Samozavedajoča se čustva

Samozavedajoča se čustva igrajo osrednjo vlogo pri motiviranju ter uravnavanju vseh občutkov, misli in vedenj. Dandanes ljudje veliko časa namenijo družbenemu odobravanju, ki izzove občutja sramu, zadrege; izgubi socialnega statusa v očeh drugih;

poleg tega je vsako dejanje posameznika pod vplivom možnosti javnega sramotenja ali

»izgube obraza«. Ljudje smo neprestano v stanju bodisi ponosa ali sramu. Občutja zadrege, sramu, ponosa ljudi motivirajo, da trdo delajo na področju nalog in dosežkov ter se na področju odnosov vedejo moralno, družbeno primerno (Tracey in Robins, 2007, 3–

4).

Samozavedajoča se čustva se pojavijo v kasnejšem razvoju, saj je za razvoj le-teh potrebna določena stopnja razvitosti kognitivnih sposobnosti in se razvijejo v drugi polovici drugega leta otrokove starosti. Samozavedajočih se čustev ne moremo zlahka izzvati, saj je njihov pojav odvisen od številnih dejavnikov, ki so za vsakega posameznika specifični. Predvsem je pojav teh odvisen od tega, kako posameznik na kognitivni ravni presodi, oceni sebe v odnosu do okoliščin, ki naj bi določeno občutje izzvale. Ustvarjanje

51

zunanjih okoliščin za pojav teh čustev ni dovolj. Najpomembnejša je posameznikova predstava o sebi, torej, pravila, standardi o samem sebi, ki jih je ponotranjil. S temi pravili, standardi, posameznik primerja samega sebe, svoje dosežke, svoja vedenja, svoje značilnosti in od tega, kako na podlagi tega ovrednoti samega sebe, je odvisno, katero samozavedajoče se čustvo se bo pojavilo. So pa pri razvoju samozavedajočih se čustev pomembne tudi sodbe, vrednotenja, ki jih imajo o posamezniku drugi. Najpomembnejšo vlogo pri tem igrajo starši, kasneje pa tudi drugi. Med samozavedajoča se čustva uvrščamo ponos, hvaležnost, sram, doživljanje krivice in zamere, pripravljenost za odpuščanje, krivdo in obžalovanje (Cvetek 2014, 67–69).

Izpostavili bomo občutje krivde, ki se je pojavilo med sodelujočimi v naši raziskavi.

Krivda je boleče čustvo, ki je povezano s situacijami, v katerih posameznik ovrednoti samega sebe kot krivega za opustitev nečesa, kar bi moralo biti storjeno pa ni, kot odgovornega za kršitev standardov in pravil ter povzročitev škode (Cvetek 2014, 76).

Sodelujoči v naši raziskavi so močno občutje krivde doživljali v primerih otrokove, gensko prenosljive bolezni ali, ko niso vztrajali v svojih prepričanjih. Nekateri starši se čutijo odgovorne za otrokovo kronično bolezen.

Občutje krivde posameznika motivira, da se izogiba situacijam, ki bi to čustvo sprožile, zato posameznik v izogib teh čustev spoštuje standarde, pravila, spoštuje medsebojne dogovore, se izogiblje tveganim vedenjem, se vede odgovorno in prosocialno. Ravno tako posameznik lahko doživlja krivdo, če se ne odzove, ko vidi pomoči potrebne ljudi. Ravno tako spodbuja k večji učinkovitosti saj v primeru, ko posameznik nekaj naredi narobe, doživlja občutje krivde, ki ga spodbudi k temu, da se bo naslednjič veliko bolj potrudil.

Posameznik pogosto negativno vrednotenje svojega vedenja povezuje s prepričanji, da bodo njegovo vedenje, kot negativno ovrednotili tudi drugi. V tovrstnih primerih občutje krivde povezujemo z doživljanjem strahu, da bodo drugi o njem imeli slabo mnenje, ga grajali ali celo zavrnili.

Krivdo vzbujajoče situacije so po svoji naravi lahko nesocialne ali socialne. V nesocialnih situacijah je povzročena škoda na račun posameznika samega, v socialnih situacijah pa posameznikovo vedenje škodo povzroča drugim ljudem.

52

Pri čustvu krivde lahko govorimo o neavtentični, nezdravi obliki ter o avtentični, zdravi obliki. Neavtentična, nezdrava, neprilagojena oblika krivde se pojavi, ko posameznik sebe kot osebo negativno ovrednoti. Na specifično vedenje vezana krivda se poveča ter posploši na celotno osebo, kar povzroči, da se krivda preoblikuje v sram, to pa vodi v občutje jeze. Kadar posameznik doživlja nezdravo obliko krivde se ne zmore učinkovito spopasti z nastalo situacijo, težnja po napadu, umiku, skrivanju, pa nadomesti željo po popravilu škode. Neavtentično krivdo povezujemo tudi s pretiranim občutjem odgovornosti za dogodke v katerih je storjena škoda. Posledično je posameznik preplavljen z negativnimi občutji ter se čuti odgovornega za stvari nad katerimi dejansko nima nadzora. Taka krivda se pogosto pojavi, ko si posameznik pripisuje odgovornost za situacijo na katero ni imela vpliva.

Avtentična, prilagojena ali zdrava oblika krivde se pojavi, ko posameznik svoje specifično vedenje s katerim je prekršil cilje, standarde, pravila, oziroma povzročil škodo, realno ovrednoti kot negativno. Zdrava krivda se v nasprotju z nezdravo krivdo, ki je osredotočena na posameznika kot na celoto, nanaša na konkretno vedenje. Posameznik, ki doživlja zdravo krivdo ima moč, da popravi storjeno škodo in ne glede na dejanje ostane pozitivno ovrednoten. Zdrava krivda nakazuje željo po popravilu nastale škode, občutje odgovornosti za storjeno škodo ter boleče občutje obžalovanja storjene škode (Cvetek 2014, 76–77). V kolikor popravljalni ukrep ni mogoč, bodisi v mislih, besedah ali dejanjih, se občutje krivde preobrazi v sramoto. Krivdnega dejanja se posameznik lahko sramuje, nikakor pa ne more posameznik čutiti krivde, če se nečesa sramuje (Lewis 2016, 805).

Družinski člani ali posameznik se lahko čutijo krive, če so mnenja, da so prispevali k kronični bolezni oziroma jo na nek način povzročili. Krivdo lahko občutijo tudi v primerih, ko ne morejo obdržati, izpolnjevati prejšnjih vlog in ko menijo, da kronična bolezen bremeni družino. Lahko se pojavi kot izraz jeze, zamere do bolnega. Povezana je z občutki obsojanja, lahko je neizražena ali izražena ter se pojavi v različnih dimenzijah (Falvo 2005, 8).

53