za njegovo bolezen, zato se običajno ženejo do mej svojih zmogljivosti, npr.

hodijo v šolo tudi takrat, ko se počutijo zelo slabo (Eiser 1993, 21–22). Otrokova bolezen sproži različne odzive okolice, kar vpliva na sprejetost v vrstniško skupino, ki je v tem obdobju izjemnega pomena. Kako se bo otrok soočal s tovrstnimi odzivi, je odvisno od načinov soočanja s stresom, njegovih dotedanjih izkušenj ter otrokove osebnosti (Drobnič Radobuljac 2014, 323).

Ključna naloga staršev je, da otroku pomagajo, da se zaradi svoje bolezni ne čutijo drugačne od drugih, kar lahko dosežejo s spodbujanjem k sodelovanju v obšolskih in šolskih obveznostih. Namreč, občutek drugačnosti pri otrocih niža samozavest, poleg tega pa se ne čutijo družbeno sprejeti. Kot druga pomembna naloga starša je otroka razbremeniti občutka krivde. Starši se morajo zavedati, da otrok ne glede na stopnjo samostojnosti ne more v polnosti razumeti bolezni in zato potrebuje podporo staršev (Pate 2016, 75).

3.9.4 Mladostniki

Za mladostniška leta (12 do 19 let) je značilna hitra telesna rast, ki ustvari dramatične spremembe v telesni podobi. Ravno fizična zrelost vpliva na to, kako vidi samega sebe in kako se vidi v odnosu z drugimi. S fizičnim razvojem so povezana tudi pričakovanja glede ustreznega vedenja (Eiser 1993, 22–23). Kronična bolezen lahko povzroči zaostanek v telesnem razvoju, v rasti, nastopu pubertete, kar posledično vpliva na samopodobo.

35

Vpliva na razvoj spolne identitete in zaradi pogostih odsotnosti iz šole vpliva na možnosti vključevanja v vrstniško skupini, na izobrazbo (Drobnič Radobuljac 2014, 324).

To je obdobje, ko se pojavijo vprašanja glede spolnosti, pojavi se zaskrbljenost glede prihodnosti, izbire poklica. Pojavi se nova stopnja mišljenja, sposobni so razumeti abstraktne ali simbolne ideje. Vzpostaviti morajo neodvisnost od jedrne družine, hkrati pa ohraniti tesne vezi. Pridobljeno znanje, prepričanje o bolezni in fiziološkem delovanju telesa mu pomaga pri zbiranju pomembnih informacij. Na najbolj izpopolnjeni ravni delovanja razumejo psihofiziološko osnovo bolezni ter razumejo, da lahko stresni dogodki spodbudijo bolezen. Poleg tega pa razumejo, da zdravljenje zahteva veliko več kot to, kar povedo zdravniki (Eiser 1993, 22–23). Zaradi še nerazvite osebnosti in razsodnosti ter zahtevnega vodenja bolezni potrebujejo pomoč in podporo staršev pri reševanju problemov, pri razvoju kompetenc, odgovornosti, primerno čustveno podporo ter pomoč in podporo pri vodenju bolezni (Pate 2019, 76–77).