Ocena dogodka

informacije iz posameznikovega notranjega okolja, ki so pravzaprav povratna informacija o posameznikovem telesnem odzivu na informacije iz zunanjega okolja (13–14).

4.2 Ocena dogodka

Ko možgani zaznajo dogodek, ga ocenijo in na podlagi te ocene dogodek dobi vrednost.

Možgani v nadaljevanju ocenijo, kakšen pomeni ima dogodek za posameznika, torej ali predstavlja grožnjo, mu škodi ali prispeva k posameznikovi dobrobiti, prinaša upanje, mu koristi. Prva in hitra ocena dogodka navadno poteka na nezavedni ravni in je namenjena hitri presoji ogroženosti, prijetnosti ali nevtralnosti dogodka. Kasnejša ocena, ki je veliko bolj kompleksna ter vsebuje številne zavestne procese, temelji na neposredni odbojnosti ali privlačnosti aktualnega dogodka ter tudi na pomembnosti dogodka za posameznikove dolgoročne cilje.

Ocena dogodka je logično nadaljevanje senzorne zaznave v procesu čustvenega procesiranja. Prva in hitra ocena dogodka se zgodi na nezavedni ravni in gre za avtomatski proces, v katerem organizem oceni, ali nek dražljaj povzroča ugodje ali predstavlja nevarnost. Hitra ocena ogroženosti, nevarnosti se zgodi na relaciji amigdala – talamus, ki v primeru ogroženosti aktivira obrambni možganski sistem, sistem obrambnega odziva, to je beg – boj – zamrznitev. Medtem pa se hitra ocena ugodja zgodi v možganskem okrožju sistema nagrajevanja, kjer osrednjo vlogo igra medialni snop aksonov, bogat z dopaminskimi nevroni v velikih možganih. Gre za možganski sistem približevanja, sistem sprejemajočega odziva, ki vodi v stanje odprtosti za novo znanje, nove informacije, vzpostavljanje pristnih in varnih odnosov.

Jeza in strah so občutja, vključena v procesiranje bolečih čustev v hitri oceni ogroženosti.

Veselje in zanimanje pa sta vključena v procesiranje pozitivnih čustev, pri hitri oceni ugodja. Za uravnoteženo, zdravo življenje, potrebujemo oba možganska sistema in v kolikor se pojavijo nepravilnosti delovanja v enem ali drugem sistemu, nastopijo težave (16–17).

43

4.2.1 Hitra ocena ogroženosti

Za organizem ocena ogroženosti predstavlja obrambni mehanizem in ima zelo veliko vrednost. Posameznik se na zaznano grožnjo odzove z bojem oziroma z neposrednim spopadom z nevarnostjo. Z umikom pred nevarnostjo oziroma odzivom bega ali odzivi

»pasivne omrtvičenosti« pa takrat, ko ne boj ne beg nista dojeti realni možnosti razrešitve nevarnosti. Cilj vsakršnega čustvenega odziva je obnoviti stanje prilagojenosti. Na motnjo prilagojenosti so vezani neprijetni čustveni odzivi, ki so v skrajnem primeru vezani na preživetje. Kadar se posameznik sooči z dogodkom, ki sproži proces hitre ocene ogroženosti, se poveča aktivnost v možganih in govorimo o stanju povečane budnosti, kar povzroči, da pozornost namenimo nevarnemu dražljaju. Možgani hitro procesirajo informacije, usmerijo tok energije po sistemu ter spodbudi aktivnost okrožij, pomembnih za ustrezen odziv organizma ter hkrati zmanjša aktivnost okrožij, ki v tem odzivu ne igrajo ključne vloge (17–18).

4.2.2 Hitra ocena ugodja

Hitra ocena ugodja je povezana z oceno okolja v odnosu s posameznikovimi cilji, željami, standardi in potrebami. V kolikor so situacije skladne s posameznikovimi cilji, jih možgani ocenijo kot zaželene, kar posledično sproži občutja ugodja. V nasprotnem primeru se sprožijo občutja nelagodja. V sistem nagrajevanja je vključeno osrednje možgansko okrožje, ki sprejema ter pošilja informacije iz drugih možganskih struktur, kot so: limbična področja, mali možgani, bazalni gangliji, retikularni aktivacijski sistem.

Pri presoji pomembnosti dražljajev iz okolja za življenje organizma, še posebno tistih, ki posamezniku omogočajo preživetje, ima pomembno vlogo možgansko okrožje nagrajevanja. To namreč sproža vedenje približevanja, kar posamezniku omogoča vključitev v situacije, ki prinašajo ugodje, ob tem pa povečujejo notranjo motivacijo, da posameznik tovrstne situacije aktivno išče in ponavlja (19–20).

44

4.3 Čustva

Med razlagalci čustev velja soglasje, da je funkcija čustev ovrednotiti zaznane spremembe v okolju glede na njihov pomen za posameznika ter njegovo odzivanje na situacijo (Benjamins 2014, 3).

Margitics (2011, 1) omeni, da sta Kleinginna in Kleinginna (1981) zbrala takrat 92 znanih definicij čustev, uporabljenih v psihologiji. Na podlagi zbranih različic sta podala integrirano definicijo čustev. Čustva so po njihovem mnenju zapletena skupina objektivnih in subjektivnih dejavnikov, ki jih prenašajo nevrološki in hormonski sistemi.

Po mnenju Fischerja idr. (1990 v Margitics 2011, 1) je čustva mogoče opisati kot rezultat sistematičnega medsebojnega delovanja številnih dejavnikov, med katere sodijo kognitivni postopki, vzročni psihološki procesi, pripravljenost ukrepati, subjektivni občutki in instrumentalno vedenje.

Čustva imajo široko paleto funkcij. Sprožijo prilagoditvene reakcije, ki telo pripravijo na zunanje dražljaje, igrajo pomembno vlogo v komunikaciji, so glavni vir motivacije, vplivajo na kognitivne procese, so ključnega pomena pri izbiri vedenja, ki je v določeni situaciji za posameznika najboljše, igrajo pomembno vlogo pri regulaciji vedenja ter imajo pomembno vlogo pri doseganju ciljev, vztrajnosti, ohranjanju določenega vedenja ter izredno pomembna pri ohranjanju, oblikovanju in urejanju odnosov (1–2).

Panksepp je opredelil tri osnovne kategorije čustvenega doživljanja. V prvo je umestil refleksivne afekte, kamor sodijo refleksivni odziv gnusa, orientacijski refleks, ugodje, homeostatično nelagodje (lakota). V drugo skupino je umestil temeljna čustva, kot so jeza, žalost, strah, veselje, zaupanje, zanimanje, naklonjenost, v tretjo skupino pa je uvrstil socialna čustva, kot so sram, prezir, zavist, krivda, ljubosumje, simpatija, empatija (Cvetek 2014, 43).

Čustva so procesi, ki vključujejo pripravljenost na nehoteno ukrepanje in organizmu zagotavljajo zapleteno biološko pripravljenost pri spoprijemanju z mnogimi izzivi.

Čeprav tako kot nižje razvite živali, posedujemo čustvene instinkte, nas ti ne omejujejo

45

in jih lahko nadzorujemo do te mere, da ne vplivajo neposredno na naše vedenje (Harmon-Jones in Harmon-(Harmon-Jones 2016 ,774).